Glede na v obravnavani zadevi ključno sporno dejstvo, ali je tožnik toženko o svoji večdnevni odsotnosti obvestil ali ne, toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem spregledalo razvoj trditvene in dokazne podlage tekom postopka na prvi stopnji. Očitek, da je tožnik "pet dni zapored izostal z dela, brez navedbe utemeljenih oziroma upravičenih razlogov za svojo odsotnost" jasno izhaja iz izpodbijane odpovedi. Zato bi bilo od tožnika, ki takim očitkom oporeka, za pričakovati, da bo podal določne navedbe o tem, kdaj in koga pri toženki naj bi o razlogih za svojo odsotnost pravočasno obvestil. Toženka utemeljeno izpostavlja, da tega podatka iz tožbe ni mogoče razbrati, saj je v njej tožnik zgolj pavšalno in nekonkretizirano navedel, da naj bi bil "delodajalec obveščen, da je tožnik z dnem 17. 8. 2023 nastopil bolniški stalež", povsem izostale pa so tožnikove trditve o tem, kdaj in koga pri delodajalcu naj bi o svoji odsotnosti obvestil. Umestno je tudi toženkino opozorilo, da sama negativnega dejstva neobveščanja delodajalca ne more dokazovati drugače kot z zanikanjem, dokazno breme, da je bilo obvestilo delodajalcu vendarle podano, pa je posledično prevaljeno na tožnika, ki to zatrjuje (čeprav v tisti fazi postopka še zelo pavšalno).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.

Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (tudi v INSK D.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas, saj je moral biti delodajalcu na odrejenem kraju ves čas na razpolago in kraja ni smel zapustiti, ker se je moral na ukaze nadrejenih takoj odzvati in opravljati delo. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar pa mu tega, da ni vodil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR) ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer, kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. Pri tem je glede na pritožbene navedbe dodati, da je delavcu potrebno zagotoviti plačilo po pravilih delovnega prava in ne po pravilih, ki temu nasprotujejo (plačilo po kilometrih). Plačilo za delo, ki bi bilo dogovorjeno v povezavi s prevoženimi razdaljami, ni dopustno, v konkretnem primeru pa tudi sicer ni bilo dogovorjeno, kot to povsem neizkazano in zato neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 in 16 obrazložitve pravilno ugotovilo, da plačilo po kilometru v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno in toženka tudi z ničemer ni dokazala, da bi bilo dejansko dogovorjeno. Uredba ES 561/2006 v 10. členu določa, da prevozno podjetje voznikom, ki so pri njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitev te uredbe. Prav tako Uredba EU 2016/43 plačilo po kilometru oziroma glede na količino prevoženega blaga uvršča med zelo hude kršitve, ZDCOPMD pa z 38. členom tak način plačevanja uvršča med prekrške. Dodati je tudi, da se z dnevnicami ne plačuje delo, saj je dnevnica dnevno nadomestilo za stroške bivanja oziroma prehrano. Toženka glede na pojasnjeno (in kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu) tako neutemeljeno vztraja, da je imel tožnik dovolj podatkov, da bi lahko podal natančne navedbe o temelju zahtevka, nakar bi te izvedenec preveril le po višini.

Izvedba dokaza, ki dopolnjuje pomanjkljive navedbe strank o relevantnih dejstvih, načeloma ni dovoljena. Prepoved izvedbe informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza je utemeljena, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Ko pa stranka tega bremena ne zmore, je treba po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, kar se povezuje s pojmom sklepčnosti, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. V nasprotnem primeru je ogrožen cilj pravdnega postopka, ki je v varstvu pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.

Upoštevaje navedene ugotovitve, pri tožniku še poteka zdravljenje, s tem pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se ugotovi invalidnost. Pri tem je sicer potrebno poudariti, da pri tožniku, glede na podane zdravstvene težave, zdravljenje ne bo nikoli zaključeno, kot je to povedal tudi sodni izvedenec. Ključna je ugotovitev, kdaj so spremembe v zdravstvenem stanju take, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi zdravljenje očitno do te mere še ni zaključeno. Po mnenju sodnega izvedenca je potrebno počakati na nov izvid ultrazvoka srca z obremenitvenim testiranjem in dokončno mnenje kardiologa glede nadaljnje terapije in zdravljenja. Glede na navedeno je torej ključno, da se pridobi nova medicinska dokumentacija, na podlagi katere se lahko začne nov upravni postopek pri tožencu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ pristransko in da je na to tožnik opozarjal ves čas postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo tožnikov predlog za izločitev navedenega izvedenca. V sodbi je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč niso podani razlogi po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP za izločitev člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.

V Evropski uniji so upniki skladno z načelom enake obravnave upravičeni do enakih postopkovnih pravic, kot domači upniki. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka, ki ga določa BU I BIS, oziroma ima možnost, da z doseženim nalogom za zamrznitev prepreči prenos ali dvig sredstev dolžnika s katerega koli bančnega računa v Evropski uniji (gre za ukrep zavarovanja; ne gre že za prenos sredstev na upnika). V pritožbi zatrjevana in za višje sodišče sicer nesporna dejstva, da je konkretna banka organizacija za plačilni promet in da je uvrščena na seznam Banke Slovenije, ki so notificirale opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji, ne spremenijo za odločitev bistvene ugotovitve, da gre za denarna sredstva dolžnika, ki se "nahajajo v tujini" oziroma ima dolžnik do te banke terjatev na izplačilo sredstev do svojega dolžnika, ki se nahaja v tujini, na kar izvršba iz zgoraj podanih razlogov ni mogoča.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko.

Kar ZUPJS ne ureja vračila štipendij, je potrebno uporabiti določbe ZŠtip-1. Skladno s četrtim odstavkom 103. člena ZŠtip-1 morajo biti izpolnjeni pogoji iz 102. člena tega zakona, ki v 2. alineji 102. člena ZŠtip-1 kot pogoj za odpis vračila štipendije določa "ugotovitev socialne ogroženosti". Upoštevajoč določbo devetega odstavka 44. člena ZUPJS in 2. alineje 102. člena ZŠtip-1 je pred odločitvijo o morebitnem odpisu dolga potrebno pridobiti predhodno mnenje CSD glede socialne ogroženosti vložnika.

Prepričljiv je zaključek sodišča v 8. točki obrazložitve, da je odpis državne štipendije v primeru prenehanja štipendijskega razmerja zaradi neuspešnega zaključka šolanja po specialni določbi ZŠtip-1 možen pod milejšimi pogoji, kot jih za odpis državne štipendije zaradi neupravičenega priznanja štipendije predpisuje ZUPJS.