Izpodbijanje ima smisel le, če je predmet, ki ga je tretji (toženec) od dolžnika prejel, še na razpolago. Če predmeta ni na razpolago iz razlogov, za katere je pridobitelj odgovoren (kot npr. v danem primeru, če predmet odsvoji) je dolžan plačati vrednost tega predmeta.
Ker sklep o dedovanju ni dajatvene narave, z njim ni mogoče (mimo dednega dogovora) naložiti enemu od dedičev, naj izplača drugemu dediču določeno denarno terjatev, ki jo ta uveljavlja kot terjatev do zapuščine.
Če med dediči ni soglasja o tem, da gre dejansko za dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja, bo moral prizadeti dedič doseči izdajo odločbe v pravdi.
predlog za preložitev naroka - opravičljiv razlog za izostanek z naroka - bolezen stranke
Predlogu toženčeve pooblaščenke za preložitev obravnave zaradi toženčevega zdravstvenega stanja je bilo priloženo zdravniško potrdilo, da se toženec zdravi zaradi reaktivne depresije in predvideva, da bo zdravljenje trajalo še nadaljnja dva meseca. Za preložitev naroka ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, pač pa mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da trditev, da se toženec naroka ne more udeležiti zaradi zdravstvenega stanja, ni opravičljiv razlog, iz potrdila pa ne izhaja, da toženec zaradi zdravljenja ne more priti na narok in mu prisostvovati. Toženec tudi ni v bolnišnici, kar bi mu preprečevalo udeležbo na naroku. Zdravljenje zaradi določenega depresivnega in anksioznega stanja pa samo po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka.
V določbi 25. čl. Zakona o sodnih taksah ni podlage, da bi sodišče po tem, ko je bil vložen predlog za obnovo pravnomočno zaključenega postopka, to vrednost lahko zvišalo.
Že samo občasna uporaba sporne poti bi lahko pomenila posest, vendar le v primeru, da bi tožnikoma uspelo izkazati, da že občasna uporaba poti, glede na naravo zemljišča in način in vsebino njegovega izkoriščanja, zadostuje za doseganje namembnosti parcele.
Kupna pogodba, ki jo je sklenil toženec glede spornega dela hodnika oziroma kleti, obstoji in zato vzpostavlja glede sporne kleti navzven razvidne pravne odnose, ki izvirajo iz te pogodbe, na njeni podlagi pa se je toženec vknjižil kot lastnik. Toda glede vprašanja ničnosti se ni moglo sodišče prve stopnje opredeliti, ker tožba ni uperjena zoper obe pogodbeni stranki, ki sta glede tega materialnopravnega vprašanja lahko le enotna in nujna sospornika.
Ni krivde in zato tudi ne odgovornosti za škodo, če toženec ni mogel pričakovati, da bo prišlo do tako nenadnega in silovitega poslabšanja vremena (višja sila) in s tem tudi do potopitve ladje in nastanka škode.
Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.