ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2. SPZ člen 9, 27, 28, 43, 43/2, 269. ZPP člen 8.
priposestvovanje lastninske pravice - priposestvovalna doba - domneva dobre vere - dobroverna posest - dobra vera priposestvovalca - opravičljiva zmota priposestvovalca - pravni naslov za posest - veljavni pravni temelj - izročilna pogodba - meja med parcelama - uporaba dela nepremičnine - obseg zemljišča - skrbnost lastnika stvari - standard povprečno skrbnega človeka - dokazna ocena - pravica do izjave - gradbeno dovoljenje - gradnja nadomestnega objekta - pravica do izjave stranke
Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška.
Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00065193
ZVEtL-1 člen 12, 12/2, 42, 43, 44, 44/3. ZIZ člen 267, 277, 277/1, 278, 278/1. ZPP člen 11, 11/1, 70, 70-6, 213, 213/2, 245, 245/1, 270, 270/3, 300, 300/1. ZNP člen 4, 4/1. Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (1972) člen 3.
skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - originarna pridobitev lastninske pravice - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - dejanska raba - zelene površine - prostori za počitek in rekreacijo - uporaba vrta - prenos pravice uporabe - javne površine - trajanje začasne odredbe - pravni interes v pritožbenem postopku - dokazovanje z izvedencem - naloga izvedenca - združitev dveh postopkov v enotno obravnavanje - sklep procesnega vodstva - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - izločitev sodnika - pravica do izjave - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja
Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.
Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo.
Etažni lastnik večstanovanjskih hiš v naselju (v delu pa tudi lastniki garaž, ki niso etažni lastniki blokov) so pridobili pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču originarno na podlagi zakonskih določb, navedenih v točki 10. obrazložitve, in akcesorno s pridobitvijo lastninske pravice (prej pravico uporabe) na stanovanjih oziroma delih stavb.
Namen zakonodajalca je bil ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe, in presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti.
Funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče stavbam se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno. Pogodba s takšnim predmetom je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.
Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta po stališčih sodne prakse sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, če pred uveljavitvijo ZLNDL ni bila tudi udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.
Ni mogoče slediti naziranju pritožnikov, da vrtički po svoji vsebini ne morejo predstavljati funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestnem naselju.
Obravnavano zemljišče vse od izgradnje stavb do lastninjenja družbene lastnine ni bilo namenjeno javni rabi niti stanovalcem sosednjih stavb zunaj naselja oziroma drugim objektom.
materialni in formalni udeleženci nepravdnega postopka - postopek za delitev solastnine - delitev solastne nepremičnine - udeleženec v nepravdnem postopku - odtujitev nepremičnine med postopkom
Tako materialni kot formalni udeleženci nepravdnih postopkov imajo enak položaj v postopku.
Višina solastninskih deležev na predmetu delitve na procesni položaj udeležencev postopka ne vpliva, saj za presojo položaja udeleženca ni relevantno, ali je ta oseba subjekt materialnopravnega razmerja. Ker ima druga predlagateljica že od začetka postopka položaj udeleženke, je bila presoja, ali lahko vstopi v postopek kot udeleženka ob smiselni uporabi 190. člena ZPP, nepotrebna. Le tistim osebam, ki niso (formalni) udeleženci postopka, pa se nanje sodna odločba neposredno nanaša in osebam, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, sodišče z odločbo prizna položaj udeleženca.
Formalnemu udeležencu nepravdnega postopka po naravi stvari ni mogoče podeliti še statusa materialnega udeleženca postopka.
ZUPJS člen 34, 51, 51/2, 51/2-11. ZSVarPre člen 20. ZUP člen 140, 177.
izredna denarna socialna pomoč - denarna socialna pomoč - nepredložitev listinske dokumentacije
Ker je upravni organ ocenil, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode listin v tujem jeziku, je imel v 177. členu ZUP podlago to zahtevati.
Neutemeljeno je obširno pritožbeno zavzemanje, da pri spornem poslu ni bilo spoštovano načelo ekvivalence nasprotnih izpolnitev, ker so bili trije obroki kupnine (op. zadnji z neizpodbijano asignacijsko pogodbo) poravnani v različnih časovnih okoliščinah. Upoštevanje »časovne komponente« ne kaže na neekvivalentnost izpodbijanega posla. Na to tudi ne kaže dejstvo, da je bil tretji obrok kupnine plačan po asignacijski pogodbi. Enako velja za zatrjevano slab premoženjski položaj dolžnika, s katerim naj bi bila toženka seznanjena. Do neenakovrednosti nasprotnih dajatev pri spornem poslu ni prišlo in je drugačno pritožbeno zavzemanje (tudi s sklicevanjem na tožničine težave pri izterjavi terjatev do dolžnika) neutemeljeno.
OZ člen 131, 147. ZDZdr člen 39, 54, 57. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove - odškodninska odgovornost zdravstvene organizacije (bolnice) - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - protipravno ravnanje - napaka zdravnika - ogroženost zdravja - izvedba dokaza - dokaz z izvedencem medicinske stroke - strokovno vprašanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - razveljavitev prvostopenjske sodbe - trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage
Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da toženka tožnice ne bi smela prisilno hospitalizirati že zato, ker se je tožnica pri toženki zglasila sama. Določb 54. in 57. člena ZDZdr, ki urejajo sprejem osebe na zdravljenje na podlagi napotnice izbranega osebnega zdravnika, psihiatra ali drugega zdravnika, ki je pregledal osebo, oziroma na podlagi mnenja zdravnika, člana enote službe nujne medicinske pomoči, ni mogoče razlagati tako, da drugih oseb, ki takšne zdravstvene dokumentacije nimajo, na zdravljenje ni dopustno sprejeti. Kadar oseba zaradi duševne motnje ogroža svoje življenje, gre brez dvoma za nujno stanje, zato je upravičena do zdravniške pomoči in do zdravljenja, tudi v nasprotju s svojo voljo, če te zaradi duševne motnje ni sposobna oblikovati. V takem primeru napotitev ni pogoj za sprejem osebe na psihiatrično zdravljenje v bolnišnični oddelek pod posebnim nadzorom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074176
KZ-1 člen 29, 29/2, 29/3, 116, 116/1, 116/4, 192, 192/2, 258, 265. URS člen 29, 29/1. ZKP člen 18, 18/1, 367, 367/4, 378, 378/4.
seja pritožbenega senata - nenavzočnost obdolženca - kaznivo dejanje umora - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor na zahrbten način - grozovit način - koristoljubnost - drugi nizkotni nagibi - direktni naklep - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - eventualni naklep - prištevnost obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do obrambe - imenovanje novega sodnega izvedenca - izvid in mnenje izvedenca - odmera kazenske sankcije - teža kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine - olajševalne okoliščine - zmanjšana prištevnost - enotna kazen zapora - pritožba oškodovanca - nedovoljena pritožba - stopnja krivde
Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njuno hčerko, česar nista vedela, saj je to storil skrito njunim očem, na ta način pa si je olajšal dostop do njiju v njuni hiši, kjer mu izvršitve načrtovanega ravnanja nihče ni mogel preprečiti.
V opisu kaznivega dejanja je tako ustrezno konkretizirana tudi koristoljubnost kot nagib, iz katerega je ravnal obdolženec pri odvzemu življenja oškodovanke C. C., v napadeni sodbi pa so razlogi za ta očitek (predvsem v točkah od 67 do 77 obrazložitve) tehtno, pravilno in obširno obrazloženi in jim ni potrebno prav ničesar dodati.
Izvedeni dokazi so nedvomno potrdili, da je bilo njegovo odločno zavračanje delitve njunega premoženja, pri čemer se oškodovanka ni strinjala s tem, da v nepremičnini ostane, temeljni motiv, ki ga je, ob maščevanju in močnem sovraštvu, ki ga je čutil do oškodovanke, vodil pri tem, da ji je odvzel življenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je kazniva dejanja umora načrtoval in da se je pri odvzemanju življenja oškodovancema A. A. in B. B., do katerih je čutil močno sovraštvo, izživljal ter ju je umoril na grozovit način, ko jima je zadal večje število vbodov in potegov in jima brezčutno povzročal hude bolečine, pri čemer je A. A. 25 krat, B. B. pa 13 krat brezbrižno zabodel in ju porezal ter jima povzročal močan strah in hudo psihično trpljenje, ko je dejanji izvrševal v prisotnosti njunega vnuka D. D., ki je ob tem kričal in ga prosil naj preneha, vendar s tem, kljub temu da ga je rotil lastni štiriletni sin, ni prenehal, A. A. pa je med napadom nanjo tudi izvedela, da je pred tem napadel njuno hčerko C. C.
Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dvomiti v popolnost in strokovnost podanih mnenj in da je bilo obrambi omogočeno, da s pomočjo lastnega strokovnjaka pripravi dodatna vprašanja ter ji je bila dana možnost, da ta vprašanja na narokih razčisti. Iz poteka kazenskega postopka je razvidno, da so imele stranke in zagovornik možnost, da izvedencem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja postavijo ustna in pisna vprašanja in da so to tudi storili ter da je podal zagovornik obdolženca številne pisne pripombe na mnenje izvedencev, na katere so izvedenci podrobno in izčrpno odgovorili.
Obramba zagovornika obdolženega E. E. ni podala predloga, da metode dela in dokumentacijo v zvezi z delom izvedenca klinične psihologije pregleda drugi strokovnjak s tega področja in da izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje, teste, preizkuse in drugo gradivo, ki ga je uporabil pri izdelavi mnenja, predloži sodišču, da jih bo drugi strokovnjak lahko preizkusil in o tem podal mnenje. Obramba pa tudi sama ni predlagala strokovnjaka, ki bi na tak način preizkusil mnenje izvedenca klinične psihologije. Tudi potem ko so izvedenci pisno odgovorili na njene pripombe in na glavni obravnavi odgovarjali na vprašanja, med drugim tudi glede metod in načina njihovega dela, zagovornik predloga, da se izvedensko mnenje preizkusi na naveden način, ni podal in je tudi po zadnjem zaslišanju izvedencev izjavil, da dodatnih dokaznih predlogov nima. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in obdolžencu prekršilo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.
Težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pri odmeri kazni ustrezno ocenilo, prav tako obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri posameznih in izreku enotne zaporne kazni. V zakonsko določenem razponu kazni od 15 do 30 let zapora je za posamezna kazniva dejanja odmerilo po 29 let zapora in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se teža obravnavanih kaznivih dejanj, stopnja obdolženčeve krivde in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v posameznih določenih in izrečeni enotni kazni ustrezno odražajo. V določenih posameznih kaznih 29 let zapora, ki jih je odmerilo, prav tako v enotni kazni, pa se v zadostni meri odražata predvsem olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, to je težko otroštvo in mladost obdolženca v primarni družini in dejstvo, da je ravnal v stanju zmanjšane prištevnosti, za katero pritožba državne tožilke neutemeljeno navaja, da je kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati.
Pritožbeno stališče, da bi morala biti vrednost spora (vedno) enaka vrednosti predmeta izpodbijanega pravnega posla, ni utemeljeno. Tretji sme v tuj pravni posel poseči z izpodbojnim zahtevkom le v takšnem obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve (260. člen OZ). Vrednost spora je zato praviloma enaka vrednosti upnikove terjatve. Tožnica bi nižjo navedeno vrednost spora lahko opravičila le s (pravočasno) trditvijo, da se glede na vrednost predmeta izpodbijanega pravnega posla kljub tožbi ne bo mogla v celoti poplačati. Tega pa tožnica doslej ni navajala.
ZD člen 174, 174/2. DZ člen 267, 279. ZPP člen 79, 82, 83.
zapuščinski postopek - stroški postopka - plačilo stroškov postopka - skrbnik stranke - začasni zastopnik
Pritožba pravilno navaja, da se v skladu s 279. členom DZ izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom za otroke in odrasle osebe v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika krijejo najprej iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in končno iz proračuna Republike Slovenije. Vendar to ne pomeni, da je začasni zastopnik, ki je postavljen na podlagi 82. člena ZPP, zavezan k plačilu izpodbijanih stroškov iz lastnega premoženja. K temu ga tudi določbe 82., 83. in 79. člena ZPP (in tudi ne 267. člen DZ) ne zavezujejo. Stroške mora primarno plačati dedič D. A., sicer pa se bodo krili po vrstnem redu, ki ga določa 279. člen DZ.
Informativni dokaz je po sodni praksi samo izjemoma dopusten, če stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati iz razloga, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, kar pa ni konkretni primer.
Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.
ZPP člen 19, 30, 30/1, 32, 32/2, 46, 46/1, 47, 47/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZOdv člen 1, 1/1, 1/2.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - nadaljevanje izvršilnega postopka kot pravdni postopek - odvetnik kot stranka v postopku - odvetnik kot tožnik - spor v zvezi z odvetniško storitvijo - odvetništvo - gospodarski spor
V obravnavani zadevi je tožnica odvetnica, toženka pa je gospodarska družba. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor. Ob upoštevanju navedenega, vrednosti spornega predmeta (1.847,20 EUR) ter sedeža toženke (prvi odstavek 30. člena, prvi odstavek 46. člena in 48. člen ZPP), višje sodišče na podlagi prvega odstavka 25. člena ZPP in v zvezi z 2. točko 104. člena Zakona o sodiščih ugotavlja, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahtevek ugotovitev obstoja motilnega dejanja, slednje pa tudi nima vpliva na odločitev glede dajatvenega oz. prepovednega zahtevka.
ZFPPIPP člen 58, 61, 61/1, 63, 66, 66/1, 121, 121/1, 299, 299/5. ZPP člen 339, 339/2-14.
preizkus terjatev v stečajnem postopku - sklep o preizkusu terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - potrebne sestavine - pravni interes za ugovor - procesna legitimacija upnika - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - dodatni končni seznam preizkušenih terjatev - poprava - popravni sklep - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogojno priznanje terjatev - prerekana terjatev - izločitvena pravica
Zakasnitev pri objavi končnega seznama preizkušenih terjatev na siceršnjo pravilnost sklepa o preizkusu ne more vplivati. To bi bilo lahko pravno relevantno le glede ugotavljanja začetka teka pritožbenega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni problematično.
Po stališču višjega sodišča ob pravilni uporabi zakonskih določil sme ugovarjati tudi drug upnik, če uveljavlja, da ta seznam ne vsebuje pravilne navedbe o tem, da je bil sploh vložen ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali kdo je tak ugovor vložil.
Iz razlogov, ki jih upnica RS navaja, ugovora ni mogoče vložiti. Utemeljenost nadomestne terjatve upnice RS se bo lahko presojala le v pravdnem postopku, če bo le-ta tožbo pravočasno vložila (ali pa predlagala nadaljevanje postopka, če ta že teče proti vsem, ki so terjatev prerekali).
Za ugovor o prerekanju terjatve ima pravni interes vsak upnik, ki participira pri razdelitvi splošne stečajne mase, ki se zmanjša zaradi poplačila nadomestne terjatve iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP.
Višje sodišče opozarja, da je poleg teh dveh upnikov terjatev prerekala tudi upraviteljica. Čeprav je sama terjatev navedla pod naslovom Priznana terjatev, pa je iz njene izjave jasno razvidno, da terjatev priznava le pod pogojem, da bo upnica terjatve z njo uspela v tekočem pravdnem postopku. Izjava o priznanju terjatve mora biti namreč nepogojna, sicer gre za prerekano terjatev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00063489
KZ-1 člen 205, 205/3, 205/3-1.
dokazna ocena - indic kot dokaz - indični dokaz - zaprt krog med seboj povezanih indicev - posredni ali indicijski dokazi
V obravnavani kazenski zadevi sodišče prve stopnje sicer ni razpolagalo z dokazom, ki bi obtoženca neposredno obremenjeval, kar tudi samo priznava, je pa kljub temu navedlo in uspešno dokazno ocenilo številne posredne dokaze (nekateri so bili že zgoraj predstavljeni), ki obtožencu z gotovostjo dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja, saj predstavljajo zaprt indični krog.
Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.
prijava terjatev - prepozna prijava terjatve - terjatev na povrnitev potrebnih in koristnih stroškov - stvarnopravne reparacije - terjatev, nastala po začetku stečajnega postopka - verzijski zahtevek - kondikcijski zahtevek
Upnikova terjatev za povračilo stroškov, ki je verzijske narave, je nastala po začetku stečajnega postopka, prav tako tudi ne gre za katero od terjatev, za katere ZFPPIPP določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prijavo terjatve upnika kot prepozno zavrglo.
ZPP člen 286b, 286b/1. SPZ člen 31, 33, 33/1, 33/2.
sodno varstvo posesti - motenje posesti - zadnje stanje posesti - motilno dejanje - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - dejanska oblast nad stvarjo - pravica do samopomoči - menjava ključavnice - soposest - ekonomski interes - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev
Neposredno pred toženkinim motilnim ravnanjem (21. 10. 2019) je toženec razpolagal s ključi hiše, možnost je imel samostojno vstopati vanjo (kot tudi v garažo oziroma drvarnico) in tega mu ni nihče preprečeval. Tudi če bi se izkazalo, da vseh prostorov ni dejansko uporabljal, to na odločitev o motenju posesti ne bi vplivalo.
Za posest prostorov ni odločilno, da jih posestnik ves čas uporablja. Ob upoštevanju posestne volje (animus possidendi) ima že z možnostjo uporabe dejansko oblast nad stvarjo.
Pogoj za pravico do samopomoči je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Toženkino ravnanje ni bilo ne takojšnje ne nujno, saj je na zatrjevana motilna ravnanja tožnika odreagirala z znatnim časovnim zamikom.
Posestno varstvo je namenjeno predvsem preprečevanju samovoljnega ravnanja, zato je ekonomski interes načeloma podan vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. V obravnavanem primeru so ti pogoji nedvomno izpolnjeni.