Toženka je v dokaznem postopku uspela dokazati, da je tožnici tveganje najetja kredita v tuji valuti ustrezno predstavila, da ji je enakovredno predstavila tudi kredit v EUR ter da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe. Zato je mogoče zaključiti, da je bila tožnici kot povprečni potrošnici omogočena preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita.
pogodba o potrošniškem kreditu - kreditna pogodba v CHF - ničnost pogodbe - pogodbena določila - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - izpolnitev obveznosti - zavrnitev zahtevka - pravica in dolžnost informiranja - zavrženje dela tožbe - dajatveni zahtevek - pravni interes - pravna korist za vložitev tožbe
Abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno. Takšna izjava (ki sama po sebi ni abstraktna, ker iz nje nedvoumno izhaja, da lahko sprememba tečaja v razmerju CHF/EUR negativno vpliva na tožničine zmožnosti vračanja kredita in da tožnica to tveganje prevzema) je torej morala temeljiti na predhodnem pojasnilu toženke kreditojemalcu o pomenu prevzetega tveganja. Toženka je ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Za izpolnitev te obveznosti ni bilo potrebno, da bi toženka napravila simulacije izračunov v primeru spremembe tečaja CHF oziroma da bi bili potrebni grafični prikazi in izračuni. Ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo na ta način (s simulacijami konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev). Stopnja informiranja potrošnikov mora biti določene intenzivnosti. Ta se v povezavi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja po mnenju pritožbenega sodišča navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00034574
OZ člen 82, 83, 84, 85. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/1, 15, 15/1, 15/5. ZOdv člen 2, 2/1, 17, 17/2.
odvetniški stroški - plačilo odvetniških stroškov za odvetniško zastopanje - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - obseg izvršitve dela - tipska pogodba - pogodba potrošniškega prava - zmotna uporaba materialnega prava
Za razlago pogodbe o plačilu odvetniških stroškov je potrebno izhajati iz splošnih določb Obligacijskega zakonika o razlagi pogodbe (82. do 85. člen OZ) in 15. člena OT, pri čemer pogodba o plačilu odvetniških stroškov spada med potrošniške pogodbe in jo je kot tako potrebno materialnopravno obravnavati tudi po določbah Zakona o varstvu potrošnikov.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 13. člen ZPotK-1, saj je tožeča stranka trdila in (kljub neprerekanim trditvam po ugotovitvah sodišča prve stopnje) tudi dokazala, da je toženki pošiljala obvestila o nedovoljeni prekoračitvi na računu (prilogi A6 in A7). Ker poslana obvestila zadoščajo kriterijem iz 13. člena ZPotK-1, se pritožnica neutemeljeno zavzema za zmanjšanje prisojene terjatve za obresti in stroške.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00030605
ZZVZZ člen 62b, 62b/1, 62b/1-5, 62b/8. OZ člen 239. ZPP člen 154, 154/1, 436, 436/2, 453. ZVPot člen 48č, 48č/1.
zavarovalna pogodba - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - podpis zavarovalne police - zmota pri sklepanju pogodbe - plačilo zavarovalnih premij - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - odstop od pogodbe - predčasen odstop od pogodbe - pojasnilna dolžnost - pogodbeni pogoji - prepozen ugovor - odločitev o pravdnih stroških
Ker je bila pogodba sklenjena s podpisom police in ne na daljavo oziroma izven poslovnih prostorov, toženec ni imel pravice do predčasnega odstopa od pogodbe po določbah ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00031568
ZPP člen 17. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 2, 15, 15/1, 15/1-c, 16.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost za potrošniške pogodbe - potrošnik - ugovor o nepristojnosti - indici - preiskovalno načelo - procesna predpostavka - procesno gradivo
Pri presoji ugovora o nepristojnosti je treba ugotoviti, ali je iz spletne strani in celotne dejavnosti razvidno, da je toženka nameravala poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Pri tem se je treba opreti na indice, med katere spada vsako očitno izražanje volje po poslovanju s potrošniki iz Slovenije.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029889
URS člen 2, 23, 158. ZIZ člen 17, 38, 38/5, 55, 55/1, 56, 56/1, 56/2, 71, 71/1, 71/1-5, 76, 76/1. ZPP člen 3, 3/3, 319. ZN člen 4. OZ člen 1057.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - soglasje z neposredno izvršljivostjo - kredit v CHF - ničnost - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - ugovor dolžnika po izteku roka - načelo pravnomočnosti - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - učinkovito sodno varstvo - varstvo potrošnikov po evropskem pravu
V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi že pravnomočen, kar pomeni, da veže stranke in sodišče. Tudi v izvršilnem postopku se zasleduje trdnost oziroma nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Učinek pravnomočnosti preseže morebitne nepravilnosti pravnomočne odločitve, v katero je dopustno posegati le izjemoma z zakonsko omejenimi (izrednimi) pravnimi sredstvi. Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi. Kot potrošnik se je skliceval na ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ki je zajet v obravnavanem notarskem zapisu. Sodišče druge stopnje ne vidi ovir, ki bi preprečevale dolžniku, da bi podal navedeni ugovorni razlog že v rednem ugovoru, ko sklep o izvršbi še ni imel učinkov pravnomočnosti. Tudi sam dolžnik tovrstnih ovir ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje ne daje ustrezne teže pravnemu pravilu iz 4. člena ZN, po katerem ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le, če je o obveznosti dopustna poravnava, poravnava pa ni dopustna o nični obveznosti. Pri tem sodišče prve stopnje ne upošteva, da je kot najpomembnejši zakonski pogoj zahtevano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo, s čimer je zakonodajalec učinek izvršilnega naslova vezal na procesno dispozicijo. Enako kot za ostale procesne dispozicije v civilnem postopku tudi za obravnavano procesno dispozicijo velja, da ta ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi materialnega prava. Sodišče prve stopnje po pojasnjenem preozko razume zakonske pogoje iz 4. člena ZN le v formalnem smislu, pri čemer neutemeljeno izpostavlja le obličnostne zahteve, čeprav je zakonodajalec jasno opredelil tudi že navedene vsebinske zahteve (varstva javnega reda). Pri tem daje načelu formalne legalitete dejansko pomen pravila (t. i. pristop "vse ali nič") namesto pomena načela, ki po svoji naravi dopušča mehčanje in srednjo pot prave mere (pri uravnoteženju varstva tudi drugih pravnih interesov in vrednot). Sama narava izvršilnega postopka ne sme biti v nasprotju z (domačim) javnim redom. Javni red v okviru ustave, prisilnih predpisov in temeljnih moralnih načel varuje najpomembnejše vrednote in interese v družbi. Vsak civilni sodni postopek, še posebej pa tisti, v katerem se neposredno uporablja državna prisila, mora biti legitimiran s spoštovanjem prisilnih predpisov javnega značaja po uradni dolžnosti in vsebovati varovala, ki preprečujejo, da bi (domači) javni red lahko stranke s svojimi dispozitivnimi ravnanji (tudi procesnimi) zaobšli. Katerokoli civilno sodišče, ki tak poskus strank lahko zazna, ga mora preprečiti. Vsako izogibanje odgovornosti sodišča, da prepreči tovrstno kršitev javnega reda, lahko prepoznamo kot pomembno kršitev temeljnega ustavnega načela pravne države, izgrajene na vladavini prava (2. člen URS). Odločitev izvršilnega sodišča glede na objektivne meje pravnomočnosti in okoliščino, da o (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, zajetega v notarskem zapisu, presodi kot o predhodnem vprašanju, ni ovira, da pravdno sodišče o navedenem ponovno in dokončno odloči. Izvršilno in pravdno sodno varstvo se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta v zaključeno celoto učinkovitega sodnega varstva (tako pravic strank, kot tudi javnega reda).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029400
ZVPot člen 37, 37/1, 37/1-4, 37/2, 37c. OZ člen 336, 346, 468, 480, 480/1.
skrita napaka - jamčevalni zahtevek - rok za uveljavitev jamčevalnega zahtevka - obvestitev prodajalca o napaki - prodajalčeva prevara - odprava napak - odgovornost za napake - pravice kupca - petletni zastaralni rok
Zakon ne določa izrecno, v kakšnem roku je, kadar je izkazana prevara prodajalca po prvem odstavku 480. člena OZ, mogoče vložiti tožbo. Pritožbeno sodišče sodi, da je treba v takem primeru uporabiti splošni zastaralni rok.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00030131
OZ člen 478. ZVPot člen 21č. ZJN-2 člen 37.
odgovornost prodajalca za napako - brezhibno stanje stvari - garancija za brezhibno delovanje prodane stvari - javna naročila - razpisna dokumentacija - znižanje kupnine - vrednost stvari - izvedensko mnenje
Vrednost stvari brez okvare in vrednost stvari z okvaro sta vrednosti, ki se ugotavljata po objektivnih merilih, in sicer praviloma po pošteni tržni vrednosti. Če tržne vrednosti stvari z okvaro ni mogoče ugotoviti, ker za takšno stvar ne obstajajo ustrezne tržne razmere, je treba ugotoviti hipotetično vrednost stvari z napako, in sicer z uporabo drugih metod izračunavanja vrednosti stvari in temu prilagoditi formulo za izračun znižanja kupnine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029568
OZ člen 191, 1012, 1018, 1019, 1019/2, 1027.
pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje kredita - zavarovanje denarne terjatve - neposredna izvršljivost notarskega zapisa - zastavna pravica na nepremičnini - solidarno poroštvo - poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - solidarni porok - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - upnikovo ravnanje - malomarno ravnanje
Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ). Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine. Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ. Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.
IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029018
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 7, 7/1. URS člen 2, 23, 67. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-2, 71, 71/1, 71/1-5. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZVPot člen 23, 24. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - ničnost kot predhodno vprašanje - prekinitev izvršilnega postopka - odlog izvršbe - lojalna razlaga nacionalnega prava - načelo učinkovitosti prava EU - pravica do učinkovitega sodnega varstva
V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo kreditne obveznosti (stanovanjskega kredita), ki jo je predlagala slovenska banka kot upnica zoper slovenska dolžnika potrošnika na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe (namenjene financiranju obnove hiše). Kreditna obveznost je vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF). Sodišče druge stopnje je prekinilo obravnavani postopek do odločitve Sodišča EU v zadevi C-407/18. Sodišče EU je s sodbo C-407/18 z dne 26. 6. 20191 o predlogu sodišča druge stopnje odločilo, tako je izpolnjen pogoj za nadaljevanje postopka. Vendar obstoji nov razlog za prekinitev postopka, saj je v obravnavani zadevi sočasno z izvršilnim postopkom v teku tudi pravdna zadeva, v kateri dolžnika uveljavljata z ničnostno tožbo varstvo pred nepoštenim pogojem v kreditni pogodbi, ki je v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa izvršilni naslov v obravnavani izvršbi. Morebitna ničnost pravnega posla oziroma obveznosti iz navedene kreditne pogodbe je predhodno vprašanje v obravnavani izvršilni zadevi, saj se nanaša na ugovorni razlog obstoja izvršilnega naslova (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ. Pravdna zadeva je v zaključni fazi, tako je smotrno izvršilni postopek prekiniti in počakati na končno odločitev pravdnega sodišča (1. točka prvega odstavka 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je ob dolžnikovi pravici do učinkovitega sodnega varstva nujno upoštevati upnikovo pravico do učinkovite izvršbe, je sodišče druge stopnje opravilo tudi verjetnostni preizkus uspeha dolžnikov v pravdi in s tem preprečilo prekomerni poseg, ki bi ga povzročila avtomatična prekinitev izvršilnega postopka, utemeljena le na goli vložitvi ničnostne tožbe. Tak pristop je tudi skladen z navedeno odločitvijo Sodišča EU. Sodišče druge stopnje je smiselno uporabilo navedena določila ZPP o prekinitvi postopka, ker ureditve odloga izvršbe v 71. členu ZIZ, ki sicer v 5. točki prvega odstavka posebej ureja primer vložitve ničnostne tožbe, ni mogoče razlagati skladno z zahtevami Sodišča EU iz Sodbe C-407/18, ki poudarja odlog izvršbe po uradni dolžnosti in opredeljuje kot neučinkovito varstvo potrošnikov ob upoštevanju strogega razumevanja slovenskih zakonskih pogojev za odlog izvršbe. Ugovor in odlog sta po namenu, vsebini in pravni podlagi ter pravnih učinkih različna pravna instituta, ki ju ni mogoče vsebinsko prekrivati, tako samo vložitev ugovora še ni mogoče razumeti kot podajo predloga za odlog izvršbe. Za iskanje rešitve, ki bi kljub neustrezni zakonski ureditvi odloga izvršbe v slovenski pravni ureditvi omogočalo učinkovito varstvo potrošnikov, ki sprožijo pravdo v zvezi s presojo nepoštenih pogojev, je pomemben poudarek Ustavnega sodišča, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast. Navedeno razumevanje povezanosti izvršilnega in pravdnega postopka kot celote sodnega varstva potrošnikov utrjuje tudi ustaljeno stališče Sodišča EU, da naknadno odškodninsko varstvo, ko je izvršba že opravljena, ne pomeni ustreznega, ne učinkovitega sredstva za prenehanje uporabe nepoštenega pogoja, kar je v nasprotju z določilom člena 7(1) Direktive 93/13.
Obstoj nepoštenega pogoja je verjetno izkazan že s predloženim izvršilnim naslovom. Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja. Navedeno stališče je utemeljeno s kršitvijo nacionalnega (23. in 24. člen ZVPot) in prava EU (člen 3 in 4 Direktive 93/13).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028293
OZ člen 377, 377/1. ZPotK-1 člen 24.
pogodba o odstopu terjatev - pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška kreditna pogodba - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - pogodbena obrestna mera - oderuška pogodba - ničnost dogovora o pogodbenih obrestih - domneva oderuških obresti - najvišja dopustna obrestna mera obresti - efektivna obrestna mera - varstvo potrošnikov - uporaba pravil zakona o potrošniških kreditih
Pogodbena obrestna mera 26,823% letno glede na določbo prvega odstavka 377. člena OZ je oderuška. Dogovorjena obrestna mera v višini 26,823% ni bila v skladu s 24. členom ZPotK-1, ki določa, da lahko znaša efektivna obrestna mera (EOM) 200% zadnje povprečne EOM, ki jo v skladu z zakonom objavlja Banka Slovenije. EOM je le v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški in skupnim zneskom kredita. Izračuna se z upoštevanjem vseh stroškov, ki jih bo moral plačati kreditojemalec in ki so kreditodajalcu znani (npr.: poleg stroška obresti še strošek odobritve kredita, strošek zavarovanja, strošek vodenja kredita ...). Gre za strošek kreditne storitve, ki je potrošniku v pomoč pri primerjavi različnih ponudb kreditov. Višina pogodbenih obresti je le eden od elementov izračuna višine EOM. Dogovor o pogodbenih obrestih, kolikor presegajo 13,13% letno, se šteje za oderuško pogodbo, ker tožnica ni uspela izpodbiti domneve oderuških obresti. Tožnica je uspela dokazati le, da ji toženec poleg glavnice dolguje še pogodbene obresti v znesku 183,82 EUR (13,13% od zneska kredita 1.400,00 EUR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00029045
OZ člen 46, 46/2, 122, 417, 1035, 1036, 1036/1, 1037, 1037/1.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 1, 1/1, 1/2, 1/3, 1/18, 1/29, 22, 22/1, 22/2, 22/3, 22/4, 22/5, 23, 24.
asignacijska pogodba - ugovori iz temeljnega razmerja - ugovor veljavnosti sprejema nakazila - ugovor napake volje - potrošniška prodajna pogodba - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - narok v sporih majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave v postopku - (ne)izvedba predlaganih dokazov
Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ). V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine). Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe. V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov). Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov. Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja. Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine. Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU). Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja. Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja. Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
plačilo denarne obveznosti preko banke - potrošnik - pomota pri nakazilu dolgovanega zneska - skrbnost dobrega strokovnjaka
Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.
Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028466
ZVKSES člen 23, 23/2, 23/3, 29. OZ člen 662, 663, 663/2, 663/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odgovornost za solidnost gradbe - odgovornost prodajalca - odgovornost za stvarne napake nepremičnine - napake v solidnosti gradbe - stvarne napake na skupnih delih stavbe - sanacija napak - skrite napake - jamčevanje za skrite napake - jamčevalni zahtevek - jamčevalni rok - rok za uveljavljanje napak gradbe - prekluzivni rok za grajanje napak - grajanje napak - aktivna legitimacija upravnika - aktivna legitimacija etažnih lastnikov - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ne glede na to, da je tožeča stranka grajala napake že 8. 4. 2014, tožbo pa vložila šele 10. 12. 2015, je ugovor poteka prekluzivnega roka za uveljavljanje odprave skritih napak neutemeljen, ker se je toženka na poziv tožeče stranke (dopis z dne 8. 4. 2014) za odpravo napak odzvala in ne le v dopisu z dne 12. 12. 2014 upravnika obvestila, da bo pričela s sanacijo napak na strehi objekta (vključno s tistimi, ki se nanašajo na nagubanost folije na vogalih, lokalna mesta zastajanja vode ter luknje v foliji), pač pa tudi začela z nekaterimi deli za odpravo teh napak. S tem je tožnike zavedla, da bo napake sama sanirala, kar pomeni, da bi bila v tem primeru tožba nepotrebna (tretji odstavek 663. člena OZ). Upravnik je za vložitev tožbe na odpravo napak na skupnih delih stavbe legitimiran na podlagi 29. člena ZVKSES, kar pa ne ovira etažnih lastnikov, da tudi sami uveljavljajo stvarne napake na skupnih prostorih.
Glede na prvi odstavek 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudni začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora po drugem odstavku 13. člena dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. V skladu s citirano določbo mora upnik za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja, in sicer mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.