Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek. Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
odločitev o stroških postopka - načelo uspeha v sporu
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Posledično tožena stranka tudi v celoti nosi stroške postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VSL00069078
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-2. URS člen 19, 19/2, 35, 51, 51/3.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - odpust z zdravljenja - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna motnja - odvisnost od drog - odvisnost od alkohola - zmožnost presoje realnosti - psihiatrično izvedensko mnenje - poseg v pravico do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja
V drugi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr zahtevan pogoj ni izpolnjen. Udeleženec namreč nima duševne motnje, ki bi imela za posledico hudo motnjo presoje realnosti in sposobnost obvladovati svoja ravnanja. Ima sicer težave z odvisnostjo, a je njegov stik z realnostjo povsem ohranjen, sposoben pa je tudi obvladovati svoja ravnanja.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni uporabilo določbe 157. člena ZPP. Ta določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti stroške. V obravnavanem primeru je do delne pripoznave tožbenega zahtevka prišlo šele na naroku dne 31.3.2014, ki ni bil prvi narok za glavno obravnavo, toženka pa se je pred tem tudi že spustila v obravnavanje glavne stvari.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSK00068942
ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 86. URS člen 35. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/1, 4/2.
Pri pojasnilni dolžnosti ne gre za vprašanje, ali se je toženka zavedala neizogibnega povečanja vrednosti CHF (pa je to prikrila) niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke.
Od toženke kot profesionalne finančne institucije je zato bilo mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močneje pretresli valutni trg. Šele, če bi tožniku pojasnila svoje resnično (ne)vedenje, češ, da so nihanja nepredvidljiva in nenapovedljiva, da ni jasno, ali se bodo in v kolikšni meri uresničila in da je apreciacija tuje valute na določeni točki ekonomskega cikla vedno pričakovana, bi bila pojasnilna dolžnost banke izvedena tako, da bi se tožnika zavedala dejanskega obsega tveganja.
Pri presoji neogibne potrebnosti pripora mora sodišče izhajati tudi iz spremenjenih razmer, torej tudi iz dejstva, da se obtoženec namerava preseliti na naslov začasnega bivališča, ki je dokaj oddaljeno od oškodovančevega prebivališča in iz izjave obtoženčeve sestre, da obtoženec lahko biva pri njej.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00069272
ZPP člen 92, 116, 116/1, 132a. ZBPP člen 30, 30/1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka ali naroka - opravičeni razlogi za izostanek z naroka - procesna dejanja pooblaščenca - komunikacija med odvetnikom in stranko - neskrbno ravnanje odvetnika - pravna pomoč odvetnika po zbpp - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravica do izbire odvetnika - nedovoljene pritožbene novote - zatrjevane napake sodišča - pravica do pritožbe
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženca naroka nista zamudila iz opravičenih razlogov. Opravičen razlog za zamudo so lahko le tiste okoliščine, ki jih stranka ni sama zakrivila. Dejanja, ki jih (ali pa ne) opravi v mejah pooblastila pooblaščenec, pa imajo enak pravni učinek, kot bi jih opravila stranka sama (92. člen ZPP). Krivda odvetnika je namreč izenačena s krivdo stranke. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je način komunikacije med odvetnikom in stranko stvar njunega notranjega razmerja in morata zato toženca posledice zamude, čeprav jih je zakrivila pooblaščenka, trpeti sama. Dejstvo, da je odvetnica pritožnikoma pooblastilo preklicala, da na narok ni pristopila in da ju po njunih trditvah ni obveščala o poteku postopka in ju tudi ni obvestila o začasni lokaciji sodišča, zato na odločitev ne morejo vplivati. Povedano drugače: tudi če vse navedeno drži, posledice nepravilnega oziroma neskrbnega ravnanja odvetnice bremenijo pritožnika.
ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZD člen 25, 25/1, 210, 210/1, 210/2, 210/2-1.
neutemeljeno zavrženje tožbe - ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - pravni interes za ugotovitveno tožbo - veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - zapustnikovo razpolaganje pred smrtjo - pravni interes za izbrisno tožbo - izpodbijanje veljavnosti oporoke - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - dedovanje na podlagi oporoke - nujni dediči - pravica do nujnega deleža - obseg zapuščine - velikost nujnega deleža - obstoj pravnega interesa - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - potrebnost napotitve na pravdo - odločanje o spornih dejstvih v zapuščinskem postopku - razlogi za prekinitev zapuščinskega postopka - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je na podlagi v zapuščinskem postopku razglašene oporoke oporočna dedinja toženka, a to samo po sebi še ne pomeni, da bo dedovala celotno zapuščino, saj je oporočno dedovanje omejeno z nujnim dedovanjem. Nujni dediči so med drugim vedno tudi zapustnikovi potomci (prvi odstavek 25. člena ZD), torej tudi tožnika, ki sta sin in hči zapustnika, velikost njunega nujnega deleža pa je seveda odvisna od obsega zapuščine. Zato jima že iz tega razloga ni mogoče odvzeti pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja. Iz navedb strank in zapuščinskega spisa pa je po drugi strani razvidno, da obstaja med strankami tudi spor glede veljavnosti oporoke, kar še dodatno potrjuje obstoj pravnega interesa tožnikov za tožbo. Posledica pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja je tudi pravni interes za izbrisno tožbo (za izbris lastninske pravice, vpisane na podlagi te iste pogodbe o dosmrtnem preživljanju).
Napotitveni sklep vzpostavlja le neizpodbojno domnevo o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ni pa napotitveni sklep edina možna podlaga za izkaz obstoja pravnega interesa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00067901
KZ-1 člen 15a, 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 371, 371/1-11.
kaznivo dejanje grožnje - pregon po uradni dolžnosti - mladoletni otrok kot oškodovanec - občutek ogroženosti oškodovanca - nasprotje med izvedenimi dokazi in vsebino listin - dokazna vrednost uradnih zaznamkov - dokazna vrednost kazenske ovadbe
Določba 15.a člena KZ-1 je jasna in nedvoumna, saj izrecno določa, da se v primerih ko gre za kazniva dejanja iz poglavja zoper življenje in telo, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper spolno nedotakljivost ali drugo kaznivo dejanje z znaki nasilja izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe kazenskega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Bistveno je torej, da je bil oškodovanec v času storitve kaznivega dejanja mladoletna oseba. V takem primeru, ko gre za kataloško kaznivo dejanje po 15.a členu KZ-1, se storilec preganja po uradni dolžnosti in na uporabo te določbe ne more vplivati dejstvo, da kasneje med tekom kazenskega postopka oškodovanec postane polnoleten.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00067711
OZ člen 15, 333, 579, 587. SZ-1 člen 111. ZPP člen 313, 313/2.
tožba za izpraznitev nepremičnine - izpraznitev in izročitev stanovanja - izselitev družinskega člana - razmerja med starši in polnoletnim otrokom - pravna podlaga za uporabo stanovanja - uporaba brez pravne podlage - najemna pogodba - nesklenitev najemne pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - posodbena pogodba - medsebojni dogovor strank - trajno pogodbeno razmerje - vlaganja v nepremičnino - rok za izselitev iz stanovanja
Na strankah je, da zatrjujejo dejansko stanje, je pa nato sodišče tisto, ki na takšno dejansko stanje uporabi pravo. Sodišče mora torej za konkreten dejanski stan najti ustrezno pravno pravilo. Res je, kar tudi opozarja pritožba, da je toženec med svojimi trditvami podal tudi trditev o obstoju posodbene pogodbe, ki je v OZ urejena v 579. do 586. členu. Vendar pa posodbena pogodba ne nastane sama po sebi, kot nadaljevanje nekega zatečenega stanja, brez ustreznega dogovora, sporazuma, ki je lahko tudi usten.
V konkretni zadevi je toženec trdil, da je bil med strankama dosežen dogovor, ki naj bi po prvi varianti predstavljala ustno najemno pogodbo, kar se je izkazalo, da ne drži. Po drugi varianti naj bi šlo za soglasje, ki bi privedlo do posodbene pogodbe in sicer trajnega pogodbenega razmerja, ki se ga po 333. členu OZ prekine le z odpovedjo. Vendar pa samo dejstvo, da je toženec kot otrok prebival pri starših (tožniku in njegovi ženi), pa se je potem to bivanje podaljšalo v toženčevo odraslo dobo (na način, da starša pač nista nasprotovala temu, da biva v hiši), ne more pomeniti dogovora (sporazuma), ki bi ustanovil posodbeno (ali kakršno koli drugačno pogodbeno) razmerje.
Dejstvo, da je toženec pri starših bival tudi v odrasli dobi, ne pomeni, da bi bilo med njimi ustanovljeno kakršno koli pravno razmerje, ki bi kot tako pomenilo pravno podlago za prebivanje v hiši staršev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da gre za situacijo, ko toženec v tožnikovi nepremičnini prebiva brez pravnega naslova, zaradi česar so podani razlogi, da se mora iz nepremičnine izseliti.
Pritožbeno sodišče glede na okoliščine tega primera šteje kot primeren rok, v katerem se bo toženec lahko izselil in si našel drugo primerno stanovanje, 60 dni.
ZD člen 214, 214/3. ZFPPIPP člen 302. ZPP člen 80, 392, 393.
tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - prijava terjatve v postopku osebnega stečaja - priznanje terjatev in ločitvenih pravic - sklep o dedovanju kot izvršilni naslov - vsebina sklepa o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - učinek sodne poravnave - učinek pravnomočnosti - uveljavljanje ničnosti - ničnost dednega dogovora - razlogi za ničnost - nerazsodnost - ugotovitev ničnosti kot prehodno vprašanje - izpodbijanje dednega dogovora - tožba za razveljavitev sodne poravnave - procesna sposobnost stranke - dvom v procesno sposobnost stranke - izvedba dokaza z izvedencem
Dedni dogovor (sporazum o delitvi zapuščine iz tretjega odstavka 214. člena ZD), vnesen v sklep o dedovanju, ima učinek sodne poravnave. Zaradi učinka pravnomočnosti ničnost dednega dogovora zato ne more biti presojana kot predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti obravnavanega zahtevka. Mogoče ga je izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, vloženo v rokih iz 393. člena ZPP.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 44. ZLNDL člen 1. ZPN člen 7. ZPDS člen 6.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - merila (kriteriji) za odmero - pridobitev (so)lastninske pravice - pravica uporabe družbene lastnine - akcesorne pravice - souporaba nepremičnine - prehod lastninske pravice po zakonu - presečni dan - parkirišča - dovozna pot - skupno pripadajoče zemljišče
Sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče, je treba vedno utemeljiti z dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. In le dejanski vidik se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča dokazuje upoštevajoč merila, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1. Povedano drugače: ugotovitev, da je določeno zemljišče, ob upoštevanju zakonskih meril, bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, samo po sebi še ne pomeni, da je last lastnika stavbe. Zakon je sicer, upoštevajoč tipične primere in tipično (pričakovano) pogodbeno voljo ter običajen namen pogodbe o prenosu lastninske pravice na stavbi (da se prenese skupaj z zemljiščem, potrebnim za njeno redno rabo), v prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 določil zakonsko domnevo, da je na pridobitelja stavbe (oziroma posameznih delov v njej) prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču, vendar pa je ta domneva izpodbojna. To pomeni, da lahko tisti, ki v postopku trdi, da je bila volja strank drugačna, to dokaže.
Po letu 1997 je bilo mogoče (in dopustno), da si je lastnik stavbe, ki še ni bila v etažni lastnini, ob njeni odtujitvi, v lasti zadržal del pripadajočega zemljišča.
SPZ člen 9, 43, 43/2, 266, 266/1. ZTLR člen 30, 30/2, 72, 72/1, 72/2, 72/3. ODZ paragraf 326, 328, 345. ZPP člen 8.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pogoji za priposestvovanje - dobroverna posest - priposestvovalna doba - dokazi in dokazovanje - izvedensko mnenje - dobroverni in zakoniti posestnik - dokazna ocena - pomanjkljiva dokazna ocena
Povzemanje izpovedi pravdnih strank in prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti (ovrednotiti njihovo dokazno vrednost) – vsakega zase in vse skupaj. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do razlik med izpovedmi posameznih prič, ter med izpovedmi prič in drugimi izvedenimi dokazi, posebej v povezavi z ugovorno trditvijo, da je tožnik posest dejansko izvrševal na parcelah 8 in 9, ne na parceli 1. Argumentirano bi moralo pojasniti, zakaj gre (oziroma ne gre) za relevantna razhajanja. Sodbi, ki ne vsebuje takšne dokazne ocene, je utemeljeno mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.
tožba za zvišanje preživnine - preživljanje skupnih otrok - preživnina za otroka - bistveno spremenjene okoliščine - potrebe otroka - zmožnosti preživninskega zavezanca - naknadno spremenjene okoliščine
Sodišče prve stopnje je kot spremenjene okoliščine upoštevalo A. A. obiskovanje fakultete (v času odločanja je obiskovala prvi letnik), njene hobije, B. B. obiskovanje srednje šole (v času odločanja je obiskoval že drugi letnik), C. C. prehod v višje razrede, ki je tudi nastopil že pred odločanjem, in njune dejavnosti, kot spremenjeno okoliščino pa je upoštevalo tudi dohodke staršev, pri čemer je tudi te presojalo že od začetka postopka oziroma od leta 2020 dalje.
sprememba priimka mladoletne osebe - korist mladoletnega otroka - stroški nepravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bolj v korist 5-letnega otroka, da se opravi čim manjša sprememba njegovega priimka, tako da se obstoječemu priimku A. zgolj doda materin dekliški priimek X. Ti razlogi so skladni tako z mnenjem CSD z dne 21. 12. 2022 kakor tudi s stališči sodne prakse.
ZZVZZ člen 44b. ZPacP člen 9, 9/1, 9/2, 14b, 14b/4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135b. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9, 9/1, 9/1-3, 10, 10/3, 16.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - najdaljša dopustna čakalna doba
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bila v Sloveniji presežena najdaljša dopustna čakalna doba, ki v obravnavanem obdobju glede na novelirane določbe Pravilnika o naročanju ni znašala tri temveč 12 mesecev. Ni mogoče uspešno zatrjevati niti preseganja razumnega časa. Tožnica kirurškega posega izven UKC A. s prenosom napotnice na UKC G. ali E. sploh ni poskušala pridobiti v javni zdravstveni mreži v dopustni čakalni dobi ali razumnem času.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00067470
OZ člen 357, 357/1, 953, 953/1. ZPP člen 8, 350, 350/2.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilskega kaska - splošni zavarovalni pogoji kot sestavni del pogodbe - škoda, ki je krita z zavarovanjem - izključena obveznost zavarovalnice - domneva alkoholiziranosti voznika - prepričljiva dokazna ocena - zavrnitev tožbenega zahtevka - pravilna odločitev iz drugih razlogov - ugovor zastaranja - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah - utemeljenost ugovora zastaranja - nastanek zavarovalnega primera - začetek teka zastaralnega roka - nepravilna uporaba materialnega zakona
Pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev nastala šele 8. 8. 2019 z izdajo sodbe v postopku o prekršku, ker naj bi tožnik šele tedaj pridobil potrebne podatke za povračilo škode. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine zaradi nastanka zavarovalnega primera – to je zaradi uničenja ali poškodovanja zavarovanega vozila, ki je nastala v prometni nesreči 12. 7. 2016. Tedaj je nastal tudi zavarovalni primer in tožnikova terjatev za plačilo škode na vozilu, saj ni bilo okoliščin, ki bi preprečevale ugotovitev obsega in višine škode na vozilu. Tri letni zastaralni rok je torej pričel teči 1. 1. 2017 in je potekel 1. 1. 2020. Ob vložitvi tožbe (18. 3. 2021) je bila terjatev že zastarana.
umik pritožbe - čas vložitve umika pritožbe - postopek do izdaje odločbe
Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo pritožbo. Ker pritožbeno sodišče o vloženi pritožbi tožeče stranke v času do njenega umika še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe dopusten in upošteven.
regresni zahtevek zavarovalnice zoper povzročitelja - odškodninska odgovornost povzročitelja - vmesna sodba - odločanje o temelju tožbenega zahtevka - podlaga zahtevka - intervencijski učinek - druga sodna odločba - učinek pravnomočne sodbe - vezanost na dejanske ugotovitve odločb - obvestilo o pravdi - pravni učinek
Pomemben je naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to.
Zaradi intervencijskega učinka bistvene dejanske ugotovitve iz druge sodbe vežejo tudi v tej pravdi. Toženec zato ne more zanikati pravilnosti ugotovitve, da je za prometno nesrečo izključno odgovoren in očitati tožnici slabega pravdanja.
V 204. členu ZPP je določeno, da če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok.
Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem je lahko izdana odločba, ki bo imela posreden pravni učinek na obveščenega. Tako obveščeni pridobi možnost, da v pravdi intervenira. Na drugi strani pa si tako (torej z obvestilom o pravdi) stranka zagotovi tudi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne udeleži. Če torej obveščeni ne izkoristi možnosti, da se v postopek vključi, se izpostavi riziku, da se bo pravdna stranka, ki bo v drugi pravdi uveljavljala zahtevek proti njemu, sklicevala na intervencijski efekt in sam ne bo mogel ugovarjati, da je sodba iz prve pravde napačna (ugovor t. i. slabega pravdanja), razen, če glede na trenutek, ko bi se pravdi lahko pridružil, tudi stranka, ki mu je poslala obvestilo, ne bi mogla več podajati trditev in opravljati procesnih dejanj, ki bi imele za posledico ugodnejšo ali drugačno sodbo. O tem, ali je sklicevanje na intervencijski učinek utemeljeno, presodi sodišče v kasnejši pravdi. Obvestilo o pravdi ima učinek tudi, če se ne opravi preko sodišča.
Ker se toženec, kljub (pravilnemu) obvestilu o pravdi, vanjo ni vključil, je sklicevanje tožnice na intervencijski efekt sodbe, ki je bila izdana v pravdni zadevi P 99/2016 Okrajnega sodišča v Domžalah, utemeljeno.
Ker zaradi intervencijskega učinka pravnomočne sodbe v zadevi P 99/2016 veže njen izrek, pa tudi bistvene dejanske ugotovitve, navedene v obrazložitvi, je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v sedanjem postopku ne more več zanikati svoje odgovornosti za prometno nesrečo, tožnici očitati slabega pravdanja ter zahtevati, da o tem sodišče v tem postopku ponovno izvaja dokaze in sprejme odločitev, pravilno.