ponovni postopek - temelj odškodninske odgovornosti - krivdna odgovornost - odgovornost drugih za mladoletnika - denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodba otroka pri igri - varstvo mladoletnih otrok - skrbno nadzorstvo otrok - dolžna skrbnost - opustitev dolžnega ravnanja - delitev stroškov glede na uspeh v postopku
Sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 144. člena OZ ugotavlja, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzor z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzoru, da mora tožnik dokazati, da je škodo povzročil mladoletnik, da je škodo povzročil v času, ko je bil pod nazorom odgovorne osebe, od katere se povrnitev škode zahteva, da se toženec svoje odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je nadzorstvo opravljal z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
Na podlagi izpovedb prič, ki so zaposlene pri tožencu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njihova naloga, da izvajajo nadzor nad varnostjo otrok, da posredujejo pri igri otrok, ko začnejo teči, da jih umirjajo, da bi s tem preprečili poškodbe. Vendar pa je toženec opustil dolžnostna ravnanja, zato je bilo njegovo ravnanje nedopustno (protipravno), hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je zaradi opustitve teh dolžnostnih ravnanj tožniku nastala škoda, zato je podana tudi (krivdna) odškodninska odgovornost toženca za škodni dogodek.
delovni spor - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - temelj zahtevka - višina odškodnine - stroški izvedenca - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Okoliščine primera so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma način vrednotenja uspeha stranke v konkretnem postopku, ki je bil (zlasti) v starejši sodni praksi lahko tudi ločen glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. Taka metoda je razumna le, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. Obravnavani primer ni tak.
Dejstvo, ali je tožena stranka (tj. C. C. oziroma takratni direktor tožeče stranke) gotovino prejela osebno v roke ali pa jo je prejel kdo drug iz njenega podjetja, je za obravnavani odškodninski zahtevek nepomembno, posledično pa tudi vprašanje, ali je sporne blagajniške prejemke podpisal ravno on. Tožena stranka kot (bivši) poslovodja je bila namreč v vsakem primeru dolžna poskrbeti, da je po Najemni pogodbi dogovorjena varščina tožeči stranki plačana, da se, iz razloga, ker je bila plačana gotovinsko, položi na TRR tožeče stranke oziroma da se uporabi v zvezi s poslovanjem tožeče stranke. Tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Ker tega ni storila, je ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 in je zato, ob hkratni izpolnjenosti preostalih predpostavk, odškodninsko odgovorna.
ZDR-1 člen 136, 136/2. OZ člen 311, 316. ZIZ člen 102.
terjatev iz delovnega razmerja - pogoji za pobot - soglasje delavca - likvidnost terjatve - omejitev izvršbe - pritožbene novote
ZDR-1 s tem v drugem odstavku 136. člena zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja zahteva pogoj pisnega soglasja delavca. To pa ne pomeni, da se v primeru pisnega soglasja delavca izpolnjevanje drugih pogojev za pobot ne ugotavlja, kar se predvsem nanaša na likvidnost terjatve. Če je nelikvidnost terjatve (neobstoj, sodišče prve stopnje uporablja izraza izkazanost in zapadlost) očitna, do pobota ne more priti.
gospodarski spor majhne vrednosti - plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja - etažni lastnik - najemnik - podnajemnik - neposredni uporabnik nepremičnin - subsidiarno poroštvo - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja
Ker je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da subsidiarno poroštvo tožene stranke za obveznosti podnajemnika s Pogodbo z dne 18. 11. 2009 ni bilo dogovorjeno, pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnji sklep tožeče stranke iz obravnavane pritožbe, in sicer da je bilo z vložitvijo predloga za prisilno izvršbo s strani tožeče stranke v postopku VL 129178/2015 in nato vnovič še v postopku I 3005/2017 pred izvršilnim sodiščem zoper podnajemnika, pretrgano zastaranje tudi zoper toženo stranko. Tožena stranka v razmerju do podnajemnika ni porok in zato določba prvega odstavka 1034. člena OZ v tem primeru ni uporabljiva.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 169, 169/3, 175, 175/2.
izločitev sodnika - preiskava - nepristranskost sodnika - videz nepristranskosti sodišča - dvom v nepristanskost - zahteva za preiskavo - sprememba zahteve - razširitev zahteve
Za razliko od pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predsednica sodišča ustrezno upoštevala določila ZKP, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča procesna opravila preiskovalne sodnice ne kažejo na kakršnokoli njeno pristransko ravnanje.
gospodarski spor majhne vrednosti - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje
Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v gospodarskih sporih majhne vrednosti.
ZIZ v sedmem odstavku 178. člena sicer dopušča, da sodišče za ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine ne postavi sodnega cenilca, ki bi v konkretnem postopku izdelal cenitev, ampak ugotovitev vrednosti opre na cenitev, ki je bila izdelana v drugem sodnem postopku, če ponovne cenitve, potem ko jim je že izdelana cenitev vročena v izjavo v skladu z osmim odstavkom 178. člena ZIZ, na svoje stroške ne zahtevajo stranke ali osebe iz drugega odstavka 179. člena ZIZ. Vendar navedeno velja le pod pogojem, da cenitev iz drugega sodnega postopka ni starejša od dveh let. Cenitev, ki jo je sodišče upoštevalo v obravnavani zadevi in ki je bila izdelana v letu 2017, tega pogoja ne izpolnjuje.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00063488
KZ-1 člen 7, 7/2, 92.
izvršitev kazni zapora - zastaranje izvršitve kazni - časovna veljavnost kazenskega zakona - nastop pravnomočnosti - uporaba milejšega zakona - uporaba milejšega zakona v primeru pravnomočne sodbe - načelo alternativnosti
Sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna, torej ne po zakonu, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja.
neplačilo sodne takse - plačilo z nakazilom na prehodni račun sodišča - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Dolžnik ne navaja, da bi dal pravočasno nalog za plačilo, se pravi v roku iz plačilnega naloga, in da je bilo denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka za plačilo.
pridobitev lastninske pravice - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - priposestvovanje po ODZ - aktivna legitimacija - priposestvovalna doba pravnih prednikov - dokazna ocena
Sodišče je sprejelo pravni sklep, da so že tožnikovi pravni predniki priposestvovali sporni parceli. Pravno podlago je pravilno našlo v paragrafu 1460 Občega državljanskega zakonika. Ta določa, da mora imeti priposestvovalec stvar v posesti, ki mora biti pravična, poštena in pristna ter mora trajati ves po zakonu določen čas. Upoštevaje načelno pravno mnenje razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, ki za priposestvovanje nepremičnin določa 20-letno dobo, je zaključilo, da se je ta iztekla najkasneje leta 1958.
Tožnik je v postopku zatrjeval, da je pravni naslednik (dedič) po materi A. A. Vprašanje aktivne legitimacije v postopku na prvi stopnji nikoli ni bilo sporno.
Ker predložena listinska dokumentacija prepričljivo izkazuje, da sta bili sporni nepremičnini vrnjeni toženčevemu očetu že v letu 1946, da pa jih je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 21. 11. 1937 imela v posesti tožnikova pravna prednica in njeni družinski člani, je pravilna odločitev prvega sodišča, da se je priposestvovalna doba iztekla najkasneje v letu 1958 in da je tožbeni zahtevek utemeljen.
ZPP člen 249, 347.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41.. ZDSS-1 člen 68, 68/2.
pritožbena obravnava - priprava na ustno podajanje mnenja - povračilo stroškov
V skladu z 41. členom Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih se izvedenskemu organu prizna 153,00 EUR za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja članice izvedenskega organa, 38,00 EUR za ustno podajanje mnenja in 22,00 EUR za čas potovanja na sodišče in nazaj. Pritožbeno sodišče je na skupni znesek 213,00 EUR, priznalo še 22 % DDV v višini 46,86 EUR, kar skupaj znaša 259,86 EUR.
pravočasna priglasitev stroškov - dejansko plačani stroški
Tožnik bi moral najkasneje na zadnjem naroku pred izdajo sodbe, s katero je bilo v odločeno o stroških postopka, priglasiti stroške, povračilo katerih zahteva v pritožbi. Ker tega ni storil, je neutemeljena njegova pritožba zoper stroškovni sklep.
ugovor dolžnika - sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - odlog izvršbe - dom dolžnika
Drugodolžnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da njegovi nepremičnini sicer predstavljata dom, da upnik izterjuje glavnico 118.476,32 EUR, da je ocenjena vrednost nepremičnin drugodolžnika 103.407,00 EUR ter da med dolgom in vrednostjo nepremičnin ni nesorazmerja.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 41, 41/1, 41/2, 41/4, 41/5.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - ustno podajanje izvedenskega mnenja - priprava na ustno podajanje mnenja - izjemno zahtevno delo
Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 7. 2022 izhaja, da je izvedenka na naroku predložila listine, na katere se je oprla pri izdelavi izvedenskega mnenja in na predložitev katerih jo je tožena stranka pozvala v pripravljalni vlogi, s katero je podala pripombe na izvedensko mnenje. Poleg tega je izvedenka odgovorila na dve vprašanji oziroma pripombi, ki jih je tožena stranka prav tako podala v omenjeni pripravljalni vlogi. Glede na navedeno tako pritožba utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je izvedenka problematiko na naroku predstavila obrazloženo, podrobno in izčrpno ter je vse to zahtevalo dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preračune.
Ni pa mogoče izvedenki odreči plačila za ustno podajanje mnenja v celoti, kot to zahteva pritožba. Izvedenka je na narok vendarle pristopila in odgovorila na pripombe tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča že sam pristop na narok terja določene priprave, sploh ob upoštevanju dejstva, da se izvedencu plačilo za priprave prizna tudi v primeru preložitve naroka (peti odstavek 41. člena Pravilnika).
Na podlagi strokovnih ugotovitev izvedenskega organa, da pri tožnici ni več preostale delazmožnosti, je prvostopno sodišče te ugotovitve utemeljeno štelo kot podlago za svojo odločitev.
ZPP člen 242.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 5/1, 9, 12, 13, 13/2.. ZDSS-1 člen 68, 68/2.
stroški prihoda priče na sodišče - nadomestilo plače - odmera stroškov
Ker priča ni navedla ali izkazala okoliščin, ki bi utemeljevale potrebo po opustitvi vožnje z javnim prevoznim sredstvom, ji je sodišče potne stroške za prihod na sodišče in nazaj priznalo v višini izdatkov za potovanje s potniškim vlakom.
Ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 68. člena ZDSS-1, po katerem v socialnih sporih stroške za izvedbo dokazov z izvedencem vedno nosi tožena stranka, je sodišče potne stroške in nadomestilo plače za izvedeno pričo, ki je osebna zdravnica tožnice in je bila zaslišana v povezavi s tožničinim zdravstvenim stanjem, naložilo v plačilo tožencu.
ponovna odmera starostne pokojnine - dokup zavarovalne dobe za čas študija - sprememba pokojninske zakonodaje
Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 24. 12. 2012, in sicer na podlagi določb ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012. Pravica do starostne pokojnine mu je bila priznana od 31. 12. 2012 dalje, torej še v času veljavnosti ZPIZ-1. V tem primeru je torej tožena stranka utemeljeno postopala po določbah navedenega zakona in so torej pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno opraviti odmero po določbah ZPIZ-2 neutemeljene.
dediščinska tožba - prehod zapuščine na dediča - uvedba dedovanja - pridobitev dediščine - kaduciteta - neznani dedič - uveljavljanje dedne pravice v pravdi - dedna pravica - rok za uveljavljanje pravice do dediščine - pravica zahtevati zapuščino - zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - pravila o zastaranju - subjektivni rok za tožbo - objektivni rok za tožbo - okoliščine konkretnega primera - učinek pravnomočnosti sklepa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev brez bistvenih razlogov za odločitev - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Dediščinska tožba je pravno sredstvo, s katerim zapustnikov dedič v pravdi uveljavlja dedno pravico od posestnika zapuščine. Obravnavana tožba ni dediščinska tožba v ožjem smislu, v kateri je med strankama sporna pravica do dedovanja. Država namreč dediščine ni pridobila kot dedinja, njen položaj temelji na sodni odločbi. Premoženje je nanjo prešlo zato, ker dedinja v zapuščinskem postopku ni sodelovala, in z namenom dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij. Pravi titular dediščine, ki jo pridobi po samem zakonu brez posebne zahteve v trenutku zapustnikove smrti, pa je dedič.
Okoliščina, da bi tožnica svojo pravico lahko uveljavila že v zapuščinskem postopku, v katerem pa (nesporno) ni sodelovala in k sodelovanju tudi ni bila povabljena (oz. pozvana k dedovanju), ji ne preprečuje uveljavljanja zahtevka iz tretjega odstavka 130. člena ZD. Bistveno je, da gre za dedinjo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, to je dedinjo, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, in se dedovanju ni odpovedala. Ničesar od tega sodišče prve stopnje za tožnico ni ugotovilo.
Izhajajoč iz stališča Vrhovnega sodišča RS v 16. točki sklepa II Ips 158/2017, da razlaga pravil o zastaranju ne sme biti takšna, da bi njihov učinek dedičem preprečil ali jim naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do dedovanja, je po prepričanju tega sodišča pri presoji zastaranja treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Okoliščine tega primera, predstavljene v 12. točki obrazložitve, dodatno izključujejo razlago, da enoletni subjektivni rok v situaciji iz drugega odstavka 130. člena ZD ne pride v poštev – za dedinjo, ki je opisane okoliščine poznala, ni nesorazmerno breme, uveljaviti svojo pravico v rokih iz drugega odstavka 130. člena ZD.
ZD začetek teka subjektivnega roka veže še na vednost dediča o tem, kdo je posestnik stvari zapuščine. Pravnomočnost sklepa, na katero je sodišče prve stopnje vezalo začetek teka subjektivnega roka, za vednost tožnice, ki v zapuščinskem postopku ni sodelovala, nima nikakršnega pomena, z njenega vidika gre za objektivno in ne subjektivno okoliščino.
Odločilno je, kdaj je tožnica izvedela, da je prav tožena stranka posestnica stvari zapuščine. Preden je to sploh postala, tožnica za njeno posest gotovo ni mogla zvedeti.
plačilo mesečne rente - škoda zaradi izgubljenega zaslužka - izguba dohodka - bodoča premoženjska škoda - povrnitev premoženjske škode - bruto znesek odškodnine - načelo popolne odškodnine - plačilo davka - predmet obdavčenja - akontacija dohodnine - dokazni standard pretežne verjetnosti
Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube dohodka ne sme odšteti akontacije dohodnine, ampak mora tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine.
O povrnitvi (bodoče) škode zaradi izgubljenega zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari (preslikavi preteklega stanja v bodočnost, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka). Glede nastanka te škode in njene višine se ne zahteva dokazni standard gotovosti, temveč objektivne verjetnosti oziroma mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti.
Pri oškodovancih, ki so bili že pred škodnim dogodkom zaposleni oziroma so z delom redno pridobivali zaslužek, se po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega.