Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložil, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena na tožničinem naslovu stalnega prebivališča, ki je bil kot naslov za vročanje določen v Centralnem registru prebivalstva. Da bi davčni organ kadar koli obvestila o drugem naslovu (96. člen ZUP), tožnica ne trdi. V pritožbi je zgolj trdila, da si je uredila prepošiljanje pošte na drug naslov (na naslov nekdanje lekarne), kar je stvar pošte, ne davčnega organa. Da je prijavila tudi naslov začasnega prebivališča, pa tožnica prvič navaja v tožbi, zato ima toženka prav, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Posledično davčni organ ni imel podlage, da bi sklep o davčni izvršbi vročal na drug naslov, ki ni naslov stalnega prebivališča. Ni torej šlo za prekoračitev pooblastil ali celo zlorabo položaja, kot se zatrjuje v tožbi, ampak za ravnanje, skladno z zakonom.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
Tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni izkazal niti da so ga v Maroku kot Berbera diskriminatorno obravnavali niti da te okoliščine prej ni mogel navajati. Tožnik v predhodnih postopkih ni navajal, da bi bil v Maroku deležen kakršnegakoli (spolnega) nasilja.
V primeru, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).
Poseg v pravnomočno odmerno odločbo po nadzorstveni pravici je utemeljen le, če bi temeljil na okoliščinah pravne narave, ki so nastale izven sfere davčnega organa in bi bile zanj zavezujoče tako, da bi jih bil dolžan upoštevati tudi v zvezi s presojo pravnih razmerij, ki so nastala in bila oblikovana pred nastopom teh okoliščin. Takšen primer predstavlja odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi zakona zaradi materialnopravnega neskladja, ki se je odrazilo v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnega zavezanca. Enako pa velja tudi za odločitev Sodišča Evropske unije o pravilni razlagi in uporabi prava Evropske unije, ko je ta sprejeta v postopkih predhodnega odločanja in ima učinek erga omnes in ex tunc.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZDDV-1. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.