CESTE IN CESTNI PROMET - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00067449
ZVEtL-1 člen 42, 43. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 1.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - grajeno javno dobro - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje - uporaba arhivskega gradiva - ugovor javnega dobra - dejanska raba zemljišč - dovozna pot - kategorizirana javna cesta - lastninjenje
Že Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene na družbenih zemljiščih, njihova namembnost za redno rabo, ki se je sicer lahko določila že pred izgradnjo stavb, naknadno lahko tudi spreminjala vse do olastninjenja družbenega zemljišča, s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje. In ravno za tak primer gre (lahko) v obravnavani zadevi, ko se je očitno po izgradnji stavb spremenila/določila namembnost dostopa za rabo, saj se je na sporni nepremičnini dejansko izvajala raba dovoza le v korist posamezne stavbe. Ob dejstvu, da pritožnica, na kateri je dokazno breme, ni ponudila dokazov, da se je navedena nepremičnina olastninila po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, ob zanesljivi razlagi dosegljive, sicer pomanjkljive dokumentacije (grafičnih prikazov), predvsem ob upoštevanju urbanističnih standardov in preteklih prostorskih aktov, ter po ugotovitvah o dejanski rabi površin od časa izgradnje do danes, je pravilna ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k obravnavanim trem stavbam in ne javne površine.
Neuspešno je pritožbeno sklicevanje na kategorizacijo sporne dovozne ceste do predmetnih stavb kot javne ceste z občinskim odlokom iz leta 2005. Ugovor javnega dobra bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna razglasitev javnega dobra po 1. januarju 2003 ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času (ko je učinkovalo obrnjeno načelo superficies solo cedit) dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbam. Sporna zemljišča torej že ob/po gradnji in dejanski ureditvi niso bila nikoli namenjena splošni rabi, temveč zagotovitvi funkcionalnih površin načrtovanega kareja, namenskost zemljišč pa se od izgradnje dalje ni spremenila.
Med strankama je bilo sporno, ali je toženka dolžna tožnici plačati razliko med že izplačanimi stroški prevoza na delo in z dela ter vrednostjo nesubvencionirane mesečne vozovnice. Sodišče prve stopnje je temu pravilno pritrdilo in kot bistveno izpostavilo, da je bil prevoz na delo in z dela s sklepom mestne občine A. izrecno izvzet iz subvencioniranja. Subvencioniranje tudi sicer ne pomeni, da je cena vozovnice nižja, ampak da jo v določeni višini krije nekdo drug, v obravnavanem primeru mestna občina A.
kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - izvršitev pravnomočne sodbe - neupravičena obogatitev
Tožnica je obveznost izpolnila na podlagi veljavnega pravnega temelja, to je pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Zato niso utemeljena zatrjevanja tožnice, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi Pd 50/2015 z dne 11. 12. 2015 z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ravnanja tožnice, ki izhaja iz povsem jasne korespondence med strankama in tožničine odločitve izvršitve plačila, pravilno ugotovilo, da se je tožnica samovoljno odločila izpolniti obveznost po pravnomočni sodbi in v obsegu, h kateremu jo je pozvala toženka. Pri tem tožnica ni plačala po pomoti oziroma ni bila v zmoti in ni bila v plačilo kakorkoli prisiljena, morebitno nestrinjanje z višino dolga pa bi lahko uveljavljala s pridržkom za vrnitev morebitnega preplačila, vendar tega ni storila, zato gre zatrjevano plačilo višjega zneska pripisati izključno tožničini neskrbnosti.
URS člen 29. ZKP člen 240a, 240a/1, 240a/1-4, 240a/1-5, 240a/2, 240a/8.
pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - neposredno zaslišanje - zaščitni ukrepi - zaščitena priča - razkritje identitete - tajni policijski delavec - resna nevarnost za življenje ali telo priče - hudodelska združba
Po stališču sodne prakse so zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita, kar pomeni, da za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti.
Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je preverjanje resničnosti in verodostojnosti izpovedbe priče mogoče le, če je pri zaslišanju priče obtožencu in senatu omogočena neposredna zaznava njenega obnašanja, njenih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov, saj bi sprejetje takšnega stališča uporabo v določbi prvega odstavka 240. člena ZKP določenih zaščitnih ukrepov dejansko izključilo.
ESČP možnosti uporabe zaščitnih ukrepov pri "priči - policistu" ni izključilo, temveč jim priznava legitimnost zaradi zaščite priče same ali njene družine.
Zaščitni ukrepi iz prvega odstavka 240.a člena ZKP v konkretnem primeru niso namenjeni zakritju vloge prič, temveč zakritju njune identitete in fizične podobe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069506
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 169, 371. KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3, 201/4. ZOPOKD člen 4, 4-4, 25, 25-7. ZPP člen 7, 14, 154, 185, 185/1, 212, 227, 243, 254, 254/2, 254/3, 286, 287, 315, 315/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZVZD člen 5, 33.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - padec z višine - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - zagotovitev varnosti in zdravja pri delu - predhodne zdravstvene težave - dokaz z izvedencem - informativni dokaz - prepozne navedbe - zvišanje tožbenega zahtevka - zastaranje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vmesna sodba na drugi stopnji
Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi.
Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.
sklep da se sprememba tožbe ne dovoli - pritožba zoper sklep - sprememba istovetnosti tožbenega zahtevka - povečanje tožbenega zahtevka - pogoji za spremembo - načelo ekonomičnosti - načelo smotrnosti
Pravilna je ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2022 poleg primarnega zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode na podlagi nepogodbene odgovornosti tožene stranke, postavila še višji in deloma drugačen podredni tožbeni zahtevek na podlagi pogodbene odgovornosti tožene stranke. Da je podredni zahtevek višji in drugačen od primarnega, priznava tudi pritožba. Ne gre torej le za spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, pač pa za spremembo istovetnosti in povečanje zahtevka oziroma za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP).
Ob takih podatkih spisa, ko sodišče še ni začelo z vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka in z izvajanjem dokaznega postopka, je sklicevanje na zavlačevanje postopka, na nesmotrnost, zlasti pa na možnost vložitve nove tožbe, ki jo ima tožeča stranka, neutemeljeno. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora med strankama. Smotrno in ekonomično je, da se dovoli predlagana sprememba tožbe, če se s tem lahko prepreči vlaganje nove tožbe na podlagi istega – že zbranega procesnega gradiva, tudi če tožnik uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Dovolitev spremembe tožbe je smotrna, če se s spremembo prihrani ali prepreči nova pravda in če se zaradi spremembe tožbe tekoča pravda ne obremeni preveč.
Sodišče prve stopnje ni pozvalo izvedenke ekonomske stroke k ponovni pisni dopolnitvi mnenja niti ji ni postavilo novih vprašanj, ki bi terjala dodatne odgovore. V zvezi s toženkinimi pripombami je izvedenko povabilo na narok. V takšnih okoliščinah ni podlage za priznanje dodatne nagrade za drugo pisno dopolnitev mnenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068006
KZ-1 člen 55, 55/1, 204, 204/1. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 383, 383/1-2.
kaznivo dejanje tatvine - nepristranskost sodnika - razlogi za izločitev sodnika - časovna omejitev možnosti izločanja sodnika - poskus oziroma dokončano kaznivo dejanje - teorija aprehenzije - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - odmera kazni obsojencu - izrek enotne kazni
V teoriji in sodni praksi je uveljavljena teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta kjer se je nahajala.
ugovor zoper plačilni nalog - plačilo sodne takse - nastanek taksne obveznosti
Ob jasni določbi glede trenutka nastanka taksne obveznosti ni podlage za zaključek pritožbe, da bi moralo sodišče z izdajo plačilnega naloga za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji počakati do pravnomočnosti sodbe in sklepa.
motenje posesti - prekluzivni rok - zamuda roka - nepodaljšljiv rok
Rok za sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti po 32. členu SPZ je materialni prekluzivni rok. To pomeni, da ga ni mogoče podaljšati, nanj ne vplivata mirovanje ali prekinitev postopka, prav tako ob njegovi zamudi ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Z zamudo roka stranka izgubi pravico do varstva pred motenjem posesti.
motenje posesti - začetek teka roka za vložitev predloga za izvršbo
429. člen ZPP je potrebno razlagati širše in v skladu s 23. členom Ustave RS, ki ureja pravico do sodnega varstva, katere sestavni del je tudi pravica do učinkovite izvršbe. To pomeni, da je potrebno sprejeti razlago, da začne rok 30 dni v primerih, ko je upnik zaradi izkazanih posebnih okoliščinin potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti pridobil kasneje in ko mu ni mogoče očitati neskrbnosti, teči z dnem, ko je pridobil potrdilo, ki mu omogoča uspešno vložitev izvršilnega predloga na podlagi izvršilnega naslova.
zahtevek na izročitev stvari - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročanje sodnih pisanj pravnim osebam - vročanje pisanj na poslovnem naslovu - vročanje osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu - vročanje zakonitemu zastopniku pravne osebe - podpis povratnice - povratnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis zakonitega zastopnika pravne osebe - dokazovanje z izvedencem grafologom - nepotreben dokaz z izvedencem - pravilna vročitev
Po določilu 133. člena ZPP se sodna pisanja pravnim osebam vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, pri čemer ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. To velja torej tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo pravni osebi osebno (šesti odstavek 142. člena ZPP). Ob navedenem za pravilnost vročitve ni pomembno, ali je pisanje na sedežu toženke prejel zakoniti zastopnik ali drug delavec, ki se je nahajal v poslovnem prostoru. Toženka zato domneve o pravilni vročitvi, izkazani s povratnico, ne more izpodbiti s trditvijo, da te ni podpisal zakoniti zastopnik, kar naj bi sodišče ugotovilo z njegovim zaslišanjem in dokazom z izvedencem grafologom. Tudi če bi izvedena dokaza to dejstvo potrdila, namreč domneva o pravilnosti vročitve ne bi bila ovržena.
URS člen 26. OZ člen 190. ZZK-1 člen 106, 106/1, 106/1-2. ZSKZ člen 16a.
neupravičena pridobitev - odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - subsidiarnost odškodninskega varstva - nedopustnost ravnanja - vzročna zveza - zaznamba izrednega pravnega sredstva - posadna listina
Tožeča stranka iz razloga, ker vračilo stvari v naravi naj ne bi bilo več mogoče, ker jo je tožena stranka odtujila, od slednje zahteva plačilo vrednosti dosežene koristi (ki jo utemeljuje s tržno vrednostjo zemljišča), za kar pa se pravila SPZ ne upoštevajo (ta ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče in se zato za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ).
Tožeča stranka oporeka presoji izpodbijane sodbe, da okoliščina, da je bila sporna nepremičnina v tistem času predmet (ponovljenega) sojenja v sporu glede toženkine lastninske pravice, njenemu prenosu ne daje nedopustne vsebine, a je njen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Četudi bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke – prenos solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A. nedopustno (pa ni), je z vidika obravnavanega spora namreč bistveno, da bi tožeča stranka vse (domnevno) škodljive posledice takšnega ravnanja lahko učinkovito preprečila sama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka z institutom zaznambe izrednega pravnega sredstva razširila učinke revizijskega uspeha in se povsem zavarovala pred tveganjem, da bi njena stvarna pravica prenehala zaradi odsvojitve stvari dobrovernemu tretjemu oziroma bi kljub poznejšim prenosom pravic na sporni nepremičnini dosegla vknjižbo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pravnomočne sodbe iz ponovljenega sojenja. Tožeča stranka tako nima prav, ko pritožbeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče z materialnopravnim zaključkom, da je tudi sama zakrivila nastanek škode s tem, ko je opustila varstvo z zaznambo izrednega pravdnega sredstva, nanjo neutemeljeno prevalilo odgovornost. Zaradi navedene opustitve (tudi po presoji pritožbenega sodišča) zatrjevana škoda že po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ni v vzročni zvezi z zatrjevanim ravnanjem tožene stranke.
V okoliščini, da tožena stranka dne 28. 11. 2016 Občini A. sporne nepremičnine ni odsvojila v smislu pravnega prometa, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo še en samostojni razlog, ki utemeljuje sklepanje, da toženkino ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožena stranka je občini izdala posadno listino za vknjižbo lastninske pravice, ki je občini nastala na temelju 16.a člena ZSKZ, tj. izvirno.
ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. OZ člen 619. ZDR-1 člen 5, 5/2, 9, 62, 62/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - prikrito delovno razmerje - zloraba - zmotna uporaba materialnega prava - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna sprememba izpodbijane sodbe - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Pogodbeni razmerji tožnika z družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., sta bili preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeni. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu.
Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je tožnik postavil v tem sporu.
ZDR-1 člen 11, 11/2, 38, 39, 39/1, 40. URS člen 49, 74. ZPP člen 337, 337/1. ZPosS člen 5.
kršitev prepovedi konkurence - kršitev konkurenčne klavzule - poslovna skrivnost - zaposlitev pri drugem delodajalcu - pogodbena kazen
Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2023 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu.
Glede na določbe Uredbe, po kateri se pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. od njene uveljavitve dalje zagotavlja z gospodarsko javno službo pomorske pilotaže v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže v navedenem pristanišču, družba A. d. o. o. edina zakonito izvaja pomorsko pilotažo na tem področju. Tožeča stranka je na podlagi navedene Uredbe od začetka njene uporabe na podlagi veljavnega predpisa izključena iz opravljanja te dejavnosti, zato ne gre za konkurenčni družbi v tej dejavnosti v času po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki.
podjemna pogodba - materialno procesno vodstvo - soočenje prič - napake dela - pogodbena kazen za zamudo - bančna garancija
Tožena stranka ne more uveljavljati napak iz pogodbenega razmerja, v katerem ni bila stranka. Da bi obstajal poseben dogovor, po katerem bi imel tožena stranka pravico v razmerju do tožeče uveljavljati napake iz drugih pravnih razmerij, pa iz v spis vloženih pogodb ne izhaja.
Napake se kot materialnopravni ugovor lahko uveljavlja samo v zvezi z deli, ki so predmet zahtevka. Za terjatev, ki naj bi jo imela iz naslova jamčevanja v zvezi z drugimi deli, pa bi morala tožena stranka postaviti ustrezen zahtevek.
odločitev o stroških postopka - načelo uspeha v sporu
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Posledično tožena stranka tudi v celoti nosi stroške postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.
umik pritožbe - čas vložitve umika pritožbe - postopek do izdaje odločbe
Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo pritožbo. Ker pritožbeno sodišče o vloženi pritožbi tožeče stranke v času do njenega umika še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe dopusten in upošteven.
ZZVZZ člen 44b. ZPacP člen 9, 9/1, 9/2, 14b, 14b/4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135b. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9, 9/1, 9/1-3, 10, 10/3, 16.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - najdaljša dopustna čakalna doba
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bila v Sloveniji presežena najdaljša dopustna čakalna doba, ki v obravnavanem obdobju glede na novelirane določbe Pravilnika o naročanju ni znašala tri temveč 12 mesecev. Ni mogoče uspešno zatrjevati niti preseganja razumnega časa. Tožnica kirurškega posega izven UKC A. s prenosom napotnice na UKC G. ali E. sploh ni poskušala pridobiti v javni zdravstveni mreži v dopustni čakalni dobi ali razumnem času.
Nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV je pridržan organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo zakon, ki ureja davčni postopek oziroma upravni postopek. Pri odločanju o zahtevi upnika za povrnitev stroškov postopka sodišče v izvršilnem postopku zavezuje že določilo petega odstavka 38. člena ZIZ, izvršitelja pa Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.