IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe. V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov). Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov. Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja. Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine. Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU). Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja. Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja. Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00024791
OZ člen 247, 247/1. ZVPot člen 23. ZPP člen 458, 458/1
spor majhne vrednosti - pogodba o naročniškem razmerju - telekomunikacijske storitve - zaračunavanje telekomunikacijskih storitev - neplačilo računov - prekinitev naročniškega razmerja s strani mobilnega operaterja - splošni pogodbeni pogoji - sprememba splošnih pogojev - pravica do odstopa od pogodbe - pogodbena kazen - nepošteni pogodbeni pogoji
Določbe splošnih pogojev, ki se nanašajo na povrnitev stroškov trajnega oziroma začasnega izklopa priključka ter stroškov vzdrževanja priključka v začasnem izklopu, do potrošnika niso nepoštene, plačilo navedenih stroškov tudi ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 247. člena OZ.
Kadar tožnik zahteva ugotovitev ničnosti celotne pogodbe, sodišče pa ugotovi, da je nično samo posamezno pogodbeno določilo, s takšno ugotovitvijo ostane znotraj okvira tožbenega zahtevka, saj tožniku dejansko prisodi manj od zahtevanega in ne nekaj drugega, kot meni sodišče prve stopnje. Za pravilno izpolnitev svoje pojasnilne dolžnosti bi morala banka tožnikom predstaviti kredit v tuji valuti na razumljiv način in ob upoštevanju splošnega znanja povprečnega potrošnika, tako da bi tožniki lahko ocenili celoten strošek posojila. Pojasniti bi jim morala, da s sklenitvijo pogodb prevzemajo nase tečajno tveganje, zaradi česar se lahko zgodi, da bo njihova obveznost odplačila kredita v domači valuti zaradi spremembe tečaja lahko višja kot ob sklenitvi pogodbe in da tega bremena morda ne bodo zmogli, pa tudi, da se dolgoročno kredit v CHF kljub nižji obrestni meri lahko izkaže za manj ugodnega od kredita v EUR. Glede na navedeno ni dovolj, da sta bila v pogodbi navedena valuta in vrsta tečaja. Tudi ni odločilno, da toženka ni oglašala kreditov v CHF, da je tožnikom najprej ponudila kredit v EUR in da je prva tožnica nato sama zahtevala kredit v CHF. Prav zato, ker ni bila kreditno sposobna za kredit v domači valuti, bi jo morala toženka še bolj skrbno in natančno opozoriti na posledice prevzema tečajnega tveganja. Informacije bi morala tožnikom ponuditi ne glede na njihov izraženi interes, pri tem pa se ne bi smela zanašati na njihove izkušnje in izobrazbo. Dejstvo, da banka ni mogla natančno predvideti bodočega gibanja tečaja, nima nobenega vpliva na njeno pojasnilno dolžnost. S tožniki bi morala deliti vse informacije, ki so bile pomembne za sklenitev pogodbe, vključno s tveganji, ki jih pogodba prinaša.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00025436
ZPP člen 339, 339-2, 339/2-8. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21, 21/1
potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - povprečni potrošnik - pojasnilna dolžnost banke - pravica do informiranosti - konkludentno ravnanje - pooblastitev za zastopanje - venire contra factum proprium - pravica do obravnavanja pred sodiščem - pravica do izvedbe dokaza
Res sicer obstaja pojasnilna dolžnost banke ne glede na izražen interes stranke, vendar je konkretni primer poseben. Tožnica je za pogajanja z banko pooblastila toženca, zato je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti zadoščalo, da je toženka vse potrebne informacije posredovala tožencu. Togo vztrajanje pri standardu povprečnega potrošnika bi bilo v obravnavanem primeru neživljenjsko tudi iz razloga, ker je bil toženec v tistem času že usposobljen kreditni svetovalec, tudi za kredite v CHF, zaradi česar glede znanja in izkušenj na področju bančnih storitev ni bil v slabšem položaju od toženke. Ker je pri sklepanju istovrstnih kreditnih pogodb sam svetoval drugim potrošnikom, je že razpolagal z vsemi relevantnimi informacijami. Toženka ga zato ob odločitvi za najem kredita ni bila dolžna ponovno opozarjati, da s pogodbo prevzema tečajno tveganje.
Splošni pogoji v tujem jeziku, ki niso prevedeni, potrošnika ne morejo zavezovati. Določilo, na podlagi katerega je dopustno, da pride do spremembe cen že sklenjenih poslov, torej do enostranskega spreminjanja pogojev v škodo potrošnika za nazaj, je nepošteno pogodbeno določilo, ki je nično.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028372
ZPP člen 184, 184/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZPotK člen 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2
dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - valutno tveganje - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nepoštenost predmeta pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - slaba vera banke - obseg pojasnilne dolžnosti - predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica do izjave - prepozen dokazni predlog - kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - dolžna profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - sprememba tožbe - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes - procesna predpostavka - zavrženje tožbe - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Iz pisne kreditne pogodbe sicer jasno izhaja, da gre za kredit v CHF, katerega evrska protivrednost se izračuna po tečaju ECB na določen dan. Vendar je povprečni potrošnik s tem (kvečjemu) seznanjen z možnostjo zvišanja (in znižanja) vrednosti tuje valute ter možno negativno posledico (z zvišanjem kreditne obveznosti), ni pa mu omogočeno ovrednotenje prevzetega tveganja. Vključenost tega besedila v kreditno pogodbo zato še ne daje podlage za sklep o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožnica ustrezno informirana, preveliko težo pripisalo njeni izobrazbi (že iz razloga, ker je nima s področja ekonomske ali finančne stroke), kot tudi dejstvu, da je informacije o kreditu v CHF predhodno pridobila od prijatelja. Banka je dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika. Tudi če bi se štelo, da ima posamezen potrošnik višjo raven strokovnega znanja, to ne omogoča zaključka, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika ni šibkejša stranka. Aktivnosti in neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tudi ne daje okoliščina, da je med pravdnima strankama predhodno že bila sklenjena kreditna pogodba v EUR. Odločilno ne more biti niti dejstvo, da tožnica ni izkoristila možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje konkretne vsebine in obsega toženkinih pojasnil ni ugotavljalo. Ker je na podlagi tožničinih osebnih okoliščin presodilo, da se je pomena in tveganj kreditne pogodbe v CHF ter gibanja tečaja CHF/EUR morala in mogla zavedati, se do njenih navedb o pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke ni opredelilo. Tudi na podlagi tega, kakšna je bila (običajna) praksa toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF, je mogoče ugotoviti vsebino informacij, opozoril in zagotovil, ki jih je pred in ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela tožnica.
IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00022868
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/3, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5, 58, 58/3, 76, 76/1. ZPotK-1 člen 15, 15/4, 19, 19/1. OZ člen 103, 104, 105, 111, 111/1, 111/2, 356, 356/1. ZOR člen 379. ZN člen 4, 23
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - odpoklicno upravičenje - dokazovanje zapadlosti terjatve - odstop od kreditne pogodbe - zastaranje judikatne terjatve - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe
Upnik je dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, s tem ko je dolžnikoma s pozivom z dne 4. 6. 2015 dal dodaten 15 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Drži sicer, kar navaja pritožba, da upnik navedenega poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnico v postopku ni nikoli predložil, vendar pa se višje sodišče strinja, da je upnik nastanek odpoklicnega upravičenja kljub temu dokazal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v odgovoru na ugovor priloženem Sporazumu na predlog dolžnikov z dne 30. 6. 2015, ki sta ga dolžnika podpisala, navedeno, da je banka dne 4. 6. 2015 na podlagi 10. člena Kreditne pogodbe kreditojemalca in zastavitelja 1 ter poroka in zastavitelja 2 pozvala na plačilo zapadlih obveznosti najkasneje do 22. 6. 2015. Enako izhaja tudi iz odgovoru na ugovor priložene Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015. Dolžnika sta torej v Sporazumu z dne 30. 6. 2015 s svojima podpisoma potrdila, da jima je banka s pozivom z dne 4. 6. 2015 dala dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev in to je tudi po presoji višjega sodišča odločilno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00023033
OZ člen 49, 86, 119. ZVPot člen 1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2
lizing pogodba - kredit v CHF - valutna klavzula - varstvo potrošnikov - pojem povprečnega potrošnika - potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - prevara - oderuštvo - ničnost pogodbe
Za potrošniške pogodbe je mogoče šteti le tiste, katerih namen je zadovoljevanje posameznikovih lastnih potreb v smislu lastne potrošnje. ZPotK, ZVPot in Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah namreč potrošnika definirajo kot (vsako) fizično osebo, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil v stiski, prav tako pa ni mogoče govoriti niti o neizkušenosti ali lahkomiselnosti tožnika, ki bi jo tožena stranka izkoristila. Ker tožnik ni potrošnik, prav tako pa ne neizkušena ali lahkomiselna oseba, ravnanja tožene stranke (ko tožniku ni posebej pojasnjevala pomena valutne klavzule) ni mogoče označiti kot takšnega, ki bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Določilo, da se lahko pogodba proti volji potrošnika obnovi in je na potrošniku obveznost plačila nesorazmerno visokega nadomestila, če ta ne izpolni pogodbenih zahtev po obličnosti odstopne izjave, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj v skladu z 12. alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00021443
OZ člen 633, 633/1, 634, 634/1. ZVPot, 37, 37/4, 37a, 37a/1, 37a/3, 37c, 37c/3, 38, 38/1, 38/2,47, 47/4, 51
podjemna pogodba - stvarne napake - odgovornost podjemnika za napake - jamčevanje za stvarne napake - jamčevalni zahtevki pri pogodbi o delu - varstvo potrošnikov - znižanje plačila zaradi stvarnih napak - pravočasno grajanje napak - prevzem izvedenih del - pogodbena garancija - načelo neposrednosti - odmera nagrade izvedencu
Ker toženec, ki nepremičnino ves čas uporablja, ni trdil, da so obstajale ovire za prevzem del, oziroma da je zahteval primopredajo del na kakšen drugačen način (iz njegove izpovedbe izhaja, da tožniku ni pisal ali ga klical, saj je štel, da je tožnikova dolžnost, da pride do prevzema), pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil pregled in prevzem del opravljen. Toženec je na račun opravljenih del izvedel dve plačili, (po neizpodbijani trditvi) zadnjega 26. 8. 2011, ko je presodil, da je zaradi izvedbenih napak upravičen do nižje pogodbene cene, zato ne more biti dvoma o tem, da so bila obnovitvena dela zaključena ter s strani toženca pregledana oziroma prevzeta, v avgustu 2011 (ne kasneje). Toženec je trdil, da je tožnika o napakah (ustno) obvestil 9. 11. 2011. Ni pa podal nobenih navedb v smeri, kdaj je posamezno napako odkril. Gre za okoliščino, ki je sestavni del zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 37a. člena ZVPot, kar pomeni, da v odsotnosti trditev glede trenutka odkritja napake ni mogoč preizkus, ali je toženec napake grajal pravočasno (v roku dveh mesecev po odkritju). Pri pogodbeni garanciji ni dolžnosti notifikacije napak, napaka pa se lahko pokaže v garancijski dobi. Enako kot pri stvarnih napakah pa mora tudi pri upravičenjih na podlagi garancije veljati hierarhija pravnih sredstev (razen, če bi se pravdni stranki v okviru pogodbene avtonomije dogovorili drugače). Toženec bi moral dokazati, da subsidiarno upravičenje (znižanje pogodbene cene) uveljavlja zato, ker je tožnik po njegovem pozivu k odpravi vseh zatrjevanih napak, odpravo napak zavrnil. Ugotovitve pritožbenega sodišča glede obsega dejansko vgrajenega materiala oziroma opravljenega dela ter glede obsega obračunanega materiala/dela, temeljijo izključno na izvedenskem mnenju, do katerega sta se pravdni stranki imeli možnost opredeliti (pripombe nanj je podal le tožnik). Ker pravno odločilno dejstvo temelji na pisnem dokazu, je bilo pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje in je lahko obseg dejansko opravljenih del in vgrajenega materiala ugotovilo brez pritožbene obravnave, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00021038
OZ člen 155, 458, 459, 480, 480/1. ZVPot člen 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 11a. ZPP člen 155, 163, 163/2. Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 6, 6/1, 9, 9/1, 9/1-b
odškodnina - odgovornost za izdelek - škoda zaradi zaupanja - pravo, ki ga je treba uporabiti - odgovornost proizvajalca - napaka stvari - rok za uveljavljanje zahtevka - prekluzivni rok - stroški postopka - potrebni stroški - materialni stroški - potni stroški pooblaščenca stranke - pooblaščenec, ki ni odvetnik
Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.
kreditna pogodba - potrošniški kredit - zamuda s plačilom obrokov - odstop od pogodbe - prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico
Toženca sta zamujala s plačilom treh zaporednih obrokov kredita, zato je bila banka v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZPotK upravičena zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdreti pogodbo in (posledično prav tako) zahtevati plačilo celotnega dolga. Ker sodna praksa višjih stališč temelji na stališču, da za odstop od pogodbe zadostuje neoblična izjava in da kot obvestilo o odstopu šteje tudi prejem vložene tožbe ali predloga za izvršbo, je do odstopa, če že ne s potekom roka, ki ga je dala banka v zadnjem pozivu k plačilu dolga z dne 7. 4. 2011, prišlo najkasneje, ko je tožena stranka prejela predlog za izvršbo. A tudi če do veljavnega odstopa ne bi prišlo, tožeča stranka (ki je vstopila v pravni položaj banke) takšno plačilo zaradi zamude s plačilom dveh zaporednih obrokov upravičeno uveljavlja neposredno na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPotK, ki takšno možnost predvideva, ne da bi bil za njeno uresničitev potreben predhoden odstop od kreditne pogodbe.
V juliju 2010 so bila razmerja, v katerih je kreditojemalec potrošnik, urejena z ZPotK. Predpisoval je obvezne sestavine hipotekarne kreditne pogodbe in sklenitev tovrstne pogodbe v obliki notarskega zapisa. Kreditojemalec (potrošnik) je bil posebej varovan, saj je bilo nično vsako pogodbeno določilo, ki je bilo v nasprotju z zakonom in v škodo potrošnika; v primeru nejasnih in nepopolnih določil so se uporabljale določbe ZPotK in drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028397
ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - spremembe valutnih tečajev - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeni pogoji - jezikovna nejasnost določil - nepošteni pogodbeni pogoji - vračilo kredita - dokaz z zaslišanjem prič - pravica do izjave - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - dobra vera - slaba vera banke - pravni interes - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - valutno tveganje - sklenitvena pogodbena faza - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasni pogodbeni pogoji - ničnost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - predmet pogodbe - povprečni potrošnik - neizvedba dokaza - nepoštenost predmeta pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - pojasnilna dolžnost - obseg pojasnilne dolžnosti
Pogodbeno določilo, da tožnika s podpisom obravnavane pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata, ne zadostuje za izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke. Iz te določbe namreč ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je ta tožnikoma omogočila ovrednotenje prevzetega tveganja. Odločilno ne more biti niti opozorilo notarja, ki je tožnika zgolj na načelni ravni opozoril na obveznosti, ki jih s kreditom prevzemata. Banka se pojasnilne dolžnosti tudi ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo obveznosti iz konkretnega pogodbenega razmerja, ne dajejo niti javno dostopne informacije o tveganjih, ki jih potrošniki prevzemajo s sklenitvijo kreditnih pogodb v tuji valuti. Toženka je tista, ki je dolžna kreditojemalcu razkriti informacije o bančnem produktu, ki so bile znane njej kot strokovnjakinji na bančnem področju, zaradi česar je pravno nepomembno tudi sklicevanje na okoliščino, da je bila tožnikova mati bivša bančna uslužbenka. Za ugotovitev vsebine danih pojasnil so pravno pomembne predvsem okoliščine sklepanja konkretne kreditne pogodbe. Vendar pa se svetovalec toženke konkretnega primera ni spomnil in je izpovedal, da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnil na enak način kot običajno, tožnika pa sta z namenom dokazovanja običajnega obsega danih pojasnil priče predlagala, da toženka predloži seznam kreditojemalcev, ki so v letu 2007 in 2008 kot posamezniki sklenili kreditne pogodbe za stanovanjske kredite v isti poslovalnici kot tožnika in pri istem uslužbencu ter njihovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo niti se do njega ni opredelilo, s čimer je bila kršena pravica do izjave tožnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019881
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 112, 119. ZPP člen 8
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - gospodarska kriza - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - znatno spremenjene okoliščine - višina lastnega dohodka - indični dokaz - neposredni dokazi
Načeloma velja, da si je vsak dolžan sam zagotoviti informacije, ki jih potrebuje za oblikovanje poslovne volje. Od tega načela pa je treba odstopiti, kadar stranki nista v enakovrednem informacijskem položaju. Tako imenovana informacijska asimetrija je značilna zlasti za bančno področje, saj banka na tem področju nastopa kot strokovnjak, medtem ko potrošniki praviloma nimajo potrebnih znanj in izkušenj pri sklepanju bančnih poslov. Pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar samo ocenjuje kot koristno oziroma k manjšemu tveganju. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti tudi ne more biti odvisna od zainteresiranosti (sodelovanja) potrošnika. Banka je namreč dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditodajalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). 5. člen pogodbe v drugem odstavku določa, da kreditojemalec in porok s podpisom te pogodbe izrecno potrjujeta, da sta seznanjena s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njuno zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzemata. Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno. Navedeno stališče gre sprejeti, a pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje, da klavzula, navedena v 5. členu, ni zgolj abstraktna in formalistična, saj iz besedila izhaja, da lahko zaradi spremembe tečaja valutnega para EUR/CHF pride do negativnega vpliva na zmožnost tožnikov za vračanja kredita. Da besedilo zajema negativni vpliv na zmožnost vračanja kredita, je razvidno iz nadaljnjega besedila, to je, da tožnika tveganje prevzemata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00020038
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 22, 24. ZPotK člen 6, 6/2, 7. OZ člen 3, 86. ZPP člen 347, 347/2, 347/4, 347/5
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - valutno tveganje - sklenitvena faza pogodbe - nedobrovernost - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pritožbena obravnava
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo pojasnilno dolžnost opravila ustrezno in pošteno, saj je tožniku odkrito posredovala informacije, na podlagi katerih je lahko sprejel poučeno in preudarno odločitev o tem, kakšno kreditno pogodbo želi skleniti. Tožnik v svojih navedbah kot ključno izpostavlja, da ga tožena stranka ni seznanila z možnostjo tako velike spremembe v valutnem razmerju CHF/EUR, do kakršne je prišlo po sklenitvi pogodbe. Četudi je bilo za toženo stranko kot strokovnjaka bodoče gibanje tečajev v določeni meri predvidljivo, tožnik ni dokazal, da je ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi lahko vedela, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF, še manj pa, da bi lahko predvidela gospodarsko krizo in njene posledice ter odločitev Švicarske centralne banke, da preneha vzdrževati valutno razmerje CHF/EUR. Ker tožena stranka sprememb, ki so se zgodile po sklenitvi pogodbe, ni mogla predvideti, tožnika o njih ni bila dolžna obvestiti. Svojo pojasnilno dolžnost je izpolnila s tem, da mu je pomen valutnega tveganja predočila v takšnem obsegu in vsebini, da se je zavedal, da je to tveganje realno in lahko občutno vpliva na obseg njegovih pogodbenih obveznosti.
Določbe 74., 75. ter 76. člena ZVPot so bile dne 21. 10. 2017, ko je stopil v veljavo ZKolT, razveljavljene in so se uporabljale še šest mesecev od uveljavitve citiranega zakona. ZKolT, ki razveljavlja določbo 74. člena ZVPot, ne vsebuje prehodnih določb glede postopkov, ki so bili ob uveljavitvi zakona že začeti po 74. členu ZVPot in se po izteku šestmesečnega roka po uveljavitvi ZKolT uporabljajo procesne določbe novega zakona tudi v prej začetih postopkih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00023325
OZ člen 155. ZVPot člen 4, 6, 7, 10. ZPP člen 227, 286.a, 339, 339/2, 339/2-8, 347
obravnava pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija - edicijska dolžnost - pomivalni stroj - električni udar - stvarna napaka
Pritožbeno sodišče je opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo. Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00019024
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 4/4, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1
odločba o prekršku - obstoj prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - zavajajoča poslovna praksa - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade - povprečni potrošnik
Pravna oseba mora potrošniku izročiti promocijsko nagrado v razumnem roku, saj lahko povprečen potrošnik kot običajno (razumno) obveščena, razumno pozorna in pazljiva oseba (v določenem družbenem, jezikovnem in kulturnem prostoru), ki je sodelovala na nagradnem tekmovanju in je prejela promocijsko nagrado, pričakuje izročitev le-te v razumnem roku. Kot razumen rok pa je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.