Ni pravilno stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV.
Zakonska ureditev instituta poroštva iz prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je povsem jasna in nedvoumna in, poroštva ne pogojuje z ugotavljanjem oziroma izkazovanjem namena dolžnika, da bi se z neodplačnim prenosom premoženja oziroma s prenosom premoženja po nižji ceni od tržne, izognil plačilu davka. Nanaša se namreč na izterjavo iz premoženja povezanih oseb in s tem iz premoženja oseb, ki so tesneje povezane z davčnim dolžnikom, in kar je po presoji sodišča tista okoliščina, ki utemeljeno narekuje drugačne pogoje za uporabo poroštva, kot so tisti iz druge povedi. Gre torej za zakonsko besedilo, s katerim se zaradi povezanosti med dolžnikom in osebami, na katere je dolžnik svoje premoženje neodplačno ali po nižji vrednosti od tržne prenesel, vzpostavlja domneva, da je podan namen izogibanja, in to na način, da se opušča njegovo nadaljnje dokazovanje.
Glede vrstnega reda poplačil posameznih tožnikovih obveznosti prvostopenjski organ ni ravnal samovoljno, marveč je pravilno upošteval določbe relevantnega zakona o davčnem postopku glede vrstnega reda poplačil.
Pravni subjektiviteti samostojnega podjetnika in nosilca poslovne dejavnosti pravno nista ločeni, kar pomeni, da obveznost z izbrisom dolžnika (samostojnega podjetnika posameznika) iz sodnega registra ne preneha, ampak se izterja iz premoženja dolžnika kot fizične osebe.
Četudi bi morala biti sankcija za prekršek po določbi tretjega odstavka 14.b člena ZP-1 v izreku prekrškovne odločbe naložena tožnici kot fizični osebi, ki je bila nosilec statusne oblike, ta pomanjkljivost ne ovira izvršitve odločbe. Navedba statusa kršitelja namreč ne vpliva na identifikacijo zavezanca za izpolnitev obveznosti, zoper katerega je po določbah ZDavP-2 mogoče začeti postopek davčne izvršbe. V vsakem primeru je nosilec obveznosti tudi po prenehanju dejavnosti še vedno isti pravni subjekt - v obravnavanem primeru tožnica, zoper katero je bila zaradi neprostovoljnega plačila dolgovanih obveznosti z izpodbijanimi sklepi v skladu z zakonom začeta davčna izvršba.
Po določbah ZDavP-2 ter po upravnosodni praksi ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja različnih sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga, če se to glede na okoliščine zadeve izkaže za potrebno.
Tožnik s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za škodo, ki je posledica odločbe z dne 15. 4. 2019, s katero je bilo tožniku odrejeno uničenje rastlin hmelja, okuženih s CBCVd v hmeljiščih.
Ker upravni organ na listino - zapisnik, s katerim tožnik pred izdajo izpodbijanega akta ni bil seznanjen, ne opira svojega zaključka o protipravnem ravnanju tožnika, sodišče ocenjuje, da opustitev možnosti izjave o listini, ki ni bila pomembna za izdajo odločbe, ne pomeni absolutne kršitve pravil postopka, niti ni taka kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.
Sodišče ocenjuje, da je upravni organ pravilno ugotovil, da je tožnik kršil v izreku odločbe odrejen ukrep. Kumulativno izpolnjen pogoj za prisojo odškodnine je izvedba vseh predpisanih in odrejenih ukrepov za zdravstveno varstvo rastlin. Že ugotovitev neizvedbe enega predpisanega in odrejenega ukrepa zadostuje za zaključek, da navedeni pogoj ni izpolnjen.
Izdaja sklepa o izvršbi potrjuje ugotovitve upravnega organa, da tožnik z odločbami naloženih obveznosti ni izvršil v rokih in na način, kot mu je bilo naloženo v izvršilnem naslovu. Sodišče soglaša z upravnim organom, da izvršitev z inšpekcijsko odločbo odrejenega ukrepa v postopku izvršbe ne pomeni izvedbe predpisanih in odrejenih ukrepov v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZZVR-1. Tožnik s tožbo ni uspel omajati razlogov, na katerih je upravni organ utemeljeval odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka.