Tožnica v danem roku tožbe ni ustrezno dopolnila, prav tako je bila njena vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavržena. Sodišče je v tem primeru utemeljeno, skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, tožbo kot nepopolno zavrglo.
S prvotnim zahtevkom tožniki terjajo povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode zaradi oblastne protipravnosti (rušitev hiše na podlagi ničnega sklepa o izvršbi, nelegalno postopanje pristojnega inšpektorja,...), medtem ko drugo tožeča stranka z razširjenim tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe ter neupravičenega prestajanja pripora in zaporne kazni. Gre za različne dejanske okoliščine in pravno podlago zahtevka.
OZ člen 134. ZPND člen 1, 3, 5, 19, 19/3, 22, 22/1, 22a.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja - podaljšanje veljavnosti ukrepov
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja.
Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s stopnjo verjetnosti, torej ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost podaljšanja ukrepov. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave, na primer na ta način, da vloži tožbo z zahtevkom za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Takšno možnost ima v bodoče na voljo tudi predlagateljica.
Po mnenju sodišča druge stopnje je pri odločanju o podaljšanju ukrepov po ZPND bistveno, ali so že izrečeni ukrepi zalegli. Že izrečeni ukrepi običajno niso zalegli, če povzročitelj nasilja ponavlja nasilna dejanja oziroma krši že izrečene ukrepe. Zgolj izjemoma, pri čemer se izjeme razlagajo ozko, je mogoče podaljšati že izrečene ukrepe, četudi jih povzročitelj nasilja ni kršil, če je na podlagi okoliščin, ki so nastale po izdaji prvotnega ukrepa, mogoče sklepati, da je žrtev še vedno ogrožena, na primer, če povzročitelj nasilja izraža namen, da se bo žrtvi maščeval in ponovil nasilna dejanja (ponovitvena nevarnost).
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2. KZ-1 člen 160, 160/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - višina denarnega povračila - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - resničnost trditev
Ker je bila izredna odpoved podana po preteku objektivnega šestmesečnega roka, ki ga za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 določa prvi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica z izjavama izpolnila znake kaznivega dejanja, zaradi česar bi bila izredna odpoved pravočasna ves čas, ko je možen kazenski pregon, kot to določa drugi stavek drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Toženki ni uspelo dokazati ne natančne vsebine govoric niti tega, da bi govorice sproducirala tožnica ter da bi jih posredovala širšemu krogu oseb. Očitek o širjenju žaljivih informacij glede nakupa stanovanj je nedokazan. Tožnica z izjavo ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (160. člen KZ-1), niti znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve tožnica ni izpolnila že zato, ker je imela upravičene razloge verjeti v resničnost povedanega. Četrti odstavek 160. člena KZ-1 namreč določa, da se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.
ZPP člen 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-8, 354. ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-2.
pravica do obravnavanja pred sodiščem - neupoštevanje vloge - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - možnost sodelovanja v postopku - trajanje postopka - prekluzija navajanja dejstev in predlaganje dokazov
Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje s tem, da ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 3. 2. 2025, tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik je vlogo res sodišču predložil po prvem naroku 21. 10. 2024 kot odgovor na 13. 11. 2024 vloženo vlogo toženke. Vendar pa sta bila nato v zadevi izvedena še dva naroka, na katerih je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, prvi 10. 2. 2025, na katerem je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ta vloga ne upošteva in ne vroča nasprotni stranki, drugi pa 19. 5. 2025 (torej več kot tri mesece kasneje). Glede na navedeno ni mogoče šteti, da bi se zaradi upoštevanja navedene vloge postopek v tem individualnem delovnem sporu zavlekel.
zavrženje tožbe - program vodenja postopka - vezanost sodišča na dokazni sklep - prekluzivni rok za vložitev vloge - vročitev odpovedi - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - fikcija vročitve - dejanska seznanitev
Sodišče po pravilih ZPP ni vezano na program vodenja postopka in ga lahko med postopkom spremeni ali dopolni (četrti odstavek 279.č člena ZPP), prav tako v nadaljnjem teku postopka ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predvidelo v programu vodenja postopka ali v prejšnjih dokaznih sklepih.
Skladno s šestim odstavkom 226. člena ZPP se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. Z oceno, da to v zadevi ni potrebno, sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev, v pritožbi pa tožnica niti ne navaja razloga za nujnost branja listin na naroku za glavno obravnavo.
V četrtem odstavku 125.a člena ZPP je urejena pravica stranke do dostopa do zvočnega posnetka naroka. S pošiljanjem zvočnih datotek v elektronski obliki je sodišče prve stopnje tožnici oziroma njenemu pooblaščencu omogočilo dostop do njih, s čimer je zakonsko obveznost izpolnilo, tožnica oziroma njen pooblaščenec pa bi lahko (glede na to, da naj ustrezne programske opreme za njihovo poslušanje ne bi imela) do posnetka dostopala na sodišču, česar pa nista zahtevala.
Za začetek teka roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je odločilno, kdaj je bila odpoved delavcu pravilno vročena oziroma, če mu ni bila (pravilno) vročena, kdaj je izvedel za to, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. V predmetni zadevi to pomeni, da bi toženka morala dokazati, da je bila izredna odpoved z dne 19. 3. 2024 tožnici 4. 4. 2024 pravilno vročena s fikcijo, ali da je bila tožnica z vsebino odpovedi dejansko seznanjena pred 27. 4. 2024.
dodatek za pomoč in postrežbo - osnovne življenjske potrebe - samostojno hranjenje - opravljanje osnovnih življenjskih potreb
Tožnica je, čeprav z večjimi in dodatnimi napori ter prizadevanji in s pomočjo ortopedskih pripomočkov, še zmožna opravljati večino osnovnih življenjskih potreb sama. Sposobnost, čeprav z večjimi in dodatnimi napori ter prizadevanji in s pomočjo ortopedskih pripomočkov, ne pomeni nezmožnosti zadovoljevanja večine osnovnih življenjskih potreb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00089534
ZDSS-1 člen 63, 70, 70/1, 70/4. ZIZ člen 272.
začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve - težko nadomestljiva škoda - trditveno in dokazno breme v predlogu za izdajo začasne odredbe - nadomestilo za invalidnost
Zatrjevanje tožnika o primanjkljaju v dohodkih, od katerih je odvisna njegova družina, ne predstavlja ustrezne opredelitve težko nadomestljive škode, saj tožnik ni predložil dokazov, s katerimi bi konkretiziral svoje premoženjsko stanje oziroma premoženjsko stanje svoje družine.
V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva. O predlogu sodišče odloča tako, da presodi le predlog za izdajo začasne odredbe.
spremembe v zdravstvenem stanju - III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - starost - pravica do invalidske pokojnine
Glede na to, da pri tožnici v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Tožnica namreč tudi glede na dopolnjeno starost, ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja 65 let starosti, da bi lahko kot invalidka III. kategorije invalidnosti uveljavljala priznanje pravice do invalidske pokojnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00088511
ZIZ člen 29a, 226, 227, 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 273. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tožba na ugotovitev ničnosti - ničnost kreditne pogodbe - delna ničnost - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - zadržanje učinkov - namen zavarovanja z začasno odredbo - dokazni standard verjetnosti - celovita dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe prič - dokaz z zaslišanjem prič - pristranskost priče - Direktiva Sveta 93/13/EGS - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - tuja valuta denarne obveznosti - valutno tveganje - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera ob sklepanju pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nastanek težko nadomestljive škode - hujše škodljive posledice - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - sprememba kreditne pogodbe - glavni predmet pogodbe - načelo afirmacije pogodb - ohranitev pogodbe v veljavi - odvračalni učinek - kaznovalna funkcija - prava in neprava retroaktivnost - pravni vir - preplačilo - reverzibilnost začasne odredbe - dajatveni (povračilni) zahtevek - denarno nadomestilo - lojalna razlaga nacionalnega prava
Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ.
Sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila.
Sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno).
SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.
ZDSS-1 člen 70, 70/4. ZIZ člen 272. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 232/1.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - socialni spor - nezmožnost za delo - težko nadomestljiva škoda - pravni standard - restriktivna razlaga - verjetnost terjatve
V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. V zadevi gre za t. i. regulacijsko oziroma ureditveno začasno odredbo, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojma "težko nadomestljiva škoda".
O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00088490
ZNP-1 člen 42, 101. DZ člen 197,197/1.
nepravdni postopek - sprememba višine preživnine - dvofazni postopek - spremenjene okoliščine - zvišanje preživnine - potrebe mladoletnega otroka - sposobnosti preživninskega zavezanca
Sprememba teh okoliščin mora biti bistvena, saj vsaka sprememba okoliščin na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. V skladu z ustaljeno sodno prakso postopek odločanja o spremembi preživnine poteka v dveh fazah. Sodišče mora v prvi fazi ugotoviti, ali so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile (ta test pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju o spremembi preživnine). Šele če se to potrdi, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine, pri čemer mora tej v drugi fazi ugotoviti vsa tri dejanska izhodišča za določitev nove višine preživnine (potrebe mld. otroka in pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev - staršev) in znova presoditi o višini preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
omejitev starševske skrbi - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - odvzem starševske skrbi - ogroženost otroka - načelo izbire milejšega ukrepa - trajanje ukrepa - odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov - načrt pomoči družini in otroku - pravice in dolžnosti staršev - soglasje staršev
Sodišče je v obravnavani zadevi presojalo, v čem je otrok ogrožen in kateri je najmilejši ukrep za preprečitev oz. odpravo te ogroženosti. Za odvzem starševske skrbi v primerjanih zadevah ni zadostovala pasivnost staršev, ampak je bila odločilna potreba po zagotovitvi stalne skrbi otroku, ki je nobeden od staršev ni zmogel.
ZFPPIPP člen 396, 396/4. ZIZ člen 17, 21, 21/1, 21/2, 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-3, 55/1-8.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - načelo formalne legalitete - vezanost sodišča na izvršilni naslov - seznam neplačanih priznanih terjatev - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo - vpogled v stečajni spis - sklep o izvršbi - izvršljivost izreka odločbe
V konkretnem pravnomočnem sklepu o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 30. 6. 2020 dolžniku sicer ni bil določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti v znesku 10.032,91 EUR (ki je navedena v Seznamu neplačanih priznanih terjatev pod zaporedno številko 10), kar pa je bilo sanirano s sklepom o izvršbi I 1991/2023 z dne 18. 11. 2024, v katerem je sodišče prve stopnje dolžniku določilo rok 15 dni za plačilo navedenega zneska upniku. S tem je bilo popravljeno dejstvo, da sklep o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 30. 6. 2020 prvotno ni bil izvršljiv. Z določitvijo paricijskega roka v sklepu o izvršbi z dne 18. 11. 2024 je namreč sodišče prve stopnje dolžniku omogočilo, da v 15 dneh sam izpolni dolgovano obveznost, za primer, da tega v postavljenem roku ne bi storil, pa je hkrati tudi (pogojno) dovolilo izvršbo.
Z navedenimi ravnanji je nasprotni udeleženec o predlagateljici razširjal informacije, s katerimi je pri njej povzročil ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in strahu.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00088527
ZIZ člen 55. OZ člen 319, 397. ZFPPIPP člen 408, 409, 409/2.
ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovorni razlog - solidarni dolžnik - stečaj nad glavnim dolžnikom - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - odpust dolga
Ne drži, da ima odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja enake učinke, kot sporazumen odpust obveznosti po obligacijskem pravu. Ker s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha samo pravovarstveni zahtevek, in ne tudi materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev, lahko dolžnik (prostovoljno) veljavno (pravno učinkovito) izpolni svojo obveznost tudi v delu, v katerem je upnikov pravovarstveni zahtevek prenehal. Če materialno pravno upravičenje upnika in pravni temelj za izpolnitev ne preneha v razmerju do stečajnega dolžnika, ta toliko manj preneha v razmerju do solidarnih dolžnikov, ki niso v postopku osebnega stečaja. Prav tako ni mogoče šteti, da je (za upnika prisilen, ex lege) odpust obveznosti primerljiv konsenzualnemu odpustu dolga. Tudi, če dolžnik želi primerjati institut odpusta obveznost v stečaju z odpustom dolga v obligacijskem pravu, ta na regresne zahtevke sploh nima nikakršnega vpliva.
ZFPPIPP člen 47. Odvetniška tarifa (2015) člen 10, 10/3, 11, 11/3.
stroški stečajnega postopka - najboljši pogoji za poplačilo upnikov - ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov - potrebni stroški - zastopanje stečajnega dolžnika - stroški zastopanja po odvetniku - prisoja stroškov po OT
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov, kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so potrebni za potek stečajnega postopka. V konkretnem primeru upravitelj ni izkazal, da bi bili stroški že 7. pripravljalne vloge, potrebni.
Predlog neutemeljeno uveljavlja 2 % materialnih stroškov; skladno s tretjim odstavkom 11. člena Odvetniške tarife namreč znašajo materialni stroški pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa le 1 odstotek od presežka.
odgovornost pravne osebe za prekršek - zakoniti zastopnik - dejanski poslovodja - slamnati direktor
Pri pravni osebi je ZCestn v 43. členu določil, da se za prekršek kaznuje odgovorna oseba, to je oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, oziroma ki je dolžna izvajati dolžno nadzorstvo (15. člen ZP-1). Brez te določbe, bi lahko pravne osebe, oziroma pravilneje osebe, ki tvorijo personalni substrat pravnih oseb, nekaznovano izvrševale tiste prekrške v cestnem prometu, ki jih sicer lahko stori samo posameznik. Odgovorna oseba po določbi drugega odstavka 43. člena ZCestn je praviloma res zakoniti zastopnik, ni pa to nujno. Namen zakonodajalca ni bil, da je za tak prekršek objektivno odgovoren zakoniti zastopnik, temveč, da za prekršek odgovarja tista oseba znotraj pravne osebe, ki vodi njeno poslovanje (in ki bi tudi lahko sporočila, kdo je bil dejanski storilec prekrška, pa tega ni storila). V tem smislu pritožnik pravilno opozarja, da je pomembno razlikovanje med tako imenovanim dejanskim poslovodjem in "slamnatim direktorjem", ki ne sodeluje pri vodenju poslov družbe. Le glede prvega se lahko vzpostavi domneva, da je on neposredni storilec prekrška. Prekrškovni organ sicer res ne more v vsakem primeru ugotavljati notranjih razmerij v družbi, zato lahko pri neodzivnosti pravne osebe plačilni nalog izda samo zoper osebo, ki je razvidna iz sodnega registra. Če pa v zahtevi za sodno varstvo ta oseba poda obrazložene navedbe, iz katerih izhaja, da ni sodelovaal pri vodenju podjetja, in za te navedbe predlaga tudi ustrezne dokaze, mora sodišče izvesti dokazni postopek in se prepričati, ali ta oseba dejansko vodi poslovanje pravne osebe in ali je sploh imela dejansko možnost izvršiti očitani prekršek.
ZKP člen 167, 167/1. KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 205, 205/1, 205/1-1.
utemeljen sum - uvedba preiskave - arbitrarnost odločanja - dokazni standard - ocenjevanje utemeljenosti suma - poskus kaznivega dejanja velike tatvine
Pripomniti je, da je naloga sodišča upoštevati razpoložljivo dokazno gradivo (dokaze in dokazne vire), kateremu je dolžno podeliti ustrezen pomen in težo, upoštevaje zlasti logiko in življenjske izkušnje; v tem pogledu je presoja dokaznega gradiva vedno subjektivna, kar pa, če je tudi razumna, ne pomeni, da je pristranska in zato arbitrarna.
ZDZdr člen 74, 75, 76, 76/2, 79. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - socialnovarstveni zavod - upravičeni pritožnik - pogoji za sprejem - (ne)izpolnjeni zakonski pogoji - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - duševna manjrazvitost - motnja avtističnega spektra - vedenjske motnje - mnenje socialnovarstvenega zavoda - pisna izjava - kršitev pravice do izjave v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - prostorske in kadrovske možnosti socialnovarstvenega zavoda - varovani oddelek - časovna omejitev trajanja ukrepov - nezmožnost preizkusa odločbe - preuranjena odločitev - ponovljeni postopek - korist varovanca - druge posebne okoliščine
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o izbiri SVZ, ki naj nasprotnega udeleženca sprejme, kršilo pravila postopka, ko pred odločitvijo ni pridobilo mnenja pritožnika, kot to določa 79. člen ZDZdr. V konkretnem primeru je predlagatelj predlogu sicer priložil mnenja petih SVZ, a to sodišča ne odvezuje, da izbranemu SVZ, v obsegu, kolikor se odločitev nanaša nanj, v postopku zagotovi pravico do izjave. Te sicer ni treba zagotoviti na usten način in zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Ta možnost pa pritožniku ni bila zagotovljena.
Pri ugotovitvi, katera vrsta varovanega oddelka je najprimernejša za namestitev nasprotnega udeleženca in kateri zavod, ki s takim oddelkom razpolaga, bi bil zanj najprimernejši, niso relevantni le podatki o zasedenosti posameznega zavoda, pač pa tudi druge okoliščine (na primer želje in osebne okoliščine osebe, morebitni predlogi najbližjih oseb, pa tudi struktura varovancev v SVZ glede na duševne motnje, za katerimi bolehajo).