CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00076120
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 5, 6, 7, 8. URS člen 2, 22, 25, 35. ZPP člen 5. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1. OZ člen 88, 326, 372, 372/1. ZZK-1 člen 243, 243/2, 243/2-1.
Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).
Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je pri presoji ustrezno podane pojasnilne dolžnosti bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvotožnik visoko izobražena oseba (zdravnik), in da je predhodno že najel kredit v tuji valuti. Merilo presoje sodišča prve stopnje tako ni bilo objektivno, vezano na standard povprečnega potrošnika, ampak subjektivno, kar je materialnopravno zmotno.
V tem pogledu je pretirano poudarilo pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke.
V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega, oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076775
ZIZ člen 24, 24/4, 55, 55/1, 55/1-12, 56a, 71, 71/2. ZD člen 142, 142/1.
nadaljevanje postopka izvršbe zoper dediča - ugovor novega dolžnika - omejitev odgovornosti dediča do višine podedovanega premoženja - popis in cenitev zapustnikovega premoženja - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - odlog izvršbe po uradni dolžnosti - potrošniška kreditna pogodba - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodba Sodišča Evropske unije - učinkovitost sodnega varstva v primeru uspeha v sporu
O vprašanju višine podedovanega premoženja se ne odloča pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka, zaradi česar tudi navedba višine podedovanega premoženja oziroma, da se izvršilni postopek nadaljuje do višine podedovanega premoženja, v izreku takšnega procesnega sklepa ni potrebna. Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da bi se njena odgovornost omejila zgolj na vrednost ugotovljeno po GURS, ki je bila uporabljena v zapuščinskem postopku za potrebe odmere sodne takse. Glede ugovora omejitve odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove je bilo v sodni praksi že večkrat pojasnjeno, da mora biti vrednost podedovanega premoženja v utemeljitev takega ugovora ugotovljena bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku bodisi s cenitvijo v postopku, v katerem se ugotavlja odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove. Če je na eni strani sodišče prve stopnje pojasnilo, da je namen ugotovitve vrednosti zapuščine v zapuščinskem postopku odmera sodne takse, na drugi strani pritožba ne navaja argumentov, ki bi potrjevali njeno stališče o ustreznosti ocenjene vrednosti 57.000 EUR. Trditve o obremenjenosti nepremičnine lahko dolžnik uveljavlja v postopku cenitve nepremičnin v izvršilnem postopku - če je bila ta že opravljena, pa dolžnik tega ni uveljavljal, novi dolžnik takih trditev ne more več podati, saj prevzema izvršbo v zatečenem stanju.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074111
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 35. ZIZ člen 11, 11/1, 71, 267, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - začasni ukrepi - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - zavarovanje denarne in nedenarne terjatve z začasno odredbo - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - odlog izvršbe na predlog dolžnika - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - pravica do izjave v postopku
ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog.
Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je ZIP), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.
Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).
Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076630
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 165, 165/3, 165/4.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - denarna odškodnina - tipska pogodba - plačilo v anuitetah - protipravno ravnanje banke - dopustna kavza - sklenitvena pogodbena faza - bistvena sestavina pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dolžna profesionalna skrbnost - profesionalna skrbnost poslovnofinančne stroke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - neugodne posledice - socialna ogroženost dolžnika - dobra vera - novacija - konverzija - transformacija dolžnega zneska v domačo valuto - izkazanost pravnega interesa - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - izključna pristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava - dopolnitev dokaznega postopka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - delna razveljavitev sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - razvoj sodne prakse
Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice. Z danimi pojasnili mu je treba omogočiti, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.
Pred sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti (s tujo variabilno obrestno mero) mora imeti potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja o potencialnem povečanju kreditnih obveznosti, ki ga sprejme s podopisom kreditne pogodbe, in ki se zaradi spremembe valutnega tečaja lahko udejanji šele med izvajanjem dolgoročne pogodbe, torej naknadno v celotnem obdobju odplačevanja kreditnih obveznosti. Kreditodajalec mu mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita oziroma na njegove finančne obveznosti, in sicer na način, da ta tveganja tudi dejansko razume.
Pojasnilna dolžnost mora biti pravilno izpolnjena že v sklenitveni fazi.
Ni treba, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče. Zadostuje, da bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želela.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074671
OZ člen 459, 459-2, 459-3, 459-4, 468, 468/1. ZVPot člen 39, 72, 81, 81/1, 83, 83/1. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1. URS člen 23, 25.
potrošniška prodajna pogodba - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - odgovornost prodajalca za stvarne napake - stvarna napaka - notifikacija napak - obvestitev prodajalca o napaki - pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki - motorno vozilo - dodatna oprema vozila - izrecno dogovorjena lastnost vozila - sestavina glavne stvari - pritiklina - neobrazložena dokazna ocena - eventualna nasprotna tožba - povrnitev koristi
Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bila kamera kupljena kot dodatek oz. dodatna oprema, a vendar ne gre za "dodatek" v smislu strešnega prtljažnika ali dodatno vgrajene vlečne kljuke. Vzvratna kamera je, kot je splošno znano, integrirana v vozilo, slika je vidna na zaslonu na armaturni plošči, sam sistem pa je povezan z računalnikom vozila. Kamere zato ni mogoče povsem enostavno in brez posledic odmontirati, kar kaže bolj v smer sestavine kot pritikline.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074917
URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - načelo primarnosti prava EU - varstvo potrošnikov - kreditna pogodba v CHF - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU
Problematiko nepoštenih pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 6. 1993 (Direktiva 93/13). URS v 3.a členu nalaga uporabo prava Evropske Unije (EU) v skladu z njegovimi lastnimi načeli, kot jih je sooblikovalo SEU. Razlage Direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem poda SEU, so formalnopravno zavezujoči, precedenčni, neposredni vir prava EU v Sloveniji in jih morajo po uradni dolžnosti upoštevati vsi oblastveni organi. Nacionalna sodišča morajo avtonomno razlago prava EU v skladu z načelom primarnosti uporabiti v celoti, zato izključijo uporabo nasprotnih nacionalnih razlag, če to ni mogoče, pa morajo po načelu lojalne razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073553
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 24, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - razlaga ZVPot - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - pogoj nastanka škodljivih posledic - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - preplačilo - plačilo glavnice - povračilo obresti
Bistveno za verjeten obstoj terjatve je torej ugotavljanje ali je toženka tožnikom ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na toženkino slabo vero, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem tožniki zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imele možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več letih) po sklenitvi pogodb.
Tožniki so v tožbi podali trditveno podlago, da pojasnilna dolžnost toženke v razmerju do njih ni bila ustrezno izpolnjena, zato je pogodbeni pogoj nepošten in s tem pogodbi nični. Trditveno podlago glede neustrezno oziroma pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti so podali tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer so se v tem predlogu sklicevali na vse navedbe v tožbi, kar je skladno z obstoječo sodno prakso dopustno. Toženka je v ugovoru, kot obrambnem sredstvu zoper izdano začasno odredbo, obširno pojasnila izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti in zatrdila, da je bila ta ustrezna ter da so tožniki pred sklenitvijo posojilnih pogodb razumeli vse možne rizike in obremenitve. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih ugovorov ni izreklo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074308
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. OZ člen 87, 87/1, 193. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-14.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - začasna ureditev razmerja - verjetnost obstoja nedenarne terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - potrošniška kreditna pogodba - enako varstvo pravic v postopku - načelo učinkovitosti
Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika se v sodni praksi od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo s samim tožbenim zahtevkom. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna.
Tudi če bi sodišče izhajalo iz stališča, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati zgolj tudi (le) ob pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, v konkretnem primeru na podlagi tožnikovih trditev ni mogoče z verjetnostjo sklepati, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Ni vzdržno sklepanje, da je predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe proti banki utemeljen (samo) zato, ker ima slednja bistveno več finančnih sredstev in bi zaradi tega z neutemeljeno izdano začasno odredbo evidentno utrpela manj neugodne posledice od tožnika, če bi ta ostal brez predlaganega začasnega varstva. V tem primeru bi bila sicer praktično vsakič, ko bi bila tožena stranka banka (ali zavarovalnica, ali država) začasna odredba brez nadaljnjega izdana. Na dlani je, da bi bilo to povsem zoper temeljno načelo enakega varstva pravic, namen zakonskih pogojev za izdajanje začasnih odredb in navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ni torej mogoče tehtati zgolj obsega premoženja stranke (praviloma komitenta) in banke ter iz tega izpeljati sklep o manj ugodni oz. usodni posledici (ne)izdaje začasne regulacijske odredbe. Kvečjemu je treba izkazati, da posledice za realizacijo terjatve iz konkretnega posla za enega pogodbenika ne bodo manj ugodne kot za drugega. Tega pa na podlagi zatrjevanj pritožnika ni mogoče reči za toženo banko. Čeprav je kreditna obveznost jemalca kredita zavarovana s hipoteko, to ne pomeni, da se toženi stranki za uveljavitev terjatve (če bi se izkazalo, da je tožnikova tožba neutemeljena) ne obetajo neugodne posledice: hipoteko je treba šele uveljaviti, kar je povezano s stroški in časovno zamudo, poleg tega pa ima prav sodišče prve stopnje, da ni prikazano, koliko naj bi bila nepremičnina vredna glede na možen preostanek kredita, niti kakšni stroški bi s tem nastali toženi stranki. Zato na podlagi tako splošnih navedb ni bilo mogoče sklepati, da bi bile posledice za banko ob pravdnem neuspehu pritožnika manj ugodne od njegovih lastnih za primer uspeha. Njegova zatrjevana neugodna posledica je morebitna potreba, da bo moral svoj povračilni zahtevek zoper banko povečati. Vendar pa tega ne kvantificira oz. ne navede na način, ki bi kazal, da bo to zanj neugodnejše od potencialne potrebe banke po unovčenju hipoteke.
SEU je razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve."
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00073431
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 6. URS člen 155. OZ člen 15, 86. ZVPot člen 23, 23/1, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - razlaga ZVPot - novejša sodna praksa - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo prepovedi retroaktivnosti
Dolžnost vsake pogodbene stranke je opozoriti sopogodbenika na tiste okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovega izpolnitvenega interesa. Ta obveznost veže oba pogodbenika. Ali povedano konkretno. Kreditojemalcu načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupni namen oziroma interesni temelj (kavza) pogodbenih strank, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076083
OZ člen 15, 86, 326, 326/1, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 21, 21/1, 21/2.
dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - novacija - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sodbe SEU - stanovanjski kredit - prepoved retroaktivnosti - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sprememba sodne prakse - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - poroštvena obveznost
Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča.
Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo.
Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje.
Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005).
Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076549
SPZ člen 142. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 87. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
varstvo potrošnikov - ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - izobrazba - valutno tveganje - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - aleatorna pogodba - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU
Dolžnost celovitega pojasnila o bistvenih lastnostih kredita je na kreditodajalki in ni odvisna od morebitnih predhodno pridobljenih informacij kreditojemalca pri tretjih osebah. Zato dejstvo, da se je tožnica o možnih vrstah kredita predhodno pozanimala pri prijatelju bančniku in se po njegovem nasvetu odločila prav za kredit v CHF, banke ne razreši obveznosti, da tožnici kot potrošnici predstavi obseg valutnega tveganja. In sicer tako, da bo jasno seznanjena, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da ima to lahko bistven vpliv na višino njene obveznosti in da se to lahko v dolgoročnem razmerju zgodi kadarkoli. Ob tem ni bistveno, da banka ne more z gotovostjo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, saj je prav ta nenapovedljivost in možnost velikega nihanja ključen element tveganja, ki je banki znan, medtem ko se povprečen potrošnik dejanskega obsega valutnega tveganja ne zaveda.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073562
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2, 272/2-3, 272/3.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - protispisnost - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da je treba predlagano začasno odredbo zavrniti, ker tožnika nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) in hkrati še pogoj reverzibilnosti, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na razlago Ustavnega sodišča (URS) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, kar ni pravilno, saj zadevi nista primerljivi. Navedena odločitev URS je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZIZ, ko so bili pogoji za izdajo začasnih odredb drugačni, kot so sedaj, in šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe.
Predlagana začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Izda se po pogojih iz 272. člena ZIZ, torej če upnik (tožnika) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi v situacijah iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je treba upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - potrošniški kredit - švicarski franki (CHF)
Začasno odredbo ureditvene vsebine je v obravnavani zadevi, upoštevaje zlasti tudi vsebino sodbe SEU v zadevi C-287/22, mogoče izdati tudi ob izpolnjenosti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073567
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3.
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - namen regulacijske začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe določbam evropskega prava ni namenilo dovolj teže, čeprav je bilo nanje izrecno opozorjeno. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu sicer res zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. To pa še ne predstavlja argumenta, da začasne ustavitve nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, ob verjetno izkazani nični pogodbi zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, potrošnik ne bi mogel doseči že med pravdnim postopkom z izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob tem strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora potrošnik za dosego tega cilja izkazati zakonske pogoje po 272. členu ZIZ, ki pa ga je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje cilja Direktive 93/13.
Sodišče prve stopnje pogoja po tretji alineji 272. člena ZIZ sploh ni presojalo, temveč se je v obrazložitvi zgolj sklicevalo na neustreznost uporabe pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.
Sodišče prve stopnje je pri presoji pogoja reverzibilnosti upoštevalo le trditve, da v primeru izgube pravde toženki ne bi nastala škoda, saj bi se odplačilo kredita lahko podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Ni pa presojalo ostalih navedb tožnikov, v katerih so pojasnili, da ima toženka svojo terjatev v celoti zavarovano. Ob upoštevanju, da sta tožnika glavnico v evrih že preplačala, a se toženkino zavarovanje ohranja za celotno obveznost, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da izdaja začasne odredbe ne bi preprečila učinkovite odprave pravnih posledic sodbe, tudi če z zahtevkom ne bi uspela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073560
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. ZPP člen 7, 212.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - trditveno in dokazno breme - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - nižji dokazni standard - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava, tudi sodba SEU C-287/22, na katero sta se sklicevala tožnika. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik že v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zahtevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.
V tej pravdi tožnika uveljavljata tako nedenarni kot denarni zahtevek, pri tem pa ni jasno, na zavarovanje katere terjatve (ali obeh) se predlagana začasna odredba nanaša. O tem bi lahko sodišče zgolj ugibalo. Glede na to, da za izdajo začasne odredbe zadostuje nižji dokazni standard, za postopek zavarovanja z začasno odredbo pa velja načelo hitrosti, tudi ni mogoče kar domnevati, da upnik v dokaz verjetnega obstoja terjatve predlaga vse, kar je predlagal v tožbi. Tožnika bi morala zato v predlogu navesti vsaj to, katero terjatev želita zavarovati oziroma ali želita zavarovati obe, na katere svoje trditve iz tožbe (ali druge vloge) se sklicujeta in katere dokaze v zvezi s tem predlagata.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073568
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 35. ZIZ člen 71, 267, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - verjetnost obstoja terjatve - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - težko nadomestljiva škoda - standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - poseg v osebnostne pravice posameznika - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost pravnega varstva
Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.
Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073561
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 273. ZPP člen 7, 212.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - trditveno in dokazno breme - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - pogoj reverzibilnosti - finančni položaj zavezanca - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila sodnih taks - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - razlaga direktive
Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava tudi sodba SEU C-287/22, na katero se sklicujejo tožniki. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki, vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.
Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. člen in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zatrjevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076531
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - obstoj težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - razvoj sodne prakse - razlaga ZVPot - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - odlog plačila obveznosti - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Tožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073554
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 272/2, 272/2-3.
varstvo potrošnikov - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Nacionalna sodišča morajo ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Ta zahteva med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije.
Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Zahteve, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ, same po sebi niso v nasprotju s pravom EU in načelo lojalne razlage ne more pomeniti, da se nacionalna zakonodaja sploh več ne upošteva. Pomeni le, da je nacionalno zakonodajo (v obravnavanem primeru ZIZ) treba razlagati v luči prava EU. Ko govorimo o razlagi nacionalnega prava, pa to seveda pomeni, da ne moremo odločati mimo njega. Uporabi se torej nacionalno pravo in ne pravo EU, vendar slednje vpliva na razlago nacionalnega prava. Šele ko bi tožnik navedel vse tisto, kar za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva določba drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi sodišče opravilo vsebinsko presojo, pri čemer bi moralo upoštevati tudi pravo EU (in odločbo SEU C-287/22). Iz te med drugim izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Opozoriti je treba, da doslej sodna praksa ni bila enotna ali izdaja ureditvene začasne odredbe lahko temelji na razloge iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ravno navedena obveznost spremembe sodne prakse pa nakazuje na možnost širše razlage pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe.
Možnost izdaje ureditvene začasne odredbe pomeni, da naše nacionalno pravo ima pravno sredstvo, ki (če so izpolnjeni zakonski pogoji) nudi potrošnikom ustrezno varstvo. Poleg tega pa zatrjevanje predpostavk iz 272. člena ZIZ (in njihovo izkazovanje s stopnjo verjetnosti) pretirano ne obremenjujejo upnika.
Po presoji pritožbenega sodišča torej ni mogoče izdati začasne odredbe mimo določb ZIZ, je pa te pri odločanju o (sklepčnem) predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nujno razlagati upoštevaje pravo EU.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072960
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage prava EU - sodbe SEU - predhodno odločanje SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - pogoj reverzibilnosti
Razlaga prava EU, ki jo poda Sodišče EU pri predhodnem odločanju po 267. členu PDEU, velja erga omnes in praviloma ex tunc.
Namen izdaje regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Zato je izključena predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa tudi predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, bo moralo ugotavljati tudi, kakšne neugodne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku in kakšne dolžniku, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno.