materialni in formalni udeleženci nepravdnega postopka - postopek za delitev solastnine - delitev solastne nepremičnine - udeleženec v nepravdnem postopku - odtujitev nepremičnine med postopkom
Tako materialni kot formalni udeleženci nepravdnih postopkov imajo enak položaj v postopku.
Višina solastninskih deležev na predmetu delitve na procesni položaj udeležencev postopka ne vpliva, saj za presojo položaja udeleženca ni relevantno, ali je ta oseba subjekt materialnopravnega razmerja. Ker ima druga predlagateljica že od začetka postopka položaj udeleženke, je bila presoja, ali lahko vstopi v postopek kot udeleženka ob smiselni uporabi 190. člena ZPP, nepotrebna. Le tistim osebam, ki niso (formalni) udeleženci postopka, pa se nanje sodna odločba neposredno nanaša in osebam, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, sodišče z odločbo prizna položaj udeleženca.
Formalnemu udeležencu nepravdnega postopka po naravi stvari ni mogoče podeliti še statusa materialnega udeleženca postopka.
izvršitev odločbe o stikih - stroški - povrnitev preplačil - nasprotna izvršba - sklep o ustavitvi izvršbe - namen denarne kazni
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, sicer pa pritožnica v pritožbi temelja in odmere višine stroškov niti ne izpodbija. Višje sodišče je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, prav tako pa izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na način poplačila teh stroškov in morebitni pobotni zahtevek, v okviru tega pritožbenega postopka niso pravno relevantne in nanje višjemu sodišču ni potrebno odgovarjati. Ko je namreč izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. O nasprotni izvršbi pa odloča sodišče prve stopnje.
Namen sredstva izvršbe, torej izreka denarne kazni po 226. členu ZIZ v primeru nenadomestne storitve, je doseči izpolnitev upnikove terjatve. Ko je namen dosežen, se izvršba zaključi, kot v tem konkretnem primeru, ko je upnik z vlogo z dne 13. 10. 2022 sam sporočil, da od 1. 8. 2022 dalje stiki potekajo v skladu s sodno poravnavo in sklepom o izvršbi se izvršba zaključi. Sklep o izvršbi je tako izčrpan tudi, če se kasneje ne izpolnjuje več obveznosti po izvršilnem naslovu in v istem izvršilnem postopku ni mogoče potem izrekati nove denarne kazni oziroma nadaljevati izvršbe. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep, da se izvršilni postopek v delu uveljavitve nedenarne terjatve izvršitve odločbe o osebnih stikih z otrokom ustavi. Če je dolžnica začela izpolnjevati obveznost po sklepu o izvršbi, v konkretnem izvršilnem postopku namreč ni več pogojev za novi izrek nove denarne kazni. Pravno relevantno za odločitev o pritožbi je le dejstvo, ki je izhajalo iz dopisa upnika z dne 13. 10. 2022, in izpodbijanega sklepa, to je, da se stiki sedaj izvršujejo, s čimer se ta del izvršbe ustavi. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo delno ustavitev postopka, je zgolj deklarativne narave ter morebitne kasnejše kršitve izvršilnega naslova tudi v času pred pravnomočnostjo tega sklepa na drugačno odločitev ne morejo vplivati.
sodna ureditev meje - potek meje - vrednost spornega mejnega prostora - ureditev meje na podlagi zadnje mirne posesti - ureditev meje na podlagi pravične ocene - pravni standard
Po zadnji mirni posesti zaradi posesti dovoza s strani obeh strank, ureditev meje ni mogoča. Pravni standard pravične ocene praviloma pomeni razpolovitev mejnega prostora. Ker v ugotovljenih okoliščinah kakšna drugačna razmejitev kot razpolovitev že zaradi konfiguracije dovoza ne pride v poštev, je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno pravilno, ko je dovoz, torej sporni mejni prostor med stavbama št. 40 in 41, razdelilo na polovico.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00063620
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - bolnišnično zdravljenje - duševna bolezen - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja
Pri zadržani, ki je bila že večkrat na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici (gre za peto hospitalizacijo), gre za koordinacijo dveh duševnih bolezni, in sicer blodnjave motnje ter Alzheimerjeve demence. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa huje ogroža svoje zdravje in življenje. Nadalje je ugotovilo, da zadržana za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposobna, saj je njeno bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ni pripravljena sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritična do svojega stanja.
ugotavljanje invalidnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Sodna izvedenka je upoštevaje prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2 in predloženo medicinsko dokumentacijo prepričljivo pojasnila, zakaj vztraja pri tem, da je pri tožniku potrebna tudi časovna razbremenitev. Ob že podanih stvarnih razbremenitvah, ki niso sporne, je tožnik zmožen za delo 6 ur dnevno.
Sodna izvedenka se je opredelila do vseh bistvenih vprašanj v tem postopku. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o pomanjkljivem oziroma neprepričljivem izvedenskem mnenju.
ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2. SPZ člen 9, 27, 28, 43, 43/2, 269. ZPP člen 8.
priposestvovanje lastninske pravice - priposestvovalna doba - domneva dobre vere - dobroverna posest - dobra vera priposestvovalca - opravičljiva zmota priposestvovalca - pravni naslov za posest - veljavni pravni temelj - izročilna pogodba - meja med parcelama - uporaba dela nepremičnine - obseg zemljišča - skrbnost lastnika stvari - standard povprečno skrbnega človeka - dokazna ocena - pravica do izjave - gradbeno dovoljenje - gradnja nadomestnega objekta - pravica do izjave stranke
Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška.
Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje.
tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - prepozen ugovor - zavrženje ugovora - postopek zavarovanja - nujna zadeva - rok za vložitev ugovora
Pritožbeni očitek, da osemdnevni ugovorni rok v času sodnih počitnic ni tekel, je neutemeljen, saj v zadevah zavarovanja, kamor sodijo tudi začasne odredbe (upnik je v postopku predlagal izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok), tudi v času sodnih počitnic procesni roki tečejo.
ZPIZ-2 člen 30, 143, 143/1, 183, 183/1.. URS člen 158.. ZPP člen 319.
ponovna odmera pokojnine - invalidska pokojnina - neprava obnova postopka - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - plačilo prispevkov
Tožnica je bila v času od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 brezposelna in ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato se tega obdobja ne more upoštevati v pokojninsko dobo. Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-2 se od nadomestil iz invalidskega zavarovanja tudi ne plačujejo prispevki. Ker nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine, ni bilo kršeno materialno pravo.
ZUPJS člen 34, 51, 51/2, 51/2-11. ZSVarPre člen 20. ZUP člen 140, 177.
izredna denarna socialna pomoč - denarna socialna pomoč - nepredložitev listinske dokumentacije
Ker je upravni organ ocenil, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode listin v tujem jeziku, je imel v 177. členu ZUP podlago to zahtevati.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna motnja - psihotično dojemanje realnosti - hujše ogrožanje lastnega zdravja - trajanje ukrepa - mnenje izvedenca - izvedenec psihiatrične stroke
Glede na ugotovljeno duševno motnjo pri udeleženki, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predlogu izvedenca, da je zdravljenje udeleženke v psihiatrični bolnišnici potrebno za obdobje treh tednov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074176
KZ-1 člen 29, 29/2, 29/3, 116, 116/1, 116/4, 192, 192/2, 258, 265. URS člen 29, 29/1. ZKP člen 18, 18/1, 367, 367/4, 378, 378/4.
seja pritožbenega senata - nenavzočnost obdolženca - kaznivo dejanje umora - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor na zahrbten način - grozovit način - koristoljubnost - drugi nizkotni nagibi - direktni naklep - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - eventualni naklep - prištevnost obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do obrambe - imenovanje novega sodnega izvedenca - izvid in mnenje izvedenca - odmera kazenske sankcije - teža kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine - olajševalne okoliščine - zmanjšana prištevnost - enotna kazen zapora - pritožba oškodovanca - nedovoljena pritožba - stopnja krivde
Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njuno hčerko, česar nista vedela, saj je to storil skrito njunim očem, na ta način pa si je olajšal dostop do njiju v njuni hiši, kjer mu izvršitve načrtovanega ravnanja nihče ni mogel preprečiti.
V opisu kaznivega dejanja je tako ustrezno konkretizirana tudi koristoljubnost kot nagib, iz katerega je ravnal obdolženec pri odvzemu življenja oškodovanke C. C., v napadeni sodbi pa so razlogi za ta očitek (predvsem v točkah od 67 do 77 obrazložitve) tehtno, pravilno in obširno obrazloženi in jim ni potrebno prav ničesar dodati.
Izvedeni dokazi so nedvomno potrdili, da je bilo njegovo odločno zavračanje delitve njunega premoženja, pri čemer se oškodovanka ni strinjala s tem, da v nepremičnini ostane, temeljni motiv, ki ga je, ob maščevanju in močnem sovraštvu, ki ga je čutil do oškodovanke, vodil pri tem, da ji je odvzel življenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je kazniva dejanja umora načrtoval in da se je pri odvzemanju življenja oškodovancema A. A. in B. B., do katerih je čutil močno sovraštvo, izživljal ter ju je umoril na grozovit način, ko jima je zadal večje število vbodov in potegov in jima brezčutno povzročal hude bolečine, pri čemer je A. A. 25 krat, B. B. pa 13 krat brezbrižno zabodel in ju porezal ter jima povzročal močan strah in hudo psihično trpljenje, ko je dejanji izvrševal v prisotnosti njunega vnuka D. D., ki je ob tem kričal in ga prosil naj preneha, vendar s tem, kljub temu da ga je rotil lastni štiriletni sin, ni prenehal, A. A. pa je med napadom nanjo tudi izvedela, da je pred tem napadel njuno hčerko C. C.
Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dvomiti v popolnost in strokovnost podanih mnenj in da je bilo obrambi omogočeno, da s pomočjo lastnega strokovnjaka pripravi dodatna vprašanja ter ji je bila dana možnost, da ta vprašanja na narokih razčisti. Iz poteka kazenskega postopka je razvidno, da so imele stranke in zagovornik možnost, da izvedencem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja postavijo ustna in pisna vprašanja in da so to tudi storili ter da je podal zagovornik obdolženca številne pisne pripombe na mnenje izvedencev, na katere so izvedenci podrobno in izčrpno odgovorili.
Obramba zagovornika obdolženega E. E. ni podala predloga, da metode dela in dokumentacijo v zvezi z delom izvedenca klinične psihologije pregleda drugi strokovnjak s tega področja in da izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje, teste, preizkuse in drugo gradivo, ki ga je uporabil pri izdelavi mnenja, predloži sodišču, da jih bo drugi strokovnjak lahko preizkusil in o tem podal mnenje. Obramba pa tudi sama ni predlagala strokovnjaka, ki bi na tak način preizkusil mnenje izvedenca klinične psihologije. Tudi potem ko so izvedenci pisno odgovorili na njene pripombe in na glavni obravnavi odgovarjali na vprašanja, med drugim tudi glede metod in načina njihovega dela, zagovornik predloga, da se izvedensko mnenje preizkusi na naveden način, ni podal in je tudi po zadnjem zaslišanju izvedencev izjavil, da dodatnih dokaznih predlogov nima. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in obdolžencu prekršilo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.
Težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pri odmeri kazni ustrezno ocenilo, prav tako obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri posameznih in izreku enotne zaporne kazni. V zakonsko določenem razponu kazni od 15 do 30 let zapora je za posamezna kazniva dejanja odmerilo po 29 let zapora in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se teža obravnavanih kaznivih dejanj, stopnja obdolženčeve krivde in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v posameznih določenih in izrečeni enotni kazni ustrezno odražajo. V določenih posameznih kaznih 29 let zapora, ki jih je odmerilo, prav tako v enotni kazni, pa se v zadostni meri odražata predvsem olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, to je težko otroštvo in mladost obdolženca v primarni družini in dejstvo, da je ravnal v stanju zmanjšane prištevnosti, za katero pritožba državne tožilke neutemeljeno navaja, da je kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati.
ZPP člen 19, 30, 30/1, 32, 32/2, 46, 46/1, 47, 47/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZOdv člen 1, 1/1, 1/2.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - nadaljevanje izvršilnega postopka kot pravdni postopek - odvetnik kot stranka v postopku - odvetnik kot tožnik - spor v zvezi z odvetniško storitvijo - odvetništvo - gospodarski spor
V obravnavani zadevi je tožnica odvetnica, toženka pa je gospodarska družba. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena Zakona o odvetništvu). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor. Ob upoštevanju navedenega, vrednosti spornega predmeta (1.847,20 EUR) ter sedeža toženke (prvi odstavek 30. člena, prvi odstavek 46. člena in 48. člen ZPP), višje sodišče na podlagi prvega odstavka 25. člena ZPP in v zvezi z 2. točko 104. člena Zakona o sodiščih ugotavlja, da je za odločanje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.
Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahtevek ugotovitev obstoja motilnega dejanja, slednje pa tudi nima vpliva na odločitev glede dajatvenega oz. prepovednega zahtevka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00063592
ZPP člen 105b, 105b/3, 112, 112/1. OZ člen 131.
pritožba poslana po faksu - zavrženje pritožbe - mokra in spolzka tla - krivdna odškodninska odgovornost - potrebna skrbnost - pazljivost pri hoji - pogodbeno zavarovanje - valorizacija zavarovalne vsote - obstoj dogovora o valorizaciji
Kot vlogo, ki je oddana neposredno pri sodišču, je treba šteti tudi vlogo, ki jo je stranka poslala sodišču z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije (po faksu). V tem primeru je vloga pravočasna, če je na sodišču prejeta pred potekom roka. Riziko stranke pa je, ali bo sodišče vlogo res pravočasno prejelo.
Zavarovanka toženke je krivdno odgovorna za nastali škodni dogodek, saj ni pospravila stekla, ki je ležalo na tleh in zato poškodovalo tožnika, ko je padel po tleh.
Čeprav je bil tožnik prostovoljno na obisku v zasebnem objektu in je zavarovanki toženke tudi prostovoljno priskočil na pomoč, ni mogoče zaključiti, da je s tem pristal na škodne posledice ali kakorkoli neskrbno ravnal in prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik zaradi nujnosti posredovanja ni mogel predvideti, da bodo tudi tla spolzka in da bi zaradi tega lahko padel. Zato mu ni mogoče očitati, da ni ravnal s potrebno pazljivostjo pri hoji.
Ker gre za pogodbeno zavarovanje, bi morala biti valorizacija zavarovalne vsote dogovorjena s pogodbo, da bi se lahko upoštevala.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - potreba po delu
Predmet presoje v tem sporu je presoja tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa je tista, ki je bila ob odločitvi o zmanjšanju števila delavcev na destinaciji B. pristojna in dolžna preveriti, ali obstajajo potrebe po delu na drugi lokaciji, in posledično sprejeti odločitev, koliko in katerim delavcem bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZPP člen 286b, 286b/1. SPZ člen 31, 33, 33/1, 33/2.
sodno varstvo posesti - motenje posesti - zadnje stanje posesti - motilno dejanje - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - dejanska oblast nad stvarjo - pravica do samopomoči - menjava ključavnice - soposest - ekonomski interes - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev
Neposredno pred toženkinim motilnim ravnanjem (21. 10. 2019) je toženec razpolagal s ključi hiše, možnost je imel samostojno vstopati vanjo (kot tudi v garažo oziroma drvarnico) in tega mu ni nihče preprečeval. Tudi če bi se izkazalo, da vseh prostorov ni dejansko uporabljal, to na odločitev o motenju posesti ne bi vplivalo.
Za posest prostorov ni odločilno, da jih posestnik ves čas uporablja. Ob upoštevanju posestne volje (animus possidendi) ima že z možnostjo uporabe dejansko oblast nad stvarjo.
Pogoj za pravico do samopomoči je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Toženkino ravnanje ni bilo ne takojšnje ne nujno, saj je na zatrjevana motilna ravnanja tožnika odreagirala z znatnim časovnim zamikom.
Posestno varstvo je namenjeno predvsem preprečevanju samovoljnega ravnanja, zato je ekonomski interes načeloma podan vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. V obravnavanem primeru so ti pogoji nedvomno izpolnjeni.
odlog izvršbe na predlog upnika - podaljšanje odloga - potek časa - jezikovna razlaga zakona - namen zakona
Že iz jezikovne razlage semega odstavka 74. člena ZIZ izhaja, da upnik lahko predlog za odlog izvršbe poda le enkrat, nato pa lahko pred iztekom roka predlaga zgolj podaljšanje odloga, vendar pa odlog skupno ne sem trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga. Čeprav razlaga jezikovno nedvoumnih oziroma jasnih zakonskih besedil ni dopustna (in claris non fit interpretatio), višje sodišče dodaja, da tako razlago zakonske norme potrjuje tudi namenska razlaga, vsebovana v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-J.
Prvi odstavek 154. člena OZ določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Tako je v zadnjem primeru odškodninska odgovornost sorazmerna stopnji krivde vsakega od imetnikov motornih vozil, pri čemer je ob tehtanju stopnje sokrivde po citirani določbi treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče.