Toženec v času, ko je tožnica vložila tožbo in tudi v času, ko mu je bila tožba poslana v odgovor, ni prebival na naslovu, kamor mu je bila tožba poslana, zato fikcija vročitve ni nastopila in tožba tožencu v odgovor ni bila vročena. S tem ko je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
družinska pokojnina - pogoji na strani umrlega zavarovanca
Ker pokojni z dopolnjeno pokojninsko dobo ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do invalidske niti starostne ali predčasne pokojnine, niso izpolnjeni pogoji na njegovi strani za priznanje družinske pokojnine tožnici, hčeri pokojnega zavarovanca.
Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Zato izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča je napačno in pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik s sklenitvijo sporazuma veljavno odpovedal pravici do vtoževanja neizplačanih nadur ter da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005. Stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v navedeni odločbi (tj. da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu), se nanaša tudi na obravnavani individualni delovni spor. Ustavno sodišče RS se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem odpravnine iz 36.f člena ZDR/90, vendar se po prepričanju pritožbenega sodišča zavzeto stališče nanaša tudi na vse druge pravice iz delovnega razmerja (tj. plača, regres, odpravnina), ki jih delavcu zagotavljajo zakonski predpisi.
Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil prejem plačila iz tega naslova. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo opravljenih nadur, bi ob upoštevanju stališča tožene stranke, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi obravnavanega sporazuma ni mogoče zaključiti, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur.
razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja - določitev stikov - začasna odredba v sporu iz družinskopravnih razmerij - regulacijska začasna odredba - nujni primeri - korist otroka
Temeljno vodilo sodišču in drugim organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih in njihovih pravicah in razmerjih, je zagotavljanje otrokove koristi. Presojati je treba ne le, kaj je v največjo korist obeh otrok, ampak kaj je največja korist vsakega otroka posebej in ne obeh skupaj.
Odločitev sodišča, da je ena deklica začasno dodeljena v varstvo materi, druga pa očetu, pri čemer so stiki enega starša z drugo deklico določeni tako, da sta dekleti čim več časa skupaj s staršema, je oprta na izvedensko mnenje in izraženo voljo hčerk.
Po petem odstavku 247. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev izvedenca, ni pritožbe. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z očitno napačnim pravnim poukom, v katerem je dopustilo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa. Res je, da napačen pravni pouk stranki ne sme škoditi, vendar to načelo ne velja za primere, ko je že zakonodajalec izrecno izključil pravico do pritožbe.
ZDR člen 30, 129.. ZDR-1 člen 32.. OZ člen 82, 82/2.
dodatek za delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - dogovor - pogodbena volja strank - bruto plača
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma ZDR-1 dogovor med delavcem in delodajalcem, da se dodatek za delovno dobo všteje v mesečno bruto plačo.
V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR oziroma enako določbo ZDR-1 je (mesečna) plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da so dodatki lahko del (mesečne) bruto plače, ne morejo pa biti del osnovne bruto plače in nasproten dogovor ni skladen s 126. členom ZDR oziroma ZDR-1.
Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).
zavarovalna pogodba - ugovor neizpolnjene pogodbe - pravilo sočasne izpolnitve
Z zavarovalno pogodbo se je tožnik zavezal plačati premijo, toženka pa se je zavezala, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da Pravila o sočasni izpolnitvi zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Obveznost tožene zavarovalnice je namreč odvisna od nastopa bodočega, negotovega dogodka, tožnikova obveznost plačila zavarovalne premije pa obstaja ne glede na to, ali do zavarovalnega primera sploh pride.
Po določbi 216. člena ZPP je prosti preudarek mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ali je tožena stranka tožniku v času misije zagotovila koriščenje tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur in, kolikokrat (če sploh), je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožene stranke. Ne gre le za vprašanje višine v smislu 216. člena ZPP. Tožnik je za dokazovanje svojih trditev, da mu tožena stranka tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur ni zagotovila, predlagal zaslišanje več prič. Sodišče je zaslišalo priče, predlagane s strani tožene stranke, in dve priči, predlagani s strani tožnika. Ostale priče, ki jih je predlagal tožnik, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, nato pa je protislovno razlogovalo, da odločilnih dejstev ne more z gotovostjo ugotoviti, zaradi česar je število koriščenih dni tedenskega dopusta določilo po prostem preudarku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Po 299. členu OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 28. 2. 2009, zato zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva od naslednjega dne, to je od 1. 3. 2009 dalje
Po oceni pritožbenega sodišča je treba določbo prvega odstavka 67. člena ZIZ tolmačiti tako, da ima dolžnik možnost v postopku nasprotne izvršbe poleg glavnice zahtevati tudi zakonite zamudne obresti. Pravno podlago za odmero zamudnih obresti pa predstavlja določilo 193. člena OZ.
OZ člen 131, 131/1, 921, 922, 922/1, 944. ZPP člen 212.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - simulirana prometna nesreča - dokazno breme
Ker se tožnik sklicuje na nesrečo dveh motornih vozil, mora dokazati, da je prišlo do nje, da je v njej nastala vsa zatrjevana škoda, pa tudi vzročno zvezo med nesrečo in škodo. Toženka mora dokazati, da tožnikove trditve ne držijo, da gre za nameščeno nesrečo ter prikazovanje poškodb.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086798
OZ člen 435.
prodajna pogodba – dejansko stanje – dokazna ocena
Tožniku ni uspelo izkazati, da je toženka z njim sklenila kupoprodajno pogodbo. Glede na celoten sklop okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno ugotovilo in ovrednotilo, ni moč govoriti o pomanjkanju toženkine skrbnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo svojo ugotovitev, da toženka ni mogla vedeti, da B. Č. pri dogovorih nastopa kot pooblaščenec tožnika.
Toženec je že pravnomočno priznano invalidsko pokojnino ponovno odmeril na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup za leta od 1990 do 1992, in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Sporno je, ali je tožnica do na novo odmerjene oziroma višje invalidske pokojnine upravičena vse od upokojitve 1. 12. 2002 dalje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za to ni podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSK00001090
- standard 10.1, 10.3, 10.10, 10.36. ZGD-1 člen 61, 61/1, 64, 64/4, 69, 69/1, 69/1-18, 230, 230/3, 230/6, 294. 294/5, 358, 358-5, 401, 401/1, 401/1-1, 401/1-2, 401/1-3.. ZPP člen 253.
pravica do obravnavanja pred sodiščem - zmožnost preizkusa sodbe - izvedba dokaza z izvedencem - ničnost letnega poročila - ničnost skupščinskega sklepa
Kršitev določb ZGD-1 bi torej bila podana, če v Letnem poročilu ne bi bila določena uporaba čistega dobička za tiste rezerve, za katere zakon predpisuje obvezo njihovega oblikovanja. Ni pa mogoče kot kršitev določb zakona opredeliti odločitev uprave in nadzornega sveta, da nista v Letnem poročilu oblikovala tudi drugih rezerv, za katere obveznost oblikovanja iz ZGD-1 ne izhaja.
Višino preživninske obveznosti sodišče določi z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži pravnorelevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta. Pri ugotovitvah o vseh treh dejavnikih (in pri samem uravnoteženju) je prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje do nekaterih materialnopravnih in tudi procesnih napak.
Pridobljeni izvedenski mnenji predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti niti do spremenjene invalidnosti. Zato ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2.. OZ člen 807, 815, 817.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - konkurenčna klavzula
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal nepretrgano oziroma, da kot takšno tudi ni bilo potrebno. Tožnik v določenih obdobjih v promocije ni bil vključen. Promocij ni izvajal vsak dan, ampak le enkrat ali dvakrat tedensko, v posameznih dneh tudi v dveh lekarnah. Prvostopno sodišče prav tako ugotovilo, da tožnik dela ni opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
Konkurenčna klavzula, dogovorjena v 4. členu pogodbe, ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Takšna klavzula je kot element civilnopravnega razmerja predpisana tudi v 807. členu OZ. Prav tako je v členu 815 - 817 OZ predvideno obveščanje in poročanje ter skrb za varovanje poslovnih skrivnosti.
Določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ ni mogoče upoštevati, ko banka odstopi terjatev D. d.d., ker ZUKSB, kot specialen zakon, določa, da se ob odstopu terjatve na D. d.d. prenesejo tudi vsa zavarovanja in da nimajo učinka pri prenosu premoženja na D. d.d. omejitve prenosljivosti premoženja, kot izhajajo iz drugih zakonov ali pogodbe med banko upnico in njenimi dolžniki.