odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - program razreševanja presežnih delavcev - rok
Direktor tožene stranke je sprejel sklep, da v roku treh mesecev preneha potreba po delu 19 delavcev. Tem delavcem je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 18 oz. 26 dni po izdaji direktorjevega sklepa, kar je v okviru 30-dnevnega roka iz 1. odstavka 96. člena ZDR. Ker je bilo pri toženi stranki zaposlenih 68 delavcev, je šlo za kolektivni odpust in je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev.
Ker tožnik za čas šolanja (pred tridesetimi leti) ni prejel odločbe, iz katere bi bilo razvidno, da je bilo delovno razmerje prekinjeno, in ker je bil v dobri veri, da mu delovno razmerje ni prenehalo, je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje utemeljen. Ni pa utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov in davkov, ker gre za pravico, za katero je določen petletni zastaralni rok, ki je že potekel.
V pisni obdolžitvi (83/2 ZDR v zvezi s 177/1,2 ZDR) morajo biti očitane kršitve dovolj specificirane, da delavec lahko pripravi obrambo oziroma zagovor.
Če delavcu med bolniškim staležem zaradi izredne odpovedi preneha veljati pogodba o zaposlitvi, delavec ne krši pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, če se po zaključenem bolniškem staležu ni vrnil na delo k delodajalcu, čeprav je delodajalec izredno odpoved preklical z enostransko izjavo. Delodajalec ne more delavcu z enostransko izjavo preklicati podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj takšen preklic nima pravnih učinkov. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnica s preklicem izredne odpovedi soglašala, je ponovna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nevrnitve na delo po zaključku bolniškega staleža nezakonita.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSM20399
KZ člen 234a, 234a/1, 234a, 234a/1. ZKP člen 94, 94/1, 386, 94, 94/1, 386.
poslovna goljufija - goljufiv namen - stroški
Bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zatrjuje namreč, da je prvostopno sodišče kršilo prepoved "reformatie in peius", ko je v ponovnem sojenju dopustilo okrožnemu državnemu tožilcu modifikacijo obtožbe, ki je za obdolženca manj ugodna oziroma se je s tem obdolžencu položaj v novem sojenju poslabšal, ter da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, oziroma so v nasprotju z listinskimi dokazi. Pritožba pa nima prav, saj sodišče prve stopnje ni kršilo zgoraj omenjene prepovedi, razlogi sodbe pa si tudi niso v nasprotju sami s seboj niti z listinskimi dokazi. Spremenjeni opis obtožbe za obdolženca ni strožji, ampak le konkretneje opiše obdolženčevo ravnanje. Sicer pa je obdolženčev zagovornik po modifikaciji obtožbe 13.12.2005 izjavil, da ne potrebuje dodatnega roka za pripravo obrambe, ter da še vedno meni, da gre pri obdolženčevem ravnanju za tipičen gospodarski spor in ne za očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije. Pritožba tudi spregleda, da je oškodovanec izpovedal, da sta se z obdolžencem že pred dobavo blaga dogovorila za rok plačila 15 dni, ter da ima izpodbijana sodba na straneh 3 in 4 tudi razloge o tem, zakaj je prvostopno sodišče prepričano, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. Neutemeljeno zato pritožba prvostopnemu sodišču očita nasprotje sodbenih razlogov. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato niso podane.
Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja ne da bi navedla, iz katere točke 372. člena ZKP bi jo naj prvostopno sodišče storilo. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja očitek, češ, da izrek sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu ZKP, "ker je preslepitev omenjena le v pravnem stavku in ni opisano, oziroma ne izhaja, da bi obdolženec oškodovanca preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti poravnane". S tem pa pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Takemu stališču pritožbe ni moč pritrditi. Po mnenju pritožbenega sodišča opis kaznivega dejanja v obravnavanem primeru povsem zadošča, saj abstraktni opis kaznivega dejanja v izreku sodbe ni obvezen, če pa je v njem zajet, pa predstavlja s konkretnim delom opisa celoto. Zato ni potrebno, da bi se v izreku določeni znaki ponavljali, še posebej, če so v zadostnem obsegu konkretizirani že v abstraktnem delu opisa. Zato izrek sodbe, ki obdolžencu očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti ob sklenitvi posla z lažnivim prikazovanjem, da bo naročeno blago v dogovorjenem roku plačal in je z neplačilom gospodarski družbi nastala premoženjska škoda, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Po 381. členu Obligacijskega zakonika oziroma 297. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je procesne obresti mogoče zahtevati le od neplačanih obresti, ne pa tudi od glavnice, in to samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Od splošnih zamudnih obresti se razlikujejo po tem, da splošne obresti tečejo od neplačane glavnice od zapadlosti glavnice do plačila, procesne obresti pa tečejo od zapadlih in neplačanih (zamudnih ali pogodbenih) obresti. V tej določbi je vsebovana izjema od splošnega pravila o prepovedi obrestnih obresti, določena v 375. členu OZ. Od vložitve zahtevka za plačilo procesnih obresti, ki jih lahko stranka zahteva le na zapadli znesek obresti, ne pa tudi od glavne terjatve, pa tečejo od glavne terjatve še naprej obresti po enaki obrestni meri, po kateri so tekle do takrat, od kapitaliziranega zneska zapadlih obresti pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - vročitev ugovora upniku
Ne glede na to, da sicer res ni bilo podlage za tako postopanje sodišča prve stopnje, ko je ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, vročalo upniku, pa tako postopanje ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa.
vstop novega upnika v izvršbo - sklep o nadaljevanju postopka
Da je terjatev prešla na novega upnika, je dokazano s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v L. z dne 9.1.2006, ki je bil izdan v stečajnem postopku prvotnega upnika. Tak pravnomočen sklep veže tako sodišče kot stranke in ga v konkretnem primeru tudi ni bilo potrebno vročati niti dolžniku niti njegovemu pooblaščencu.
ugovor po izteku roka - dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev
Dolžnik je podal hkrati tudi ugovor po izteku roka na podlagi 3. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z 56. čl. ZIZ; trdil je namreč, da naj bi se s predstavnikom upnika, D.P., dne 24.10.2005 ustno dogovorila za odlog plačila terjatve po sklepu o izvršbi. S tem je dolžnik očitno uveljavljal ugovorni razlog po 9. tč. 55. čl. ZIZ.
ZIZ člen 59, 59/2, 65, 65/2, 65/6, 196, 197, 198, 198/1, 201, 207, 208. SPZ člen 42.
ugovor tretjega - napotitev na pravdo - pravica do pritožbe zoper sklep o poplačilu - originarna pridobitev lastninske pravice
Z zavrnitvijo ugovora je kot tretji pridobil pravico začeti pravdo na ugotovitev, da izvršba na ti dve nepremičnini ni dopustna. Pritožnik je imel možnost, da predlaga odlog izvršbe skladno s 73. čl. ZIZ, kar je sicer izkoristil, vendar je tudi ta njegov predlog sodišče pravnomočno zavrnilo. To pa pomeni, da je O.K. v tem postopku že uveljavil vse procesne pravice, ki jih je kot tretji imel na razpolago. Zanj je bil ta izvršilni postopek zaključen. S ponovnim sklicevanjem na (so)lastništvo v izvršilnem postopku že prodanih nepremičnin ne more več posegati v izvršilni postopek. To pa pomeni, da je tudi odpadel njegov pravni interes v tem postopku.
ZOR člen 210, 369, 371, 378, 210, 369, 371, 378. ZPP člen 187, 187.
subjektivna sprememba tožbe - neupravičena pridobitev - zastaralni rok
Glede na to, da je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek tudi na neupravičeni pridobitvi in je sodišče prve stopnje svojo ugodilno sodbo utemeljilo po tem temelju, so neupoštevne vse trditve prve tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, ker pogodba ni bila veljavno sklenjena. Zato tudi ni upoštevna navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo 3. čl. Splošnih pogojev tožeče stranke. Prva tožena stranka je bila, kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, obogatena s tem, da je tožeča stranka zanjo izvrševala ogrevanje stanovanj, katerih lastnik je.
ZDR člen 110, 111/1, 111/1-2, 111/1-6, 110, 111/1, 111/1-2, 111/1-6.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža
Na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more vplivati, da se je tožena stranka v izredni odpovedi sklicevala tudi na odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je splošne narave, ne zgolj na odpovedni razlog po 6. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki predstavlja samostojen oz. poseben razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru zlorabe bolniškega staleža.
Pri obeh sodiščih tožeča stranka uveljavlja od toženca M.L. plačilo (glavničnega) zneska 13.695.000,00 SIT. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre v obeh primerih za isto dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka, primerjati tožbene navedbe (historični dogodek), kakršne so bile podane v predmetni zadevi in v postopku pred delovnim sodiščem (3.odst. 189.čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da naj bi II. odstavek 253. člena KZ sankcioniral pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice zgolj storilcu osebno.
Iz besedila I. odstavka 253. člena KZ „kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ...“ je razvidno, da storilec ravna z namenom pridobitve sebi ali drugemu protipravno premoženjsko korist z obarvanim naklepom, kaznivo dejanje pa je takoimenovana čekovna goljufija.
V II. odstavku gre pri storilcu za enak obarvan naklep kot v prvem odstavku, torej namen, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, pravilnost takega zaključka pa je razvidna iz besedila „enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ...“, možni pa sta dve izvršitveni dejanji in sicer zloraba bančne kartice ali kreditne kartice. Besedilo zakonodajalca v II. odstavku „čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja in si tako pridobi premoženjsko korist“, sicer res ni jasno in natančno, vendar je pravilna in logična zgolj zgoraj navedena razlaga. Tudi iz uvodnih pojasnil k KZ 1995 (Ur. list RS, št. 63/94) je razvidno, da je zakonodajalec kaznivo dejanje čekovne goljufije samo dopolnil še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, ne da bi imel namen ožiti kaznivo dejanje zgolj v korist storilca.
ZDR člen 7, 7/2, 109, 109/2. Kolektivna pogodba za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost člen 24, 24/6.
odpravnina - kolektivna pogodba
Ker je ureditev v kolektivni pogodbi glede odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnico ugodnejša, je tožnica upravičena do razlike v odpravnini med izplačanim (na podlagi zakona) in po kolektivni pogodbi izračunanim zneskom (ob upoštevanju bruto in ne neto plače kot osnove za izračun).
stroški postopka - ugovor tretjega - odločitev o stroških zaradi ugovora tretjega
O stroških postopka zaradi ugovora tretjega se odloči šele po končani pravdi,ki jo prične tretji zaradi nedopustnosti izvršbe, oziroma po poteku roka za pričetek take pravde. Zato izvršilno sodišče, ko odloča o ugovoru tretjega in ga zavrne, odločitev o stroških pridrži.
ZOR člen 47, 47. ZLNDL člen 2, 5, 2, 5. ZPP člen 181, 181/2, 181, 181/2.
vknjižba pravice uporabe - ničnost pogodbe - vrnitveni zahtevek
Vpis pravice uporabe nepremičnin v družbeni lastnini je urejal Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/73), ki je sicer zahteval vpis nepremičnine v družbeni lastnini in pravice uporabe. Pravica uporabe je tako imela značaj posebne knjižne pravice. Materialnopravno zmotno pa je izhodišče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bil vpis te pravice v zemljiški knjigi konstitutiven za pridobitev same pravice na enak način kot velja to za pridobitev lastninske pravice v smislu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma 49. člena Stvarnopravnega zakonika. Za takšno sklepanje ni najti podlage v citiranem Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini niti v Zakonu o združenem delu.
Ali so bili stroški izvršitelja v znesku 35.477,52 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katerih povrnitev je upnik zahteval, sodišče prve stopnje pa z izpodbijanim sklepom tej njegovi zahtevi ugodilo in predmetne stroške naložilo v plačilo dolžnici, je odvisno od odločitve o dolžničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi, od njegove utemeljenosti oziroma neutemeljenosti. Ker sodišče prve stopnje o dolžničinem ugovoru še ni odločalo, še ni mogoče reči, da so bili stroški, ki jih je iz izpodbijanim sklepom naložilo v plačilo dolžnici, potrebni za izvršbo ali ne. Iz tega razloga je s pritožbo izpodbijana odločitev preuranjena.
ZIZ člen 64, 192, 64, 192. ZZK-1 člen 8, 8/1, 8, 8/1.
nedopustnost izvršbe - solastninska pravica - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - pridobitev lastninske pravice na javni dražbi
Tožnik je kot tretji zatrjeval, da ima glede predmeta izvršbe pravice, ki mu omogočajo, da izvršbo prepreči. Tožena stranka je v izvršilnem postopku uveljavljala poplačilo svoje terjatve s prisilno prodajo zastavljene nepremičnine in da se je ob sklepanju pogodbe zanesla na podatke v zemljiški knjigi. Toženec je kot dobroverni zastavni upnik pridobil zastavno pravico. Ti razlogi utemeljujejo materialnopravni sklep, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, po drugi strani je na podlagi sklepa o domiku in sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu le-ta v izvršilnem postopku že pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, v tem trenutku pa je tretji, tožnik, lastninsko pravico izgubil.