Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha.
Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta).
Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač po določilih KZ-1 namestitev v socialnovarstvenem zavodu ni možna, zmoten oz. neutemeljen. Posledično po 70.a členu KZ-1 sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.