ustavitev disciplinskega postopka - prenehanje delovnega razmerja - neopravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - odobritev letnega dopusta
Tožena stranka s tem, ko je s sklepom ustavila disciplinski postopek in nato v isti zadevi izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. tč. 1. odstavka 100. čl. ZDR, ni dvakrat odločala o isti stvari, saj gre za dva ločena postopka pri čemer lahko delodajalec sam odloči oz. izbere, po katerem bo postopal. Disciplinski postopek ni bil izveden do konca, ampak je bil ustavljen zaradi umika zahteve, torej o sporni kršitvi v disciplinskem postopku ni bilo meritorno in pravnomočno odločeno. Za odločanje o neopravičenih izostankih po 5. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR in za izvršitev te odločitve rok ni predpisan, zato je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja na tej pravni podlagi lahko izdala oz. izvršila tudi s časovnim zamikom nekaj mesecev, ki še predstavlja razumen rok za takšno odločitev.
V prid izhodišču pritožbenega sodišča je predvsem v pogodbi dogovorjeni način, kako tožeča stranka, ki je davčna zavezanka, uveljavi svojo (premoženjsko) pravico do deleža na "skupnem neto prihodku" iz razmerja s toženo stranko, ki je prav tako davčna zavezanka: namreč izdaja računa toženi stranki, ki mora obvezno vsebovati podatke, predpisane z ZDDV (prim. 34. čl. ZDDV). Račun tožeča stranka izda na podlagi obračuna, ki ga pripravi tožena stranka (prim. npr. 7. čl. pogodbe 1055/090, priloga A 5). Plačilo računa pa bo imelo za posledico prenehanje pravice tožeče stranke do deleža na "skupnem neto prihodku" za neko obračunsko obdobje zaradi izpolnitve (ene izmed) obveznosti tožene stranke do tožeče stranke po spornih pogodbah. Delitev "skupnega neto prihodka" iz naslova zaračunane pogovornine med pravdni stranki v razmerju 30% : 70 % (oz. 40 % : 60 %) pa že po logiki stvari same predpostavlja, da sta njuna deleža enako (na enak način) obremenjena z DDV. Povedano drugače, če naj bo 30 % (oz.40 %) delež, kolikor pripada tožeči stranki z gledišča obremenitve z DDV "neto" (ona namreč zaračunava 19 % DDV na skupaj dogovorjeno ceno storitve končnim uporabnikom storitev ene in druge pravdne stranke), ni logično, da bi bil preostali delež, ki gre toženi stranki, v tem pogledu "bruto", kar trdi tožena stranka.
razporeditev delavcev - sistemizacija delovnih mest
25. člen ZRPJZ zahteva soglasje pristojnega ministra le za ovrednotenje delovnih mest z določitvijo količnikov, ne pa tudi za razvrščanje delavcev na posamezna delovna mesta. Slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, skladno z njegovimi splošnimi akti.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 17, 17/14.
trajno presežni delavec - odpravnina
Skladno z 14. odst. 17. člena SKPgd morajo biti odpravnine trajno presežnim delavcem izplačane do izteka odpovednega roka. Zato tožena stranka ni imela pravice z enostrankim internim aktom odločiti, da bo tožniku odpravnino izplačala na drugačen način, kot to določa kolektivna pogodba (v petih letnih obrokih). Takšno dinamiko izplačila, določeno s strani tožene stranke, bi sodišče upoštevalo le, če bi tožena stanka predložila dvostranski pravni akt - dogovor med njo in tožnikom, ki bi določal takšno izplačilo odpravnine. Dejstvo, da je delavec prejel sklep o določitvi višine odpravnine in o dinamki izplačevanja, ne pomeni, da se je s takim načinom izplačila strinjal.
ZPP namreč loči med sposobnostjo biti pooblaščenec in izkazanostjo biti pooblaščenec v določenem postopku. Le za slednjo pa velja možnost odprave pomanjkljivosti (o izkazanosti biti pooblaščenec) na način in po postopku, ki ga določa 98. člen ZPP.
delovno razmerje za določen čas - transformacija delovnega razmerja - delovno razmerje za nedoločen čas -
Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, se na podlagi 1. odstavka 18. člena ZDR ( Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Volja delodajalca, da bi se delovno razmerje sklenilo za nedoločen čas, ni odločilnega pomena, saj do transformacije pride po samem zakonu.
ugovor zoper obtožnico - opis kaznivega dejanja - zemljiška knjiga
Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da naj bi obtoženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto oškodovanca glede zemljiško-knjižnega stanja, ki je pravna lastnost nepremičnine, ne gre za kaznivo dejanje goljufije po čl. 271/1 in 2 KZ. Zato je odločitev sodišča 1. stopnje o nedopustnosti obtožnice in o ustavitvi kazenskega postopka pravilna.
zastavna pravica na podlagi sporazuma strank - predhodni preizkus tožbe - pravni interes
Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve ni sodna poravnava, temveč ima po zakonu le moč sodne poravnave (2. odst. 251. člena ZIP). Zato ima po 1. točki 2. odst. 16. člena ZIP (zdaj 1. točka 2. odst. 17. člena ZIZ) lastnost izvršilnega naslova. Procesni učinek takšnega sporazuma strank je njegova neposredna izvršljivost. Zaradi te procesne lastnosti ni mogoče voditi nove pravde glede terjatve, o kateri je bil tak sporazum sklenjen, saj tožnik za takšno tožbo ne more imeti pravnega interesa (274. člen ZPP).
ZUN člen 76b, 76b, 76b. ZOR člen 154, 154/1, 154, 154/1.
odškodninska odgovornost
Toženec ni imel ustreznega upravnega dovoljenja za odstranitev gramoza s prodišča reke, zato gre pri tem za nedovoljen poseg v prostor, kar pomeni, da je na podlagi takrat veljavnega 76 b. člena ZUN odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, pri čemer se odškodninska odgovornost presoja po splošnih načelih odškodninskega prava.
sosedsko pravo - imisije - negatorna tožba - zahteva za odstranitev škodne nevarnosti
Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je zgradba zgrajena v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, ampak je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožnikov deluje negativno v smislu določb ZTLR ali ZOR. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere Odvodnjavanje meteornih voda neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Lastnik sosednje nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR, kakor tudi na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori in sicer, da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več. Pri tem pa je seveda jasno, da ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov. Zahtevek za prepoved gradnje v nobenem primeru ne more biti utemeljen na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom, ker gre za bodoče negotovo ravnanje tožencev, temveč je lahko utemeljen kvečjemu na podalgi 156. člena ZOR.
lastninjenje - delitev premoženja - premoženje občine - nepremičnine - aktivna legitimacija občine
Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.
Okrožno sodišče se lahko izreče po uradni dolžnosti za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odstavek 19. člena ZPP). Predhoden preizkus tožbe je del priprav za glavno obravnavo, ki poleg tega obsegajo še vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora in razpis glavne obravnave (2. odstavek 269. člena ZPP). Sodišče res takoj po prejemu tožbe presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi (1. odstavek 17. člena ZPP), kar pomeni, da mora to storiti v prvi fazi, to je fazi predhodnega preizkusa tožbe, ta pa traja do vročitve tožbe tožencu v odgovor. Sodišče prve stopnje je o svoji pristojnosti odločalo v prvi od teh faz in o njej odločilo pravilno, saj je lahko pri tej presoji upoštevalo tudi delni umik tožbe, do katerega je prišlo neposredno po vložitvi tožbe in še vedno v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago za svojo odločitev v 2. odstavku 274. člena ZPP in do ustalitve pristojnosti v skladu s 3. odstavkom 17. člena ZPP v tej fazi še ni moglo priti.
ZOR člen 66, 66/1, 66, 66/1. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-2, 100, 100/1, 100/1-2. ZTPDR člen 12, 12/1, 12/2, 12, 12/1, 12/2.
navidezna pogodba - delovno razmerje za določen čas - sporazum o prenehanju delovnega razmerja
Naknadno sklenjena fiktivna pogodba o delovnem razmerju za določen čas (sklenjena za nazaj) ne more vplivati na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo sklenila delavka in delodajalec. Za prehod delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas ni bilo nikakršne pravne podlage. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Dejstvo, da je v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti delavka uporabila fiktivno pogodbo oz. utemeljevala predlog za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti z neresničnimi podatki, ima lahko posledice v razmerju tožnice do zavoda za zaposlovanje. Ni pa mogoče takšne navidezne pogodbe šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega naj bi tožnici na njeno željo prenehalo delovno razmerje.
Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. To pomeni, da zastaralni rok začne teči prvi dan naslednjega leta, ne z dnevom nastanka taksne obveznosti, ki nastane z opravo dejanja. Opomin sodišča stranki za plačilo sodne takse prekine zastaranje.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 51, 51/1-2. ZDR (1990) člen 57, 57/1.
letni dopust - pravica do izrabe letnega dopusta - regres za letni dopust - sklenitev delovnega razmerja pri novem delodajalcu
Če je delavec sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mu je bil delodajalec, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, dolžan zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. 4. tč. razlage Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 98/99) določa, da je tudi v primerih iz 59. čl. ZDR delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta po 1. odst. 57. čl. ZDR, dolžan izplačati regres za letni dopust po 2. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd, razen če se z delodajalcem ne dogovorita drugače.
ZPIZ člen 123, 187. Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji člen 55.
invalidsko zavarovanje - denarno nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - invalid
Pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je delovnemu invalidu II. ali III. kategorije mogoče priznati le, če mu zaposlitev ni zagotovljena pod predpostavko, da se je v 30-ih dneh od prejema dokončne odločbe ZPIZ prijavil pri pristojnem zavodu za zaposlovanje.
ZPIZ člen 260, 260/1, 260, 260/1. ZDSS člen 23, 34, 23, 34. ZPP člen 274, 274.
invalidsko zavarovanje - pravni interes
ZPIZ/92 v 1. odst. 260. člena določa, da je zoper odločbo, izdano na drugi stopnji in zoper odločbo, izdano v reviziji, če je z njo odločba prve stopnje spremenjena, zagotovljeno sodno varstvo. Ker ima stranka na podlagi materialnega predpisa s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravico, da zahteva presojo zakonitosti dokončne odločbe pred socialnim sodiščem, zavarovancu ni potrebno izkazati pravnega interesa oz. pravne koristi. Ni mu mogoče omejiti oz. odvzeti pravice za vložitev tožbe zoper dokončno odločbo organa, ki je o pravicah zavarovanca odločal ob uporabi določb Zakona o splošnem upravnem postopku.
Z 2. odstavkom 321. člena ZPIZ/92 je bila podaljšana veljavnost predpisov in splošnih aktov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot pravnega prednika toženca (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje), dokler ne bodo sprejeti akti po 1. odst. 321. člena ZPIZ/92. Ker v času postopka še ni bil sprejet nov seznam telesnih okvar (3. odst. 152. člena ZPIZ/92), je potrebno uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ št. 38/83 in 66/89), katerega veljavnost je bila skladno z 2. odst. 321. člena ZPIZ/92 podaljšana.
Delavec mora ravnati v skladu z določbami 83. člena ZTPDR, če ni zadovoljen z oceno delovne uspešnosti. Zahtevek iz naslova delovne uspešnosti ni čisti denarni zahtevek in zato ni mogoče direktno sodno varstvo.
Tožeča stranka je uveljavljala od toženca plačilo odškodnine za najemnino gradbenega odra, ki ga je toženec dvignil v skladišču tožeče stranke in ki naj bi ga uporabljal od 18.3.1992 do 1.4.1992. Vendar pa je bil ta oder dan brezplačno na posodo A. G., ki je tožeči stranki pridobil delo na objektu. Izposoja gradbenega odra je pozitivno vplivala na poslovanje tožeče stranke, saj je zaradi toženčevega ravnanja tožeča stranka pridobila delo. Tožeča stanka ni dokazala, da bi ji zaradi toženčevega ravnanja nastala kakšna škoda. Zato ni podana materialna odgovornost toženca v smislu 70. člena ZTPDR.