solidarnostna pomoč - zapadlost - zakonite zamudne obresti
Pravice do solidarnostne pomoči za leto 1994 tožnik ni pridobil le enkrat do februarja 1994, temveč je imel do te pomoči pravico celo leto 1994, glede na to, da je bil celo leto v bolniškem staležu in glede na to, da mu je solidarnostna pomoč glede na tedaj veljavno panožno kolektivno pogodbo pripadala že v primeru bolezni nad 30 dni. Datum zapadlosti solidarnoste pomoči, razen izjemoma v nekaterih kolektivnih pogodbah, ni določen. Zato se je v takem primeru mogoče opreti le na pravila o zamudi dolžnika pri izpolnjevanju njegovih obveznosti, kar določa 2. odstavek 324. člen ZOR. Delodajalec je v zamudi šele, ko je delavec od njega izplačilo solidarnostne pomoči zahteval. Če je v kolektivnih pogodbah za gradbene dejavnosti iz leta 1991, 1994 in 1998 določeno, kdaj je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni (nad 30 dni oziroma nad 6 mesecev in več), s tem še ni določen datum zapadlosti, temveč le minimalno obdobje, po katerem je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - disciplinska obravnava
Tožnik se je v času uvedbe disciplinskega postopka nahajal v bolnišnici. Ker mu je bilo pisno gradivo v zvezi z disciplinskim postopkom poslano na naslov bolnišnice in vročeno preko njegove fizioterapevtke, bi to lahko predstavljalo bistveno kršitev disciplinskega postopka, če tožnik poslanega gradiva sploh ne bi prejel oz. pred obravnavo z njegovo vsebino ne bi bil seznanjen. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je bil z zahtevo in z vabilom seznanjen, vendar na disciplinsko obravnavo ni mogel pristopiti, ker takrat zaradi zdravljenja ni imel izhoda. Zato je zmoten zaključek, da mu je bila s takšnim načinom vročanja bistveno kršena pravica do obrambe v disciplinskem postopku. Čeprav tožnik v času naroka disciplinske obravnave zaradi zdravljenja ni imel izhoda iz bolnišnice, je ostalo nerazčiščeno, če je sploh podal prošnjo pri pristojnih delavcih bolnišnice, pa mu izhod zaradi obravnave ni bil odobren oz. so bile za njegov neizhod podane druge okoliščine.
Tožnici nista upravičeni do povračila stroškov disciplinskega postopka, saj jih s tožbo nista vtoževali, čeprav predstavljajo škodo, nastalo pred sodnim postopkom. Po končanem sodnem postopku teh stroškov ni mogoče priglasiti kot stroške pravdnega postopka v smislu 151. člena ZPP, ker niso nastali med postopkom pred sodiščem ali zaradi njega.
Ker se je tožnica upokojila v letu 1998, ji je toženec pokojnino pravilno preračunal tako, da je upošteval negativno uskladitev pokojnin uveljavljenih v letu 1998 za - 15,23%. Pravna podlaga za to je podana v sklepu Upravnega odbora ZPIZ Slovenije (Ur. l. RS, št. 13/98) v zvezi z 21. členom novele ZPIZ/92. S to novelo je bil spremenjen 161. člen ZPIZ/92, ker bi bile sicer pokojnine, uveljavljene po 1.1.1998, višje od pokojnin, ki so jih zavarovanci z enako pokojninsko dobo in enako pokojninsko osnovo uveljavili do navedenega datuma.
Tožeča stranka je uveljavljala od toženca plačilo odškodnine za najemnino gradbenega odra, ki ga je toženec dvignil v skladišču tožeče stranke in ki naj bi ga uporabljal od 18.3.1992 do 1.4.1992. Vendar pa je bil ta oder dan brezplačno na posodo A. G., ki je tožeči stranki pridobil delo na objektu. Izposoja gradbenega odra je pozitivno vplivala na poslovanje tožeče stranke, saj je zaradi toženčevega ravnanja tožeča stranka pridobila delo. Tožeča stanka ni dokazala, da bi ji zaradi toženčevega ravnanja nastala kakšna škoda. Zato ni podana materialna odgovornost toženca v smislu 70. člena ZTPDR.
ZPIZ člen 123, 187. Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji člen 55.
invalidsko zavarovanje - denarno nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - invalid
Pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je delovnemu invalidu II. ali III. kategorije mogoče priznati le, če mu zaposlitev ni zagotovljena pod predpostavko, da se je v 30-ih dneh od prejema dokončne odločbe ZPIZ prijavil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.
Tožena stranka kot ladjar je imela v skladu s pomorskimi predpisi le z nalogom za izkrcanje in vkrcanje pravico tožnika izkrcati kot poveljnika in vkrcati kot prvega časnika in to nemudoma, brez omejitev učinkovanja takega naloga (npr. po poteku določenega časa, ali dokončne odločbe o imenovanju oziroma razrešitvi oziroma vkrcanju) in s tem v zvezi od tožnika tudi pravico zahtevati izročitev pomorske knjižice za vpis. Izkrcanje in vkrcanje dejansko nista instituta delovnega, temveč pomorskega prava, vendar je v konkretni zadevi potrebno upoštevati predvsem ustrezne določbe pomorskega prava. Ker se je ugotovilo, da je bil tožnik poveljnik vlačilca, tega pa imenuje in razrešuje ladjar brez posebnih postopkov le z nalogom, instituti delovnega prava v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo poveljnika ladje (vlačilca) niti ne pridejo v poštev.
Z 2. odstavkom 321. člena ZPIZ/92 je bila podaljšana veljavnost predpisov in splošnih aktov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot pravnega prednika toženca (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), dokler ne bodo sprejeti akti po 1. odst. 321. člena ZPIZ/92. Ker v času postopka še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar (3. odst. 152. člena ZPIZ/92), je potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ št. 38/83 in 66/89), katerega veljavnost je bila skladno z 2. odst. 321. člena ZPIZ/92 podaljšana.
V sporu o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu sodišče ne more presojati, ali je šlo za šikano v zvezi s pravnomočno rešenimi spori (o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršenja delovnih dolžnosti, o razrešitvi in prerazporeditvi ter o začasnem čakanju na delo). V tem sporu je lahko presojalo le šikaniranje tožnika v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sicer bi poseglo v pravnomočno rešen spor. Tožnik bi se na pravnomočno rešen spor lahko skliceval le, če bi v njem dokazal, da ga je tožena stranka šikanirala, česar pa ni storil, saj je sodišče v tem sporu pravnomočno odločilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in da šikaniranja tožnika v tem primeru ni bilo.
Delavec mora ravnati v skladu z določbami 83. člena ZTPDR, če ni zadovoljen z oceno delovne uspešnosti. Zahtevek iz naslova delovne uspešnosti ni čisti denarni zahtevek in zato ni mogoče direktno sodno varstvo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339, 339/2, 339/2-8.
bistvena kršitev določb postopka - glavna obravnava - predložitev potrdila
Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP s tem, ko je opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bilo seznanjeno z dejstvom, da je direktor tožene stranke bolan in se nahaja na psihiatričnem zdravljenju, o čemer so bila priložena tudi zdravniška potrdila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da teh potrdil ne more upoštevati iz razloga, ker jih je predložil oče direktorja tožene stranke, saj ni jasno, kdo bi lahko v takem primeru predložil opravičilo za stranko, za katero je lahko celo vprašljivo, ali je sposobna sama napisati opravičilo. Za opravičeno odsotnost namreč zadostuje, da je sodišče seznanjeno z razlogi odsotnosti in pri tem ni bistveno, kdo sodišču razloge odsotnosti sporoči. V primerih hude bolezni to gotovo ne bo oseba, ki se opravičuje, temveč običajno njen svojec.
Po določbah ZGD družbo z omejeno odgovornostjo zastopa poslovodni organ in le ta lahko pooblasti drugo osebo za zastopanje. V primeru njegove (direktorjeve) bolezni, očitno ni mogel pooblastiti za zastopanje druge osebe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko ni sprejelo opravičila zaradi odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, nepravilna.
V skladu z 2. alinejo 7. odst. 25. čl. ZLPP delavci prosto razpolagajo z zneski za namen lastninskega preoblikovanja obračunanih in neizplačanih plač, od katerih so bili plačani davki in prispevki.
Ker je toženec trdil, da je sodnik porotnik v predhodnem postopku med tožniki in tožencem sodeloval kot inšpektor za delo, ta pa se ni spominjal, ali je sodeloval ravno v tem sporu, je pa priznal, da je toženca kot delovni inšpektor večkrat obravnaval, je podan izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP (če je sodnik ali sodnik porotnik v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom). Na ta izločitveni razlog mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti.
Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela zakonita in pravilna, se ni spuščalo v obravnavanje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, temveč je oba zavrnilo, pri čemer se do modifikacije tožbenega zahtevka (skrčitev reparacijskega zahtevka) ni opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo zakonito glede na določbo 1. odst. 23. člena ZDSS in zaradi neupoštevanja modifikacije tožbenega zahtevka ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
ZPIZ člen 260, 260/1, 260, 260/1. ZDSS člen 23, 34, 23, 34. ZPP člen 274, 274.
invalidsko zavarovanje - pravni interes
ZPIZ/92 v 1. odst. 260. člena določa, da je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji in zoper odločbo, izdano v reviziji, če je z njo odločba prve stopnje spremenjena, zagotovljeno sodno varstvo. Ker ima stranka na podlagi materialnega predpisa s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico, da zahteva presojo zakonitosti dokončne odločbe pred socialnim sodiščem, zavarovancu ni potrebno izkazati pravnega interesa oz. pravne koristi. Ni mu mogoče omejiti oz. odvzeti pravice za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo organa, ki je o pravicah zavarovanca odločal ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku.
pokojninsko zavarovanje - upravni postopek - obnova postopka - rok - zavrženje predloga za obnovo postopka
Obnovo predsodnega upravnega postopka je mogoče uspešno uveljavljati le, če so izpolnjene predpostavke iz ZUP-a, torej da je predlog za obnovo vložen v predpisanem objektivnem in subjektivnem roku in da je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov. Ker je bil predlog vložen po preteku 5-letnega objektivnega roka, je bil v predsodnem postopku zakonito zavržen.
izvršba na nepremičnine - dokaz o dolžnikovi lastnini - listina, primerna za vpis v zemljiško knjigo
Če nepremičnina, na katero je predlagana izvršba, v zemljiški knjigi ni vpisana kot dolžnikova lastnina, mora upnik v skladu z dol. čl. 168/III Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlogu za izvršbo priložiti (tudi) za vpis dolžnikove lastninske pravice pri tej nepremičnini primerno listino; če pa le-te ne poseduje, pa mora skladno z dol. čl. 168/V ZIZ izkazati oz. pokazati ustrezne aktivnosti v smeri uveljavljanja pravice do vpisa te lastninske pravice na dolžnika s tožbo. Čeprav upnik z zemljiškoknjižnim lastnikom ni (bil) v nobenem razmerju, mora tožbo po čl. 168/V ZIZ (bodisi na izstavitev oz. izročitev za vpis dolžnikove lastninske pravice primerne listine) vložiti tudi zoper njega, ker ima pravni interes, da se dolžnik vknjiži kot lastnik v zemljiško knjigo. Po iztožitvi listine doseže upnik položaj, kakršnega ureja dol. čl. 168/II in IV ZIZ.Pravno podlago za vložitev tožbe, s katero upnik zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika zoper zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav z njim ni v nobenem pravnem razmerju, mu torej daje dol. čl. 168/V ZIZ (in ne predpisi s področja stvarnega oz. obligacijskega prava).
SZ člen 129, 129/2, 129/3. ZSR člen 40, 40/1, 40/2, 50, 50/3, 97, 97/1. ZSR (1974) člen 16, 16/1, 16/2.
privatizacija stanovanj - hišniško stanovanje - imetnik stanovanjske pravice - pravica začasne uporabe - drugo primerno stanovanje - pravica do odkupa
Tožnik ni dokazal, da bi imel ob uveljavitvi SZ na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico. Na tem stanovanju je imel v posledici opravljanja hišniških del le pravico do začasne uporabe stanovanja po 40. členu ZSR iz leta 1982, zato ni upravičen do odkupa drugega primernega stanovanja po drugem in tretjem odstavku 129. člena SZ.
Po 128. členu ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala socialno ali drugo pomoč družbene skupnosti, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Tak zahtevek dajalca socialne pomoči pa ni denarna terjatev do zapuščine, temveč dajalec pomoči s tem zahtevkom izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo. Za denarno terjatev do zapuščine gre le tedaj, ko dediči in dajalec pomoči sklenejo dogovor po 3. odst. 128. člena ZD.