ZDCOPMD člen 3, 4, 4/1, 5, 6, 126, 126/2.. ZDR člen 142.. ZPP člen 2, 180.. OZ člen 347, 347/1.. - člen 39.
plačilo razlike plače - ustni dogovor - voznik tovornega vozila - delovni čas - nadurno delo - zakonske zamudne obresti - mobilni delavci - 3-letni zastaralni rok
Število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, je tisto število ur, ki (ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje in ostalih voznikovih aktivnosti, ki se vštejejo v delovni čas) presega število delovnih ur, kot so razvidne iz obračunov plače.
Po 142. členu ZDR znaša polni delovni čas 40 ur na teden, s tem da ZDR ni dopuščal npr. možnosti, da bi se z drugim zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas kot 40 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas.
Ker je bila tožba vložena 10. 10. 2013, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti za čas do 9. 10. 2010, tožnik pa je upravičen do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 10. 10. 2010 dalje do plačila.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prepoved opravljanja dela
Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, je v celoti odvisna od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V konkretnem primeru so bili izpolnjeni zakonski pogoji, da je delodajalec delavcu lahko prepovedal opravljanje dela in delavec na to odločitev delodajalca ne more vplivati.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna glede obračuna bruto zneska odškodnine in plačila neto zneska. Sodišče namreč tožniku ni prisodilo plače, od katere bi že bili plačani prispevki od osnove, kot bi tožnik prejemal plačo v Sloveniji, zato sklicevanje na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ni utemeljeno. Neto plača v tujini (v zvezi s katero se prispevki obračunavajo drugače, in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je le osnova za izračun nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, ki ga v tem postopku zahtevka tožnik.
Dokaz, ki ga tožena stranka navaja v predlogu za obnovo postopka, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadene sodbe, saj je bila vmesna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča izdana dne 19. 3. 2015, časopisni članek, iz katerega izhaja izjava tožnika v zvezi z nezgodo pri delu, pa je bil objavljen 13. 9. 2016. Izjava tožnika, tudi če bi bila dejansko taka, kot je bilo objavljeno v spornem časopisnem članku, ne more predstavljati novega dejstva ali novega dokaza, na podlagi katerega bi bila lahko za stranko izdana ugodnejša odločba, če bi bila uporabljena v pravnomočno zaključenem postopku, saj v času izdaje sodbe sodišča prve in druge stopnje še ni obstajala. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka.
Zagovornik, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve kazenskega zakona uveljavlja, trdi, da je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja napačen, saj se je pred spremembo obtožbe dejanje očitalo trem obdolženim, izveden dokazni postopek pa tudi ni potrdil, da je storilec kaznivega dejanja prav obdolženi. S takšnimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Uveljavljanje kršitev kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.
Ob ugotovitvi, da je tožnica spornega dne kadila na območju toženke, kjer je to prepovedano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila 1. čl. Pravilnika o prepovedi kajenja v vseh zaprtih in odprtih prostorih, s čimer je storila hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 12. tč. 4. čl. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero ji je bila na podlagi 4. odst. 12. čl. tega pravilnika izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v mesecu kršitve, za dobo treh mesecev.
objava popravka – pravica do objave popravka – razlogi za zavrnitev zahteve za objavo popravka – odklonitveni razlogi – objava popravka brez sprememb in dopolnitev – namen pravice do popravka
Če je objavljena vsebina takšna, da omogoča njeno zanikanje s kratko navedbo konkretnih dejstev, golo zanikanje objavljenih dejstev ne zadostuje.
Služnost stanovanja, torej le rabe in uživanja stanovanja, ne predstavlja takšnega bremena oziroma obveznosti, kot je določena v 3. odstavku 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih, da bi bil lastnik stanovanja užitkarju zavezan plačevati institucionalno varstvo ali zagotavljati oskrbo na domu, torej oskrbo in pomoč v različnih oblikah v primeru bolezni ali starosti. Takšna zaveza bi morala biti dogovorjena. Ker si je upravičenka v darilni pogodbi z zavezancem (sinom) izgovorila le osebno služnostno pravico užitka na podarjenem solastninskem deležu na določeni nepremičnini, ni pa si izgovorila ničesar drugega, obdarjenec pa se ni zavezal k ničemur, niti k zagotavljanju oskrbe na domu, niti k kakršnemu koli nudenju pomoči v primeru starosti ali bolezni, za vrednotenje služnosti stanovanja v solastninskem deležu podarjene nepremičnine pri določitvi prispevka zavezanca v 3. odstavku 18. člena Uredbe ni podlage. V konkretnem primeru zato velja 5. odstavek 18. člena Uredbe in določanje prispevkov zavezancev, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost.
ZPIZ-2 člen 111, 183, 183/3.. ZPIZ-1 člen 157, 157/2.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - neprava obnova postopka
V obravnavanem predsodnem postopku je bil uporabljen 2. odstavek 157. člena ZPIZ-1, ki je določal, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Vsebinsko enako ureditev vsebuje tudi 111. člen veljavnega ZPIZ-2. Glede na to, da je bila zahteva vložena 16. 12. 2014 je bil lahko na navedeni pravni podlagi tožniku sorazmerni del invalidske pokojnine odmerjen največ za 6 mesecev nazaj, šteto od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Torej od 1. 7. 2014 dalje. Takšna uporaba materialnega prava je za tožnika ugodnejša, kot če bi bilo postopano po 183. členu ZPIZ-2. Glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2 odločba, izdana v nepravi obnovi postopka ali obnovitvenem postopku po pravilih ZUP-a, učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ob postopanju po 183. členu ZPIZ-2 bi bilo mogoče tožniku pravico do sorazmernega dela odmeriti in izplačevati šele od 1. 1. 2015 dalje.
Zakonski opis kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 posebnega načina prilastitve premične stvari ne zahteva. Bistveno je, da je bila stvar z odvzemom ali kako drugače prilaščena, ko se je že nahajala v storilčevi posesti, ker mu je bila predhodno zaupana, medtem ko je pri primeroma vzetem kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, stvar pri drugem, pa jo je storilec z odvzemom šele moral pridobiti.
Pri tožnici zdravljenje v smislu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno. Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je ocenjeno, da bi bila tožnica s somatskega vidika za delo administratorke, ki ga je nazadnje opravljala, zmožna. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
začasna nezmožnost za delo - odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potrebni stroški
ZOdv v 5. odstavka 17. člena določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, za svoje delo upravičen do polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila (v višini polovice zneska, ki bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi) za odvetnike plačane iz državnega proračuna je bil omejitev javnofinančnih učinkov novele OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakega plačila odvetniških storitev kot odvetniki sicer. Določba petega odstavka 17. člena ZOdv torej velja tudi v danem primeru, ko je bila tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč.
ZGD-1 člen 290.. ZDR člen 72.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 94, 94/3, 200, 200/3.
direktor - pogodba o zaposlitvi - obstoj delovnega razmerja - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - sodno varstvo
Managerska pogodba, ki je bila sklenjena med strankama, je po vsebini predstavljala tudi pogodbo o zaposlitvi. Managerska pogodba je namreč uredila dvojni položaj tožnika, njegov statusnopravni položaj glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in s tem organa družbe na podlagi 290. člena ZGD-1 in njegov delovnopravni položaj delavca na podlagi 72. člena takrat veljavnega ZDR. Iz osnovnih določil managerske pogodbe izhaja, da se s to pogodbo urejajo tudi delovnopravni elementi razmerja, iz predmeta pogodbe (in ne le iz uvodnih ugotovitev pogodbenih strank) pa izhaja, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerja za nedoločen čas, za čas trajanja te pogodbe pa se delovno razmerje ureja po določbah zakona, te pogodbe in kolektivne pogodbe. Za pravilno rešitev tega spora je torej ključna ugotovitev, da ima managerska pogodba dvojno pravno naravo, statusnopravno in delovnopravno. Statusnopravni del pogodbe se nanaša na tožnikovo funkcijo glavnega izvršnega direktorja tožene stranke in je tudi vezan na čas trajanja te funkcije, delovnopravni del pa se nanaša na delovno razmerje tožnika, ki časovno ni omejeno. Sodišče prve stopnje je torej managersko pogodbo pravilno presojalo kot pogodbo o zaposlitvi in s tem kot podlago za obstoj delovnega razmerja (za nedoločen čas), pri tem pa je tudi pravilno štelo, da je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati prej veljavna pogodba o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je razlog nesposobnosti podan, saj tožnik zaradi prenehanja funkcije glavnega izvršnega direktorja tožene stranke ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje tega dela in zato ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - sodna razveza - denarno povračilo
Tožnik je 13. 10. 2015 obvestil delodajalca, da je zaključil z bolniškim staležem z dnem 10. 10. 2015 in da je sedaj na voljo za delo, zato tožnik od 13. 10. 2015 dalje ni bil neupravičeno odsoten z delovnega mesta, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delodajalca po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
zahteva za sodno varstvo - ustavitev postopka - dokazno breme - hramba
Breme dokazovanja, da je zavezanka poskrbela za ustrezno hranjenje podatkov, da bi lahko v vsakem trenutku zadostila zahtevam inšpekcijskega nadzora, je na storilki. Že okoliščina, ko naj bi do okvare računalnika prišlo šele v letu 2014, kaže, da ravnanje zavezanke za davek vse do tedaj ni bilo ustrezno, oziroma je bilo najmanj malomarno, glede na to, da ni poskrbela za ustrezno hrambo podatkov, ki bi jih morala redno arhivirati v primerni obliki, kar zavezancu nalaga Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih kot tudi Uredba o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivskega gradiva.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožnici v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim očitala, da je 1. 10. 2015 sodelavko večkrat porinila v steno, vpila, naj ji vrne dokument ter ji ga nato poskušala s silo odvzeti iz žepa. Pri tem jo je popraskala po roki, tako da je sodelavka poiskala zdravniško pomoč. Tožnica je z svojim ravnanjem nedovoljeno posegla v osebno integriteto sodelavke. S tem je huje kršila 9. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi ter določbi 35. in 37. člena ZDR-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Otroškega dodatka glede na naravo in namen tega prejemka ni dopustno avtomatično odštevati od otrokovih potreb ali ga prištevati k roditeljevim dohodkom.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen - izvedensko mnenje - bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja
Ugotovljeno je nasprotje med izvedenskim mnenjem in izpovedbo lečeče psihiatrinje. Tožnik pri tem utemeljeno opozarja, da bi v takih primerih bilo potrebno najprej zaslišati lečečo zdravnico ter šele nato pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca, saj bi sodni izvedenec pri podaji mnenja lahko upošteval tudi izpovedbo lečeče zdravnice. Iz ustno podanega mnenja sodnega izvedenca namreč izhaja, da je upošteval le izvide, s tem da v njih podrobnejše tožnikovo zdravstveno stanje ni bilo opisano. Ker drugega zapisa v izvidih ni bilo, izvedenec naj ne bi imel objektivne podlage za drugačen zaključek, kot ga je v sporni zadevi podal. V tem primeru gre za pomanjkljivo izvedensko mnenje, kajti izvedenec se ni opredelil do dodatne obrazložitve, ki jo je podala lečeča psihiatrinja. Tožnik je zaradi razjasnitve dejanskega stanja predlagal izvedbo dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo niti ni navedlo razlogov za takšno odločitev. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
obnova postopka - zavrženje predloga - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nov dokaz
Po 2. odstavku 395. člena ZPP se sme zaradi okoliščin, med drugim tudi 10. točke 394. člena ZPP, obnova postopka dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Ker tožnik spornega dokaza ni mogel uveljavljati do pravnomočno končanega postopka, je obnovitveni razlog dovoljen, zato bi sodišče prve stopnje o predlogu moralo odločiti po vsebini.
rok za vložitev pritožbe - zamuda roka - zavrženje pritožbe - sodne počitnice - štetje rokov - procesni rok
Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila vročena toženi stranki dne 15. 7. 2016, njena, z navadno pošto poslana pritožba z datumom 30. 8. 2016, pa je prispela na sodišče prve stopnje dne 31. 8. 2016. Sodba sodišča prve stopnje je bila toženi stranki vročena v času, ko so že nastopile sodne počitnice. V skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZS se v času sodnih počitnic sodna pisanja ne vročajo, če pa je bilo sodno pisanje kljub temu vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Sodba sodišča prve stopnje je bila toženi stranki vročena prvi dan sodnih počitnic, zato je 15-dnevni pritožbeni rok začel teči prvi naslednji dan, po njihovem izteku, to je 16. 8. 2016. Rok za pritožbo se je iztekel v torek 30. 8. 2016. Sodišče prve stopnje je z navadno pošto poslano pošiljko s pritožbo prejelo šele v sredo 31. 8. 2016, zato je bilo treba pritožbo zavreči kot prepozno (prvi odstavek 343. člena v povezavi s 352. členom ZPP).