V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poleg navedbe, da je tožnica vložila zahtevek (brez konkretne vsebinske opredelitve tega zahtevka) in povzemanja določb 8. člena Pravilnika in 26. člena ZFO-1 navedeno le, da se tožničin zahtevek nanaša na več kot 12 mesečnih nakazil in da so vanj vključena tudi delovna mesta administrativnih nalog, ki po zakonu niso predmet sofinanciranja, in sicer: "Višji referent" pod zap. št. 7 in "Delovodja V" pod zap. št. 8. ter "Delovodja V" pod zap. št. 8.b. Glede na navedeno, se za citirana delovna mesta izplačane plače in drugi izdatki ter prispevki v skupni višini 44.677,58 EUR, ne priznajo. Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP.
Upoštevajoč dokazano in nesporno: (i) da tožnik ni pravdno sposoben; (ii) da tožnika zastopa v skladu z 78. členom ZPP skrbnica A. A., ki ji je bila izpodbijana odločba tudi vročena; (iii) da skrbnica ni vložila tožbe zoper izpodbijano odločbo, je sodišče tožbo pravdno nesposobnega tožnika na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZPP zavrglo. Sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 148/2024 z dne 6. 6. 2024 (ob obravnavanju pritožbe pravdno nesposobnega pritožnika) že zavzelo stališče, da vloga pravdno nesposobne osebe ne učinkuje.
Ureditev v 4. alineji prvega odstavka 8. člena ZBPP za izvršilni postopek specialno določa, da za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne morejo zaprositi tisti prosilci, ki so dolžniki v postopku izvršbe, ki teče na podlagi izvršilnega naslova po določbah ZIZ. To pomeni, da se tožniku, ki je dolžnik v izvršilnem postopku, ne dodeli brezplačna pravna pomoč, razen ob izpolnitvi pogoja, ki je, da izkaže verjeten obstoj ugovornega razloga, ki preprečuje izvršbo, ne glede na to, ali je dodelitev brezplačne pravne pomoči uveljavljal v ugovornem ali pritožbenem delu izvršilnega postopka. V kolikor ne izkaže obstoja katerega od ugovornih razlogov iz 55. člena ZIZ, ne more izpolniti pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Določba 4. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP je torej ena izmed izjem od splošnih pravil (pogojev in meril) dodeljevanja brezplačne pravne pomoči. Posamezniku oži pravico do sodnega varstva in ta izjema se razlaga restriktivno.
V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano drugače, iz obrazložitev odločb davčnih organov ne izhaja kakšna konkretno je bila ustaljena splošna praksa davčnih organov obravnavanja tovrstnih zadev v letu 2014 in v čem konkretno se obravnavani primer razlikuje.
Do tožnikovega ugovora glede napačne razlage prava se davčni organ ni konkretno opredelil opredelil. Davčna organa sta se v zvezi z davčno obravnavo odškodnine iz naslova neuspešnosti poplačila zaradi preklica lizing pogodbe in v zvezi z uporabnino zgolj sklicevala na sodno prakso SEU v zadevi C-242/18 in se do tožnikovih ugovorov nista konkretno opredelila ter odškodnine oz. uporabnine z vidika DDV tudi nista v zadostni meri konkretno presojala, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepojasnjena in z dokazi nepodkrepljena ostaja tudi navedba pritožbenega organa, da tožnik lizingojemalca še naprej terja za preostanek neplačanih obrokov, za katere pa se lahko predvideva, da bo prejel plačilo za dobavo blaga.
Naloga znamke je ravno razlikovanje blaga in storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega.
Kadar je znamka sestavljena iz besednih in figurativnih elementov, je prvi načeloma bolj razlikovalni kot drugi, ker se povprečni potrošnik lažje sklicuje na zadevne proizvode tako, da navede ime znamke, in ne da opiše figurativni element te znamke. Iz tega sicer ne izhaja, da je treba besedne elemente znamke vedno šteti kot bolj razlikovalne od figurativnih elementov. Pri sestavljeni znamki ima namreč figurativni element enakovredno mesto kot besedni element. Torej je treba za opredelitev prevladujočega sestavnega dela znamke preučiti bistvene lastnosti figurativnega elementa in bistvene lastnosti besednega elementa izpodbijane znamke in njuna položaja. Presojo podobnosti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, je mogoče opraviti le, če je mogoče vse preostale sestavine znamke zanemariti.
Celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vidno, slušno ali pojmovno podobnost nasprotujočih si znamk, mora biti utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavnih delov. Zaznava znamk, ki jo ima povprečni potrošnik glede zadevnih proizvodov ali storitev, ima glavno vlogo pri celoviti presoji navedene verjetnosti. Povprečni potrošnik v zvezi s tem navadno zaznava znamko kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti. Verjetnost zmede obstaja, če sta stopnja podobnosti zadevnih znamk in stopnja podobnosti proizvodov ali storitev, določenih z znamkama, skupaj dovolj visoki.
Sodišče sodi, da zgolj to, da nekatera čistila oziroma sredstva za čiščenje (kar vključuje detergente oziroma sredstva za pranje), dišijo, ne zadostuje za zaključek, da je to blago podobno eteričnim oljem in dišavam.
Kar se tiče ostalih elementov, iz katerih naj bi izhaja podobnost oziroma dopolnilni značaj (tj. komplementarnost) in jih toženka našteva v izpodbijani odločbi, pa sodišče ugotavlja, da toženka zgolj na splošno našteta kriterije, po katerih se presoja podobnost blaga in storitev. Razlogov, iz katerih naj bi vse to v konkretnem primeru izhajalo, pa toženka ni pojasnila. Zato sodišče odločbe v tem delu ne more preizkusiti.
Davčna organa se do tožnikovih navedb glede posameznih posojilnih razmerij pred in po uvedenem statusnem preoblikovanju podjetnika A. A., s.p., ki je na obračunski dan 31. 1. 2013 prenesel celotno premoženje na družbo B., d.o.o., nista jasno opredelila in presodila vpliv posameznih posojilnih razmerij, statusnega preoblikovanja in vračil posojil. Prav tako ni jasna obravnava davčnega organa transakcij na podlagi posojilne pogodbe, ki sta jo 28. 1. 2013 sklenila A. A., s.p. kot posojilojemalec in B. B. kot posojilodajalka (pred dnevom obračuna prenosa podjetja 31. 1. 2013) za znesek 118.870,00 EUR. Ta denarna sredstva je A. A., s.p. pred 31. 1. 2013 (obračunski dan) prenesel iz bančnega računa na osebni bančni račun fizične osebe A. A. S tem je bil dejansko izveden prenos dela premoženja A. A., s.p. v njegovo gospodinjstvo (t.i. prenos v gospodinjstvo). Vpliv navedenih transakcij ter statusnega preoblikovanja davčna organa nista presodila v celoti in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Posledično je davčni organ tudi napačno uporabil materialno pravo. Tožnik pa je tudi že v pritožbi ugovarjal, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih pripomb na zapisnik, zlasti glede pravilnega evidentiranja poslovnih dogodkov (posameznih posojilnih razmerij) ob upoštevanju obračunskega dne 31. 1. 2013 v zvezi s statusno spremembo prenosa celotnega premoženja podjetnika A. A., s.p. na prevzemno družbo B., d.o.o. V zvezi s predhodno navedenimi ugovori, ki pa so relevantni za pravilno razlago prava, se davčna organa konkretno nista opredelila in dejanskega stanja v tem delu tudi nista popolno raziskala. Sodišče sodi, da izpodbijana odločba v tem delu ne omogoča preizkusa, kot to določa 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP.
V takšnih okoliščinah, ko je torej laična stranka zaradi svoje nevednosti znotraj prekluzivnega roka za opravo procesnega dejanja, vložila prošnjo za BPP osebno na nepristojni organ, za katerega ni jasno, ali je stranko na svojo nepristojnost opozoril, na pristojni organ pa je, čeprav je bilo očitno, da se zaradi teka kratkega (zgolj 8-dnevnega roka) mudi, prošnjo odposlal po pošti šele čez 5 dni, tako da jo je ta prejel šele 7 dni po njeni vložitvi, tožena stranka ni pravilno uporabila določbe tretjega odstavka 36. člena ZBPP. Tožniku namreč ni mogoče pripisati odlašanja oziroma zamude z vložitvijo prošnje za BPP, pač pa zgolj nevednost glede pristojnega organa, kar smiselno zatrjuje v tožbi. Poleg tega ne more biti razlog za zavrženje niti ocena tožene stranke, da ne bi mogla pravočasno zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, saj je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča vročitev odločbe o odobritvi BPP po izteku roka za opravo pravnega dejanja v postopku, za katerega je BPP odobrena, lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na izrazito pravno laičnost in glede na zelo kratek rok, določen v pozivu I U 1950/2024-4 z dne 15. 11. 2024, tudi očitek tožniku, da ni zaprosil za podaljšanje roka, ni utemeljen, saj je uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje mogoča tudi glede rokov, ki bi jih bilo mogoče podaljšati, pa tudi sicer je treba upoštevati, da je tožnik v treh dneh po prejemu poziva odšel na (sicer nepristojni) organ za BPP in zaprosil za BPP. V tem smislu ima težo tožbena navedba, da je tožnik v najkrajšem možnem času naredil vse, kar je mogel.