ZVDZ člen 56, 56. ZLV člen 109, 51, 74, 97, 109, 51, 74, 97.
verodostojna listina - določitev kandidature - določanje kandidatne liste - verodostojnost - lokalne volitve
OVK je na podlagi originalne liste prisotnosti na volilni konvenciji stranke utemeljeno ugotovila, da na njej niso sodelovali vsaj trije člani stranke iz krajevne skupnosti. Po 4. odstavku 109. člena v povezavi z 51. členom ZLV morajo pri določanju kandidatov sodelovati najmanj 3 člani stranke, ki imajo volilno pravico v krajevni skupnosti. OVK je zato utemeljeno ugotovila, da niso izpolnjeni zakonski pogoji določanja kandidatov po določbah 109. člena ZLV.
določanje kandidatnih list - določitev kandidature - lokalne volitve
Za presojo izpodbijane odločbe je relevantna dokumentacija, ki jo je politična stranka v skladu z določbo drugega odstavka 72. člena ZLV predložila volilni komisiji ob vložitvi kandidatur oziroma liste kandidatov. Glede na to, da je predložila zapisnik o delu konvencije Območne organizacije AAA, ki je bila sklicana dne 21. 9. 2006, ter seznam prisotnih delegatov na navedeni konvenciji, so lahko samo ti dokumenti podlaga za preverjanje zakonitosti vloženih kandidatur. Iz navedenega razloga zato ni mogoče upoštevati predhodnih postopkov v zvezi z določanjem list kandidatov in ustrezne zastopanosti članov stranke pri tem. Po pravilih stranke se lahko sicer liste kandidatov za krajevne skupnosti določijo na zboru članov ali na konvenciji, vendar se je v obravnavanem primeru stranka odločila, da bo to storila na konvenciji, zato je potrebno v skladu z 2. odst. 72. člena ZLV upoštevati predloženi zapisnik konvencije AAA.
ZVDZ člen 56, 56. ZLV člen 74, 97, 109, 4, 68a, 70a, 74, 97, 109, 4, 68a, 70a.
zastopanost obeh spolov - liste kandidatov - določitev kandidature - določanje kandidatnih list - lokalne volitve
V obravnavanem primeru ni bil izpolnjen pogoj, po katerem mora najmanj vsak tretji kandidat na listi biti razporejen po spolu, saj so bili na sporni listi potem, ko je bila zavrnjena kandidatura ene od ženskih kandidatk, na mestih od četrtega do šestega zaporedoma navedeni trije moški, poleg tega na predloženi listi kandidatov ni bilo zastopanih najmanj 20 % žensk, saj je bila ženska le ena od šestih na listi. Samo spraševanje po telefonu in potem domnevno zavrnilni odgovor OVK glede možnosti dopolnjevanja že vloženih kandidatur za uspeh tega pritožbenega ugovora ne zadostuje. Predmeten pritožbeni ugovor bi lahko bil relevanten le v primeru, če bi pritožnik trdil in dokazal, da je poskušal še pred iztekom roka za vlaganje kandidatur vložiti spremenjeno oz. dopolnjeno listo kandidatur, pa mu je OVK to zavrnila.
URS člen 43, 43. ZLV člen 70a, 70a, 70a. ZUP člen 4, 7, 4, 7.
volitve v občinski svet - zastopanost kandidatov po spolu - lokalne volitve
Določba 70.a člena ZLV, delno modificirana s prehodno določbo 4. člena ZLV-E, je v sistemu lokalnih volitev novost. Ostale določbe ZLV, ki so relevantne za odločanje o zakonitosti kandidatur, glede vprašanja, kako presojati liste kandidatov, ki so le delno neskladne z navedenima normama, niso bile novelirane. Po mnenju sodišča je treba glede vprašanj, ki se v zvezi s tem pojavljajo, uporabiti določbo 4. člena ZUP, po katerem se v drugih javnopravnih zadevah, ki niso upravne stvari, za vprašanja postopka, ki niso urejena s področnim zakonom, smiselno uporabljajo pravila upravnega postopka. Med ta pravila sodijo tudi temeljna načela ZUP, eno od njih pa je načelo varstva pravic strank in javnih koristi. Po določbi 7. člena ZUP morajo organi pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabiti tiste s predpisi določene ukrepe, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. To pravilo postopka je po mnenju sodišča treba uporabiti, ne glede na določbe ZLV, za primere kot je obravnavani, iz razloga, ker gre za varstvo volilne pravice kot temeljne politične človekove pravice, garantirane z ustavo (43. člen Ustave RS).
Pri določanju kandidatov za člane sveta krajevne skupnosti smejo sodelovati samo člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini, morajo pa sodelovati najmanj trije člani stranke, ki imajo volilno pravico v krajevni skupnosti.
politična stranka - stalno prebivališče - naknadna sprememba seznama - določitev kandidature
Po določbi 2. odstavka 72. člena ZLV mora biti listi kandidatov, ki jo vloži politična stranka, priložen poleg drugih listin tudi zapisnik o delu organa, ki je določil kandidaturo oziroma listo kandidatov. Sestavni del zapisnika je spisek udeležencev (lista prisotnih), ki so sodelovali pri določanju liste kandidatov (točka Č instruktivnega obrazca LV-12). Obveznih prilog, na podlagi katerih se presoja zakonitost kandidatne liste, ni mogoče spreminjati ali zamenjevati po izteku roka za vložitev kandidatur.
določitev kandidature - določanje kandidatnih list - volitve v občinski svet - lokalne volitve
Po določbi 51. člena ZLV je postopek določanja kandidatov prepuščen političnim strankam, ki morajo postopek urediti s svojimi pravili, vendar pa zakon pri tem izrecno določa, da smejo pri določanju kandidatov sodelovati samo tisti člani stranke, ki imajo volilno pravico in stalno prebivališče v občini. Po določbi drugega odstavka 72. člena ZLV morajo biti kandidaturi oziroma listi kandidatov, ki jo vloži politična stranka, priložena tudi pravila politične stranke o določanju kandidatov oziroma list kandidatov in zapisnik o določitvi kandidatov oziroma list kandidatov. Sodišče zato ne more upoštevati k pritožbi priložene liste prisotnosti, saj so ob oddaji kandidature občinski volilni komisiji predložili seznam udeležencev, iz katerega pa izhajajo drugačni podatki. Navedeni seznam pa je tudi skladen s podatki zapisnika o delu politične stranke, ki je določila listo kandidatov tako glede datuma volitev kot števila navzočih članov.
določanje kandidatnih list - člani politične stranke - legitimacija tožnika
Pritožbo je vložila A.A.A., politična stranka, ki glede na določbe 97. člena ZLV ni aktivno legitimirana stranka, saj pritožbo zoper zavrnilno odločbo volilne komisije lahko vloži le kandidat ali predstavnik kandidatne liste. Sodišče je pritožbo ne glede na navedeno vzelo v obravnavo glede na to, da je pouk o pravnem sredstvu v izpodbijani odločbi nepopoln, saj ne navaja, kdo je aktivno legitimiran za pritožbo, nepopoln pravni pouk pa ne more biti v škodo pritožnika.
ZVDZ člen 56, 56/2, 56/2, 56. ZLV člen 70a, 74, 70a, 74, 70a, 74.
lista kandidatov - razporeditev kandidatov po spolu - lokalne volitve
Na prvi polovici kandidatne liste ni zagotovljeno, da bi bili kandidati razporejeni tako, da trije kandidati zaporedoma niso med seboj istega spola. Pomanjkljivosti glede ženskih in moških kvot ni mogoče šteti kot formalno pomanjkljivost (2. odstavek 56. člena ZDVZ).
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-630/02-11 z dne 28. 10. 2002 obravnavalo vprašanje, pod kakšnimi pogoji je mogoče šteti za skladno z odločbo 51. člena ZLV določanje kandidatur, pri katerem so sodelovali tako člani politične stranke, ki nimajo prebivališča v občini, za katero se sestavlja kandidatura, kot tudi člani, ki imajo prebivališče v tej občini. Sprejelo je stališče, da je takšen način določanja kandidatur mogoč, vendar samo pod pogojem, da iz volilnega materiala (zapisnika o določitvi kandidatov) nedvoumno izhaja, da so kandidaturo določili (tudi) člani stranke, ki imajo stalno prebivališče v zadevni občini, s tajnim glasovanjem.
Z listinami, priloženimi pritožbi tožnik ne izkazuje pravočasnega izpolnjevanja pogoja stalnega prebivališča v Mestni občini A., saj s potrdilom o prijavi stalnega prebivališča izkazuje le dejstvo, da je imel prijavljeno stalno prebivališče v Mestni občini A. šele po izteku roka za vlaganje kandidatur.
izpodbijani akt - odredba v kazenskem postopku - upravni spor
Odredba, izdana v kazenski zadevi, glede na konkretno vsebino tožbe ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zatrjevane kršitve pravil z vidika ZKP je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi v kazenskem postopku. Poleg tega pa je sodišče tudi ugotovilo, da izpodbijani akt očitno ne posega v nobeno ustavno pravico tožnikov, saj je bil z odredbo postavljen zgolj izvedenec in ne odreditev zaslišanja, ki bi posegalo v kakšno otrokovo pravico. Ugovor, da se tožnik zoper odredbo ne more pritožiti, v primeru obravnavane tožbe ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, ampak ga tožnik lahko smiselno poda v pravnem sredstvu zoper sodbo v kazenskem postopku ali s pobudo za presojo ustavnosti.
Tožena stranka je pravilno odločila, da je na Hrvaškem na splošno za vse državljane dovolj zaščite, ker je Republika Hrvaška pristopila k pogajanjem o polnopravnem članstvu v EU dne 3. 10. 2005.
Sodišče zaključuje, da v ravnanju tožene stranke to je Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije ni zaslediti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic tožeče stranke.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve višjega sodišča potekal hitro, čeprav tovrstne tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Od novega vpisa zadeve v vpisnik do vložitve tožbe v upravnem sporu je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".
URS člen 27, 27. ZUS člen 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28, 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28. ZPP člen 101, 101. OZ člen 177, 178, 177, 178.
sodno varstvo
V obravnavani zadevi ni pogojev za to, da bi se sodišče izreklo za nepristojno v skladu s kriteriji, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-547/2004. Pri vprašanju, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, je po mnenju sodišča treba izhajati iz vsebine zahtevka tožeče stranke; bistveno je torej, kaj od sodišča zahteva tožeča stranka, pomembno pa je tudi, kakšen je status tožene stranke. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS v zvezi z pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena in iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na nek sodni postopek, ki sicer ni nujno postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti v kazenskem postopku.
ZUP (1986) člen 66, 66/4, 225, 66, 66/4, 225. URS člen 22, 22, 22, 22. Uredba o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov člen 15, 15.
molk organa
Tožena stranka je nezakonito posegla v ustavno pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave RS s tem, da ni odločila o tožnikovi pritožbi v času, ko je še obstajala možnost za pridobitev lastninskega certifikata ob izpolnjenem pogoju državljanstva RS.
URS člen 38, 38, 38, 38. ZUS člen 69, 69/1, 69, 69/1. ZVOP-1 člen 32/3, 10/3, 32, 32/1, 9, 9/4, 10, 32/3, 10/3, 32, 32/1, 9, 9/4, 10.
začasna odredba - inšpekcijski postopek
Dejstvo, da je varstvo osebnih podatkov človekova pravica in temeljna svoboščina, še ne pomeni, da je vsak poseg to pravico istočasno že tudi poseg v javno korist. ZVOP-1 namreč zagotavlja varstvo osebnih podatkov posameznikov ter v tej zvezi tudi pravice posameznikov, ki so opredeljene v III. delu tega zakona.
V upravnih sporih, ko gre za omejevanje osebne svobode oziroma svobode gibanja, je treba tako po Ustavi RS kot tudi po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS) v vsakem posamičnem primeru najprej ugotoviti, ali izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti (19. člen Ustave, 5. člen MKVČP), ali pa gre za poseg v pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave, 2. člen Protokola št. 4 k MKVČP), četudi je zakonodajalec v ZAzil ukrep iz določila 27. člena poimenoval kot "omejitev gibanja", kar v jezikovnem smislu ustreza določilu 32. člena Ustave in 1., 2. in 4. odstavku 2. člena protokola št. 4 k MKVČP. To ugotavljanje je potrebno zaradi tega, ker je skladno z določilom 8. člena Ustave zakon treba razlagati v skladu z obvezujočimi mednarodnimi pogodbami. Razlika med situacijo, ali gre za poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti, ali za poseg v pravico do svobode gibanja je pomembna z vidika procesnih standardov, ki so vezani na omenjeni dve pravici. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Amuur v. France, ki se nanaša na pripor (pridržanje) prosilca za azil, so sodišča tradicionalni varuhi osebnih svoboščin in takih primerih je treba vprašanje, ali je bila osebi odvzeta osebna svoboda oziroma prostost, presojati z vidika konkretnih okoliščin, ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev, kot so: vrsta omejitvenega ukrepa, trajanje omejitvenega ukrepa, učinki in način, kako je ukrep omejevanja osebne svobode ali svobode gibanja izveden, ali gre za odvzem pravice, ali zgolj za omejevanje pravice.
dostop do infromacij javnega značaja - načelo sorazmernosti
Tožeča stranka zmotno izhaja iz materialnopravnega stališča, da notar opravlja javnopravno in zasebnopravno dejavnost. Določilo 2. odstavka 5. člena ZN se zaradi sistematike ZN v povezavi z Ustavo nanaša na pravice, dolžnosti in odgovornosti notarja kot odvetnika v procesnem smislu oziroma v smislu pravic in dolžnosti po II. poglavju ZOdv, ne pa v tem smislu, da bi določba 2. odstavka 5. člena ZN v navedenem delu vzpostavila zasebno-pravni režim notarske službe kot izjemo od ureditve, ki jo vzpostavljata določili 1. člena ZN in 2. odstavka 137. člena Ustave. Pravice, dolžnosti in odgovornosti notarjev po II. poglavju ZOdv in v okviru tega tudi vprašanje javnosti prihodkov notarjev iz dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN je zato treba razlagati ob upoštevanju dejstva, da je notariat javna, ne pa zasebna služba. Podatek o dohodku in poslovnem izidu iz dejavnosti notarja je lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost (konkretno storitev), ki jo je notar začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta konkretna storitev (dejavnost) zaključena po 22. 3. 2003; niso pa navedeni podatki javni za opravljene storitve (dejavnosti), ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. V presoji, ali konkretna informacija v obliki dokumenta, ki sega v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ spada v delovno področje organa ali ne, so pomembni tako subjektivni kot objektivni elementi. V konkretni zadevi je odločilen subjektivni kriterij, saj je prizadeta stranka zahtevala posredovanje podatkov o prihodkih za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za navedena leta, pri čemer ni natančneje opredelila vrste dejavnosti, ampak je zahtevala podatke na splošno. Zaradi tako postavljenega zahtevka ni zakonske podlage, da bi tožeča stranka morala razkriti prihodke oziroma dobiček še za katero drugo dejavnost iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ, ki pa se je nadaljevala tudi po uveljavitvi ZDIJZ oziroma da bi tožena stranka morala v ponovnem postopku ta dejstva razčiščevati. Poseg v omenjeno pravico tožnika je določen z zakonom in sicer z ZDIJZ. Poseg je tudi primeren, saj je z razkritjem zahtevanih informacij dejansko mogoče izvajati demokratični javni nadzor nad delom notarja javnosti. Poseg je po presoji sodišča tudi nujen, saj z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika do varstva osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče doseči zakonitega in ustavnega cilja, to je razkritje prihodkov in dobička iz poslovne dejavnosti javne službe notarja. Pri presoji četrtega kriterija, in sicer, da obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico in varstvom pravice prizadete stranke ter javnim interesom, pa je sodišče ob posebnem mestu pravice do varstva zasebnosti oziroma osebnih podatkov na drugi strani upoštevalo tudi, da razkritje predmetne informacije za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 pokriva samo dohodek in poslovni izid dejavnosti notarja, ki je v celoti javna služba, in ne pomeni razkritja nobenega drugega osebnega podatka notarja, ki bi kazal na njegove osebne lastnosti. Poleg tega je za presojo sorazmernosti v ožjem pomenu pomembno, da je notar s tem, ko je sprejel notarsko službo, vstopil v režim t.i. legitimnih pričakovanj, ki je splošno pravno načelo, uveljavljeno v evropski upravno-sodni (in civilno-sodni) praksi v zvezi z varstvom zasebnosti. Četudi ZDIJZ izrecno ne zahteva tehtanja med pravico do varstva davčne tajnosti in ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, to ne pomeni, da tehtanje ni potrebno, saj je načelo sorazmernosti splošno pravno načelo iz 3. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji in uporabi zakonskih določb, sicer bi bila lahko odločitev v nasprotju z Ustavo. Šele z uporabo načela sorazmernosti je mogoče ugotoviti, ali poseg pravico do v davčne tajnosti pomeni kršitev te zakonske pravice, ali pa je tak poseg dopusten, ker je sorazmeren. Ker je sodišče že ugotovilo, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami po citiranem stališču ustavnega sodišča uživa posebno mesto, skladen z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, to še toliko bolj velja za tehtanje med ustavno pravico prizadete stranke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožnika v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno-zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov višje kot je zakonsko zavarovan pravni interes oziroma zakonska pravica do varstva davčne tajnosti.