Res je, da bi moral dolžnik po izvršilnem naslovu plačevati preživnino zakoniti zastopnici, materi upnikov, na roke. Vendar lahko upnik kadarkoli pristane na drugačen način izpolnitve obveznosti, pristanek pa je lahko izražen tudi s konkludentnimi dejanji. Dolžnik zatrjuje prav to; da je zakonita zastopnica mld. dolžnikov tiho pristajala na drugačen način izpolnjevanja preživninske obveznosti - z neposrednim plačilom preživnine na roke otrok - in kot dokaz za to dejstvo tudi predlaga zaslišanje upnikov. Zatrjuje tudi, da sta tako upnica kot tudi zakonita zastopnica - za čas, ko je bila upnica še mladoletna - soglašali, da preživninsko obveznost do konca meseca avgusta izpolnjuje naturalno, z neposredno skrbjo za hčerko.
ZOR člen 207, 208, 208/1, 207, 208, 208/1. ZPP člen 185, 185/2, 204, 185, 185/2, 204.
pravica do regresa - odškodninska odgovornost - intervencijski efekt - obvestilo o pravdi - sprememba tožbe
Opustitev, da se bodoči regresni dolžnik obvesti, da teče pravda za povračilo škode, ki jo je povzročil dolžnik, sama po sebi ne povzroči izgubo pravice do regresa, vendar pa regresni upnik s tem izgubi ti. intervencijski efekt sodne odločbe, na podlagi katere je plačal oškodovancu odškodnino.
Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani motenjski pravdi je podano v določbi 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.
Za motilnost dejanja se ne zahteva volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti. V posestnih sporih pa je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje.
Gre za mlado oškodovanko, pri kateri je nedvomno prišlo do spremenjene zunanjosti, zato ocena prvostopenjskega sodišča, da skaženost ne vpliva na njeno duševno ravnotežje, pritožbenega sodišča ni prepričala.
Na podlagi v sodbi ugotovljenih dejstev, da se je tožniku po sklenitvi izvensodne poravnave zdravstveno stanje poslabšalo, vendar pa je bilo že ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do odškodnine za novo škodo ni upravičen, pravilen, tako kot je pravilna odločitev, da tožniku škoda v zvezi s predvideno operacijo kolka (ki nedvomno ni bila opravljena), ni nastala.
odškodnina za negmotno škodo - bodoča škoda - strah - obresti
Glede na dosedanji potek bolezni (primerjava CT slik iz leta 1999 in 2004) ne kaže na napredovanje bolezni, to pa pomeni, da drugih invazivnih preiskav pri tožniku ni mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da simptomi, ki jih je tožnik navajal, niso posledica azbestne bolezni, je pa bil zaradi ugotovljene azbestne bolezni podvržen različnim preiskavam. V bodoče bo tudi tem preiskavam podvržen, ker je potrebno to bolezen nadzorovati. Za vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel in ki jih bo v bodoče še imel, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravično odmerjena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi do zneska 4.723.064,77 SIT, nato pa zavrnilo višji tožbeni zahtevek za 4.724.334,00 SIT, torej za znesek, za katerega je bila dovoljena izvršba, čeprav iz obrazložitve izhaja, da je tožbenemu zahtevku sledilo do zneska 7.723.064,77 SIT, višji zahtevek pa zavrnilo kot neutemeljen (razlika bi torej znašala le 1.269,23 SIT).
Zaključilo je, da znaša toženčeva obveznost na dan 31.5.1996 ATS 369.088,57, pri tem pa ni specificiralo, kaj predstavlja navedeni znesek. Izpodbijana sodba torej nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, to je o višini tožbenega zahtevka, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kaj predstavlja dosojeni znesek.