ZPOmK-1 člen 3, 3-1, 6, 12n, 12n/1, 12o, 12o/3, 15, 15/2, 16, 16/3, 16/5, 18, 18/7, 19, 27, 27/3, 28, 29, 29/1, 29/2, 30, 32, 34, 37, 37/1, 37/4, 54, 54/2, 55, 55/3, 55/3-2,57, 58, 59. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 26, 26/2, 49, 101. URS člen 15, 15/1, 15/5, 22, 25, 36, 37. ZUP člen 6, 7, 9, 30, 30/3, 43, 44, 142, 142/1, 142/2, 158, 181, 183, 188. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. ZPOmK-1E člen 6. ZUS-1 člen 22, 22/1, 28, 28/1, 59, 59/2, 59/2-2, 64, 64/4, 65, 71, 71/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 3, 3/1, 3/2, 580, 580/2, 580/6, 591, 591/3, 591/3-2, 618, 618/2. Uredba (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70 člen 5, 5/3. Uredba o postopku odpustitve in znižanja globe storilcem, ki so udeleženi v kartelih (2009) člen 6, 6/1.
konkurenca - omejevalna ravnanja - omejevalni sporazum - prepoved omejevalnih sporazumov - pojem omejitve konkurence "zaradi cilja" - javni razpis - koncesija - delitev trga - pojem podjetja - upoštevni trg - določen oziroma določljivo opredeljen upoštevni trg - načelo samostojnosti - vplivi na trgovanje med državami članicami - zahteva za vstop v postopek - privilegirana komunikacija
Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi.
V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU.
Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma. Poleg tega je po praksi Sodišča EU mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, čeprav omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, sicer legitimnim ciljem.
Ni pravno odločilno, da bi morali biti za ugotovitev očitane kršitve v okoliščinah konkretnega primera tožniki preko svojih zastopnikov ali drugih predstavnikov fizično udeleženi na (vseh) sestankih. Kot poudarja Sodišče EU, zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ravnanju konkurentov, vendar pa so v nasprotju z njo vsakršni neposredni ali posredni stiki med podjetji, ki bi bodisi vplivali na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi mu razkrili ravnanje na trgu, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev neobičajnih konkurenčnih razmer.
Če negotovosti med podjetji ni zaradi medsebojne izmenjave informacij oziroma dogovarjan in obstoja (vsaj implicitnega) soglasja volj glede razdelitve trga na javnem razpisu, in kar pomeni direktno kršitev temeljnega načela samostojnosti, potem tožniki ne morejo izpodbiti odločitve toženke z razlagami, češ da bi vsako podjetje v vsakem primeru oddalo prijavo za tisto koncesijsko območje, kot je to dejansko storilo.
Ravnanje podjetij sega v domet 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, če nacionalno pravo le spodbuja oziroma olajšuje samostojno protikonkurenčno ravnanje in samo v primeru, ko nacionalni predpisi zahtevajo protikonkurenčno ravnanje, ali če predvidijo pravni okvir, ki podjetjem v celoti prepreči konkurenčno ravnanje, se 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU ne uporabita.
Tudi v Obvestilu Komisije – Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe, je navedeno, da so horizontalni karteli, ki pokrivajo celotno državo članico EU, običajno sposobni že po svoji naravi (by their very nature) vplivati na trgovino med državami članicami, kar med drugim izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, ki sodelujejo v kartelu v eni državi članici, običajno ravnati tako, da izključijo konkurente iz drugih držav članic. Če ne, in je s produktom, ki je predmet sporazuma, mogoče trgovati, kartel tvega konkurenco tujih podjetij. Tovrstni sporazumi imajo tudi že po svoji naravi občuten vpliv (appreciable effect) na trgovino med državami članicami EU glede na obseg trga, na katerega se nanašajo. Prav tako navedene Smernice za sporazume o horizontalnem sodelovanju določajo, da ti lahko zlasti vplivajo na trgovino med državami članicami EU, če imajo učinke zaprtja trga (foreclosure effects) in je podjetjem iz drugih držav članic EU težje prodreti na nacionalni trg.
Pojem trgovine ali trgovanja (trade) je širši koncept od zgolj tradicionalne izmenjave blaga in storitev.
Za ugotovitev kršitve 101. člena PDEU zadostuje, da obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi sporazum lahko vplival na blagovno menjavo med državami članicami EU.
Prvi in drugi odstavek 142. člena ZUP, v zvezi s petim odstavkom istega člena, ne more predstavljati ustrezne zakonske podlage za odločanje o zahtevi za vstop v postopek pred toženko, ker ta položaj posebej ureja ZPOmK-1 v tretjem odstavku 16. člena. Po drugi strani pa je toženka celo dolžna ravnati v skladu s 44. členom ZUP, če to narekujejo okoliščine primera.
Toženka v ponovnem postopku, ki se je zaključil z izdajo v predmetnem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni izdala ponovnih sklepov o preiskavi in ni ponovno opravljala preiskave, saj to za izvršitev sodb sodišča ni bilo potrebno, to pomeni da ni de novo ponavljala celotnega ugotovitvenega postopka (od začetka). Zato je brez pomena tožbeno poudarjanje vsebine legalitetnega načela iz 6. člen ZUP in izpostavljanje okoliščine, da je v času ponovnega postopka veljala novela ZPOmK-1E.
davčni inšpekcijski nadzor - davčna obveznost - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - prepoved razpolaganja
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Utemeljenost pripomb na zapisnik (in pritožbe zoper odmerno odločbo), izdan v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. V tem upravnem sporu izpodbijana odločitev je namreč začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrženje začasne odredbe
Zapisnik 21. seje sveta zavoda A. z dne 22. 11. 2017, ki ga prilaga tožnik, in na podlagi katerega uveljavlja nezakonitost sklepa št. 4 (o imenovanju v. d. direktorice), sprejetega na navedeni seji, ni upravni akt, ki se na podlagi 2. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu. Ne gre namreč za dokončen upravni akt, prav tako tudi ne za upravni akt, ki bi posegal v pravni položaj tožnika. Tožba zoper tak akt zato ni dovoljena in jo je treba zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Ker tožnik ni izkazal procesnih predpostavk za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, kar je bilo razlog za njeno zavrženje, je slednje tudi razlog za zavrženje tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe.
Uredba Sveta (EGS) št. 1768/92 z dne 18. junija 1992 o uvedbi dodatnega varstvenega certifikata za zdravila člen 13, 17. Uredba (ES) št. 469/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o dodatnem varstvenem certifikatu za zdravila (Kodificirana različica) ( ) člen 13, 13/1, 18, 22. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1610/96 z dne 23. julija 1996 o uvedbi dodatnega varstvenega certifikata za fitofarmacevtska sredstva člen 17, 17/2.
pravo intelektualne lastnine - patent - podelitev dodatnega varstvenega certifikata - trajanje varstva - zdravilo - sodna praksa Sodišča Evropske unije - neposredna uporaba prava EU - neposredna uporaba uredbe
Ko je datum prvega dovoljenja za dajanje v promet v Uniji, ki je naveden v prijavi za certifikat, napačen, in če iz tega izhaja, da je bilo napačno tudi trajanje certifikata, lahko tožnik na podlagi 18. člena Uredbe 469/2009 zahteva popravek trajanja, navedenega v odločbi o podelitvi dodatnega varstvenega certifikata, neposredno pri organu, ki je ta certifikat podelil, in to ves čas do prenehanja zadevnega certifikata.
ZUJIK člen 119. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (2010) člen 12, 13. ZUP člen 214.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe so izostali tako konkretni razlogi in okoliščine za oceno oziroma dodeljeno število točk po posameznem kriteriju, na podlagi katerih je organ ocenil, v kolikšni meri prijavljeni projekt izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev, kot tudi, glede na to, da je tožnikov projekt dosegel več kot 250 točk, zakaj se njegov projekt ne more financirati. Vsako posamezno oceno oziroma dodeljeno številko točk po posameznih kriterijih bi bilo treba konkretizirano obrazložiti, ne pa da je dejansko v besedilnem delu obrazložitve samo v obliki vezanega besedila podana ena in ista vsebina kot v preglednici s številom točk. Poleg tega bi bilo tudi treba navesti pojasnilo glede omejenosti finančnih sredstev, denimo višina razpoložljivih sredstev in najmanjše število točk, ki je še omogočalo dodelitev sredstev. Obrazložitev izpodbijane odločbe ni zadostna, saj ne omogoča preizkusa odločitve, niti glede točkovanja tožnikovega projekta niti glede omejenosti razpoložljivih finančnih sredstev.
izjemna brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - preseganje finančnega cenzusa
Po prejemu podatkov iz ZPIZ o višini pokojnine tožnika oziroma njegovih prejemkov, ki nesporno izkazujejo preseganje premoženjskega cenzusa po ZBPP, je organ mogel zaključiti, da ker tožnik pogojev za BPP ne izkazuje, do brezplačne pravne pomoči ni upravičen.
razlastitev - javna cesta - javna korist - posegi v lastninsko pravico - nujnost in sorazmernost razlastitve
Obstoj abstraktne javne koristi je za tožnico nesporen. Vendar pravilno opozarja, da to še ne zadostuje za ustavno dopustnost razlastitve. Za dopustnost razlastitve mora biti podana tudi konkretna javna korist, tj. poseg mora biti nujen in sorazmeren.
ZRRD člen 37, 38, 43. Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2011) člen 62, 62/3, 67.
koncesija - podelitev koncesij - izvajanje javne službe na podlagi koncesije - raziskovalna dejavnost - obrazložitev odločbe
Sodišče se strinja s tožečo stranko, da ostaja obrazložitev izpodbijane odločitve pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ni mogoče z gotovostjo razbrati, na kateri pravni podlagi sloni, oziroma ali je bila uporaba pravne podlage pri odločanju s strani tožene stranke pravilna. Pri čemer gre, kot se pravilno poudarja v tožbi, za odločanje o pogoju za financiranje oziroma o izločitvenem kriteriju in bi bilo zato potrebno dejanske ugotovitve v tej zvezi in pravno podlago zanje v izpodbijani odločbi še posebej skrbno in povsem določno utemeljiti.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb - fiktivni račun - davčno (ne)priznani odhodki - neopravljene storitve - obdavčljive transakcije
Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da dobave blaga po spornih računih sploh niso bile opravljene, s čimer ni izpolnjen že 1. pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da ni izpolnjen tudi 3. pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, to je, da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene obdavčenih transakcij. Ob obstoju že teh dveh razlogov pa po presoji sodišča tudi ni bilo treba ugotavljati še subjektivni element tožeče stranke (4. pogoj).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - nevarnost pobega
Ukrep pridržanja je legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden ne iz tožbenih navedb in tudi ne iz tožnikove izpovedbe, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi in kjer je opisal razmere v Centru za tujce.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika iz razlogov na strani prosilca - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči
Iz naslova BPP je bil odvetnikuizplačan znesek 811,30 EUR na podlagi sklepa Bpp 2744/2014 z dne 9. 4. 2015. Oba postavljena odvetnika sta bila razrešena iz razlogov na strani tožnice in se zato šteje, da je tožnica prejela neupravičeno BPP. S tem so izpolnjeni pogoji za uporabo določb desetega in enajstega odstavka 30. člena v zvezi s 43. členom ZBPP. Toženka je zato po presoji sodišča z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da mora tožnica vrniti neupravičeno prejeto BPP v višini 811,30 EUR.
Izpovedbe predlaganih prič ne morejo nadomestiti tožnikovega trditvenega bremena. Tožnik ni konkretizirano navedel niti okoliščin prejema spornega zneska od staršev (denimo kdaj, kje, od koga, v kakšni obliki je denar prejel) niti ni presegel ravni pavšalnosti pri navedbi, da so njegovi starši iz bogatih družin. Po drugi strani pa je prvostopenjski davčni organ smel izvesti vnaprejšnjo dokazno oceno in tako odreči kredibilnost s strani tožnika predlaganim pričam, saj, četudi bi te priče potrdile tožnikove navedbe (pri čemer sodišče tudi le-te ocenjuje za zgolj pavšalne, vsaj v delu glede premožnosti družin tožnikovih staršev), še vedno ostaja odločujoče, da po ugotovitvah prvostopenjskega davčnega organa tožnikovi starši niso imeli zadostnih sredstev, da bi sinu lahko dali tolikšno darilo, torej bi prvostopenjski davčni organ ne glede na izpovedbe predlaganih prič odločil enako.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - po dnevu vložitve prošnje nastali stroški
Prvi odstavek 68. člen ZUP določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Po drugem odstavku istega člena velja, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto. Po mnenju sodišča to pravilo, ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera organ za BPP ni vezalo. Pri uporabi 11. člena ZBPP je potrebno namreč upoštevati ratio legis ZBPP. Kot dan vložitve prošnje je po presoji sodišča tako mogoče razumeti zgolj tisti dan, ko bi tožena stranka imela dejansko možnost, da bi tožnikovo prošnjo lahko obravnavala razumno in v skladu z določili ZBPP ter o njej odločala pred dejanjem, za katerega je bila BPP zaprošena. To pa bi tožena stranka lahko storila šele od dneva, ko je vlogo dejansko prejela in ne od dneva, ko jo je prosilec oddal na pošto.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - stroški nasprotne stranke v izvršilnem postopku - namen brezplačne pravne pomoči
Po določbi prvega odstavka 1. člena ZBPP je namen tega zakona uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti tudi upravičencem, ki glede na svoj socialni položaj brez škode za svoje preživljanje te pravice ne bi mogli zagotoviti. Vendar v pravico do sodnega varstva ne sodijo obveznosti, ki so s sodnimi odločbami naložene takšnim osebam v plačilo. Tožnica tako ne more zahtevati oprostitve plačila stroškov izvršbe, ki so v sklepu o izvršbi priznani nasprotni stranki ali drugim udeležencem.
davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - oproščena dejavnost - oddajanje nepremičnine v najem
V obravnavanem primeru sta davčni organ in pritožbeni organ pravilno ugotovila, da tožnik ob pridobitvi nepremičnine ni izkazal namena opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo DDV.
davčna izvršba - izvršilni naslov - predlog stranke za odlog davčne izvršbe
Za odločanje o prošnji za odlog davčne izvršbe, v konkretnem primeru davčni organ ni pristojen ter je za to pristojen predlagatelj izvršbe. Ta pa je, kot neprerekano sledi iz drugostopenjske davčne odločbe in upravnih spisov, obročno plačilo stroškov tožniku že odobril, le da tožnik kljub temu do izteka rokov ni plačal ničesar. Zato je bila upravičeno predlagana prisilna izterjava dolžnega zneska in nato, ker tožnik dolgovane obveznosti tudi še ob izdaji sklepa ni poravnal, upravičeno začeta davčna izvršba.
Za ugotovitev, ali je tožnica izvajala očitano zavajajočo poslovno prakso, je bistveno, ali je potrošniku pred nakupom zagotavljala, da ima ustrezen rezervni del, ki dejansko ni bil ustrezen tj. tak, po katerem je potrošnik povpraševal. To dejstvo pa je med strankama sporno.
ZZSDT člen 12, 12/4, 12/6, 18, 18/1, 18/1-2, 42. ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 210, 214.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja - odločba o prekršku - zbirna odločba - začasna odredba - načelo zaslišanja stranke v postopku
Ni predvidena izdaja posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. V primeru negativnega akcesornega akta je potrebna tudi polna obrazložitev o tem, ki jo je treba podati v obrazložitvi negativne zbirne odločbe. Toženka se torej ne more zgolj sklicevati, da Zavod soglasja ni podal, ampak mora v takšnem primeru v izpodbijani odločbi obrazložiti dejanske in pravne razloge, ki narekujejo zavrnitev soglasja. V obrazložitvi izdane odločbe mora toženka odločitev utemeljiti z dejanskega in pravnega vidika, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, pri čemer se mora opredeliti do pomena navedb, ki jih je v postopku podala stranka.
Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati, kar velja tudi za začasno odredbo po tretjem odstavku navedene določbe.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - očitno neutemeljena prošnja - pospešeni postopek - prosilec iz Alžirije
Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po prvi alineji 52. člena ZMZ-1, je navedeno že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku.