KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007060
ZKP člen 167, 167/1, 167/2, 168, 168/3. KZ-1 člen 226, 226/2, 226/3, 235, 235/1, 240, 240/2.
preiskava - zavrnitev zahteve za preiskavo - upravičeni tožilec - utemeljen sum - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - povzročitev lažnega stečaja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev poslovnih listin
Problematike presoje se je zavedala že preiskovalna sodnica sama, ko je v uvodu svojega nestrinjanja navedla, da čeprav preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat nista pristojna presojati nasprotujočih si dokazov, to ne pomeni, da jih v nobenem pogledu ne smeta presojati, kajti kolikor jih do določene mere ali vidika ne bi presojala, sploh ne bi mogla presoditi, ali je utemeljen sum podan. Z navedenim stališčem se je potrebno povsem strinjati, saj bi v primeru, ko sodišče ne bi smelo opraviti presoje ponujenih dokazov prišlo do nevzdržne situacije, ko bi morala biti preiskava uvedena zgolj na podlagi dokazov iz zahteve za preiskavo, medtem, ko bi tisti dokazi, ki jih je predložila obramba in ki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma do te mere, da preiskava ni upravičena, bili le stvar ocene nadaljnje preiskave oz. postopka. Če utemeljenega suma že v začetni fazi postopka ni, potem je namreč jasno, da je vsakršna nadaljnja preiskava nepotrebna.
ZDR-1 člen 82, 82/2, 89, 89/1, 89/1-4, 125, 125/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tožnica ni osvojila potrebnih znanj za opravljanje nalog na delovnem mestu, na katerem se zahteva hitro analitično razmišljanje, zelo visoka stopnja natančnosti ter dobro poznavanje matematičnih funkcij in Excella. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog, in sicer neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - akt soglasja
Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine ter da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Zakonska podlaga za takšno postopanje je podana v sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, po katerem se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in se prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenijo. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24-krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V zvezi s soglasjem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za postopanje po sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, torej za upravičence, ki so denarno socialno pomoč prejeli najmanj 24-krat. V teh primerih pa se ne uporablja določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar pomeni, da soglasje ni potrebno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020984
KZ-1 člen 29, 29/3, 300, 300/1, 300/3. ZKP člen 358, 358-3, 392, 392/5, 394, 394/1.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - obstoj resne grožnje - občutek ogroženosti oškodovanca - dokazna presoja - bistveno zmanjšana prištevnost - prekršek - sprememba sodbe na drugi stopnji - oprostilna sodba
Pri kaznivem dejanju napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, pomeni resnost grožnje zagrozitev z uporabo telesne sile, pri čemer se njena resnost ne presoja z vidika večje ali manjše stopnje subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, pač pa predvsem z objektivnega vidika.
premoženjska razmerja med zakonci - posebno premoženje - vložek v skupno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju
Posebno premoženje, ki ga eden od zakoncev vloži v skupno premoženje, ustvarjeno tekom trajanja zakonske zveze, postane skupno premoženje, upošteva pa se pri določitvi deležev na tem premoženju.
odvzem poslovne sposobnosti - delni odvzem poslovne sposobnosti - posli, ki bistveno vplivajo na življenje
Pojem poslov, ki bistveno vplivajo na življenje nasprotne udeleženke, ki ji je v tej zvezi delno odvzeta poslovna sposobnost, mora biti določen že v izreku o delnem odvzemu.
taksne oprostitve na podlagi zakona – prevalitev plačila sodne takse – stroški pravdnega postopka – povrnitve sodnih taks – povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka
Po sedanji ureditvi je sodna praksa enotna, da je treba 15. člen ZST-1 razlagati tako, kot ga je razlagalo sodišče prve stopnje in sicer, da se oprostitev plačila sodnih taks nanaša le na plačilo lastnih obveznosti sodnih taks, ne pa na obveznost po drugem odstavku 15. člena ZST-1, ko mora stranka plačati sodne takse nasprotne stranke, ki je taks oproščena.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000634
ZDR člen 184.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel pri delu za toženo stranko, ko je kot inštruktor kuhar peljal vozičke s hrano iz drugega nadstropja v pritličje. Dvigalo se je ustavilo, nato padalo in z vso silo udarilo ob tla, v času reševanja je zmanjkalo elektrike, nato je dvigalo naglo pospešilo navzgor. Dejstvo, da se dvigala uporabljajo vsakodnevno v stanovanjskih in poslovnih stavbah, še ne pomeni, da dvigalo ni nevarna stvar. Prav tako obstoj varnostnih elementov ne more pomeniti, da stvar ni nevarna, prej obratno - ravno zaradi možnosti katastrofalne škode, če do nesreče z dvigalom pride, je za njegovo delovanje potrebna vrsta varnostnih elementov, ki prav tako lahko odpovejo. In v tem primeru govorimo o nevarni stvari, iz katere izvirajo nevarnosti za ljudi in premoženje, zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje (da dvigalo ni nevarna stvar) nepravilen.
BBHZD člen 2, 2b, 2c, 2d, 3, 3/1, 8, 9, 16.. ZDR-1 člen 200.. URS člen 22.. ZPP člen 5, 8.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum strank - napaka volje - podpis sporazuma
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napake volje, zato je utemeljeno razveljavilo ta sporazum in izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68/3, 69, 69/3.. ZDR-1 člen 54, 55, 55/4, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - časovna omejitev
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
predlog državnega tožilca - nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda - pritožba zoper sklep - obseg preizkusa - pravica do izjave - kontradiktornost - predhodna kontradiktornost - naknadna kontradiktornost
Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.
obstoj delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Za odločitev v predmetnem sporu glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je temeljna ugotovitev, ali so pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, ali je šlo pri toženi stranki za običajen, pričakovan obseg dela, kar zatrjuje pritožba. Samo če delodajalec dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe že obstajal povečan obseg dela, glede na običajen obseg dela, bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takšnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
ZJU niti ZUJF ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona, in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s prošnjo za premestitev.
Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 126, 126/1, 126/2.. ZPIZ-1 člen 91.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - pravica do premestitve - bolezen - nadomestilo za invalidnost
Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.
ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.
bistvena kršitev določb postopka - izrek sodbe - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje v izreku ni odločalo o uveljavljanem pobotu, je pa v sodbi navedlo, da se je ukvarjalo s pobotnimi ugovori, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje bi o podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbami tretjega odstavka 324. člena ZPP. Oblikovati bi moralo tričlenski izrek v zvezi s podanim pobotnim ugovorom. Če sodba o izreku ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, je bistveno pomanjkljiva in v konkretnem primeru je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora v obrazložitvi sodbe. Glede na to, da je izrek ob podanem ugovoru pobota tričlenski, mora sodba v takšnem primeru vsebovati najprej ugotovitev obstoja terjatve glede tožbenega zahtevka, nato ugotovitev (ne)obstoja v pobot uveljavljane terjatve in nato po eventualnem pobotu odločitev o dajatvenem delu zahtevku. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče, kljub ugovoru tožene stranke, da je njen zakoniti zastopnik pritožbo podpisal, ugotavlja, da se njegov podpis na pritožbi ne nahaja. Na njej je navedena le firma tožene stranke (M. d. o. o.) in odtisnjen njen žig. To za podpis pravne osebe ne zadošča. Ta mora vsebovati tudi navedbo imena in funkcije osebe, pooblaščene za zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Ker na pritožbi tožene stranke zoper sodbo ni ne enega ne drugega, je ta nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).
OZ člen 462. ZPP člen 212, 214, 214/1, 214/2, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - trditvena podlaga - nesporna dejstva - razpravno načelo - grajanje napak - predpravdno pobotanje
Ker tožeča stranka, ki je imela možnost na ponujene trditve in predlagane oziroma predložene dokaze tožene stranke odgovoriti in jim nasprotovati, le-tega ni storila, so se dejstva, ki jih je tožena stranka zatrjevala v smeri prenehanja njene obveznosti do tožeče stranke zaradi predpravdnega pobota, štela za priznana in bi jih kot taka, ker niso predmet dokazovanja, moralo sodišče prve stopnje vzeti za podlago svoje odločitve in v tej smeri tudi ne bi smelo izvajati dokaznega postopka (drugi in prvi odstavek 214. člena ZPP). Ker tožeča stranka tudi ni trdila oziroma ugovarjala, da je tožena stranka uveljavljala reklamacijo po preteku zakonskega roka iz 462. člena OZ, je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da tožeča stranka zaradi preteka zakonskega roka ni več odgovorna za napake, tudi preseglo trditveno podlago spora.
ZJU člen 24, 24/3, 24/5, 25, 25/1, 154.. ZDSS-1 člen 42.. ZDR-1 člen 85, 85/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek - zagovor
Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe.
Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.
Povzročitelj škode je tožnici znan od nastanka škode; zoper njega je vložila tožbo. Za posamezne stroške, ki zmanjšujejo njeno premoženje (stroški zdravil, pripomočkov, prevozov), je tožnica izvedela ob njihovem nastanku, saj jih je plačala. Stališče prvostopenjskega sodišča o začetku teka roka od zapadlosti oziroma plačila posameznega stroška v zvezi z zdravljenjem je zato pravilno. Ker je od nastanka stroškov (zapadlosti računov oz. plačila) do njihovega uveljavljanja preteklo več kot tri leta, je pravilen prvostopenjski zaključek, da je pravica zahtevati plačilo odškodnine za to škodo prenehala. Vsak od stroškov, ki jih tožnica uveljavlja, je zapadel v plačilo oz. nastal samostojno. Gre za dodatno škodo, nastalo z nakupom novih zdravil in pripomočkov, novim zdravljenjem, novimi prevozi v zdravstvene ustanove. Predmet zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala s tožbo, je drug. Zaradi predhodnega uveljavljanja istovrstne škode zato ni prišlo do pretrganja zastaranja.
Ker sodišče ni pojasnilo obračuna obresti in stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati poleg zavarovalne vsote, je odločitev neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. V ponovljenem postopku je potrebno ugotoviti odškodnino (brez obresti), ki jo je prvo tožena stranka dolžna plačati oz. jo je že plačala in obresti, ki odpadejo na to terjatev. Obresti od te terjatve je tožena stranka dolžna plačati poleg odškodnine, ki je limitirana z zavarovalno vsoto.