Tožnica je izkazala, da so prodajne pogodbe v verigi prenosov nične, kar pomeni, da so pravni posli absolutno neučinkoviti in ne morejo imeti posledic niti na zemljiškoknjižnem področju. Glede na to njeni zahtevki učinkujejo na tiste vpise, ki so neveljavni zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, in posledično ne povzročijo nobenih pravnih učinkov (pridobitelj z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik).
Zaključek sodišča prve stopnje, da so vse v spornih poslih udeležene osebe med seboj povezane, je pravilen, tudi če se tožbeni zahtevek v nobenem od postopkov ne glasi na katerega od zakoncev, ki sta bila udeležena pri poslih. Posli na način, kot so bili sklenjeni, niti ne bi bili sklenjeni, če ne bi šlo za povezane osebe.
Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 196. členu določa, da se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Navedena določba se uporablja tudi v primeru odločanja o spremembi višine preživnine po 197. členu DZ. Kadar torej predlagatelj postopka izrecno zahteva določitev preživnine od dneva vložitve predloga, sme sodišče preživnino določiti od tega dne dalje. V tem primeru, kadar preživninski zavezanec meni, da ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga, mora v postopku takšna dejstva zatrjevati in jih tudi dokazati, saj gre za predlagalni nepravdni postopek (prvi odstavek 2. člena ZNP-1), v katerem se uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zadevi pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec v zvezi s tem, zakaj ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga predlagateljice, podal konkretne navedbe ter zanje predložil dokazila.
Čeprav so toženčeva dejanja, kot so varanje in intimno zavračanje, z vidika tožnice nemoralni, to samo po sebi ne pomeni, da gre za protipravno ravnanje, ki bi lahko bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Pravo priznava odškodnino za nepremoženjsko škodo le v primerih, ko gre za resne in hujše kršitve osebnostnih pravic, kot so integriteta, čast ali dostojanstvo. Toženčeva ravnanja, čeprav žaljiva, ne predstavljajo tako intenzivnega posega, da bi presegla prag običajnih življenjskih nevšečnosti v istovrstnih situacijah. Duševne bolečine in telesne bolečine, ki so se pri tožnici kazale v obliki glavobolov in nespečnosti, so življenjsko izkustveno normalne posledice, do katerih pride ob tako stresnih dogodkih, kot je razveza zakonske zveze.
Zmotna je pravna razlaga pritožnice, da pravni posli, s katerimi eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca odtuji stvar iz skupnega premoženja na tretjega, nimajo pravnih učinkov. Ti posli so po ustaljeni sodni praksi izpodbojni in ne nični. Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje spremeni svojo obliko, tako da vanj spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja s strani drugega zakonca. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je nepremičnina še vedno skupno premoženje pravdnih strank, saj je last pravne osebe, na katero jo je nedovoljeno prenesla. Ker tožnica ni več lastnica sporne nepremičnine, prav tako tudi ne njena skupna lastnica, s tožbenim zahtevkom na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ ne more uspeti.
Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena le glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso ali bi lahko kakorkoli vplivalo na njen obseg (prvi in drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP. Predmetni postopek se vodi zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki ni v lasti toženca in torej ne vpliva na obseg stečajne mase in s tem na procesno sposobnost toženca, posledično pa tek postopka osebnega stečaja tudi ne vpliva na izpodbijano odločitev o stroških.
Zatrjevano slabo premoženjsko, finančno in socialno stanje toženca in njegove družine za odločitev o stroških pravdnega postopka ni pravno pomembno. V pritožbenem postopku toženec tudi ne more doseči predlagane oprostitve plačila stroškov, saj ZPP tega ne omogoča.
Umik tožbe je bil torej podan takoj po izpolnitvi zahtevka (s čimer je toženec konkludentno priznal vtoževano terjatev), pravilo, da je v takem primeru tožnica upravičena do povračila stroškov, pa temelji na potrebnosti vložitve tožbe. Pravilo ima sicer izjemo, in sicer če gre za položaj, ko toženec ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna (prim. 157. člen ZPP), za kar v konkretni zadevi ne gre. Toženec je namreč izpraznitvi in izročitvi nepremičnine nasprotoval že pred vložitvijo tožbe, pa tudi v odgovoru na tožbo, zaradi česar je bila sodna intervencija z vidika tožnice in njenih interesov potrebna in upravičena.
Sodišče je prezrlo določbo tretje alineje 2. točke tar. št. 19 OT, ki osnovo za odmero nagrade v sporih iz stanovanjskih razmerij, odpovedi poslovnih prostorov, izpraznitve stanovanjskih in poslovnih prostorov, določa v vrednosti enoletne najemnine ali zakupnine. Prav tako tudi ZST-1 v prvem odstavku 22. člena v sporih za izpraznitev in izročitev nepremičnine kot vrednost spornega predmeta za odmero sodne takse določa znesek nadomestila, ki ga je treba plačati za sporni čas, pri čemer vrednost spornega predmeta ne sme presegati enoletnega nadomestila (najemnine).
Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na predložitev ponudbe tako glede cene in plačilnih pogojev, kot tudi samega programa. Naveden odstavek pogodbenega določila sicer res navaja le, da izvajalec vsakokrat pripravi ponudbo, ki jo potrdi naročnik. Vendar se ga ne more presojati ločeno od preostalih odstavkov 6. člena, ampak skupaj z njimi. Le-ti pa vsebinsko določajo ceno, plačilne pogoje in roke plačil, ne pa obveznosti v zvezi s pripravo programov. Slednje določa 3. člen Pogodbe, v katerem je med obveznostmi izvajalca med drugim določena uskladitev vsebin in planov izvedbe z naročnikom in pridobitev njegove potrditve. Med temi obveznostmi ni določeno, da bi morala tožnica toženki predložiti ponudbo o vsebini programov. Zato ne drži pritožbeno stališče, da ne zadošča zgolj priprava in uskladitev programov, ampak bi morala tožnica v ta namen pripraviti ponudbo. Višje sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se drugi odstavek 6. člena Pogodbe nanaša na obveznost predložitve ponudbe o ceni in plačilnih pogojih.
Uporabo 20. člena OZ, ki ureja pogajanja ter odškodninsko odgovornost za nepoštena pogajanja, izključuje že dejstvo, da sta stranki že sklenili Pogodbo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnica pripravila in izvedla programe usposabljanj, toženka pa ji bo za to plačala. Pogodba je v času izvajanja aktivnosti, ki so predmet tega postopka, veljala. Zato dejanski stan v obravnavani zadevi ne ustreza situaciji faze pred sklenitvijo pogodbe, ki jo ureja 20. člen OZ. Prav tako ni ustrezno utemeljevanje odločitve na podlagi tretjega odstavka 12. člena Pogodbe, ki določa obveznost pogodbene stranke, ki odpove pogodbo, da drugi stranki plača stroške, nastale na osnovi te pogodbe, ki se jim ni mogoče izogniti niti po prejemu pisnega obvestila o odpovedi. Nesporno je, da nobena pogodbenica ni odpovedala Pogodbe.
Odločitev sodišča, ki je kraj in čas stikov določilo brez soglasja CSD in izven prostorov, ki so namenjeni opazovanju ter spremljanju stikov, ni ustrezna. To je bilo udeležencema že pojasnjeno na uvodnem srečanju ob sprejemu protokola o izvajanju stikov. V njem sta se starša s strokovnimi delavci dogovorila, da bodo stiki potekali vsako sredo od 13.15 do 15.15 ure, na način, da ne bo poseženo v šolske in izvenšolske obveznosti otrok, pri čemer se bo prvi del stika izvajal v namenskih prostorih CSD, na željo mame in otrok in v dogovoru s strokovno delavko pa se bo nadaljeval v zunanjih prostorih. Tak dogovor CSD omogoča, da opravlja svojo vlogo nadzora nad stikom in oceni, ali so podani pogoji, da se srečanje nadaljuje izven uradnih prostorov ter približa željam nasprotne udeleženke po manjši formalizaciji.
Pritožba z izpostavljanjem prezrte vloge očeta v družinskih odnosih in očitki o materinem odtujevanju ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, da stiki z nasprotnim udeležencem otrokoma ne bi bili v korist. Ker je bila njuna volja jasno izražena, omejitev stikov pa svetovana tako s strani strokovnih delavcev CSD kot izvedenke klinične psihologije, sodišču ni bilo treba izvesti še dokaza z izvedencem psihiatrične stroke
Dejstvo, da so delavci zjutraj prišli na delo brez kakršnihkoli težav, v ničemer ne dokazuje, da je bila sporna površina - pohodna pot med objektom proizvodnje in objektom prehrane - pravilno vzdrževana.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožniku gredo zakonske zamudne obresti od plačila posameznih zneskov obrokov od dne 26. 9. 2019 dalje. Sodišče prve stopnje je glede zakonskih zamudnih obresti odločilo, da mu le-te gredo od datuma opomina oziroma zadnje spremembe tožbenega zahtevka dalje, tj. od dne 6. 11. 2023, saj pred tem datumom od toženke ni zahteval plačila posameznih mesečnih zneskov.
S tem, ko je toženec plačal izdane račune, je konkludentno pristal na dogovor o doplačevanju domske oskrbe za svojo mamo (teorija realizacije pogodbe). Toženec se ni strinjal le z višino izdanih računov, saj je menil, da bi moral biti pri delni oprostitvi plačila domske oskrbe upoštevan njegov sin, ki ga preživlja, v posledici česar pa je sprožil postopek pred CSD. Določitev delne oprostitve plačila oskrbnine za toženca se namreč določi v okviru upravnega postopka pri CSD (7. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev) in na plačilo že izdanih računov nima vpliva.
Odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove za izterjavo prispevkov, so še vedno v veljavi oziroma dolžnica ni izkazala nasprotnega, dokler je temu tako, pa je izvršilno sodišče na njih vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje dolžnice ni bilo dolžno napotovati na nobene postopke, niti prekinjati pričujočega izvršilnega postopka. Seznam izvršilnih naslovov ima naravo samostojnega izvršilnega naslova, vendar je hkrati evidenca le-teh. Tako ne pomeni samostojne meritorne odločbe o posamezni davčni obveznosti, temveč zbirno evidenco posameznih izvršilnih naslov, ki lahko vsebuje tudi napačne podatke o izvršilnih naslovih. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le-teh, lahko dolžnik zato ugovarja, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstaja ali, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Vendar pa ker dolžnica ni dokazala prenehanja obstoja posameznih odločb, izvršilnih naslovov, kljub odpadli podlagi za le-te, izvršilno sodišče izvršbe glede obveznosti v spornih izvršilnih naslovih ne more ustaviti, saj je na njih vezano, vse dokler obstajajo.
V izvršilnem postopku dolžnik ne more uveljavljati nepravilnosti potrdila o izvršljivosti, saj je izvršilno sodišče na podatek o izvršljivosti vezano, vse dokler ni spremenjen. Navedeno po presoji višjega sodišča še toliko bolj velja za tuje potrdilo o izvršljivosti. Če je namreč za razveljavitev slovenskega potrdila o izvršljivosti, ki ga izda slovensko sodišče na podlagi 42.a člena ZIZ, pristojno za popravek ali razveljavitev takega potrdila o izvršljivosti po 42.c členu ZIZ prav tako slovensko sodišče, enako vzajemno velja tudi za tuje sodišče. Če torej dolžnica meni, da je avstrijsko sodišče napačno izdalo potrdilo o izvršljivosti, se mora za njegovo razveljavitev ali popravek obrniti na avstrijsko sodišče, do tedaj pa je slovensko izvršilno sodišče kot sodišče države izvršitve nanj vezano.
Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora.
Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno podana dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo po obtožbi oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.