GZ člen 106. ZGO-1 člen 66, 66/1, 67. ZUP člen 43. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Žalec (2013) člen 75, 75/1.
gradbeno dovoljenje - stranski udeleženec - odmik - gradnja komunalne infrastrukture - pogoji glede dovoza - odmik objekta in dovozne poti od meje - izgranja priključka na javno cesto - odprava izpodbijane odločbe - ugoditev tožbi
Ne prvostopenjski ne organ druge stopnje se nista opredelila do najpomembnejšega tožničinega ugovora, da relevantna zakonodaja ne pozna izraza privatni dovoz in da bi bilo treba sporni cestni priključek opredeliti skladno s pogoji in zahtevami ZC in Pravilnika o projektiranju cest. Upravni organ bi se moral opredeliti do tožničinih navedb in jih ovrednotiti ob upoštevanju vseh treh izvedeniških mnenj vloženih v upravni spis samostojnih parcel in spejeti dokazni dokazni sklep, zakaj je sledil projektni dokumentaciji, da gre za privatni dovoz in s tem za uporabo določbe iz OPN.
Pristojni upravni organ za gradbene zadeve mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Odmiki od parcelnih mej so namenjeni preprečevanju negativnih vplivov na sosednjo posest.
izvršba - davčna izvršba - pravica do izjave - pritožba
Opomin pred izvršbo ni upravni akt, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe. Glede na navedeno, pritožba zoper opomin pred izvršbo ni dovoljena in je zato po presoji sodišča prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper opomin pred izvršbo pravilno zavrgel.
Organ za BPP je na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 21. 2. 2024 naslovil poizvedbo, kdaj je odvetniška družba priglasila pooblastilo za zastopanje nasprotne stranke in ali jo je od tega dne ta odvetniška družba ves čas zastopala. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 12. 3. 2024 odgovorilo, da je nasprotna stranka priložila pooblastilo dne 27. 7. 2023 in da jo je ta odvetniška družba zastopala ves čas. Iz spisa pa ne izhaja, da bi tožena stranka z navedenim odgovorom seznanila tožnico, čeprav je prav na podlagi tega odgovora nato njeno prošnjo zavrnila, kar predstavlja kršitev 9. člena ZUP in na podlagi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka.
Presoja tožene stranke tako lahko vsebuje oceno verjetnosti uspeha s pravnim sredstvom, v zvezi s katerim prosilec prosi za BPP, vendar je ta presoja omejena s pravnim standardom očitne nerazumnosti.
prošnja za dodelitev BPP - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - očitno nerazumna zadeva - napačna uporaba materialnega prava - bistvena kršitev določb upravnega postopka
V tem upravnem sporu je sporna pravilnost in zakonitost odločbe toženke, s katero je zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev BPP za vložitev pritožbe iz razloga, ker ta ni uspela s pritožbo na instančnem sodišču ter je zaključila, da je dodelitev BPP očitno nerazumna. Ker je toženka svojo odločitev nerazumnosti dodelitve BPP gradila le na dejstvu, da je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno, je ugotoviti, da je toženka glede na uporabljeno materialno pravno podlago to nepravilno uporabila, prav tako svoje odločitve ni ustrezno pojasnila in ni pravilno upoštevala opisano mejo očitne ne/razumnosti predloga za dodelitev BPP.
Pravni standard očitne nerazumnosti mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Ker je bila ob izdaji inšpekcijske odločbe vsebina projekta za izvedbo opredeljena že v zakonu, podrobneje pa tudi v podzakonskem aktu, in je torej bila oziroma bi vsaj morala biti znana vsem pravnim naslovljencem (tudi tožniku kot izvajalcu gradnje po izdanem gradbenem dovoljenju), zahtevi inšpekcijskega organa, naj tožnik v določenem roku predloži projekt za izvedbo v zvezi z gradnjo, ki jo izvaja, ni mogoče očitati nekonkretiziranosti in s tem neizvršljivosti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
obnova postopka - obnovitveni razlog - zavrženje predloga - nova dejstva in novi dokazi
Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge
ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen ZUP) in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek. Organ je imel dovolj podatkov, glede na navedbo zadeve za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč izvesti ugotovitveni postopek (144. in 145. člen ZUP) za dosego namena, ki ga ima ta postopek.
ZInfP člen 11, 12. ZDIJZ člen 1, 1a, 4a, 6, 6a. ZUKSB člen 3, 3/2. ZUP člen 22.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - oseba javnega prava - poslovna skrivnost - poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava - pravni posel - banka - pravica do izjave
Zdi se, da je tožena stranka DUTB v konkretnem primeru štela za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, vendar za to ni podala nobene utemeljitve v smislu, da DUTB ne izpolnjuje kriterijev, ki opredeljujejo pravno osebo javnega prava, ali da nima javnega pooblastila na podlagi zakona. Šele, ko Informacijski pooblaščenec, ki je specializiran in avtonomen organ za področje uresničevanja ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja, ugotovi in utemelji, da ne gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ, pride v poštev, če so izpolnjeni zakonski pogoji, določilo 1.a člena ZDIJZ, ki kot zavezance opredeljuje tudi določene poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Opredelitvi informacije javnega značaja, če gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ ali pa če gre za zavezanca po 1.a. členu ZDIJZ se namreč razlikujeta, pomembno pa se razlikuje tudi ureditev izjem glede dostopa do informacije javnega značaja v odvisnosti od tega, za katero vrsto od omenjenih dveh vrst zavezanca gre. Izjeme oziroma pogoji za dostop do informacije javnega značaja, ko gre za porabo javnih sredstev iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ugodnejši za prosilce za dostop do informacije javnega značaja v primerih, ko gre za zavezance, ki so osebe javnega prava iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, v primerjavi z dostopom do informacij javnega značaja, ko gre za porabo sredstev poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.
Tožena stranka se brani, da v upravnem postopku ni bila dolžna seznaniti tožeče stranke s svojim pozivom DUTB in z odgovorom DUTB z dne 23. 9. 2019, sklicujoč se na določbi 11. člen ZInfP2 in 12. člena3 ZInfP. Sodišče pojasnjuje, da je ti dve določbi zaradi pravice do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku mogoče uporabiti le v obsegu, ki je potreben, da se prosilec ne seznani z zahtevanimi informacijami pred dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo odločitve Informacijskega pooblaščenca.
ZUP člen 65, 65/5, 129, 129/1, 129/1-1, 129/1-2. ZTuj-2 člen 51, 51/2, 86, 86/2.
zdravstveno zavarovanje - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - razlika do polne vrednosti zdravstvenih storitev - stvarna pristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti
Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je tožena stranka štela, da pri odločanju o tožnikovem zahtevku ne gre za "ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v RS" (drugi odstavek 86. člena ZTuj-2) in da je torej treba o tožnikovi zahtevi odločiti na podlagi "področnih zakonov". Kot že navedeno bi to narekovalo ugotovitev pristojnega organa in odstop zadeve njemu (peti odstavek 65. člena ZUP). Če pa je tožena stranka menila, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo, bi morala njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči.
ZEKom-1 člen 106, 106/5, 224. Direktiva 2002/19/ES evropskega parlamenta In Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) člen 13, 13/3. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 74, 74/3. ZUP člen 214.
elektronske komunikacije - operater s pomembno tržno močjo - nadzor nad izvajanjem obveznosti - postopek nadzora - obrazložitev odločbe
Izrekanje ukrepov OPTM v zvezi s previsoko ceno storitve je lahko predmet upravnega, tj. inšpekcijskega postopka.
Tožniku morajo biti, če naj zagotovi cene, skladne z regulatorno odločbo, poznani vsi tisti relevantni elementi ERT, od katerih je odvisen način, na katerega se test, ali obstaja pozitivna razlika med maloprodajno ceno proizvoda in stroški njegove proizvodnje, opravi.
Ker vsi elementi ERT niso predpisani z regulatorno odločbo, je bistveno, da morajo biti tožniku kot OPTM zaradi zagotavljanja načela pravne države poznani vsi tisti relevantni elementi ERT, od katerih je odvisen način, na katerega se test opravi, ki morajo biti, če ne drugje, razkriti v modelu ERT, s katerim mora biti pravočasno seznanjen.
Če so postavke sporne, toženka ne more samo našteti imen maloprodajnih stroškov, ampak mora pojasniti njihovo vsebino in razloge, zaradi katerih jih je razporejala na nove in obstoječe uporabnike tako, kot jih je, tj. pojasniti mora, kateri so novi in kateri so obstoječi uporabniki in zakaj se eni obravnavajo kot novi in drugi kot obstoječi in v obravnavanem primeru tudi, zakaj naj bi bilo pri eni podskupini iste skupine stroškov število novih naročnikov drugačno, kot pri ostalih. Utemeljiti mora, na čem taka obravnava temelji, pri čemer sodišče poudarja, da ne zadostuje sklicevanje na maloprodajne ponudbe, ampak mora biti relevantna vsebina teh ponudb pojasnjena v odločbi, listine, na katerih ugotovitve temeljijo, pa morajo biti sestavni del upravnega spisa.
Toženka med strankama spornih vprašanj tudi ne more utemeljiti zgolj s pojasnilom, da tožnik modelu ni ugovarjal tedaj, ko mu je bil predstavljen. Za toženika so namreč zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v izreku regulatorne odločbe, saj predstavljajo materialno pravo.
V skladu z načelom zakonitosti, ki izhaja iz 6. člena ZUP, zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1. ZUP člen 237, 237/2.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar in februar 2021 (119,05 ton) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev - zavrženje prošnje
Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek obrazložitve okoliščin nastale situacije odškodninske tožbe ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.
ZBPP člen 14, 14/1. ZUPJS člen 17, 17/1. ZUP člen 140, 140/2.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni pogoj - vrednost premoženja - vrednost nepremičnine
Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti.
Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.
V postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev mora toženka svojo odločitev obrazložiti na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev.
Obrazložitev toženke je nelogična in nejasna, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti njene odločitve o tem, da se tožničina operacija ne izbere v sofinanciranje. Ustrezna obrazložitev, ki obsega vse razloge za sprejeto odločitev, mora izhajati že iz samega akta.
nedopustna tožba - napačen pravni pouk - sklep o združitvi postopkov - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Izpodbijani sklep o združitvi upravnih postopkov, izdan na podlagi 130. člena ZUP, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče odločalo v upravnem sporu.
Čeprav je bil tožnik v pravnem pouku odločbe organa druge stopnje zmotno poučen, da lahko zoper sklep organa prve stopnje sproži upravni spor, sodišče še pojasnjuje, da napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
univerzalna poštna storitev - glavna obravnava - zaslišanje izvedenca - pisno izvedensko mnenje - izvid in mnenje - dopolnitev
Izvedba glavne obravnave je obvezna, kadar je treba zaslišati izvedenca, v primeru ko izvedenec opravi izvid in mnenje izven ustne obravnave, ga nato poda še ustno na ustni obravnavi, kjer mu stranke lahko postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede opravljenega strokovnega dela z njegove strani, kar velja tudi za vsebinsko dopolnitev izvedenskega izvida in mnenja.
Sodišče pritrjuje tožniku, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, o katerih zahtevkih tožnika je bilo s tem sklepom odločeno. Toženka je to sicer pojasnila v obrazložitvi sklepa, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. V izreku bi namreč morala toženka točno navesti, kateri so tisti zahtevki, ki jih je uveljavljal tožnik, pa je zanje ocenila, da do njih ni upravičen.
javni razpis - subvencioniranje naložb v kmetijska gospodarstva - naložbe v kmetijska gospodarstva - dopolnitev vloge - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - uporaba pravil ZUP
Razčiščevanje in dopolnjevanje dejanskega stanja ne pomeni, da bi na ta način tožena stranka tožnico ponovno pozvala na dopolnitev vloge v skladu s 67. členom ZUP, ampak da bi bila dolžna ravnati skladno z 10. členom ZUP, saj ugotavljanje dejanskega stanja sodi v odločanje in presojo pomembnega dejstva za točkovanje, ki je ostalo nerazjasnjeno. Takšno pomembno dejstvo pa je treba pred odločitvijo razčistiti, če je organ štel, da ni jasno razvidno iz vsebine potrdila.
Tožnik je bil večkrat, nazadnje izrecno in pravilno z dopisom Bpp 663/2023-10 z dne 17. 7. 2023, seznanjen s tem, da tožena stranka kot upoštevno premoženje šteje vseh pet nepremičnin, vključno torej z nepremičnino na parc. št. A., k.o ... in da znaša njena vrednosti po podatkih GURS 35.780,oo EUR. Te vrednosti pa tožnik v upravnem postopku ni prerekal. Res je sicer, da se je tožena stranka tako v predhodnem postopku kot v pozivu z dne 17. 7. 2023 osredotočila predvsem na ugotavljanje vrednosti stavbe na naslovu F., vendar tožniku s tem ni bilo preprečeno, da bi se o izjavil o vrednosti ostalih izrecno naštetih nepremičnin. Neutemeljen je tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka tožnika izrecno "opozoriti", da bo kot njegovo premoženje upoštevala le še druge (ženine) nepremičnine in da vrednost teh presega premoženjski cenzus ter da bo zaradi tega prošnja zavrnjena. Tožena stranka je bila dolžna tožniku dati možnost, da se o vrednostih upoštevnih nepremičnin seznani in o tem izjavi. Ni prišlo do kršitve pravice do izjave, saj je bil tožnik pravilno in dovolj izrecno seznanjen s tem, katere nepremičnine tožena stranka šteje za upoštevne in z njihovimi ugotovljenimi vrednostmi, tožnik pa je imel možnost se o tem izjaviti, vendar se ni.