ZPP člen 155, 155/1, 359. ZOdv člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZOdv-G člen 3, 3/1.
odločitev o stroških postopka - brezplačna pravna pomoč - stroški zastopanja po odvetniku
Glede na to, da spremenjena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v času odločanja sodišča še ni veljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo oziroma je upoštevalo takrat veljavno določbo.
vstop novega upnika v izvršilni postopek - sprememba upnika med izvršilnim postopkom - po zakonu overjena listina
Tretji odstavek 24. člena ZIZ namreč kot dokaz o prehodu terjatve ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, ampak predložitev listine, ki dokazuje, da je terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - neizpolnitev pogojev - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - aktivno ravnanje dolžnika - konkretna nevarnost - nezadostna trditvena podlaga - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka niti ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki se nanaša na razpolaganje z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Zatrjevanje preteklih dolžnikovih ravnanj ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti.
Tožeča stranka bi morala izkazati aktivno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve (tožeče stranke). Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna dolžnikova konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Smiselno tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje osebno lastno dolžniku, vendar pa mora biti premoženje pod razpolagalno sposobnostjo dolžnika, saj ta sicer sploh ne bi mogel ravnati na način, da bi premoženje skrival pred upniki. Ravno to aktivno ravnanje dolžnika pa je za izkazan obstoj nevarnosti določeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Mora iti namreč za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kar je v pravnem pomenu to, da ima lahko on razpolagalno sposobnost tega odtujiti ali skrivati. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih dolžnikovih ravnanj, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve tožeče stranke v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.
sklep da se sprememba tožbe ne dovoli - pritožba zoper sklep - sprememba istovetnosti tožbenega zahtevka - povečanje tožbenega zahtevka - pogoji za spremembo - načelo ekonomičnosti - načelo smotrnosti
Pravilna je ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2022 poleg primarnega zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode na podlagi nepogodbene odgovornosti tožene stranke, postavila še višji in deloma drugačen podredni tožbeni zahtevek na podlagi pogodbene odgovornosti tožene stranke. Da je podredni zahtevek višji in drugačen od primarnega, priznava tudi pritožba. Ne gre torej le za spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, pač pa za spremembo istovetnosti in povečanje zahtevka oziroma za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP).
Ob takih podatkih spisa, ko sodišče še ni začelo z vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka in z izvajanjem dokaznega postopka, je sklicevanje na zavlačevanje postopka, na nesmotrnost, zlasti pa na možnost vložitve nove tožbe, ki jo ima tožeča stranka, neutemeljeno. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora med strankama. Smotrno in ekonomično je, da se dovoli predlagana sprememba tožbe, če se s tem lahko prepreči vlaganje nove tožbe na podlagi istega – že zbranega procesnega gradiva, tudi če tožnik uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Dovolitev spremembe tožbe je smotrna, če se s spremembo prihrani ali prepreči nova pravda in če se zaradi spremembe tožbe tekoča pravda ne obremeni preveč.
URS člen 29. ZKP člen 240a, 240a/1, 240a/1-4, 240a/1-5, 240a/2, 240a/8.
pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - neposredno zaslišanje - zaščitni ukrepi - zaščitena priča - razkritje identitete - tajni policijski delavec - resna nevarnost za življenje ali telo priče - hudodelska združba
Po stališču sodne prakse so zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita, kar pomeni, da za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti.
Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je preverjanje resničnosti in verodostojnosti izpovedbe priče mogoče le, če je pri zaslišanju priče obtožencu in senatu omogočena neposredna zaznava njenega obnašanja, njenih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov, saj bi sprejetje takšnega stališča uporabo v določbi prvega odstavka 240. člena ZKP določenih zaščitnih ukrepov dejansko izključilo.
ESČP možnosti uporabe zaščitnih ukrepov pri "priči - policistu" ni izključilo, temveč jim priznava legitimnost zaradi zaščite priče same ali njene družine.
Zaščitni ukrepi iz prvega odstavka 240.a člena ZKP v konkretnem primeru niso namenjeni zakritju vloge prič, temveč zakritju njune identitete in fizične podobe.
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. OZ člen 367, 367/2. ZPP člen 274.
zavrženje tožbe - zamuda prekluzivnega roka - začetek teka prekluzivnega roka - pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku - premoženjskopravni zahtevek - napotitev na pravdo
Pri trimesečnem roku iz 367. člena OZ ne gre za prekluzivni rok za vložitev tožbe, temveč za zastaralni rok, zato je sodišče prve stopnje zmotno ravnalo skladno z določbo 274. člena ZPP in tožbo zavrglo na podlagi ugotovitve, da je bila tožba glede na rok, določen s posebnimi predpisi, vložena prepozno. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Začetek trimesečnega roka iz 367. člena OZ je vezan na trenutek, ko je tožeča stranka kot oškodovanec obveščena o napotitvi na pravdo, in ne more teči, preden oškodovanec ni seznanjen z zavrnilno ali oprostilno sodbo v kazenskem postopku.
priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - desetletna priposestvovalna doba - dobrovernost priposestvovalca - služnostna pot - dejanska uporaba zemljišča - potrebe gospodujočega zemljišča - neizvrševanje stvarne služnosti - pravica uporabe - obseg in vsebina stvarne služnosti - nasprotovanje lastnika služne stvari - kupoprodajna pogodba - notarsko overjen podpis
Ker prav plačilo za uporabo poti pravni prednici tožencev izkazuje dobrovernost tožnika pri izvrševanju voženj, je pravilen zaključek, da je priposestvovanje nastopilo najkasneje v letu 2008, torej 3 leta preden je prva toženka postala (so)lastnica služečega zemljišča. Toženci pogoja za osvoboditev služnosti niso izkazali.
Pri obsegu stvarne služnosti je treba upoštevati tudi njeno izvrševanje po drugih osebah v korist lastnika gospodujočega zemljišča, torej tudi košnjo, za katero se je tožnik dogovoril z ostalimi kmeti, ki nedvomno niso kosili ročno ali trave požigali.
Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je procesno dokazno breme o tem, ali je njen zavarovanec tožniku zagotovil zaščitne rokavice prevalilo na toženko, ki tega dokaznega bremena ni zmogla, saj so njene trditve o tem ostale na ravni pavšalnih navedb, brez da bi zanje predložila kakršnekoli dokaze. Toženka namreč svojih pavšalnih navedb, da je njen zavarovanec tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, ni z ničemer podkrepila, niti ni navedla, kakšna zaščitna sredstva so bila tožniku izročena in kdaj ter o tem ni predložila nobenega dokaza.
URS člen 26. OZ člen 190. ZZK-1 člen 106, 106/1, 106/1-2. ZSKZ člen 16a.
neupravičena pridobitev - odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - subsidiarnost odškodninskega varstva - nedopustnost ravnanja - vzročna zveza - zaznamba izrednega pravnega sredstva - posadna listina
Tožeča stranka iz razloga, ker vračilo stvari v naravi naj ne bi bilo več mogoče, ker jo je tožena stranka odtujila, od slednje zahteva plačilo vrednosti dosežene koristi (ki jo utemeljuje s tržno vrednostjo zemljišča), za kar pa se pravila SPZ ne upoštevajo (ta ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče in se zato za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ).
Tožeča stranka oporeka presoji izpodbijane sodbe, da okoliščina, da je bila sporna nepremičnina v tistem času predmet (ponovljenega) sojenja v sporu glede toženkine lastninske pravice, njenemu prenosu ne daje nedopustne vsebine, a je njen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Četudi bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke – prenos solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A. nedopustno (pa ni), je z vidika obravnavanega spora namreč bistveno, da bi tožeča stranka vse (domnevno) škodljive posledice takšnega ravnanja lahko učinkovito preprečila sama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka z institutom zaznambe izrednega pravnega sredstva razširila učinke revizijskega uspeha in se povsem zavarovala pred tveganjem, da bi njena stvarna pravica prenehala zaradi odsvojitve stvari dobrovernemu tretjemu oziroma bi kljub poznejšim prenosom pravic na sporni nepremičnini dosegla vknjižbo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pravnomočne sodbe iz ponovljenega sojenja. Tožeča stranka tako nima prav, ko pritožbeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče z materialnopravnim zaključkom, da je tudi sama zakrivila nastanek škode s tem, ko je opustila varstvo z zaznambo izrednega pravdnega sredstva, nanjo neutemeljeno prevalilo odgovornost. Zaradi navedene opustitve (tudi po presoji pritožbenega sodišča) zatrjevana škoda že po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ni v vzročni zvezi z zatrjevanim ravnanjem tožene stranke.
V okoliščini, da tožena stranka dne 28. 11. 2016 Občini A. sporne nepremičnine ni odsvojila v smislu pravnega prometa, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo še en samostojni razlog, ki utemeljuje sklepanje, da toženkino ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožena stranka je občini izdala posadno listino za vknjižbo lastninske pravice, ki je občini nastala na temelju 16.a člena ZSKZ, tj. izvirno.
kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - izvršitev pravnomočne sodbe - neupravičena obogatitev
Tožnica je obveznost izpolnila na podlagi veljavnega pravnega temelja, to je pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Zato niso utemeljena zatrjevanja tožnice, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ravnanja tožnice, ki izhaja iz povsem jasne korespondence med strankama in tožničine odločitve izvršitve plačila, pravilno ugotovilo, da se je tožnica samovoljno odločila izpolniti obveznost po pravnomočni sodbi in v obsegu, h kateremu jo je pozvala toženka. Pri tem tožnica ni plačala po pomoti oziroma ni bila v zmoti in ni bila v plačilo kakorkoli prisiljena, morebitno nestrinjanje z višino dolga pa bi lahko uveljavljala s pridržkom za vrnitev morebitnega preplačila, vendar tega ni storila, zato gre zatrjevano plačilo višjega zneska pripisati izključno tožničini neskrbnosti.
ZPND člen 22a. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 163, 163/1, 163/3.
stroški nepravdnega postopka - povrnitev stroškov v nepravdnem postopku - postopek po ZPND - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - pravočasnost priglasitve stroškov
Kot izhaja iz podatkov spisa, nasprotna udeleženka do izdaje izpodbijanega sklepa ni zahtevala povrnitve stroškov postopka. Tega ni storila v nobeni od pripravljalnih vlog, pa tudi ne na naroku, na katerem je sodišče zadevo zaključilo. Sodišče prve stopnje je odločitev o povračilu stroškov postopka torej sprejelo brez pravočasne zahteve udeleženke in brez opredeljene priglasitve, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND, ki je vplivala na pravilnost odločitve.
podjemna pogodba - materialno procesno vodstvo - soočenje prič - napake dela - pogodbena kazen za zamudo - bančna garancija
Tožena stranka ne more uveljavljati napak iz pogodbenega razmerja, v katerem ni bila stranka. Da bi obstajal poseben dogovor, po katerem bi imel tožena stranka pravico v razmerju do tožeče uveljavljati napake iz drugih pravnih razmerij, pa iz v spis vloženih pogodb ne izhaja.
Napake se kot materialnopravni ugovor lahko uveljavlja samo v zvezi z deli, ki so predmet zahtevka. Za terjatev, ki naj bi jo imela iz naslova jamčevanja v zvezi z drugimi deli, pa bi morala tožena stranka postaviti ustrezen zahtevek.
ZDR-1 člen 5, 5/2, 9, 13, 17, 59, 60, 61, 61/1, 62, 62/6, 202. OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167, 168, 168/2. ZPDZC-1 člen 5, 5/7.
obstoj delovnega razmerja - zagotavljanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - zastaranje - zmotna uporaba materialnega prava - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Reparacijski tožbeni zahtevek tožnika za čas sklenjenega delovnega razmerja s tretjo toženko ni utemeljen zaradi ugovora zastaranja (202. člen ZDR-1), ki ga je podala druga toženka. Tožba je bila vložena dne 5. 10. 2019, kar pomeni, da so zastarale terjatve tožnika, ki so zapadle do 4. 10. 2014 (in ne do 5. 10. 2014, kot je navedlo sodišče prve stopnje).
ugovor zoper plačilni nalog - plačilo sodne takse - nastanek taksne obveznosti
Ob jasni določbi glede trenutka nastanka taksne obveznosti ni podlage za zaključek pritožbe, da bi moralo sodišče z izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji počakati do pravnomočnosti sodbe in sklepa.
ZDR-1 člen 11, 11/2, 38, 39, 39/1, 40. URS člen 49, 74. ZPP člen 337, 337/1. ZPosS člen 5.
kršitev prepovedi konkurence - kršitev konkurenčne klavzule - poslovna skrivnost - zaposlitev pri drugem delodajalcu - pogodbena kazen
Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2023 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu.
Glede na določbe Uredbe, po kateri se pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. od njene uveljavitve dalje zagotavlja z gospodarsko javno službo pomorske pilotaže v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže v navedenem pristanišču, družba A. d. o. o. edina zakonito izvaja pomorsko pilotažo na tem področju. Tožeča stranka je na podlagi navedene Uredbe od začetka njene uporabe na podlagi veljavnega predpisa izključena iz opravljanja te dejavnosti, zato ne gre za konkurenčni družbi v tej dejavnosti v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki.
zahtevek na izročitev stvari - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročanje sodnih pisanj pravnim osebam - vročanje pisanj na poslovnem naslovu - vročanje osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu - vročanje zakonitemu zastopniku pravne osebe - podpis povratnice - povratnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis zakonitega zastopnika pravne osebe - dokazovanje z izvedencem grafologom - nepotreben dokaz z izvedencem - pravilna vročitev
Po določilu 133. člena ZPP se sodna pisanja pravnim osebam vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, pri čemer ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. To velja torej tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo pravni osebi osebno (šesti odstavek 142. člena ZPP). Ob navedenem za pravilnost vročitve ni pomembno, ali je pisanje na sedežu toženke prejel zakoniti zastopnik ali drug delavec, ki se je nahajal v poslovnem prostoru. Toženka zato domneve o pravilni vročitvi, izkazani s povratnico, ne more izpodbiti s trditvijo, da te ni podpisal zakoniti zastopnik, kar naj bi sodišče ugotovilo z njegovim zaslišanjem in dokazom z izvedencem grafologom. Tudi če bi izvedena dokaza to dejstvo potrdila, namreč domneva o pravilnosti vročitve ne bi bila ovržena.
umik pritožbe - čas vložitve umika pritožbe - postopek do izdaje odločbe
Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo pritožbo. Ker pritožbeno sodišče o vloženi pritožbi tožeče stranke v času do njenega umika še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe dopusten in upošteven.
odločitev o stroških postopka - načelo uspeha v sporu
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Posledično tožena stranka tudi v celoti nosi stroške postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.
Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek. Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
Če sta skupno varstvo in vzgoja otroka v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko npr. en starš otroka zanemarja ali zlorablja, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo starša izvajala skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.