Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.
Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.
Skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 5. 2023, tožnik pa je tožbo vložil 2. 6. 2023, zato je bila tožba vložena prepozno.
Toženka je dokazala, da je imela različne potrebe po delavcih glede na različna delovišča, projekte in zasedenost delavcev, ki so opravljali delo šoferja, vzdrževalca gradbenih strojev, mehanika tovornih vozil. Tako je toženka utemeljeno s to pogodbo o zaposlitvi angažirala tožnika, ki ni imel šoferskega izpita, bil pa je mehanik, da so lahko ostali opravljali tudi dela, za katera so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko so bili ostali zaposleni na delovnem mestu mehanika polno zasedeni.
Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemizacije upoštevala vse relevantne pravne podlage.
Tako je v pojasnilo, da se v primeru prelivanja med skupnim in posebnim premoženjem morebitni večji prispevek enega od zakoncev pri vlaganjih nato v primeru spora upošteva pri določitvi deležev na skupnem premoženju in torej lahko vpliva na velikost deležev na skupnem premoženju.
Nadalje je obrazložilo, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja (kar pomeni, da skupno premoženje predstavljata tako aktiva kot pasiva). Vendar pa znesek kredita, najetega med trajanjem zakonske zveze in vrnjenega po njenem razpadu iz sredstev enega zakonca, ne spada v skupno premoženje (t.j. ne predstavlja pasive skupnega premoženja). Če eden od partnerjev odplačuje skupne obveznosti po prenehanju zunajzakonske skupnosti iz posebnega premoženja, bi lahko od drugega terjal povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve), vendar se zaradi plačevanja obrokov iz posebnega premoženja po prenehanju zunajzakonske skupnosti ne morejo spremeniti deleži na skupnem premoženju.
Iz pravne teorije in sodne prakse namreč skladno izhaja, da zavarovalnina ne spada v skupno premoženje (zunaj)zakonskih partnerjev, saj ne predstavlja premoženja, ki bi bilo pridobljeno z delom (67. člen DZ), četudi so bile morda premije za to zavarovanje plačane iz skupnih sredstev. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da se življenjsko zavarovanje, za kar je šlo v obravnavani zadevi, nanaša na osebno dobrino posameznega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja (to je njegovo življenje, zdravje, telesno integriteto, ipd.), kar že po naravi stvari kaže, da ne more predstavljati skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev. Zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, ki je štelo zavarovalnino za skupno premoženje, ker je šlo "za izkupiček (premoženje) iz naslova zavarovanja, s katerim je bila zavarovana skupna (kreditna) obveznost" (21. točka obrazložitve).
Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti.
Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik.
Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.