ZDSS člen 19, 19. ZTPDR člen 15. ZIZ člen 232, 272, 272/2, 272/2-2, 232, 272, 272/2, 272/2-2. SKPG člen 15, 15.
delodajalec - preoblikovanje družbe - prenehanje delovnega razmerja
V zvezi z vprašanjem, ali v primeru preoblikovanja pravnih subjektov, pripojitve, spojitve ali razdelitve obstoječih pravnih subjektov ter v primeru prenosa lastninskih upravičenj na tretjega, pride do prenehanja delovnega razmerja, je potrebno upoštevati smernice Sveta Evrope iz leta 1997 in 1998, ki urejata avtomatičen prehod delovnih razmerjih na novega lastnika podjetja, obrata ali dela obrata, ki to postane na podlagi pogodbenega prenosa, združitve ali pripojitve. Upoštevajoč mednarodno ureditev - Direktivo EU o približevanju zakonodaj držav članic glede zaščite delavskih pravic v primeru transfera podjetja ali dela podjetja (Direktivo EU 77/187 - EEC in Direktiva 98/50 EEC - o varstvu pravic zaposlenih v primeru prenosa podjetja) bo nova delovnopravna zakonodaja na novo uredila pravice delavcem v primeru spremembe delodajalca. Če bo prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja, izvedenega na podlagi zakona ali drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve in pripojitve (statusne spremembe) do spremembe delodajalca, bodo prešle vse pogodbene in druge pravice in obveznosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca (73. člen predloga ZDR - pripravljenega za tretje branje).
Ureditev sodnega varstva pravic v zadevah intelektualne lastnine je urejeno najprej v poglavju V. - Ničnost pravic in razveljavitev znamke, nato pa še v poglavju VI. - Sodno varstvo od točke 1 - Varstvo pravic do točke 3 - Spor za priznanje avtorstva. Tožbo na ničnost pravic lahko vložijo vse osebe, navedene v prvem odst. 87. čl. ZIL, ki za vložitev takšne tožbe izkažejo pravni interes. Ureditev varstva po 87. čl. ZIL je splošnejša od ureditve izpodbijanja pravice do patenta, modela, vzorca in znamke v 99. in naslednjih členih. Ker je ureditev sodnega varstva v 100. čl. ZIL urejena posebej, mora stranka, ki želi doseči ugodno odločitev sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane abstraktne zakonske stanove, v nasprotnem primeru namreč v tem postopku ne bo uspela. Zakonski dejanski stan iz 100. čl. ZIL predpisuje abstraktno dejansko stanje, ko pravna ali fizična oseba že uporablja znak v gospodarskem prometu za označevanju svojega blaga oziroma storitev, katerega pa še ni predlagala pri Uradu v zaščito kot svojo blagovno znamko. Ker pa obstojajo vsi pogoji, da bi lahko svoj znak zaščitila kot blagovno znamko, je zakonodajalec predpisal, da jo v tem primeru sodišče razglasi za nosilca znamke. Če pa je že nosilec blagovne znamke, ki jo nekdo drug v gospodarskem prometu uporablja za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste, pa ni nobene podlage za to, da bi sodišče že registrirano blagovno znamko, ki uživa vso pravno zaščito, še enkrat že zaščiteni znak z blagovno znamko zaščitilo kot blagovno znamko s sodno odločbo, s katero bi sodišče razglasilo tožnika za nosilca blagovne znamke. O tem, da tožeči stranki kot nosilcu kršene blagovne znamke ne bo treba sprožati novih postopkov, s katerimi bi zahteval prepoved uporabe (sedaj znaka), ki bi ga še naprej v gospodarskem prometu uporabljala tožena stranka.