upravni spor - obvezne sestavine tožbe - nepopolna tožba - nerazumljiva tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožba je zaradi nepostavljenega tožbenega zahtevka, nedoločenega upravnega akta, ki se izpodbija v upravnem sporu, neopredelitve tožene stranke, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči.
Ker je torej tožnik potrdilo A1, na podlagi katerega je bila določena uporaba slovenske socialne zakonodaje, že pridobil za isto osebo in za obdobje od 30. 3. 2020 do 26. 4. 2020, sodišče ugotavlja, da si svojega pravnega položaja s predmetno izpodbojno tožbo ne more izboljšati, s čimer tožnikov pravni interes za vodenje postopka ni podan.
ZDavP-2 člen 5, 74, 74/3, 74/4, 76. ZDDPO-2 člen 12, 29.
davek od dohodka pravnih oseb - posojilna pogodba - verodostojna listina - navidezni posel - dokazno breme - izvedba dokazov - vnaprejšnja dokazna ocena - subjektivni element - objektivni element - kršitev pravil postopka
Prvostopenjski organ tožniku očita zlorabo predpisov, kot jo opredeljuje četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Po drugi strani pa hkrati tudi ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za navidezne (simulirane) posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Tožniku očita, da so posojilne pogodbe, ki jih je sklenil s tujima družbama navidezne oz. simulirane in da dejansko posojil od tujih družb ni prejel. Posledično meni, da so navidezne tudi obračunane obresti iz naslova teh posojil in jih zato ni priznal kot davčno priznane odhodke v obračunu DDPO za leto 2016. Po povedanem pa ni jasno, na kateri pravni podlagi je davčni organ sprejel izpodbijano odločbo, saj posel ne more biti hkrati navidezen (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2) in del davčne zlorabe predpisov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj si učinka medsebojno nasprotujeta.
predhodni preizkus tožbe - izpodbojna tožba - ugotovitvena tožba - smrt tožnika - smrt tožnika med trajanjem postopka - pravni interes
Tožnika v predmetnem upravnem sporu, glede na predmet izpodbijanja, ki se po vsebini nanaša na skrbništvo nad drugotožnikom (razrešitev skrbnice za posebni primer in postavitev upravnega organa kot skrbnika drugotožnika), s tem, ko je drugotožnik po vložitvi tožbe umrl, ne izkazujeta več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker izpodbijana odločba za tožnika oziroma prvotožnico in dediče drugotožnika zaradi smrti drugotožnika ne more imeti več nikakršnih pravnih učinkov. Ob navedenem dejanskem stanju bi lahko bil kvečjemu podan pravni interes za ugotovitveno tožbo, za katero pa ni bil podan niti ustrezen tožbeni zahtevek niti ni bil posledično utemeljen in izkazan pravni interes za njeno vložitev. Sodišče v zvezi s tem tožnika ni dolžno pozivati.
ZUreP-1 člen 179, 179/1, 180. ZSZ člen 56, 56/1, 56/1-1. ZGO-1 člen 2, 2-7, 218, 218/1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zazidano zemljišče - porušenje obstoječega objekta - pripravljalna dela - začetek gradnje
Pojem gradnje v smislu 7. točke 2. člena ZGO-1 ne zajema samo gradnje stavbe oziroma objekta kot take (temelji), ampak izvedbo vseh (gradbenih) del, ki so namenjena gradnji objekta, kot je opredeljen v navedeni zakonski določbi.
ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZDavP-2 člen 74, 74/4, 95. ZDoh-2 člen 90, 90/4, 90/4-1, 91, 105, 105/3, 105/3-11.
davek od dohodka iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - prikrito izplačilo dobička - izogibanje davčnim obveznostim - zloraba predpisov - povezane osebe - usklajeno delovanje - objektivni in subjektivni element - obrestna mera
Ne more biti ekonomsko upravičen motiv tožnika pomoč sinu in snahi večinskega družbenika tožnika za nakup stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Z zmanjšanim obsegom naložbenih nepremičnin (zaradi podaje nepremičnine) je tožnik odtujil premoženje (nepremičnino), ki bi sicer lahko bilo vir za ustvarjanje prihodka iz naslova tožnikove dejavnosti. Tožnik je organiziran kot družinska gospodarska družba v družinski lasti in sicer v lasti očeta, matere, sina in hčere. Pretežni lastnik tožnika z odločujočim vplivom je oče, ki je s cesijo (darilo) odstopil (podaril) pretežni del kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku svojemu sinu in snahi. S prodajo nepremičnine družbeniku in njegovi zakonski partnerki ter s plačilom kupnine za nakup nepremičnine s cesijo pretežnega dela kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku sta tožnik in A.A. omogočila prikrito izplačilo dobička oz. pridobitev napremičnine fizičnim osebam.
Z novelo ZDoh-2V je bila v 90. členu ZDoh-2 dodana nova 6. točka, na podlagi katere se dohodek, ki ga delničar oz. družbenik doseže v obliki izplačane vrednosti delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic ali deležev družbe, razen v primeru, ko družba pridobiva lastne delnice prek borze, obdavči kot dividenda v celotnem izplačanem znesku. Namen zakonodajalca je v tem, da prepreči v praksi ugotovljene zlorabe predpisov in zagotovi obdavčitev tovrstnega dohodka po njegovi ekonomski vsebini. Po predlogu navedenega zakona se lahko taka transakcija, kadar je pridobivanje lastnih poslovnih deležev oziroma deležev družbe opravljeno iz utemeljenih poslovnih razlogov in ne z namenom pridobitve ugodnejše davčne obravnave dohodka družbenika, obravnava kot dobiček iz kapitala, če je davčni zavezanec pri davčnem organu preden je družba pridobila lastne delnice oziroma deleže vložil zahtevek za tovrstno obravnavo in je davčni organ ob upoštevanju vseh ustreznih dejstev in okoliščin transakcije takemu zahtevku ugodil.
denacionalizacija - zahteva vlagatelja za doplačilo odškodnine do polne vrednosti podržavljenih nepremičnin - interniranec - pridobitev statusa interniranca
Denacionalizacijska upravičenca sta osebi, ki jima je bilo podržavljeno premoženje in se zato pogoji za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije presojajo glede na njune navezne okoliščine. Ker je sin upravičencev kot eden izmed dedičev po pokojnem očetu - denacionalizacijskem upravičencu imel možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230. člen LAG, ni pravno relevantno, ali je drug sin upravčencev to možnost imel ali ne.
davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - stroški - investicijska olajšava - opredmeteno osnovno sredstvo - verodostojna listina
Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa pa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa.
Tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.
prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - dopustni ugovori
V obravnavanem primeru gre za izvršljiv obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, to pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova niti preverjati postopka do njegove izdaje.
V ZNB ni podlage za diskrecijsko odločanje organa, saj je ta na strokovno mnenje Komisije za cepljenje vezan, vendar pa mora to mnenje komisije vsebovati vse sestavine, ki jih določa drugi odstavek 22. c člena ZNB, oziroma v tem primeru predvsem razloge za neopustitev cepljenja, posledično pa mora te razloge vsebovati tudi odločba in razloge, ki jih mora vsebovati obrazložitev po 214. členu ZUP.
Tožnica je izpodbijala odločbo Ministrstva za zdravje, s katero ji je z namenom izvajanja ukrepov za preprečitev oziroma zamejitev prenosa okužbe z novim koronavirusom SARS-CoV-2 (COVID-19) med prebivalstvom odredila karanteno od 9. 9. 2020 do 22. 9. 2020, kar pomeni, da tožnica v primeru, če bi sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, svojega položaja po izteku določenega obdobja karantene (po 22. 9. 2020) glede na uveljavljani tožbeni zahtevek ne bi mogla izboljšati.
Ker tožnica tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe ni spremenila ali dopolnila, torej ni zahtevala ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta (ugotovitvena tožba), sodišče pa v tožbi postavljene zahteve na odpravo akta (izpodbojna tožba) ni bilo dolžno obravnavati kot ugotovitvene tožbe, je sodišče tožbo zavrglo.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(d).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za pridržanje - odvzem osebne svobode - objektivni kriterij - postopek odstranitve - zadržanje izvršitve
Domnevo, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, se lahko utemelji na podlagi objektivnih meril. Ker Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v uvodnem delu izrecno določa, da se sme pridržanje izvesti le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, morajo biti kriteriji za domnevo, da je nekdo vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, dovolj določeno opredeljeni v zakonu. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Upoštevajoč celoten opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, in njegova samovoljna ravnanja nesodelovanja v postopku, vodi sodišče do zaključka, da je tožnikova neprepričljivost v opisovanju dogajanja v izvorni državi vseeno tako visoka, da ne opravičuje ponovnega začetka postopka za odločanje o mednarodni zaščiti.
Tožena stranka je, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval poleg razlogov, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, tudi na elemente, ki jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal oziroma predložil oziroma je na podlagi vseh podatkov v spisu premalo verjetno, da sploh obstajajo, ravnala pravilno.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZBPP člen 34, 34/4. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9.
brezplačna pravna pomoč - nujna zadeva - tek rokov - sodne počitnice / poletno poslovanje - prepozna tožba - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi gre glede na določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP za nujno zadevo, kar pomeni, da je rok za vložitev tožbe (kot procesni rok) v tem upravnem sporu tekel tudi v času sodnih počitnic oziroma poletnega poslovanja, tj. od 1. 8. do 15. 8. 2020. Ker je tožnica tožbo vložila 25. 8. 2020, saj jo je tega dne poslala sodišču s priporočeno poštno pošiljko (kot izhaja iz ovojnice, v kateri je poslala tožbo), torej po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, je tožba vložena prepozno.
dohodnina - davčna olajšava - vzdrževan družinski član - posebna olajšava - dejansko preživljanje - pisni sporazum - neobstoj sporazuma
Sporna je uporaba materialnega predpisa, konkretno določbe 114. člena ZDoh -2, ki ureja posebno davčno olajšavo in omogoča, da se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove. Za istega vzdrževanega družinskega člana se v davčnem letu prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Sodišče ugotavlja, da med tožnikom in materjo njegovih otrok očitno ni bilo soglasja o tem, kdo bo uveljavljal olajšavo za vzdrževanega družinskega člana pri odmeri dohodnine za leto 2016, saj sta tako olajšavo uveljavljala oba.
Vloge za izdajo sklepa o zaupanju v nadaljnjo vzgojo in varstvo, stikih in preživljanju, del katere je zapis, da bo olajšavo uveljavljala mati, ni mogoče šteti za sporazum iz 114. člena ZDoh-2. Oblika sporazuma, s katerim se starša dogovorita, kdo bo uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževana otroka, v določbi 114. člena ZDoh-2 sicer ni določena, vendar pa sodišče meni, da se volja strank v davčnem postopku lahko ugotavlja izključno na podlagi izjav, izraženih v postopku odmere dohodnine, dogovor, sklenjen v obliku sporazuma (izven davčnega postopka) pa je lahko upoštevan le, če je sklenjen v obliki neposredno izvršljive javne listine.
kmetijsko gospodarska zbornica slovenije - zbornični prispevek - odmera prispevka - plačilo zborničnega prispevka - katastrski dohodek - obvezno članstvo - napačna uporaba materialnega prava - sprememba zakona
Glede na to, da tožeča stranka ne dosega zakonsko določenega cenzusa katastrskega dohodka, ni izpolnjen eden izmed pogojev za obvezno članstvo v KGZ. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi napačno sklicuje na določbe prvega odstavka 9. člena ZKGZ, ki je bil veljaven do dne 17. 3. 2008 in je v 1. alineji prvega odstavka določal mejno vrednost katastrskega dohodka kot podlago za obvezno članstvo v KGZ. Ta je v letu 1998 znašala najmanj 20.000 SIT, ta znesek pa se je valoriziral v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijsko gospodarski zbornici Slovenije (Ur. list RS 26/2008, ZKGZ-B) pa je v 3. členu besedilo 1. alineje prvega odstavka 9. člena spremenil tako, da je besedilo ''v letu 1998 najmanj 20.000 SIT'' nadomestil z besedilom ''v letu 2007 najmanj 167,00 EUR''. V prehodnih in končnih določbah 8. člena je določil, da se članom zbornice, ki ne izpolnjujejo pogojev za obvezno članstvo v zbornici po tem zakonu, zbornični prispevek za leto 2008 ne odmeri, posledično pa tudi v naslednjih letih v primeru nedoseganja tega dohodkovnega cenzusa zborničnega prispevka ni mogoče odmeriti.
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin. Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov bodisi subsidiarne škode ali zgolj prepovedi vračanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. Tožnik torej ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete
Tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko in je celo navajal drugačen datum rojstva, kot v postopku pred toženo stranko, ugotovljene razlike s svojimi predhodnimi izjavami pa ni z ničemer pojasnil, zato so podane okoliščine, ki vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost.
Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 niso določena, vendar se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.
ZIN člen 5, 25. ZUS-1 člen 2, 2/1, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Sklep o ustavitvi postopka ni upravni akt, ki bi oblikoval ali spreminjal pravni položaj oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato tak sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti.
Ker sklep o ustavitvi ni upravni akt, pa tožnica tudi ne more izpodbijati sklepa, s katerim je prvostopenjski organ njeno pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zavrgel, saj lahko posledično tudi za ta akt velja zgolj enako, tj., da ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb oziroma ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev in zato ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
ZIntPK člen 4, 4/1, 4/1-14, 11, 13, 13/5, 13/6. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
ugotovitve o konkretnem primeru - lobiranje - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK)
Načelna opredelitev pojma lobiranje še ne zadostuje za ugotovitev kršitve v posameznem oziroma v konkretnem primeru, saj je glede na zakonsko definicijo lobiranja treba določno ugotoviti ravnanje lobista, tj. na kateri postopek sprejemanja odločitve oziroma na sprejem katere odločitve (njeno vsebino) je nameraval lobist vplivati. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru to ravnanje ni konkretno opredeljeno kot predmet postopka (odločitev), pri čemer tudi ne izhaja iz razlogov za odločitev (obrazložitev). Toženka namreč nikjer v izpodbijanem aktu ni ugotovila, na katero odločitev ministra oziroma drugih uradnikov ministrstva naj bi tožnik sploh želel vplivati.