ZDR-1 člen 155, 156. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 3, 3/1.
Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da bi šlo pri dnevnem in tedenskem počitku za enovito pravico. Pri izračunu prikrajšanja tožnika je pravilno izhajalo iz vrednosti urne postavke na način, da je plačo delilo s 174 za povprečno 174 ur, kot se obračuna plača pripadnika za opravljanje vojaške službe izven države. Pri dnevnem počitku je že tožnik pri postavitvi zahtevka upošteval le tiste ure, ko je delo opravljal, in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo v celoti. Prav tako v celoti je ugodilo zahtevku iz naslova nezagotovljenega tedenskega počitka.
V zakonu ni podlage, da bi se stroški pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, ki jih je imel z vložitvijo (sicer utemeljene) pritožbe, izplačati iz proračunskih sredstev.
ZPND člen 22a. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 163, 163/1, 163/3.
stroški nepravdnega postopka - povrnitev stroškov v nepravdnem postopku - postopek po ZPND - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - pravočasnost priglasitve stroškov
Kot izhaja iz podatkov spisa, nasprotna udeleženka do izdaje izpodbijanega sklepa ni zahtevala povrnitve stroškov postopka. Tega ni storila v nobeni od pripravljalnih vlog, pa tudi ne na naroku, na katerem je sodišče zadevo zaključilo. Sodišče prve stopnje je odločitev o povračilu stroškov postopka torej sprejelo brez pravočasne zahteve udeleženke in brez opredeljene priglasitve, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 22.a členom ZPND, ki je vplivala na pravilnost odločitve.
ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. ZDR-1 člen 17, 17/4, 44.
zahtevek za plačilo plače - zamudna sodba
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, tudi pogoj, da dejstva, ki so navedena v tožbi, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik.
ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. OZ člen 619. ZDR-1 člen 5, 5/2, 9, 62, 62/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - prikrito delovno razmerje - zloraba - zmotna uporaba materialnega prava - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna sprememba izpodbijane sodbe - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Pogodbeni razmerji tožnika z družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., sta bili preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeni. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu.
Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je tožnik postavil v tem sporu.
URS člen 26. OZ člen 190. ZZK-1 člen 106, 106/1, 106/1-2. ZSKZ člen 16a.
neupravičena pridobitev - odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost države - subsidiarnost odškodninskega varstva - nedopustnost ravnanja - vzročna zveza - zaznamba izrednega pravnega sredstva - posadna listina
Tožeča stranka iz razloga, ker vračilo stvari v naravi naj ne bi bilo več mogoče, ker jo je tožena stranka odtujila, od slednje zahteva plačilo vrednosti dosežene koristi (ki jo utemeljuje s tržno vrednostjo zemljišča), za kar pa se pravila SPZ ne upoštevajo (ta ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče in se zato za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ).
Tožeča stranka oporeka presoji izpodbijane sodbe, da okoliščina, da je bila sporna nepremičnina v tistem času predmet (ponovljenega) sojenja v sporu glede toženkine lastninske pravice, njenemu prenosu ne daje nedopustne vsebine, a je njen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Četudi bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke – prenos solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A. nedopustno (pa ni), je z vidika obravnavanega spora namreč bistveno, da bi tožeča stranka vse (domnevno) škodljive posledice takšnega ravnanja lahko učinkovito preprečila sama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka z institutom zaznambe izrednega pravnega sredstva razširila učinke revizijskega uspeha in se povsem zavarovala pred tveganjem, da bi njena stvarna pravica prenehala zaradi odsvojitve stvari dobrovernemu tretjemu oziroma bi kljub poznejšim prenosom pravic na sporni nepremičnini dosegla vknjižbo vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi pravnomočne sodbe iz ponovljenega sojenja. Tožeča stranka tako nima prav, ko pritožbeno uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče z materialnopravnim zaključkom, da je tudi sama zakrivila nastanek škode s tem, ko je opustila varstvo z zaznambo izrednega pravdnega sredstva, nanjo neutemeljeno prevalilo odgovornost. Zaradi navedene opustitve (tudi po presoji pritožbenega sodišča) zatrjevana škoda že po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ni v vzročni zvezi z zatrjevanim ravnanjem tožene stranke.
V okoliščini, da tožena stranka dne 28. 11. 2016 Občini A. sporne nepremičnine ni odsvojila v smislu pravnega prometa, pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno prepoznalo še en samostojni razlog, ki utemeljuje sklepanje, da toženkino ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Tožena stranka je občini izdala posadno listino za vknjižbo lastninske pravice, ki je občini nastala na temelju 16.a člena ZSKZ, tj. izvirno.
Če je predlog za izločitev nedovoljenih dokazov iz spisa podan v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, je funkcionalno pristojen za odločitev o predlogu sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, ne razpravljajoči sodnik po vložitvi obtožnega predloga.
motenje posesti - začetek teka roka za vložitev predloga za izvršbo
429. člen ZPP je potrebno razlagati širše in v skladu s 23. členom Ustave RS, ki ureja pravico do sodnega varstva, katere sestavni del je tudi pravica do učinkovite izvršbe. To pomeni, da je potrebno sprejeti razlago, da začne rok 30 dni v primerih, ko je upnik zaradi izkazanih posebnih okoliščinin potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti pridobil kasneje in ko mu ni mogoče očitati neskrbnosti, teči z dnem, ko je pridobil potrdilo, ki mu omogoča uspešno vložitev izvršilnega predloga na podlagi izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je ob prvi pritožbeni obravnavi med drugim poudarilo, da uveljavlja tožnica zahtevke v postopku motenja posesti, kjer je obravnavanje tožbe omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. V okvir navedenega sodi tudi pritožbena presoja, ki se omejuje na razloge o odločilnih dejstvih.
ZDR-1 člen 5, 5/2, 9, 13, 17, 59, 60, 61, 61/1, 62, 62/6, 202. OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167, 168, 168/2. ZPDZC-1 člen 5, 5/7.
obstoj delovnega razmerja - zagotavljanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - zastaranje - zmotna uporaba materialnega prava - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Reparacijski tožbeni zahtevek tožnika za čas sklenjenega delovnega razmerja s tretjo toženko ni utemeljen zaradi ugovora zastaranja (202. člen ZDR-1), ki ga je podala druga toženka. Tožba je bila vložena dne 5. 10. 2019, kar pomeni, da so zastarale terjatve tožnika, ki so zapadle do 4. 10. 2014 (in ne do 5. 10. 2014, kot je navedlo sodišče prve stopnje).
Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je procesno dokazno breme o tem, ali je njen zavarovanec tožniku zagotovil zaščitne rokavice prevalilo na toženko, ki tega dokaznega bremena ni zmogla, saj so njene trditve o tem ostale na ravni pavšalnih navedb, brez da bi zanje predložila kakršnekoli dokaze. Toženka namreč svojih pavšalnih navedb, da je njen zavarovanec tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, ni z ničemer podkrepila, niti ni navedla, kakšna zaščitna sredstva so bila tožniku izročena in kdaj ter o tem ni predložila nobenega dokaza.
priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - desetletna priposestvovalna doba - dobrovernost priposestvovalca - služnostna pot - dejanska uporaba zemljišča - potrebe gospodujočega zemljišča - neizvrševanje stvarne služnosti - pravica uporabe - obseg in vsebina stvarne služnosti - nasprotovanje lastnika služne stvari - kupoprodajna pogodba - notarsko overjen podpis
Ker prav plačilo za uporabo poti pravni prednici tožencev izkazuje dobrovernost tožnika pri izvrševanju voženj, je pravilen zaključek, da je priposestvovanje nastopilo najkasneje v letu 2008, torej 3 leta preden je prva toženka postala (so)lastnica služečega zemljišča. Toženci pogoja za osvoboditev služnosti niso izkazali.
Pri obsegu stvarne služnosti je treba upoštevati tudi njeno izvrševanje po drugih osebah v korist lastnika gospodujočega zemljišča, torej tudi košnjo, za katero se je tožnik dogovoril z ostalimi kmeti, ki nedvomno niso kosili ročno ali trave požigali.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00069506
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3, 169, 371. KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3, 201/4. ZOPOKD člen 4, 4-4, 25, 25-7. ZPP člen 7, 14, 154, 185, 185/1, 212, 227, 243, 254, 254/2, 254/3, 286, 287, 315, 315/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZVZD člen 5, 33.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - padec z višine - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - zagotovitev varnosti in zdravja pri delu - predhodne zdravstvene težave - dokaz z izvedencem - informativni dokaz - prepozne navedbe - zvišanje tožbenega zahtevka - zastaranje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vmesna sodba na drugi stopnji
Do pripomb na izvedensko mnenje se mora sodišče opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila, ki jih zahteva stranka, niso potrebna, ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje izvedenca. V obravnavanem primeru, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na presojo sodišča in ko delo izvedencev predstavlja bistveni del dokaznega postopka, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi.
Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati (212. člen ZPP). Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.
URS člen 29. ZKP člen 240a, 240a/1, 240a/1-4, 240a/1-5, 240a/2, 240a/8.
pravica do obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - neposredno zaslišanje - zaščitni ukrepi - zaščitena priča - razkritje identitete - tajni policijski delavec - resna nevarnost za življenje ali telo priče - hudodelska združba
Po stališču sodne prakse so zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita, kar pomeni, da za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti.
Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je preverjanje resničnosti in verodostojnosti izpovedbe priče mogoče le, če je pri zaslišanju priče obtožencu in senatu omogočena neposredna zaznava njenega obnašanja, njenih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov, saj bi sprejetje takšnega stališča uporabo v določbi prvega odstavka 240. člena ZKP določenih zaščitnih ukrepov dejansko izključilo.
ESČP možnosti uporabe zaščitnih ukrepov pri "priči - policistu" ni izključilo, temveč jim priznava legitimnost zaradi zaščite priče same ali njene družine.
Zaščitni ukrepi iz prvega odstavka 240.a člena ZKP v konkretnem primeru niso namenjeni zakritju vloge prič, temveč zakritju njune identitete in fizične podobe.
zahtevek na izročitev stvari - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročanje sodnih pisanj pravnim osebam - vročanje pisanj na poslovnem naslovu - vročanje osebi, pooblaščeni za sprejem, ali delavcu - vročanje zakonitemu zastopniku pravne osebe - podpis povratnice - povratnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - podpis zakonitega zastopnika pravne osebe - dokazovanje z izvedencem grafologom - nepotreben dokaz z izvedencem - pravilna vročitev
Po določilu 133. člena ZPP se sodna pisanja pravnim osebam vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, pri čemer ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. To velja torej tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo pravni osebi osebno (šesti odstavek 142. člena ZPP). Ob navedenem za pravilnost vročitve ni pomembno, ali je pisanje na sedežu toženke prejel zakoniti zastopnik ali drug delavec, ki se je nahajal v poslovnem prostoru. Toženka zato domneve o pravilni vročitvi, izkazani s povratnico, ne more izpodbiti s trditvijo, da te ni podpisal zakoniti zastopnik, kar naj bi sodišče ugotovilo z njegovim zaslišanjem in dokazom z izvedencem grafologom. Tudi če bi izvedena dokaza to dejstvo potrdila, namreč domneva o pravilnosti vročitve ne bi bila ovržena.
motenje posesti - prekluzivni rok - zamuda roka - nepodaljšljiv rok
Rok za sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti po 32. členu SPZ je materialni prekluzivni rok. To pomeni, da ga ni mogoče podaljšati, nanj ne vplivata mirovanje ali prekinitev postopka, prav tako ob njegovi zamudi ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. Z zamudo roka stranka izgubi pravico do varstva pred motenjem posesti.
stroški postopka v družinskih sporih - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih - načelo uspeha v postopku
Res je v zakonskih in družinskih sporih pogosta praksa, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vendar pa prosti preudarek ne pomeni, da mora sodišče pri odločitvi odločati, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ampak pomeni, da sodišče upošteva pri odločitvi o stroških vse relevantne okoliščine. Tako je tudi odločitev, da stroške postopka naloži eni stranki, sklicujoč se pri tem na načelo uspeha, pravilna.
Sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa storilca ni seznanilo z zgoraj navedenimi listinami, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa oziroma ga o tem zaslišalo na javnem sojenju, vendar to ne predstavlja kršitve pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, niti kršitve določb postopka o prekršku, kot skuša prikazati pritožba. Na načelni ravni se je sicer strinjati, da načelo kontradiktornosti in pravica do poštenega postopka sodišču nalagata dolžnost, da stranko seznani s procesnim gradivom in ji omogoči, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, vendar to velja predvsem v postopkih odločanja o obstoju pravic in dolžnosti oz. odgovornosti za storjeni prekršek, medtem ko je v predmetnih postopkih za izvršitev odločb, s katerimi je že vsebinsko odločeno o pravici ali obveznosti, načelo kontradiktornosti okrnjeno in se lahko zagotavlja šele naknadno v pritožbenem postopku.
vstop novega upnika v izvršilni postopek - sprememba upnika med izvršilnim postopkom - po zakonu overjena listina
Tretji odstavek 24. člena ZIZ namreč kot dokaz o prehodu terjatve ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, ampak predložitev listine, ki dokazuje, da je terjatev prenesena oziroma je prešla na novega upnika.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - neizpolnitev pogojev - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - aktivno ravnanje dolžnika - konkretna nevarnost - nezadostna trditvena podlaga - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe
Tožeča stranka niti ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da je verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki se nanaša na razpolaganje z njegovim premoženjem, v posledici katerega bi bil lahko upnik (tožeča stranka) izigran. Zatrjevanje preteklih dolžnikovih ravnanj ne zadošča za izkaz obstoja subjektivne nevarnosti.
Tožeča stranka bi morala izkazati aktivno ravnanje dolžnika (tožene stranke), ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve (tožeče stranke). Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna dolžnikova konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Smiselno tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da zakon ne zahteva, da bi bilo premoženje osebno lastno dolžniku, vendar pa mora biti premoženje pod razpolagalno sposobnostjo dolžnika, saj ta sicer sploh ne bi mogel ravnati na način, da bi premoženje skrival pred upniki. Ravno to aktivno ravnanje dolžnika pa je za izkazan obstoj nevarnosti določeno v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Mora iti namreč za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem, kar je v pravnem pomenu to, da ima lahko on razpolagalno sposobnost tega odtujiti ali skrivati. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih dolžnikovih ravnanj, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve tožeče stranke v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.