OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077618
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 3, 4, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - ničnost pogodbe - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.
Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo in razsodilo, da sta kreditni pogodbi nični (3. in 5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00077408
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 7/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8.
Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena URS.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00068625
ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-2. OZ člen 112.
načelo vestnosti in poštenja - neveljavnost vknjižbe v zemljiško knjigo - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - anuiteta - valutno tveganje - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - aleatornost pogodbe - razveza pogodbe - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - nepošten pogodbeni pogoj - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - ničnost kreditne pogodbe - poštenost pogodbene stranke - spremenjene okoliščine - konverzija
Krediti z valutno klavzulo po svoji vsebini niso nepošteni. Okoliščina, da kreditojemalec nosi valutno tveganje, ki ni omejeno, banka pa valutnega tveganja nima, ne pomeni, da je v trenutku sklenitve kreditne pogodbe z valutno klavzulo podano znatno neravnotežje. Takšna razporeditev tveganj je po naravi stvari posledica dovoljene aleatorne vsebine kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti okoliščina, da je izpolnitev obveznosti v izrazito potrošnikovo škodo, ne more vzpostaviti nepoštenosti (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022). Pravilno izpolnjena toženkina pojasnilna dolžnost pomeni, da je toženka ob sklepanju kreditne pogodbe ravnala v skladu z zahtevo dobre vere in da toženki ni mogoče očitati nepoštenega ravnanja.
Ker je toženka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, se tožnika ne bi mogla uspešno sklicevati na to, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v njuno škodo, ker je uresničitev tveganja v škodo kreditojemalca utemeljena posledica aleatornosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo, na kar je glede na pravilno izpolnjeno pojasnilno dolžnost banke kreditojemalec lahko računal. Toženka je posredovala tožnikoma vsa potrebna pojasnila, v okviru katerih sta bila tudi opozorjena, da lahko pride do znatne depreciacije domače valute in s tem do znatnih negativnih ekonomskih posledic, ki bi jih morda težko nosila, zato se tožnika ne bi mogla sklicevati niti na to, da teh posledic utemeljeno nista pričakovala v tako velikem obsegu.
Glede na aleatorno naravo kreditne pogodbe z valutno klavzulo bi morala tožnika že ob sklenitvi pogodbe računati z možnostjo večje spremembe tečaja, zato se ne moreta sklicevati na spremenjene okoliščine. Enako velja za uveljavljano gospodarsko krizo kot spremenjeno okoliščino. Tožnika sta imela možnost, da bi že po prvi večji apreciaciji CHF (več let pred januarjem 2015, ko je prišlo do velikega znižanja tečaja EUR zaradi ukrepa švicarske centralne banke) v skladu s kreditno pogodbo uveljavljala konverzijo kredita (ki je pomenila obliko zavarovanja pred nadaljnjim valutnim tveganjem v preostali dobi odplačevanja kredita), a se zanjo nista odločila. Tožnika glede na to nista izkazala predpostavk za uveljavljanje spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067839
ZPP člen 212, 214, 214/2, 226, 226/2, 339, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1. ZVPot člen 21b, 21b/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - garancija za brezhibno delovanje stvari - uveljavljanje garancije - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - listina v tujem jeziku - neprevedena listina v tujem jeziku - obrazloženost sodbe - protispisnost
Skladno s prvim odstavkom 21.b člena ZVPot lahko kupec zahteva odpravo napak na podlagi garancije pri proizvajalcu, prodajalcu ali pooblaščenem servisu.
Ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo listino, ki vsebuje besedilo v tujem jeziku in ji ni bil priložen overjen prevod, je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka (drugega odstavka 226. člena ZPP). Vendar v obravnavani zadevi storjena kršitev določb pravdnega postopka ni absolutne narave. Sklicevanje na omenjeno listino ni bil odločilni razlog sodišča prve stopnje, ampak samo dodaten argument.
Sodišče druge stopnje se opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. V kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna pojasnila, da lahko pride do manjših nihanj, tožnika nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri navedenem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena. Ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu trgu, se tožnika, tudi ob nespremenjenih dohodkih, nista mogla ogniti tveganju, da zapadeta v plačilno nesposobnost in s tem v spiralo zadolženosti. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje. Tožnika v nobenem primeru nimata pravnega interesa za denarni zahtevek zoper sebe, zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00084523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4.
kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - dobra vera - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - nepoštenost pogodbenega določila - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067365
ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-2, 24/1-3. OZ člen 86, 86/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - valutno tveganje - spremenjena sodna praksa - novejša sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - povprečni potrošnik
Potrošnik mora biti v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen (tudi) na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožniku jasno in nazorno predstavljena tudi takšna možnost (»črni scenarij«), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik s strani toženke ni bil ustrezno in celovito informiran. Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja; zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi (možnega) dejanskega obsega tveganja. Po drugi strani je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Zato mora banka o taki (pa četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njegovo škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSK00068942
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 86. URS člen 35. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2.
Pri pojasnilni dolžnosti ne gre za vprašanje, ali se je toženka zavedala neizogibnega povečanja vrednosti CHF (pa je to prikrila) niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke.
Od toženke kot profesionalne finančne institucije je zato bilo mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močneje pretresli valutni trg. Šele, če bi tožniku pojasnila svoje resnično (ne)vedenje, češ, da so nihanja nepredvidljiva in nenapovedljiva, da ni jasno, ali se bodo in v kolikšni meri uresničila in da je apreciacija tuje valute na določeni točki ekonomskega cikla vedno pričakovana, bi bila pojasnilna dolžnost banke izvedena tako, da bi se tožnika zavedala dejanskega obsega tveganja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067491
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9. OZ člen 88, 372. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 347, 347/2, 354, 354/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - nična pogodba - nepopolna dokazna ocena - pritožbena obravnava
Dejstvo, da potrošnik nosi (neomejeno) valutno tveganje, banka pa valutnega tveganja nima, samo po sebi še ne pomeni, da je v trenutku sklenitve pogodbe podano znatno neravnotežje. A to velja le, če je bil sklenitelj pogodbe ustrezno informiran o tveganjih, ki jih prevzema.
Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Zaradi nepredvidljivosti dogodkov, ki vplivajo na tečajne spremembe, je jasno, da v okviru zahteve po transparentnosti od banke ni mogoče pričakovati predložitve/podaje natančnih informacij (ali izračunov) o finančnih posledicah, povezanih s tečajnimi spremembami. Dolžna pa je potrošniku posredovati informacijo, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in zvišanje tuje obrestne mere. Zgolj na podlagi takšne informacije (informacije o možnosti uresničitve „črnega scenarija“) lahko potrošnik pridobi ustrezno stopnjo zavedanja glede dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067492
OZ člen 5, 86, 86/1, 87. ZVPot člen 23, 24, 24/1. ZPP člen 355, 355/2, 365, 365-3.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - varstvo potrošnikov - predpogodbena dolžnost informiranja - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - nična pogodba - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka
Pri kreditih v tuji valuti gre ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. (Ne)opravljena pojasnila dolžnost banke je ključnega pomena za presojo nepoštenosti.
Banka, ki ima profesionalno znanje in izkušnje glede prevzema pogodbenih tveganj, je v razmerju do potrošnika v izraziti informacijski premoči. Enakopravnost mora banka vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatno neugodne ekonomske posledice (možnost uresničitve "črnega scenarija").
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067207
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
Dokazno breme, da je tožnikoma ustrezno pojasnila tveganja, ki so nastala ob sklenitvi Pogodb, je na toženki.
Banka ima profesionalno vedenje in izkušnje, zato bi se morala zavedati nepredvidljivosti gibanja tečaja ter posledične tveganosti ponujenega bančnega produkta. Poznati bi morala lastnosti valute, v kateri je ponujala kredite, in kot finančnemu strokovnjaku bi ji moralo biti znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti mora banka kreditojemalce opozoriti, da je bodoče gibanje tečaja popolna neznanka in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Tožnika tako pravilno opozarjata, da ju je bila toženka dolžna opozoriti tudi na „črni scenarij“. Le tako bi se lahko informirano odločila glede sklenitve Pogodb.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067116
ZVPot člen 43, 43c, 43c/1, 43b, 43b/1-5, 43b/1-6, 43b/1-8, 43b/7, 43b/8, 43č, 43č/5, 45a. OZ člen 190.
vračilo blaga - varstvo potrošnikov - prodaja kozmetike - pogodba sklenjena na daljavo - pravice potrošnika - odstop od pogodbe - neutemeljena zavrnitev zahteve potrošnika - pravica do informiranosti - opustitev dolžnega ravnanja - dokazno breme potrošnika - namen zakonodajalca - pravo EU - kasneje odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja - spor majhne vrednosti
Podjetje mora potrošniku v enostavnem in razumljivem jeziku zagotoviti ali dati na voljo informacije. Ne gre za enostaven in razumljiv jezik, če mora potrošnik z uporabo razlagalnih metod (tožnica v pritožbi predlaga argument a fortiori) ugotavljati svoje pravice in obveznosti.
Pravilen je zaključek sodišča, da posledica opustitve opozorila iz 8. točke prvega odstavka 43.b člena ZVPot pomeni, da pravica potrošnika do odstopa od pogodbe ne preneha, tudi če odpre pečat izdelka, ki ga zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov sicer ni mogoče vrniti.
Toženka je imela pravico do odstopa od pogodbe in vračila vseh izdelkov. Odprte izdelke je obdržala po volji tožnice, kar predstavlja veljavni pravni temelj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00067621
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/2. OZ člen 86.
pogodba o dolgoročnem posojilu - potrošniška kreditna pogodba - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - kreditna pogodba v CHF - švicarski franki (CHF) - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - sodna praksa Vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je ocenilo, da je presoja (ne)poštenosti spornega pogodbenega pogoja povsem neodvisna od vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno ali ne.
Pri testu nepoštenosti se ne preveri samo vsebina pogodbenega pogoja (poštenost po vsebini), temveč tudi, kako je pogoj predstavljen (poštenost v preglednosti oziroma postopkovna poštenost) - potrošniku mora biti pregledno pojasnjeno, kakšno breme oziroma potencialno neugodnost pogodbeni pogoj vzpostavlja zanj.
Za pravilno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti oceno izvedenih dokazov, s katerimi sta pravdni stranki dokazovali, kako je bila v konkretnem primeru (ne)ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost, šele potem pa bi lahko, ob upoštevanju tako ugotovljenih dejstev, presojalo, ali obstaja kateri od splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00066767
ZVPot člen 37, 37a, 37c, 38. ZPP člen 234, 337, 337/1. OZ člen 6, 468, 468/1, 470, 470/1.
jamčevalni zahtevek - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - vrnitev kupnine - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - barva stvari - opustitev pojasnilne dolžnosti - odprava stvarne napake - zamenjava stvari - ponudba - prodajno naročilo - dobava blaga - pravice potrošnika - reklamacija potrošnika - notifikacija stvarnih napak - primeren rok za izpolnitev - izvedensko mnenje - izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje - nedopustne pritožbene novote - načelo ekvivalentnosti
Čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake oziroma zamenjava blaga ni mogoča/ustrezna ali ni izpolnjena v primernem roku.
Kadar se stranki dogovorita za določene lastnosti stvari, pa jih stvar nima, gre za stvarno napako, ne glede na to, ali je stvar sicer uporabna. V konkretnem primeru je šlo za stvarno napako, ker kuhinja ni imela takšnih lastnosti, kot je bilo med strankama izrecno dogovorjeno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00066542
URS člen 22. OZ člen 82, 82/1, 83, 83/1. ZVPot člen 22, 22/5.
razlaga pogodb - nejasno pogodbeno določilo - razlagalna pravila
Če kljub uporabi metod pravne argumentacije po določbi 82. člena OZ, ni mogoče priti do enopomenske interpretacije posameznega pogodbenega določila, je v obravnavani zadevi, ko gre za Splošne pogoje, ki jih je v naprej pripravila tožena stranka, bistvena tudi uporaba 83. člena OZ, ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pravilo iz 83. člena OZ je namreč subsidiarno pravilu iz 82. člena OZ in v konkretnem primeru sobiva z njim. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da definicija kaznivega dejanja v kazenskopravni zakonodaji glede pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna. Specifičnost določnega primera nujno ne daje povsem jasnega odgovora na vprašanje, kako uporabiti posamezno določbo pogodbe. Gre za vprašanje subsumcije konkretnega dejanskega stanu pod določeno pravno normo, oziroma v konkretnem primeru pod določeno določilo Splošnih pogojev. Izključitev zavarovalnega kritja, kadar zavarovanci na določen način omogočijo ali olajšajo storilcem vstop v prostore, je upravičena, zato so zaključki sodišča prve stopnje, da iz tega razloga Splošni pogoji niso nepošteni, pravilni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065515
ZVPot člen 1, 1/11, 4. Direktiva Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (1985) člen 1, 3. OZ člen 10, 171, 171/1, 171/2, 179, 240.
Prva toženka je v dveh delih prekršila svojo pogodbeno obveznost strokovnega popravila motorja. Izostal je preizkus delovanja motorja, ki bi kot del servisnega procesa moral biti v celoti opravljen še pred izročitvijo motorja tožniku ter pri ponovni montaži vztrajnika ni bila uporabljena nova matica, pač pa stara.
Nespametno ravnanje tožnika je sodišče utemeljeno štelo kot njegov soprispevek k nastanku škode.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065164
OZ člen 649, 652. ZVPot člen 35, 35/2.
gradbena pogodba - ustna pogodba - oblika ad probationem - soglasje naročnika - odmik od gradbenega načrta - pisno soglasje - varstvo potrošnikov - gradbena knjiga - stroški izkopa - dokazno breme
Med pravdnima strankama je bila sklenjena ustna gradbena pogodba. Zanjo se ob upoštevanju 649. člena OZ sicer zahteva pisna oblika. Vendar pisna oblika ni pogoj za veljavnost. Predpisana je predvsem zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov.
Ker sta toženca potrošnika, jima določba drugega odstavka 35. člena ZVPot nudi še posebno varstvo. Tožnika zavezuje, da tožencema kot potrošnikoma omogoči preverbo pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oz. opravljene storitve.
Tožnik je tisti, ki mora s prepričljivostjo dokazati, da je dela/količine, ki jih je zaračunal, tudi zares opravil/dobavil. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel; ni poskrbel za ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, katera dela/material sta toženca naročila in v kakšni količini jima je bil dobavljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00064146
ZVPot člen 43č, 43č/2. ZPP člen 458, 458/1.
pravice potrošnika - pogodba potrošniškega prava - pravica do odstopa od pogodbe - rok za odstop od pogodbe - začetek teka roka - odstopna pravica - prodaja od vrat do vrat - kasnejši ustni dogovori - prekoračitev trditvene podlage - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - postopek v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - razpravno načelo - sodba presenečenja - učinkovito sodno varstvo
Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 5, 8, 8a. ZVPot člen 22, 22/1, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1, 24/1-4. OZ člen 5, 8. ZPotK člen 21.
Z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot - Uradni list RS, št. 20/98 z dne 13. 3. 1998 s spremembami) je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva).
Prvi odst. 22. člena ZVPot določa:"Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.", četrti odst. pa:"Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi.".
Prvi odst. 24. člena ZVPot alternativno določa štiri predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, če:" - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti".
Direktiva v prvem odst. 3. člena določa dva pogoja in sicer "dobra vera"(good faith) in "znatno neravnotežje" (significant imbalance). V primeru, če je pogodbeni pogoj opredeljen kot "glavni" ali gre za razmerje "med ceno in plačilom" in so sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku (preglednem - transparency), je presoja nepoštenosti lahko izključena (drugi odst. 4. člena).
V sodni praksi se je ustalila razlaga, da je preglednost (katere sestavni del je tudi pojasnilna dolžnost), predpostavka nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Če je slednja izpolnjena, potem je izključena nadaljnja presoja predpostavk dobre vere in znatnega neravnotežja. Če je pogodbeni pogoj pregleden, pa morata biti podani obe predpostavki, kot to zahteva Direktiva.
Zaradi različne ureditve med ZVPot in Direktivo ter ustaljene razlage, ki temelji na uporabi Direktive ne pa ZVPot, je sodišče druge stopnje prekinilo postopek in podalo predlog Sodišču EU za sprejetje predhodne odločbe.
Sodišče je dne 13.10.2022 razsodilo:""Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)".
Sodišče druge stopnje poudarja, da ni zastavilo vprašanja v zvezi s predpostavko preglednosti, ki v drugem odst. 4. člena Direktive ne dopušča ugotavljanje nepoštenosti, če gre za glavni predmet pogodbe in je ta jasen, razumljiv. V sodni praksi Sodišča je namreč to vprašanje že razloženo in je takšna nacionalna ureditev, kot je v ZVPot, ki takšne omejitve ne določa (preglednost, tudi glavnega predmeta pogodbe, ni predpostavka nepoštenosti in zato ne izključuje presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, tudi takšnega, ki je glavni predmet pogodbe), v skladu z Direktivo.
Ureditev v ZVPot je skladna z Direktivo in strožje varovanje interesov in položaja potrošnika ne nasprotuje njenima osnovnima ciljema, ki sta visoka raven varstva potrošnikov kot šibkejših pogodbenih strank in učinkovito delovanje notranjega trga. Republika Slovenija je torej pravilno izkoristila polje proste presoje, ki ga ima na podlagi določbe 8. člena Direktive.
Znatno neravnotežje
12. člen Kreditne pogodbe glasi:"Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgih denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgu kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem.".
V ZVPot je predpostavka "znatnega neravnotežja" iz prvega odst. 3. člena Direktive bila prenesena v prvo alinejo prvega odst. 24. člena. Sodišče je vsebino te predpostavke zapolnilo s podrobnejšimi merili. Tako opozarja, da obstoj te predpostavke ni omejen le na "ekonomsko količinsko presojo" (primerjava med skupnim zneskom in stroški), saj je ta predpostavka lahko posledica že dovolj "resnega posega v pravni položaj", ki ga sicer potrošniku zagotavljajo nacionalni predpisi. Prav primerjalna analiza pogoja z nacionalnimi predpisi omogoča presojo o tem ali je potrošnik s pogodbenim pogojem postavljen v manj ugoden položaj. Na ta merila se je Sodišče sklicevalo v večih odločbah.
Določbe Direktive in ZVPot temeljijo na izhodišču, da je potrošnik tisti, ki je v pogodbenem razmerju šibkejša stranka:"...v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.". Citirani pogoji, predvsem pa 12. člen, tako omejujejo in predvsem enostransko prevalijo tveganja v celoti na kreditojemalko, da zato ustrezajo merilu: "resnega posega v pravni položaj potrošnika" in v "manj ugoden položaj". Na podlagi te določbe samo kreditojemalka, v celoti in neomejeno (...da izključno sam v celoti...), prevzema tečajna oziroma valutna tveganja (…. prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.... izpostavljen valutnemu tveganju....), kot posledica kateregakoli dogodka (in drugih dejavnikov ….. in ostalim tveganjem.), nadgrajena še z omejitvijo, da mora ves čas trajanja kreditnega razmerja tudi imeti pri toženki odprt transakcijski račun, sicer tvega odstop od pogodbe in vračilo dolga z obrestmi in stroški vred (tretja alineja drugega odst. 10. člena). Ob vsem tem pa je imela toženka sklenjeno še hipotekarno zavarovanje denarne terjatve. Bistveno je, da je v pogodbi citirana določba zapisana tako, da prevaljuje vsa bodoča tveganja tečajnih razlik samo v breme kreditojemalke, zato je znatno neravnotežje obstajalo že v času sklenitve pogodbe.
Dobra vera (načelo vestnosti in poštenja)
Ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med predpostavkama preglednosti ter dobre vere (načelo poštenja in vestnosti), ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti, pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere. Merila, s katerimi Sodišče razlaga predpostavko dobre vere so:"...ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevne pogoje sprejel". Sodišče tudi pojasni, da je pri tem potrebno:"...pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.".
Predpostavka dobre vere je samostojna materialnopravna predpostavka, kljub prepletajočimi se dejanskimi elementi (odločilna dejstva), kajti citirana vsebina (razlaga) te predpostavke je objektivizirano merilo presoje ravnanj pogodbenih strank. "Lojalno (pošteno) in pravično poslovanje" ter upoštevanje "pogajalske moči strank" in "razumno pričakovanje" da bo potrošnik "po posamičnih pogajanjih" ta pogoj sprejel, pomeni, da je potrebno presoditi ali bi potrošnik, ki bi bil v enakopravnem informacijskem položaju z banko in imel tudi tak vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev ter ravnal razumno, res pristal na takšno vsebino pogodbenega ali pogodbenih pogojev.
V obravnavanem primeru za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da razumen potrošnik nikoli ne bi pristal na pogodbene pogoje, kot so zapisani predvsem v že citiranem 12. členu kreditne pogodbe. Vso tveganje depreciacije CHF in s tem povezana neomejena valutna (tečajna) tveganja, so bila prenesena enostransko, izključno na kreditojemalko, v pogodbi ni prav nobene določbe, ki bi jo lahko razumeli kot delitev valutnih tveganj. Toženka, kot močnejša stranka je v izrazitem (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetričnem razmerju, uveljavila in zavarovala izključno lastne interese. Pomembna okoliščina pa je tudi, da je kreditojemalka (in tudi sedanja tožnica, njena hči) kredit potrebovala za nakup stanovanja, v katerem prebiva in slednje je tudi predmet hipotekarnega zavarovanja. Realizacija valutnega tveganja in ogrožena zmožnost plačila tako povečanega obroka, vpliva tudi na tožničino pravico do doma, ki je varovana tako po EKČP kot tudi 7. členu Listine EU o temeljnih pravicah, zato mora nacionalno sodišče upoštevati tudi to okoliščino.