odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - odškodnina
Poškodbe so povzročile zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti in posledično temu duševne bolečine, ki jih tožnik trpi in ki se nanašajo predvsem na vlaganje povečanih naporov za dosego istega cilja kot prej.
Ker sklep o dedovanju ni dajatvene narave, z njim ni mogoče (mimo dednega dogovora) naložiti enemu od dedičev, naj izplača drugemu dediču določeno denarno terjatev, ki jo ta uveljavlja kot terjatev do zapuščine.
Če med dediči ni soglasja o tem, da gre dejansko za dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja, bo moral prizadeti dedič doseči izdajo odločbe v pravdi.
ZZZDR člen 106a, 106a/1, 106a/4, 106a, 106a/1, 106a/4. ZPP člen 409, 409/3, 409, 409/3.
stiki otroka s staršem - aktivna legitimacija
Po 4.odst. 106.a čl. ZZZDR predlog za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov lahko vloži otrok, ki je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, osebe iz 1.odst. tega člena ali center za socialno delo (CSD).
Ni krivde in zato tudi ne odgovornosti za škodo, če toženec ni mogel pričakovati, da bo prišlo do tako nenadnega in silovitega poslabšanja vremena (višja sila) in s tem tudi do potopitve ladje in nastanka škode.
Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.
ZOR člen 173, 174, 174/1, 176, 176/1, 176/2, 173, 174, 174/1, 176, 176/1, 176/2.
nevarna stvar - objektivna odgovornost
Po 1.odst. 176.čl. ZOR odgovarja namesto imetnika stvari enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo, vendar pa odgovarja poleg njega tudi imetnik stvari, če je posledica kakšne skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril. Po stališču sodne prakse so glede na lastnosti stvari kemična sredstva in kot taka tudi določena kmetijska zaščitna sredstva nevarne stvari. Prostor je skupaj s shranjenimi starimi fitofarmacevtskimi sredstvi s korodirano embalažo, kar je povzročilo iztok in izhlapevanje, predstavljal za tožnika stvar s povečano nevarnostjo, zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala prva tožena stranka vedeti, kaj se v njenih prostorih nahaja in ta prostor ustrezno zavarovati in označiti in ga ob oddaji v najem pregledati, česar ni storila in je torej podana tudi njena krivdna odgovornost, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno je upoštevalo, da je tožnik delal z varilnim aparatom in ni storil vsega, kar bi moral in je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen njegov soprispevek k nastali škodi v višini 20%.
Že samo občasna uporaba sporne poti bi lahko pomenila posest, vendar le v primeru, da bi tožnikoma uspelo izkazati, da že občasna uporaba poti, glede na naravo zemljišča in način in vsebino njegovega izkoriščanja, zadostuje za doseganje namembnosti parcele.
V določbi 25. čl. Zakona o sodnih taksah ni podlage, da bi sodišče po tem, ko je bil vložen predlog za obnovo pravnomočno zaključenega postopka, to vrednost lahko zvišalo.
Zgrešeno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je rešitev spora odvisna od predhodnega vprašanja poteka meje po predpisih, ki urejajo določitev meje po določbah Zakona o nepravdnem postopku. Sodišče namreč v sodnih postopkih v zvezi z varstvom lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja.