OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019024
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 4/4, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1.
odločba o prekršku - obstoj prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - zavajajoča poslovna praksa - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade - povprečni potrošnik
Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku.
Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.
Prvi toženki so bila ob sklenitvi kreditne pogodbe primerno pojasnjena vsa tveganja ter prednosti in slabosti kredita v CHF. Ob danih informacijah je bila zmožna presoditi ekonomske posledice pogoja v pogodbi, ki je določal, da se odobri kredit v tuji valuti in način plačevanja mesečnih obrokov. Glavni pogoj pogodbe je bil jasen in razumljiv, stranka pa je z njim soglašala. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bilo toženki neposredno in na razumljiv način pojasnjeno, da lahko sprememba valutnega razmerja „požre razliko“ oziroma da se ji „podraži kredit“ na švicarske franke, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da nezapisano opozorilo v pogodbi ne pomeni ničnosti celotne pogodbe, saj je tožeča stranka svojo pojasnilno dolžnost korektno in popolno dejansko izvedla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00018435
OZ člen 86, 87, 88, 112, 112/2. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 3, 3/1, 4, 4/2.
kredit v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - oderuška pogodba - očitno nesorazmerna korist - spremenjene okoliščine - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke
Ugotovitev, da je bila valutna klavzula sestavni del pogodbene kavze in da je tudi tožnik vedel za spremenljivost menjalnega tečaja, še ne daje podlage za sklep, da so bile vse spremembe v valutnem razmerju EUR/CHF pričakovane in predvidljive. Sodba je pomanjkljiva, ker se ni izrekla o obstoju spremenjene okoliščine, to je o zatrjevanem (nesprejemljivem) povečanju zneska anuitete zaradi drastičnega zvišanja vrednosti valute CHF in vplivu tako povečane anuitete na težavnost izpolnitve.
Ponudba tako imenovane konverzije ne zadostuje za sklep, da je imel tožnik možnost izogniti se posledicam tečajnih sprememb. Pogodbena stranka namreč ni dolžna odvračati škodljivih posledic na način, da utrpi enake ali še hujše posledice. Tudi možnost izbire med dvema kreditnima možnostma ob sklenitvi pogodbe, tj. kreditom v CHF in kreditom v EUR, še ne pomeni, da bi se bil tožnik lahko izognil zatrjevanim negativnim posledicam. Presoja predpostavk za razvezo pogodbe je po naravi stvari vezana na posamezno pogodbeno razmerje in ne na primerjavo z drugimi možnostmi, ki jih je imela pogodbena stranka na razpolago namesto sklenitve te pogodbe.
Ugotovitve v sodbi ne zadostujejo za sklep, da je toženka tožnika pred sklenitvijo pogodbe seznanila z informacijami, ki so mu omogočile, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto, te ugotovitve pa bi ob nadaljnji ugotovitvi o nepoštenem ravnanju toženke in znatnem neravnotežju v pravicah in obveznostih pogodbenih strank lahko utemeljevale izrek ničnostne sankcije.
Sledeč stališčem SEU mora biti kreditojemalec jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v primerjavi z vrednostjo tuje valute, v kateri je bil kredit odobren, ekonomsko gledano težko zmogel. Ne zadostuje, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, na podlagi danih informacij seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Dane mu morajo biti informacije, na podlagi katerih je zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Banka je zato dolžna navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tuji valuti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028381
ZPP člen 184, 184/3, 274, 274/1. ZPotK člen 7.
kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - opustitev pojasnilne dolžnosti - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - pravni interes - dajatveni denarni zahtevek - zmanjšanje tožbenega zahtevka - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - nepoštenost predmeta pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaba vera banke - dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - dokazni predlog - dokazno breme
Bistvo tožnikovih trditev je, da banka tožniku ni dovolj jasno oziroma v zadostni meri pojasnila, kaj pomeni valutna klavzula za višino tožnikovih obveznosti v času izpolnjevanja pogodbe, če in kako se bodo te spreminjale, kakšna so pričakovanja glede spremenljivosti obveznosti na podlagi informacij, ki jih je banka v danem trenutku imela glede predvidene višine spremenljivosti tečajnega razmerja CHF proti EUR; da je torej določene informacije tožniku zamolčala oziroma da mu je povedala premalo. Tudi, če bi predlagane priče potrdile vse te navedbe tožnika, to na zaključek sodišča, da je toženka z informacijami, ki jih tožniku je dala in ki jih je pokazal dokazni postopek, svojo pojasnilno dolžnost v obravnavanem primeru ustrezno opravila, ne bi v ničemer vplivalo. Glede na to, da je sodišče izhajalo iz tožnikovih trditev in njegove izpovedbe, pri čemer tožnik v pritožbi konkretno ne graja dokazne ocene glede pojasnilne dolžnosti, ki mu je bila dana (zavzema se zgolj za to, da bi mu morala banka razkriti več, kot mu je), je pravilno zaključilo, da bi bilo dodatno zasliševanje prič – glede tožbenih trditev, ki jim sledi – nepotrebno. Sodišče dokazov namreč ne izvaja v pojasnjevalne namene, pač pa zgolj zato, da se potrdijo ali izpodbijejo navedbe strank.
Tožniku je bil pred sklenitvijo kreditne pogodbe predočen graf o nihanju tečaja CHF/EUR za zadnjih nekaj let. Že na podlagi tega prikaza, ki je kazal tako padec kot rast CHF, se je moral in mogel zavedati, da ni realno pričakovanje, da bi v naslednjih 20 oziroma 15 letih (kar je bila doba dogovorjenega vračila kredita) vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka ali zgolj padala, in sicer neodvisno od monetarne politike švicarske centralne banke, torej četudi ta ne bi sprejela ukrepov, ki so imeli na tečaj največji vpliv. Življenjsko verjetno in razumljivo je, da je tožnik sicer upal, da do večjih sprememb tečajev v njegovo škodo ne bo prišlo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa se je tožnik mogel zavedati, da je tveganje realno in da se lahko v (relativno dolgi) dobi odplačevanja kredita kadarkoli uresniči oziroma, da se v določeni meri najbrž celo bo uresničilo, kar se je naposled, približno sedem let po sklenjeni kreditni pogodbi (od leta 2008 do 2015), tudi res zgodilo. Izrecno je bil tožnik tudi opozorjen, da lahko pride do nihanj vrednosti tečaja CHF proti EUR v času trajanja pogodbe, toženka oziroma njeni uslužbenci pa mu na noben način (ne pisno, ne ustno na razgovorih) niso zagotavljali, da bo takšno (trenutno) stanje trajalo vnaprej in da ne bo nikakršnih sprememb, kar v pritožbi ni prerekano.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00017920
ZP-1 člen 14, 14/1, 15, 15/1, 56, 57, 57/3, 62a, 62a/1, 62/1-2, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPot člen 78, 78/1, 78/1-14.
hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - zakonski znaki prekrška - osebna zaznava prekrška - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost pravne osebe - izdaja računa
Za izrek pisne odločbe o prekršku je zahtevana podrobnejša dejanska opredelitev očitanega dejanja, kot pa se to zahteva za vsebino plačilnega naloga, v katerem zadošča že samo opis dejanskega stanja.
Opis dejanskega stanja mora vsebovati vsaj takšno dejstveno podlago, iz katere je z logičnim sklepanjem mogoče ugotoviti, da je neposredni storilec bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe in da je storilec pri opravljanju dejavnosti pravne osebe prekršek storil v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, kar je temelj odgovornosti pravne osebe po prvem odstavku 14. člena ZP-1 in temelj odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028368
ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 343. OZ člen 119. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24. URS člen 22.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - prosto urejanje pogodbenih razmerij - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasna pogodbena določila - jezikovna nejasnost določil - transparentnost pogodbenih pogojev - causa credendi - oderuštvo - aleatorna pogodba - tvegana pogodba - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica do izjave - enako varstvo pravic - oderuška pogodba - dokazno breme - pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa - delno zavrženje tožbe - zavrženje pritožbe
Pojasnilna dolžnost banke glede valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo izjave o prevzemu valutnega tveganja v samo pogodbo in tudi ne s presojo, ali so bili tožniki v vlogi posojilojemalcev s strani zaposlenih v banki opozorjeni na valutno tveganje.
Ali je bil posojilojemalec pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru. Pri tem so pomembne vse informacije in dodatna pojasnila, ki so bila posojilojemalcu posredovana med pogajanji, vključno z oglasi, ipd. Pomanjkljive ugotovitve izpodbijane sodbe ne omogočajo zaključka, da je bil način izračuna anuitete bodisi v pogodbi bodisi v ustnih dogovorih ob sklepanju pogodbe tožnikom predstavljen na način, da so bili sposobni oceniti razsežnosti spremembe tečaja CHF v razmerju do EUR, v katerih so prejemali dohodke, in vpliv teh sprememb na njihovo pogodbeno obveznost v obdobju vračanja kredita.
Pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno zanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti in ki so posledica možnih sprememb menjalnega tečaja, in če ga ni, ali bi v primeru poštenega in pravičnega poslovanja lahko razumno pričakovala, da potrošnik take pogodbe ne bi sklenil, če bi ga z navedenimi tveganji seznanila. Upoštevati je torej treba, da je banka oziroma toženka pri sklepanju obravnavanih pravnih poslov nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožniki pa kot laiki brez posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli. V obravnavanem okviru je pomembno, ali je banka v svojih predstavitvah dajala prednost ugodnostim za tožnike, ali je enakovredno predstavila tudi možne slabe strani. Dolžnost banke, da kot finančni strokovnjak ravna vestno in pošteno in tako zagotovi potrošniku informacije, pa se seveda lahko nanaša le na informacije, ki so ji bile poznane ali bi ji morale biti poznane, ne pa tudi na tiste, za katere kot strokovnjak ni mogla in ji ni bilo treba vedeti. Pri presoji, ali je v sklenitveni fazi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank, je potrebno oceniti, ali bi se posledice spremembe menjalnega tečaja v izrazito večji meri odrazile v sferi tožnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016393
ZPP člen 359. ZVKSES člen 4, 4/4, 17, 17/1, 17/2, 20, 20/2. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (2003) člen 10, 10/2, 14, 14/6. OZ člen 478, 494.
varstvo kupcev stanovanj - refleksna škoda - nesklepčnost trditev - materialno procesno vodstvo - pogodbena kazen - zahtevek na znižanje kupnine - stvarna napaka - pravna napaka - omejitve javnopravne narave - odgovornost prodajalca za pravne napake - izvedensko mnenje pred pravdo
Sodna praksa je že zavzela stališče, da je pričakovanje kupca, da bo stanovanje, ki ob sklenitvi prodajne pogodbe še ni zgrajeno, ustrezalo standardom po Pravilniku o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, sicer razumno in utemeljeno, če odstopanje od teh standardov ni dogovorjeno. V konkretnem primeru je šlo ravno za to. Pravdni stranki sta namreč s pogodbo definirali obseg del, ki jih je bila tožnica dolžna v stanovanju opraviti pred njegovo izročitvijo toženki. S tem sta vsaj posredno določili tudi to, katerim standardom bo moralo stanovanje ustrezati. Ker s pogodbo ni bilo dogovorjeno, da bo tožnica toženki zagotovila tudi shrambo (oziroma vrtno uto) ter okenska senčila, v tem pogledu o stvarni napaki ni mogoče govoriti.
Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni, da je stanovanje, ki ga je toženka kupila, obremenjeno s pravno napako. Ni namreč sporno, da je bila gradnja izvedena v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem (namesto enostanovanjske je bila zgrajena dvostanovanjska stavba), kar rezultira v nemožnosti pridobitve uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje bi bilo mogoče pridobiti le v primeru, da bi bil predhodno spremenjen urbanistični načrt in pridobljeno ustrezno (drugačno) gradbeno dovoljenje.
Sodišče prve stopnje je menilo, da je mogoče zaradi (stvarnih in pravnih) napak, ki so odpravljive, kupnino znižati za stroške, potrebne za odpravo posamezne napake. Takšen pristop je materialnopravno zmoten in nasprotuje določilu 478. člena OZ. Za koliko se kupnina zaradi ugotovljenih napak na kupljenem stanovanju zniža, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 478. člena OZ ugotoviti tako, da bi 1. ugotovilo vrednost, ki bi jo imelo stanovanje ob sklenitvi pogodbe na trgu, če bi bilo brez napake, 2. ugotovilo vrednost, ki bi jo imelo z ugotovljenimi napakami, 3. razliko med njima izraziti v razmerju (odstotku) in 4. v tem razmerju znižati kupnino iz pogodbe.
Oseba, ki je izdelala strokovno mnenje izven postopka, nima položaja izvedenca. Ker je tako, stranka z njenim zaslišanjem, čeprav gre za izvedeno pričo, ne more dokazovati dejstev za katera je potrebno strokovno znanje. Taka dejstva se dokazujejo z izvedencem, ki ga na predlog strank(e) postavi sodišče.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00015680
ZPotK člen 7. OZ člen 377, 377/1.
potrošniški kredit - kreditna pogodba - ničnost pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - seznanitev s pogoji - oderuška pogodba - elementi oderuške pogodbe - subjektivni element oderuštva
Tožnik je bil kot potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe, kot to določa ZPotK. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tezo tožnika, da se ni seznanil z vsebino kreditne pogodbe. Kreditna pogodba je bila tudi sklenjena z vsebino, kot jo (je) določa(l) 7. člen ZPotK.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016843
OZ člen 239, 243, 243/4, 1022, 1022/2. Zakon o varstvu potrošnikov člen 1. ZPP člen 66, 72, 244, 244/4, 255, 286, 286b. URS člen 25.
leasing pogodba - pogodba o finančnem leasingu - porok - solidarno poroštvo - poroštvena obveznost - zaveza kot porok in plačnik - zavrnitev predlaganih dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - razlogi za izločitev sodnika - predlog za izločitev sodnika - delegacija - predlog za delegacijo pristojnosti - grajanje procesnih kršitev - pooblastilo za zastopanje - pravica do pritožbe - pravica do posebne pritožbe - kršitev pravice do pritožbe - izvedenec avtomobilske stroke - cenilec - sklep procesnega vodstva - sklep o postavitvi izvedenca - postavitev drugega izvedenca - odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - kršitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - odstop od pogodbe - pogodba potrošniškega prava - dolžnost zmanjševanja škode - ugovor compensatio lucri cum damno - obseg odgovornosti poroka - odgovornost poroka za premoženjsko škodo iz kršitve leasing pogodbe
Toženec je solidarni porok pri leasing pogodbi med leasingodajalcem in leasingojemalcem, pri katerem je tudi bil direktor in edini družbenik. Taka pogodba ni pogodba potrošniškega prava.
Kljub stečaju porok odgovarja za ves znesek svoje obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ). V primeru, da toženec kot porok o stečaju ne bi bil obveščen, lahko uveljavlja škodo. Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec škode zaradi neprijave svoje terjatve v stečaj ne uveljavlja. Vsekakor pa je bil kot zakoniti zastopnik kreditojemalca in edini družbenik obveščen o stečaju svoje družbe.
Tožeča stranka ni obvestila leasingojemalca in poroka o ugotavljanju vrednosti vozila, ki ga je nato v skladu s pogodbo prodala. Zato ima tožena stranka ugovore slabe prodaje oziroma višje vrednosti vozila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016859
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/1-1, 4, 4/2. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 86, 119, 372. ZVPot člen 22, 22/4. ZBan člen 85.
Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, bo moralo opraviti presojo nepoštenosti obravnavanega glavnega predmeta kreditne pogodbe, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo SEU v zadevi C-186/168. V okviru te presoje bo treba ugotoviti, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo je treba opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih toženka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe (54. točka obrazložitve v zadevi Andriciuc). V tej smeri je celovita presoja sodišča prve stopnje izostala oziroma so ugotovitve izpodbijane sodbe pomanjkljive, kar je delno razvidno že iz predhodne obrazložitve v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti toženke.
ZP-1 člen 14, 14/1,14/2, 15, 15/1, 15/2, 15a, 15a/1, 62a, 62a/1, 62a/1-2, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-1, 15, 15/1, 15/1-1, 15/2. ZGD-1 člen 32, 32/1, 32/2.
zakonski znaki prekrška - odločba o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odgovorna oseba - direktor kot zastopnik pravne osebe - zavajajoča poslovna praksa - zavajajoče dejanje
Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno, da je odgovorna oseba neposredni storilec prekrška; direktor B. B. ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, ker je storil prepovedano ravnanje pri opravljanju svojega dela, ko je pri vodenju poslovanja pravne osebe uporabil zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim ravnanjem v razmerju do potrošnikov, katerim je bilo pisanje poslano iz pridobitnih namenov.
Med obveznosti funkcije direktorja sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja pravne osebe, torej dolžnost poznati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse v odnosu do potrošnikov. Pri vodenju poslovanja pravne osebe je prav direktor tista oseba, ki oblikuje poslovno politiko oziroma poslovne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00015827
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 7, 7/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 38, 47, 47/3. URS člen 2. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 20a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 59, 71, 71/1, 71/2, 71/3, 73. ZN člen 4. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZS člen 113a, 113a/6.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - javni interes - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov - učinkovito sodno varstvo - načelo socialne države
Če je postavljeno vprašanje za predhodno odločanje (267. člen Pogodbe o delovanju Evropske Unije - PDEU), mora sodišče postopek prekiniti do odločitve Sodišča EU. V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ne bo posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevah VSM I Ip 138/2018 in VSM I Ip 376/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ker ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja do domače valute, ki je dolžnikov vir plačila kredita. Potrošniška kreditna pogodba, ki je namenjena financiranju glede stanovanjske hiše, po svoji značilnosti in temeljnem namenu ni tipični aleatorni posel, četudi vsebuje vezanost kredita na tujo valuto, ampak lahko govorimo kvečjemu o omejeni aleatornosti. Od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati, so pričakovanja razumnega potrošnika (in tudi banke) pri kreditni pogodbi utemeljeno drugačna. V ospredju je stabilnost in predvidljivost financiranja pomembne potrošnikove dobrine. Potrošnikova kreditna sposobnost (ocenjena glede na njegove dohodke in sredstva v domači valuti) je bistven element pri sklepanju take pogodbe (tako za potrošnika, kot banko), ki povsem izgubi svoj smisel v primeru neomejene možnosti povečevanja vrednosti kreditne obveznosti v času odplačilne dobe.
Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopustni pogoj, se mu je, enako kot v zadevah I Ip 138/2018 in I Ip 376/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču v postopku z ničnostno tožbo?
V slovenskem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, so procesna določila, ki lahko prekomerno ovirajo sodišče pri učinkovitem preizkusu nedopustnih pogojev, tista, ki se nanašajo na uresničevanje načela formalne legalitete in na zakonske pogoje za odlog izvršbe.
V slovenski sodni praksi obstaja več smeri razumevanja preizkusa nedopustnih pogodbenih pogojev, zajetih v notarskem zapisu kot izvršilnem naslovu, kar že samo zase pomeni tehten razlog, da dokončno o razlagi prava EU v povezavi s slovensko procesno ureditvijo odloči Sodišče EU.
Sodišče druge stopnje možnost pravu EU lojalne razlage vidi v omilitvi strogega razumevanja načela formalne legalitete in vsaj omejenem preizkusu izvršilnega naslova glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku, kot je obširno pojasnilo že v VSM sklepu I Ip 138/2018.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016029
ZIZ člen 1, 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 20a/4, 20a/5, 26, 26/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-5, 71, 71/1, 71/1-5. OZ člen 86, 111, 111/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14. ZN člen 4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje zapadlosti terjatve - odpoklicno upravičenje - konkretizacija zahtevka - narok v izvršilnem postopku - ničnost - kredit v CHF - načelo formalne legalitete - nepošteni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov - odlog izvršbe
Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla.
Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.
Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.
Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov, iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj.
V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.
Ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.
Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.
Dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe. S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013296
ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 86, 87, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. .
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obseg pojasnilne dolžnosti - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja
Tudi SEU je v zadevi Andriciuc zavzelo stališče, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko in da morajo finančne ustanove (z oziroma na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč je tudi sposoben oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Iz ugotovitev sodbe o tveganjih, ki sta jih pravdni stranki prevzeli z dogovorom o valutni klavzuli, pri čemer sta obe vedeli, da bo tožnica izpolnjevala svojo obveznost iz dohodkov, ki jih prejema v domači valuti, izhaja, da sta v pogodbo vgradili določeno negotovost. Ker na gibanje tečaja CHF/EUR nista mogli vplivati, je bil obseg tožničine obveznosti v razmerju do toženkine obveznosti negotov. Prav zaradi te negotovosti, ki je bistveno večja kot pri kreditni pogodbi, sklenjeni v domači valuti, je bila toženka v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna tožnici predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe in ji razkriti informacije, s katerimi je razpolagala in bi lahko pomembno vplivale na obseg njene pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju kreditnih pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita.
Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju izreči o tem, ali je banka pred sklenitvijo pogodbe tožnico seznanila s posledicami možnih valutnih tveganj, tako da se jih je tožnica zavedala in jih je bila pripravljena sprejeti kot pogodbeni pogoj.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00014540
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 7, 7/1. ZS člen 113a, 133a/3, 113a/6. ZIZ člen 17, 17/1, 55, 55/1, 55/1-2, 55/2, 71, 71/1, 71/2, 71/3. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1. ZBPP člen 8, 8/4. ZN člen 4.
predhodno odločanje SEU - učinek erga omnes - izvršilni postopek - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - potrošniški kredit - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošteni pogodbeni pogoji - načelo učinkovitosti prava EU - načelo formalne legalitete - odlog izvršbe na predlog dolžnika - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov
Višje sodišče v Mariboru meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja za predhodno odločanje glede razlage prava Evropske Unije, kot ga je že postavilo v zadevi I Ip 138/2018, ki jo obravnava Sodišče Evropske Unije pod opravilno številko C-407/18.
V skladu z načelom ekonomičnosti sodišče druge stopnje ni posredovalo istega vprašanja sodišču EU tudi v obravnavani zadevi, ampak je le prekinilo postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Obravnavana zadeva se namreč od zadeve, v kateri je bilo enako vprašanje že postavljeno, v bistvenem ne razlikuje ne po dejanski, niti pravni podlagi. Odločitev Sodišča EU v zadevi C-407/18 bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a člena ZS) in ne bo imela učinka le na zadevo, v kateri je bilo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, ampak bo moralo sodišče upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah, tako tudi v obravnavani zadevi. Cilja enotne uporabe prava EU, ki mu je namenjen postopek po 267. členu PDEU, ni mogoče doseči v popolnosti, če odločitve Sodišča EU nimajo pravnega učinka erga omnes.
Sodišče druge stopnje je po pregledu procesnega gradiva zavzelo delovno stališče, da je tudi v obravnavani zadevi, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, nedopusten (nepošten) v notarskem zapisu vsebovan pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto, ki ne vsebuje ustrezne omejitve tveganja spremembe menjalnega tečaja. Ker je sodišče druge stopnje zaznalo nedopusten pogoj, pa se mu je, enako kot v zadevi I Ip 138/2018, postavilo vprašanje, ali mora že v fazi dovolitve izvršbe izvršilno sodišče samo preprečiti uveljavitev takega pogoja, ali mora navedeno presojo prepustiti pravdnemu sodišču, če bo potrošnik vložil o tem ugotovitveno tožbo v ločenem postopku?
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je lahko načelu učinkovitosti zadoščeno le, če ima nacionalno sodišče na voljo učinkovito možnost, da preizkusi nedopustnost pogoja še preden pride do realizacije izvršbe v izvršilnem postopku. Pojasnjena zelo stroga slovenska ureditev odloga izvršbe ne pušča dovolj širokega razlagalnega prostora, da bi lahko bil odlog za potrošnika v vseh primerih sklicevanja na nedopustni pogoj enostavno dosegljiv. Tako ima upnik prosto pot do prisilne izpolnitve nedopustnega pogoja v izvršbi, četudi dolžnik potrošnik vloži ugotovitveno tožbo glede nedopustnih pogojev kreditne pogodbe.
Kot možno rešitev za učinkovito varstvo potrošnika se je v VSM sklepu I Ip 138/2018 sodišče druge stopnje zavzelo za omilitev strogega pojmovanja načela formalne legalitete in omejen preizkus glede nedopustnega pogoja že v izvršilnem postopku.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-2, 20a, 20a/1, 20a/3, 55, 55/1, 55/1-2. ZPotK člen 13. ZPotK-1 člen 15. SPZ člen 142.
potrošniški kredit - razdor kreditne pogodbe - notarski zapis kot izvršilni naslov - izvršljivost notarskega zapisa - zapadlost terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve - opomin - vročanje opomina - prejemna teorija
Izvršilno sodišče mora v primeru v notarskem zapisu sklenjene potrošniške kreditne pogodbe po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je upnik dokazal, ne le da je dolžniku vročil pisno izjavo, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti, temveč tudi nastanek odpoklicnega upravičenja v skladu z določbami zakona, ki ureja potrošniške kredite.
Ne zadošča, da upnik dolžniku opomin, naj obveznost izpolni v dodatnem roku, pošlje (tako imenovana oddajna teorija), temveč mora izkazati vročitev opomina dolžniku (tako imenovana prejemna teorija).
Tožnica je utemeljeno odstopila od pogodbe, ker toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti zavarovati in registrirati vozilo, in ker je brez vednosti in soglasja tožnice sklenil podnajem za predmet leasinga.
Kršitev obveznosti preverjanja kreditne sposobnosti potrošnika iz 8. člena ZPotK-1 ne more pripeljati do ničnosti pogodbe, še posebej ne v konkretnem primeru, glede na opisana ravnanja toženca ob in po sklenitvi pogodbe.
ZVPot člen 12, 15b, 21b. ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-7.
prodajna pogodba - okvara avtomobila - stvarne napake motornega vozila - garancija - garancija za brezhibno delovanje stvari - obseg garancije - podaljšanje garancijskega roka - zavajajoče oglaševanje - odgovornost proizvajalca in prodajalca - odgovornost prodajalca za napako - brezhibno delovanje stvari - vzrok za napako - dokazno breme - zahtevek za odpravo napake - zahtevek za izročitev nove stvari
Za odgovornost prodajalca oziroma proizvajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari morata biti izpolnjeni naslednji predpostavki: 1. stvar, v zvezi s katero sta prodajalec in proizvajalec prevzela zavezo, da bo delovala brezhibno, ne deluje brezhibno; 2. vzrok za okvaro (nedelovanje) stvari so lastnosti stvari same, in ne vzroki, ki so zunaj prodajalčeve oziroma proizvajalčeve sfere.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013058
ZPP člen 274, 274/1, 343. OZ člen 3, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 86/1, 112, 112/1, 112/2, 372. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/1, 21/2. ZVPot člen 1, 1/3, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2. ZBS-1 člen 4, 11, 12.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pogodba o dolgoročnem posojilu - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - ničnost pogodbe - oderuška pogodba - causa credendi - prosto urejanje pogodbenih razmerij - potrošnik - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - varstvo šibkejše stranke - merilo povprečnega potrošnika - kreditna sposobnost - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - transparentnost pogodbenih pogojev - sklenitvena faza pogodbe - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - nedobrovernost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - enaka vrednost vzajemnih dajatev - devizni tečaj - skrbnost dobrega strokovnjaka - spremenjene okoliščine - razveza pogodbe - dokazna ocena - rebus sic stantibus - pacta sunt servanda
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku.
Merila transparentnosti se presojajo po kriteriju povprečno obveščenega potrošnika, ki postopa z dolžno skrbnostjo in razumnostjo. Skladno s tem se šteje pogodbeni pogoj za transparenten, če pripelje potrošnika v položaj, da lahko na podlagi točnih in razumljivih kriterijev oceni ekonomske posledice pogodbenega pogoja. Pri tem so relevantne informacije, ki jih je potrošnik dobil pred sklenitvijo pogodbe in v trenutku sklepanja pogodbe, vključno z oglasi in obvestili, dostopnimi med pogajanji. Zahtevi transparentnosti bi bilo tako lahko zadovoljeno, če bi v trenutku sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe po tem, ko je bil nedvoumno opozorjen, da sklenitev pogodbe o kreditu v tuji valuti prinaša specifične rizike, ki pa ne obstoje, ko se pogodba sklepa v domači valuti. Pomembno bi bilo tudi opozorilo na okoliščino, da rizik spremembe tečaja različno vpliva na obveznosti pri kratkoročnih in dolgoročnih kreditih, ker je od trajanja pogodbe odvisna izpostavljenost riziku spremembe tečaja tuje valute in tudi možnosti predvidenja razlogov za spremembe tečaja.
Banka Slovenije ni mogla predvideti ne časa ne obsega ukrepov tuje nacionalne banke. Tudi od toženke zato ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Toženka je v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU. Pogodbeni pogoj, na podlagi katerega je treba kredit vrniti v isti tuji valuti je, glede na informacije, ki jih je toženka v času sklepanja pogodbe posredovala tožnikoma in glede na okoliščino, da ne gre za povprečna potrošnika (zakonca), ampak za potrošnika s poznavanjem ekonomskih zakonitosti, tako da ni dvoma, da sta bila seznanjena z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute (posebej ob dejstvu dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju - kredita sta bila najeta z odplačilno dobo 25 let), v kateri je bilo sklenjeno posojilo in bila zmožna oceniti ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti, jasen in razumljiv. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče „sta tožnika, glede na nižjo anuiteto pri kreditu v CHF (za 100 EUR) ocenila, da je takšen kredit ugodnejši v danem trenutku (ugodnejši je bil nato še kar nekaj let) in zavestno sprejela tveganje, ki ga prinaša valutna klavzula“.
Tožeča stranka bi morala že ob sklenitvi pogodb upoštevati možnost spremembe tečaja, zato se na spremenjene okoliščine ne more sklicevati. Enako velja tudi pri uveljavljanju ekonomske krize kot spremenjene okoliščine. Uveljavljanje te bi morala podpreti in konkretizirati z dejstvi, s katerimi bi obrazložila: 1. spremembo dohodkov/odhodkov zaradi krize, 2. odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine nepričakovane, 3. vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo, 4. kako je ocenjevala tveganja, 5. kako je ravnala, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja potrebne skrbnosti, in 6. kaj je storila, da bi izpolnila načelo oziroma temeljno zavezo pacta sunt servanda.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00013167
OZ člen 86. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZVPot člen 22, 22/5, 23, 24, 24/1.
ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - obseg pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - kršitev pojasnilne dolžnosti - načelo vestnosti in poštenja
Sodišče prve stopnje bo moralo skrbneje oceniti, ali tožnika na podlagi informacij, ki jima jih je posredovala toženka, res nista mogla oceniti posledic sprememb tečaja CHF v razmerju do EUR oziroma SIT za obseg njunih pogodbenih obveznosti, upoštevaje njuno izobrazbo, kar zlasti velja za tožnika, ki je diplomirani ekonomist. Nadalje bo moralo sodišče natančneje presoditi, ali toženka ob sklepanju pogodbe res ni ravnala v dobri veri. V tem okviru bo moralo oceniti tudi pisni izjavi prič, ki ju izpostavlja pritožba. Predvsem pa se bo moralo podrobneje izreči o tem, ali je prišlo do bistvenega povečanja obveznosti tožnikov in s tem do znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Nenazadnje bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju uporabiti tudi sodno prakso, ki se je v zadnjem času izoblikovala pri obravnavanju tovrstnih zahtevkov potrošnikov iz kreditnih pogodb v tuji valuti. Ni izključeno, da bo zaradi celovite ugotovitve vseh odločilnih dejstev moralo pravdnima strankama dopustiti tudi dopolnitev njunega trditvenega in dokaznega gradiva.