Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18. ZDR-1 člen 154, 154/1.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - dežurni policist - zamenjava delavca
Tožniku se ni bilo treba obračati na toženko z namenom, da bi mu priznala pravico do odmora. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bila tožniku zamenjava za čas odmora zagotovljena. Njegov dogovor s sodelavcem je bil potreben le zaradi določitve časa koriščenja odmora oziroma zamenjave, medtem ko je osebo, ki je bila dolžna zamenjati dežurnega policista, toženka določila vnaprej z vsakokratnimi razporedi dela. Takšna ureditev koriščenja odmora oziroma realizacije priznane pravice ne pomeni kršitve pravil, ki jih našteva pritožba.
ZDR-1 člen 61, 61/1, 200. OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/3.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka je bila tožnikov dejanski delodajalec, saj je obstajala trajna potreba po njegovem delu, zato je njena odgovornost enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je tožnik delo za toženko opravljal kot napoteni delavec, ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja.
SPZ člen 31, 31/1, 33, 33/1, 33/3. ZTLR člen 51. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 365, 365/1-2, 366, 424, 426.
motenje posesti - posestno varstvo - zadnja mirna posest - ekonomski interes za posestno varstvo - zloraba pravic - služnostna pravica - izguba posesti - protipravnost motenja posesti
Ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, aprilu in maju 2020 ni opravljala dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih, da bi bila upravičena do vtoževanega dodatka. Pravilno je ugotovilo, da je toženka delo organizirala na način, da je bila možnost okužbe čim bolj omejena, in sicer po eni strani z navodili (delo od doma, uporaba mask in rokavic), po drugi strani pa z omejevanjem dostopa strank v prostore toženke (in tudi sprejemom strank na hodnikih).
ZPP člen 274. ZDR-1 člen 85, 85/1. URS člen 23. OZ člen 134, 134/1. ZSDU člen 67.
zavrženje tožbe - opozorilo pred odpovedjo - sodno varstvo - delavski predstavnik
Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da pisno opozorilo vsebuje pisno obtožbo po 23. členu URS, zoper katero ima tožnik sodno varstvo, oziroma lahko tudi na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ zahteva odpravo oziroma razveljavitev obtožbe. Pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je namreč enovit akt in ne vsebuje pisne obtožbe kot samostojnega pravnega akta.
CESTE IN CESTNI PROMET - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00065719
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-4. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 1.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - urbanistično mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - kategorizirana javna cesta - prostorski akti - kategorizacija nepremičnine za javno dobro
Drži, da je parcela 685/9 danes javna cesta, saj jo je pritožnica z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v letu 2005 kategorizirala kot občinsko cesto. Drži tudi, da je ugovor javnega dobra relevanten za obseg pripadajočega zemljišča. Vendar pa pritožnica spregleda, da bi bil tak ugovor lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z dokazi, da je imela sporna parcela namembnost zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, že v času pred lastninjenem. Ni namreč pomembno, ali je bilo neko zemljišče razglašeno za javno dobro po sedaj veljavnih predpisih, bistveno je, ali je bilo zemljišče v času pred nastopom lastninjena namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar ali redni rabi stavbe.
pravno priznana nepremoženjska škoda - smrt starša - starost oškodovanca - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - smrt mame - avstrijska sodna odločba
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v tej zadevi podane materialnopravne predpostavke, ki ustrezajo tisti vrsti pravno priznane nepremoženjske škode, ki se umešča v pojem "škoda zaradi žalovanja" oziroma v nemškem jeziku "Trauerschmerzensgeld". Primer, ki ga tožnik navaja v pritožbi, pa je umeščen v drugo pravno priznano vrsto nepremoženjske škode in sicer "škoda zaradi šoka" oziroma "Schockschadenschmerzensgeld".
V skladu z razlago v avstrijski sodni praksi, se pri odločanju o višini denarne odškodnine škode zaradi žalovanja, primarno upošteva intenziteta medsebojnih odnosov; kot dokazno pomembna dejstva (indici) pa še starost oškodovanca in pokojnega ter obstoj življenjske skupnosti. Poudarja se tudi, da je odmera denarne odškodnine odvisna od okoliščin konkretnega primera in se zato "izmika posplošenemu vrednotenju"
IZVRŠILNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00066255
ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izpodbijanje sklepa skupščine - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).
Glede na pravkar povedano je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo izkazano, da bi katerikoli stranki v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot nasprotni stranki in da sta v tem smislu v enakem položaju. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožbe, da za tožnika kot družbenika toženke ni povsem vseeno (to ga moti oz. temu nasprotuje), ali bo skrben pregled poslovanja družbe s strani konkurenta opravljen ali ne, ampak to samo zase ne predstavlja oz. dokazuje (s stopnjo verjetnosti) obstoja "hujših neugodnih posledic" (vsaka neugodnost v tej zvezi seveda ni pravno relevantna). Le-te namreč morajo biti ustrezno konkretizirane in njihov obstoj izkazan na realni in ne zgolj na splošni in hipotetični ravni, česar pa tožnik ni v postopku ni uspel izkazati.
actio pro socio - predujem za kritje stroškov postopka - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - status družbenika - pasivna legitimacija
Presoji zakonitosti vpisov v sodni register je namenjen registrski postopek, za presojo zakonitosti odločitev (npr. sklep skupščine), ki so bili podlaga tem vpisom, pa so namenjeni drugi postopki, pri čemer (morebitno) ugotovljena ničnost v takih primerih načeloma učinkuje ex tunc, saj je pomembno, da se družba in tretji v pravnem prometu lahko zanesejo na veljavno opravljanje funkcije tistega, ki je kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register.
Če so preostale tožnice družbeniki pritožnice, pa vložena družbeniška tožba mora „obstati“. Dejstvo, da drugi tožnik ni družbenik, še ne pomeni, da takšnega položaja nimajo ostale tožnice, ki so tožbeni zahtevek zoper toženke uperile v svojem imenu in na račun družbe. Pritožnica mora zato v konkretnem primeru predujem za stroške postopka založiti ne glede na korporacijski status (le) drugega tožnika.
Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu in ne po procesnem pravu, saj je to stvar presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku.
Stroške postopka v primeru actio pro socio krije družba, sodišče pa s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške; če predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in ne glede na to, ali je predlog podala tudi stranka postopka. Zato na predlog stranke ni vezano.
Povzete pritožbene navedbe, vključno z ostalimi navedbami v pritožbi pravilnih razlogov izpodbijanega sklepa nikakor ne morejo omajati. Kot je prvostopno sodišče jasno navedlo v izpodbijanem sklepu, v obravnavani zadevi niso bile izpolnjene formalne procesne predpostavke za obravnavanje vloge A. A. kot obtožnega predloga. Kljub pozivom vlagateljica v danem roku svojega predloga ni dopolnila oziroma popravila tako, da bi ga lahko sodišče obravnavalo, zaradi česar je vlogo A. A. tudi utemeljeno zavrglo.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6, 12a, 12a/2. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8, 8/1, 27, 27/1. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca - finančno stanje prosilca - dohodek, ki se upošteva - denarna sredstva na bančnem računu - prihranki prosilca - posojilo - pravni pouk o pritožbi - napačen pravni pouk - dovoljenost pritožbe zoper sklep o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, znesek 6.155,11 EUR predstavlja sredstva na računu drugega tožnika. Pri tem pa ZUPJS niti ZSVarPre ne določata nobene izjeme, da se tak znesek (tudi če ga je nakazala na račun mati taksnega zavezanca) ne bi upošteval kot premoženje taksnega zavezanca.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066668
SPZ člen 8, 256, 256/1, 271, 271/1, 271/2, 271/4. GZ-1 člen 150, 150/1. ZBPP člen 46, 46/3.
stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pravica uporabe za gradnjo - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe stavbnega zemljišča - odstop od načela povezanosti stavbe in zemljišča - upravna dovoljenja - legalizacija objekta - zakonita gradnja - gradnja na tujem svetu - venire contra factum proprium - brezplačna pravna pomoč
Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču.
Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu.
Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi.
Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 7, 8, 212. KZ-1 člen 177, 177/1, 314, 314/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali tožnikovo ravnanje ustreza kateremu drugemu kaznivemu dejanju, če je ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni iz prvega odstavka 177. člena KZ-1. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikova (priznana) kršitev izolacije izpolnjuje npr. znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, je preuranjena ugotovitev, da očitana kršitev ne izpolnjuje znakov nobenega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066518
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-9, 371/2. URS člen 39.
žaljiva obdolžitev - razžalitev - obsodilna sodba - sprememba sodbe - oprostilna sodba - zmanjšana kriminalna količina - napačna pravna opredelitev dejanja - članek v medijih - pravica do obrambe - popolna rešitev predmeta obtožbe - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - negativna vrednostna ocena - pravica do svobode izražanja - žaljiva izjava - sredstvo javnega obveščanja - novinar - javna oseba - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do zasebnosti - namen zaničevanja - resna kritika dela javnih oseb
Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.
Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.
Sodišče prve stopnje je zmotno zgolj na podlagi vsebine mnenja sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, da je potrditev identitete tožnice na videoposnetkih zaradi slabe kvalitete, oddaljenosti od kamer in nošenja maske neizvedljiva, štelo, da toženka očitka v odpovedi ni dokazala. Izvedba dokaza s sodnim izvedencem (vsaj v tem delu) niti ni bila potrebna, saj je tožnica sama, ko je bila zaslišana kot stranka na naroku za glavno obravnavo, potrdila, da je na spornih videoposnetkih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00069574
KZ-1 člen 116, 116/4.
poskus umora - zakonski znaki - nizkotni nagibi - ljubosumje - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji
Ljubosumje je bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe ter tudi nezadovoljnost zaradi uspehov ali prednosti koga, kot to določa tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil obtoženec ljubosumen. Sodišče prve stopnje sklepa na ljubosumje obtoženca na podlagi zaljubljenosti obtoženca in na podlagi izpovedbe izvedenca. Na podlagi zaljubljenosti obtoženca še ni mogoče z gotovostjo sklepati tudi na ljubosumje, saj gre za različna čustva. V primeru zaljubljenosti gre za stanje, ko prevlada čustvena navezanost z upoštevanjem le dobrih, lepih strani, navedeno pa ne more z gotovostjo kazati na ljubosumje. Tudi izpovedba izvedenca, kot jo povzema sodišče prve stopnje, zgolj dopušča možnost obstoja ljubosumja glede na druge ugotovitve izvedenca, ne predstavlja pa prepričljivega zaključka izvedenca na podlagi njegovega dela.
Obtožencu se očita, da naj bi dejanje storil iz drugih nizkotnih nagibov v smislu 4. točke 116. člena KZ-1, ki naj bi ga predstavljalo ljubosumje. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugačne presoje že ugotovljenih dejstev ugotovilo, da ni dokazano, da bi obtoženec dejanje storil zaradi ljubosumja in s tem tudi ne zaradi drugih nizkotnih nagibov ter je posledično navedene očitke izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066203
KZ-1 člen 86.
nadomestitev izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebne okoliščine na strani storilca
Sodišče, kot je že navedeno namreč izrečeno zaporno kazen nadomesti z zaporom ob koncu tedna le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter glede na nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. V obravnavani zadevi pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da okoliščine na strani obsojenca niso takšne, da bi opravičevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna. Zato je prvostopno sodišče predlog obsojenca tudi utemeljeno zavrnilo.
ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti.
Glede na obrazloženo bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala.