Delavec mora ravnati v skladu z določbami 83. člena ZTPDR, če ni zadovoljen z oceno delovne uspešnosti. Zahtevek iz naslova delovne uspešnosti ni čisti denarni zahtevek in zato ni mogoče direktno sodno varstvo.
Tožena stranka kot ladjar je imela v skladu s pomorskimi predpisi le z nalogom za izkrcanje in vkrcanje pravico tožnika izkrcati kot poveljnika in vkrcati kot prvega časnika in to nemudoma, brez omejitev učinkovanja takega naloga (npr. po poteku določenega časa, ali dokončne odločbe o imenovanju oziroma razrešitvi oziroma vkrcanju) in s tem v zvezi od tožnika tudi pravico zahtevati izročitev pomorske knjižice za vpis. Izkrcanje in vkrcanje dejansko nista instituta delovnega, temveč pomorskega prava, vendar je v konkretni zadevi potrebno upoštevati predvsem ustrezne določbe pomorskega prava. Ker se je ugotovilo, da je bil tožnik poveljnik vlačilca, tega pa imenuje in razrešuje ladjar brez posebnih postopkov le z nalogom, instituti delovnega prava v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo poveljnika ladje (vlačilca) niti ne pridejo v poštev.
ZOR člen 210, 210. ZSV člen 40, 40/1, 40/2, 40/2, 40, 40/1.
neupravičena pridobitev - verzija
Denarni dodatek po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) je javnopravna dajatev, ki jo je mogoče pridobiti in izgubiti le na podlagi posamične upravne odločbe pristojnega izvajalca, ki je pri izvrševanju pravnih pooblastil glede pravic, obveznosti in pravnih koristi posameznika dolžan postopati po ZUP-u. Dokler odločba o priznani pravici v upravnem postopku ni spremenjena, odpravljena ali razveljavljena, ni pogojev za izdajo ugoditvene sodbe glede vračila izplačanih zneskov, tudi če bi bile izkazane spremenjene okoliščine oz. razlogi iz 40. člena ZSV, ker ne bi šlo za neupravičeno izplačilo na podlagi upravne odločbe, ki bi kasneje odpadla, kar je bistveno za verzijo.
Tožnici nista upravičeni do povračila stroškov disciplinskega postopka, saj jih s tožbo nista vtoževali, čeprav predstavljajo škodo, nastalo pred sodnim postopkom. Po končanem sodnem postopku teh stroškov ni mogoče priglasiti kot stroške pravdnega postopka v smislu 151. člena ZPP, ker niso nastali med postopkom pred sodiščem ali zaradi njega.
solidarnostna pomoč - zapadlost - zakonite zamudne obresti
Pravice do solidarnostne pomoči za leto 1994 tožnik ni pridobil le enkrat do februarja 1994, temveč je imel do te pomoči pravico celo leto 1994, glede na to, da je bil celo leto v bolniškem staležu in glede na to, da mu je solidarnostna pomoč glede na tedaj veljavno panožno kolektivno pogodbo pripadala že v primeru bolezni nad 30 dni. Datum zapadlosti solidarnoste pomoči, razen izjemoma v nekaterih kolektivnih pogodbah, ni določen. Zato se je v takem primeru mogoče opreti le na pravila o zamudi dolžnika pri izpolnjevanju njegovih obveznosti, kar določa 2. odstavek 324. člen ZOR. Delodajalec je v zamudi šele, ko je delavec od njega izplačilo solidarnostne pomoči zahteval. Če je v kolektivnih pogodbah za gradbene dejavnosti iz leta 1991, 1994 in 1998 določeno, kdaj je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni (nad 30 dni oziroma nad 6 mesecev in več), s tem še ni določen datum zapadlosti, temveč le minimalno obdobje, po katerem je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - disciplinska obravnava
Tožnik se je v času uvedbe disciplinskega postopka nahajal v bolnišnici. Ker mu je bilo pisno gradivo v zvezi z disciplinskim postopkom poslano na naslov bolnišnice in vročeno preko njegove fizioterapevtke, bi to lahko predstavljalo bistveno kršitev disciplinskega postopka, če tožnik poslanega gradiva sploh ne bi prejel oz. pred obravnavo z njegovo vsebino ne bi bil seznanjen. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je bil z zahtevo in z vabilom seznanjen, vendar na disciplinsko obravnavo ni mogel pristopiti, ker takrat zaradi zdravljenja ni imel izhoda. Zato je zmoten zaključek, da mu je bila s takšnim načinom vročanja bistveno kršena pravica do obrambe v disciplinskem postopku. Čeprav tožnik v času naroka disciplinske obravnave zaradi zdravljenja ni imel izhoda iz bolnišnice, je ostalo nerazčiščeno, če je sploh podal prošnjo pri pristojnih delavcih bolnišnice, pa mu izhod zaradi obravnave ni bil odobren oz. so bile za njegov neizhod podane druge okoliščine.
pokojninsko zavarovanje - upravni postopek - obnova postopka - rok - zavrženje predloga za obnovo postopka
Obnovo predsodnega upravnega postopka je mogoče uspešno uveljavljati le, če so izpolnjene predpostavke iz ZUP-a, torej da je predlog za obnovo vložen v predpisanem objektivnem in subjektivnem roku in da je izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov. Ker je bil predlog vložen po preteku 5-letnega objektivnega roka, je bil v predsodnem postopku zakonito zavržen.
Z 2. odstavkom 321. člena ZPIZ/92 je bila podaljšana veljavnost predpisov in splošnih aktov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot pravnega prednika toženca (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), dokler ne bodo sprejeti akti po 1. odst. 321. člena ZPIZ/92. Ker v času postopka še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar (3. odst. 152. člena ZPIZ/92), je potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ št. 38/83 in 66/89), katerega veljavnost je bila skladno z 2. odst. 321. člena ZPIZ/92 podaljšana.
Ker je toženec trdil, da je sodnik porotnik v predhodnem postopku med tožniki in tožencem sodeloval kot inšpektor za delo, ta pa se ni spominjal, ali je sodeloval ravno v tem sporu, je pa priznal, da je toženca kot delovni inšpektor večkrat obravnaval, je podan izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP (če je sodnik ali sodnik porotnik v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom). Na ta izločitveni razlog mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti.
ZPIZ člen 123, 187. Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji člen 55.
invalidsko zavarovanje - denarno nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - invalid
Pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je delovnemu invalidu II. ali III. kategorije mogoče priznati le, če mu zaposlitev ni zagotovljena pod predpostavko, da se je v 30-ih dneh od prejema dokončne odločbe ZPIZ prijavil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.
dokazovanje dejstev - listina, sestavljena v tujem jeziku - listine kot dokazi
Sodišče je kot odločilna dokaza za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v času trajanja vsaj štirih let upoštevalo potrdili podjetja Z.P. d.d.. Pri tem ni upoštevalo, da gre za tuje listine, za katere glede dokazovanja veljajo posebna pravila. Zasebne listine (potrdili podjetja Z.P. d.d.) se morajo praviloma predložiti v izvirniku, nasprotna stanka pa se mora o pristnosti listine izjaviti. Če se oporeka pristnost listine, je treba pristnost dokazati, pri čemer je dokazno breme, da je listina pristna, na strani stranke, ki je listino predložila. V skladu z določbo 2. odst. 226. čl. ZPP mora stranka listini, ki je sestavljena v tujem jeziku, priložiti tudi overjen prevod. Tuja javna listina ima enako dokazno moč kot domača javna listina le v primeru, če je po predpisih overjena in če je podana vzajemnost, razen če ni z mednarodno pogodbo določeno kaj drugega (225. čl. ZPP). Ker sodišče prve stopnje teh pravil o dokazovanju ni upoštevalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339, 339/2, 339/2-8.
bistvena kršitev določb postopka - glavna obravnava - predložitev potrdila
Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP s tem, ko je opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bilo seznanjeno z dejstvom, da je direktor tožene stranke bolan in se nahaja na psihiatričnem zdravljenju, o čemer so bila priložena tudi zdravniška potrdila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da teh potrdil ne more upoštevati iz razloga, ker jih je predložil oče direktorja tožene stranke, saj ni jasno, kdo bi lahko v takem primeru predložil opravičilo za stranko, za katero je lahko celo vprašljivo, ali je sposobna sama napisati opravičilo. Za opravičeno odsotnost namreč zadostuje, da je sodišče seznanjeno z razlogi odsotnosti in pri tem ni bistveno, kdo sodišču razloge odsotnosti sporoči. V primerih hude bolezni to gotovo ne bo oseba, ki se opravičuje, temveč običajno njen svojec.
Po določbah ZGD družbo z omejeno odgovornostjo zastopa poslovodni organ in le ta lahko pooblasti drugo osebo za zastopanje. V primeru njegove (direktorjeve) bolezni, očitno ni mogel pooblastiti za zastopanje druge osebe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko ni sprejelo opravičila zaradi odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, nepravilna.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 37, 37/2, 257. ZPP člen 339, 339/2-14.
zdravstveno zavarovanje - oploditev z biomedicinsko pomočjo - financiranje iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja - razlaga zakona - odločba Ustavnega sodišča - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče je sicer uporabilo 2. odst. 37. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa, da imajo ženske pravico do zunajtelesne oploditve in sicer do največ 4 poskusov v rodnem obdobju za vsak porod in pravilno ugotovilo, da je bila omejitev na 4 poskuse določena s spremembami pravil (objavljenimi v Ur. l. RS št. 39/96), ki so se pričele uporabljati 1.9.1996. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je bila ta določba z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-204/98 z dne 30.9.1998, razveljavljena, kolikor velja tudi za poskuse zunajtelesne oploditve, ki so bili opravljeni pred 1.9.1996. Vendar je napačno zaključilo, da se poskusa zunajtelesne oploditve, opravljena v decembru 1997 in v maju 1998, ne vštevata v kvoto 4 poskusov, ki se financirajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj je US RS v obrazložitvi navedene odločbe posebej opozorilo, da se v kvoto štirih poskusov, ki se financirajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, vštevajo le poskusi, opravljeni po začetku uporabe 2. odst. 37. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (1.9.1996).
Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov z dela zakonita in pravilna, se ni spuščalo v obravnavanje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, temveč je oba zavrnilo, pri čemer se do modifikacije tožbenega zahtevka (skrčitev reparacijskega zahtevka) ni opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo zakonito glede na določbo 1. odst. 23. člena ZDSS in zaradi neupoštevanja modifikacije tožbenega zahtevka ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
ZPIZ člen 260, 260/1, 260, 260/1. ZDSS člen 23, 34, 23, 34. ZPP člen 274, 274.
invalidsko zavarovanje - pravni interes
ZPIZ/92 v 1. odst. 260. člena določa, da je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji in zoper odločbo, izdano v reviziji, če je z njo odločba prve stopnje spremenjena, zagotovljeno sodno varstvo. Ker ima stranka na podlagi materialnega predpisa s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico, da zahteva presojo zakonitosti dokončne odločbe pred socialnim sodiščem, zavarovancu ni potrebno izkazati pravnega interesa oz. pravne koristi. Ni mu mogoče omejiti oz. odvzeti pravice za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo organa, ki je o pravicah zavarovanca odločal ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku.
V skladu z 2. alinejo 7. odst. 25. čl. ZLPP delavci prosto razpolagajo z zneski za namen lastninskega preoblikovanja obračunanih in neizplačanih plač, od katerih so bili plačani davki in prispevki.
Svet zavoda ni pristojni organ za odločanje o pritožbi zoper sklep o izbiri kandidata za direktorja. Zato je sodišče utemeljeno razveljavilo sklep tožene stranke z dne 13.4.2000, s katerim je svet zavoda tožene stranke razveljavil lasten sklep o izbiri direktorja. Zavod je pri odločanju o izbiri direktorja vezan na sprejeti sklep in tega sklepa ne more razveljaviti v zvezi z pritožbo neizbranega kandidata na škodo izbranega kandidata brez njegovega soglasja. Neizbrani kandidat, ki ni zadovoljen z izbiro, ima pravico zahtevati le direktno sodno varstvo pri pristojnem sodišču, kot to določa 36. člen ZZ.
Upravičenci lahko zahtevajo izločitev iz tistega zapustnikovega premoženja, ki bi sicer, če izločitve ne bi bilo, spadalo v zapuščino po zapustniku. Če je zapustnik s svojim premoženjem pravno veljavno razpolagal za časa svojega življenja z darilno pogodbo za primer smrti, iz takega premoženja ni možno zahtevati izločitve, ker le - to preide na obdarjenca v trenutku smrti zapustnika in ne bi prešlo v zapuščino, četudi ne bi bilo zahteve po izločitvi.
Služnostna pravica se ustanovi zaradi potreb gospodujočega zemljišča zato okoliščina, ki se nanaša na služeče zemljišče za ugotovitev prenehanja služnosti ni relevantna. Upoštevajo se le tiste spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na gospodujoče zemljišče. Pri ustanovitvi služnosti s sodno poravnavo ni nujno, da obstaja objektivna korist za nastanek služnosti - velikokrat nastane zaradi subjektivne koristi stranke v prid katere je služnost ustanovljena, ker gre pri sodni poravnavi za medsebojno popuščanje pravdnih strank.
SZ člen 129, 129/2, 129/3. ZSR člen 40, 40/1, 40/2, 50, 50/3, 97, 97/1. ZSR (1974) člen 16, 16/1, 16/2.
privatizacija stanovanj - hišniško stanovanje - imetnik stanovanjske pravice - pravica začasne uporabe - drugo primerno stanovanje - pravica do odkupa
Tožnik ni dokazal, da bi imel ob uveljavitvi SZ na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico. Na tem stanovanju je imel v posledici opravljanja hišniških del le pravico do začasne uporabe stanovanja po 40. členu ZSR iz leta 1982, zato ni upravičen do odkupa drugega primernega stanovanja po drugem in tretjem odstavku 129. člena SZ.