ZDR-1 člen 88, 88/4, 88/6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - fikcija vročitve - nadomestna vročitev - ustavna odločba
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi zakona, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomeren poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved ni bila pravilno vročena avgusta 2014, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bila odpoved tožnici prvič vročena šele med sodnim postopkom dne 28. 11. 2014, zaradi česar je tožba vložena pravočasno.
Ker do izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prišlo zaradi zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti tožnice, na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolezni v času, ko je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00003693
ZPP člen 184.. OZ člen 336, 365.
razlike v plači - napredovanje - sprememba tožbe - objektivno zastaranje
8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023482
URS člen 28. KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2. ZKP člen 18, 18/1, 355, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373, 386.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med podatki spisa in razlogi sodbe - protispisnost - pravica do obrambe obdolženca - izvedba dokazov - prosta presoja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev odločitve - načelo neposrednosti - kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - materialno procesno vodstvo - dejansko stanje - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev - blanketno kaznivo dejanje - analogija juris - analogija legis - dokazna ocena - izvršitvena ravnanja - vzročna zveza med izvršitvenimi ravnanji in posledicami - obseg pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona - odločba o kazenski sankciji
Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je blanketno kaznivo dejanje, ki napotuje na predpise, ki določajo vsebino posameznih izvršitvenih ravnanj z dopolnilno normo (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakovredno obravnavanje). V večini primerov blanketna norma za razumevanje izvršitvenih ravnanj napotuje na določbe ZDR-1, izjema je psihično nasilje, ki je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Uporaba zakonske definicije iz drugega zakona ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vsebino izvršitvenega ravnanja zapolnilo z analogijo juris ali legis in s tem kršilo načelo zakonitosti iz 287. člena (verjetno mišljen 28. člena) Ustave RS ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kot to napačno zatrjuje pritožba.
ZUPJS člen 10, 23, 23/1, 42, 42/3, 43.. ZŠtip člen 95, 95/1, 95/1-5.
državna štipendija - mirovanje pravice - dohodki - družinski član - prenehanje upravičenosti - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev.
Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.
Tožena stranka je pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka po določbah ZUP, bi skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkovala tudi odločba izdana v obnovi postopka.
ZJU niti ZUJF ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona, in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s prošnjo za premestitev.
Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023572
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 76, 76/3, 434, 434/1.
obtožni predlog - nepopolna vloga - dopolnitev vloge - obvezne sestavine obtožnega predloga - konkretizacija kršitev v opisu dejanja - jasen očitek obtožbe - opis dejanj v obtožnem predlogu z navedbo vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj - kaznivo dejanje odvzem mladoletne osebe
Zahteva, da opis dejanja v obtožnem predlogu vsebuje dejstva in okoliščine, ki predstavljajo uresničitev znakov določenega kaznivega dejanja, ne preprečuje uvedbo kazenskega postopka za dejanje, ki ni kaznivo dejanje. Sodišče ne sme opustiti konkretizacije katerega izmed znakov kaznivega dejanja, tako da ni jasno razvidno, katera ugotovljena dejstva konkretizirajo posamezni zakonski znak.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190, 190a, 191, 192, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova invalidnosti
Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 32.. OZ člen 139.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - samopomoč - skrajna sila
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).
ZUTD člen 8, 8/1, 8/1-3, 129, 129/1, 129/1-5, 130, 130/5.. ZUP člen 7.
brezposelnost - izbris iz evidence
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, izdanih po uradni dolžnosti. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 21. 9. 2015 je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 5. 2015 o ugotovljenem obstoju razlog za prenehanje tožničinega vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ker je bila dne 4. 5. 2015 poslovodna oseba v enoosebni družbi. Hkrati je s slednjo odločbo izrečeno, da se tožnico preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb z dnem, ko postane ugotovitev dokončna. Tožnica ob uvedbi obravnavanega predsodnega upravnega postopka po uradni dolžnosti ni bila več lastnica gospodarske družbe, ne poslovodna oseba. Zato sta izpodbijana upravna akta izdana preuranjeno. Temeljita na uporabi materialnih določb ZUTD, ki ni skladna z načeli iz 3. člena istega zakona in bistveni kršitvi temeljne določbe 7. člena ZUP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. V upravnem postopanju morajo namreč organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (1. odstavek) in pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabiti tiste s predpisi določene ukrepe, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa (3. odstavek). Nevednost in neukost stranke ne smeta iti v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - dnevnice, kilometrine, potni stroški - stroški za prihod na delo
Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni nezakonita, pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine oprlo na določbe prvega odstavka 108. člena ZDR-1 v povezavi z določbo četrtega odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je pravilno prisodilo odpravnino, saj je odklonil ponujeno neustrezno zaposlitev.
odvzem poslovne sposobnosti - delni odvzem poslovne sposobnosti - posli, ki bistveno vplivajo na življenje
Pojem poslov, ki bistveno vplivajo na življenje nasprotne udeleženke, ki ji je v tej zvezi delno odvzeta poslovna sposobnost, mora biti določen že v izreku o delnem odvzemu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020984
KZ-1 člen 29, 29/3, 300, 300/1, 300/3. ZKP člen 358, 358-3, 392, 392/5, 394, 394/1.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - obstoj resne grožnje - občutek ogroženosti oškodovanca - dokazna presoja - bistveno zmanjšana prištevnost - prekršek - sprememba sodbe na drugi stopnji - oprostilna sodba
Pri kaznivem dejanju napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, pomeni resnost grožnje zagrozitev z uporabo telesne sile, pri čemer se njena resnost ne presoja z vidika večje ali manjše stopnje subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, pač pa predvsem z objektivnega vidika.
sprememba imena mladoletni osebi – sprememba priimka – vrstni red priimkov – osebno ime
Če potrebe po spremembi otrokovega osebnega imena (ki je sestavljeno iz imena in priimka) sicer ni, je pa ugotovljeno kot smiselno in v korist otroka, da ta zaradi praktičnosti in večje povezanosti z obema staršema v primeru njunega ločenega življenja in različnih priimkov nosi priimek obeh, potem je treba stremeti k čim manjši spremembi otrokovega osebnega imena. V konkretnem primeru je ta brez dvoma v tem, da se otrokovemu priimku, ki ga identificira že več kot šest let (uporablja ga tudi že v šoli), doda nov, v tem primeru materin priimek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007060
ZKP člen 167, 167/1, 167/2, 168, 168/3. KZ-1 člen 226, 226/2, 226/3, 235, 235/1, 240, 240/2.
preiskava - zavrnitev zahteve za preiskavo - upravičeni tožilec - utemeljen sum - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - povzročitev lažnega stečaja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev poslovnih listin
Problematike presoje se je zavedala že preiskovalna sodnica sama, ko je v uvodu svojega nestrinjanja navedla, da čeprav preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat nista pristojna presojati nasprotujočih si dokazov, to ne pomeni, da jih v nobenem pogledu ne smeta presojati, kajti kolikor jih do določene mere ali vidika ne bi presojala, sploh ne bi mogla presoditi, ali je utemeljen sum podan. Z navedenim stališčem se je potrebno povsem strinjati, saj bi v primeru, ko sodišče ne bi smelo opraviti presoje ponujenih dokazov prišlo do nevzdržne situacije, ko bi morala biti preiskava uvedena zgolj na podlagi dokazov iz zahteve za preiskavo, medtem, ko bi tisti dokazi, ki jih je predložila obramba in ki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma do te mere, da preiskava ni upravičena, bili le stvar ocene nadaljnje preiskave oz. postopka. Če utemeljenega suma že v začetni fazi postopka ni, potem je namreč jasno, da je vsakršna nadaljnja preiskava nepotrebna.
ZDR-1 člen 82, 82/2, 89, 89/1, 89/1-4, 125, 125/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tožnica ni osvojila potrebnih znanj za opravljanje nalog na delovnem mestu, na katerem se zahteva hitro analitično razmišljanje, zelo visoka stopnja natančnosti ter dobro poznavanje matematičnih funkcij in Excella. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog, in sicer neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023519
OZ člen 239. ZFPPIPP člen 131.
poslovna odškodninska odgovornost - kršitev pogodbene obveznosti - nespoštovanje odpovednega roka - višina škode - vpliv postopka poenostavljene prisilne poravnave na pravdni postopek
Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo zavezala opraviti). Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev (ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitve z napako ali neizpolnitve) pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega ravnanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi zadevne kršitve pogodbe nastala škoda, ki je enaka koristi, ki bi jo dosegla, če bi tožena stranka kot naročnik svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila. Takšna škoda pa je tožeči stranki gotovo nastala glede na dejstvo, da bi ji morala tožena stranka, če bi se držala pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka, za čas, ko bi delavci tožeče stranke v korist tožene stranke opravljali delo, vplačati 8,50 EUR na uro po delavcu, te premoženjske koristi, ki predstavlja njen pozitivni pogodbeni interes, pa zaradi kršitve pogodbe tožeča stranka ni dosegla.
Preživninskih obveznosti je toliko, kolikor ima posamezen zavezanec otrok. Toženec je v pritožbenem roku sklenil dogovor, iz katerega izhaja, da ima poleg otroka, ki ga ima skupaj s tožnico, še enega otroka, za katerega se je sedaj zavezal plačevati preživnino. Gre za pritožbeno novoto, ki jo je v sporih med starši in otroki vselej mogoče upoštevati. Vendar je pritožbeno sodišče, upoštevaje to novo dejstvo, ugotovilo, da bo toženec kljub novi preživninski obveznosti zmogel plačevati s sodbo naloženo preživnino, zato je njegovo pritožbo zavrnilo.
pogodba o dosmrtnem preživljanju – smrt preživljalca – prenos pogodbenih obveznosti – privolitev stranke
Kadar kot dediči preživljalca nastopajo zakonec in potomci, ki so bili pozvani k dedovanju, pride do prenosa pogodbenih obveznosti nanje po samem zakonu, čim izrazijo, da na prevzem pogodbenih obveznosti pristajajo. Zakon za privolitev teh dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Za prevzem obveznosti ni potrebno nikakršno nadaljnje formalno dejanje preživljanca ali dedičev preživljalca.
Zaradi kasnejše smrti preživljalca ne prenehajo njegove obveznosti, nastale na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč celotno pravno razmerje obstaja še naprej in se z dedovanjem prenese na preživljalčeve dediče. Za prenos ni potrebno preživljančevo soglasje, ker zakon izhaja iz domneve, da je ohranitev pogodbe v veljavi v njegovem interesu in da bo pogodba še naprej izvrševana, kot se glasi in kot je bila s strani pokojnega preživljalca, saj kot prevzemniki obveznosti preživljanja nastopajo njegovi bližnji (zakonec in potomci oziroma posvojenci).