ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 365-3.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - prepoved razpolaganja z nepremičninami - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - objektivna nevarnost - trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi morala upnika zatrjevati in dokazati aktivno dolžnikovo ravnanje v smeri odtujevanja zatrjevanega skupnega premoženja z namenom onemogočanja izterjave njune terjatve. Po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve objektivna in ne subjektivna nevarnost, upnika pa v obravnavani zadevi začasno odredbo predlagata za zavarovanje nedenarne terjatve (in ne denarne).
Številni v izpodbijanem sklepu navedeni in pritožbeno neproblematizirani razlogi utemeljujejo obstoj tega pripornega razloga, ki ga je sodišče prve stopenj argumentirano oprlo na močne navezne okoliščine na tujo državo, manjko naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo ter na predhodne obsodbe v Nemčiji in Romuniji, ki kažejo na njegovo mobilnost.
Pritožbena zatrjevanja, da ne gre za hujši prekršek, saj ni storil prometne nesreče in ni nikogar življenjsko ogrožal, niso utemeljena, saj zgoraj povzeta določba 23. člena ZP-1 kot hujši prekršek določa vsak prekršek zoper varnost cestnega prometa, v zvezi s katerim je storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 KT, s pravnomočnim plačilnim nalogo pa je bilo storilcu izrečenih 8 KT.
spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - časovne meje pravnomočnosti
Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob opisani pasivnosti toženke pa, ko je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe.
izvršba - izvršilni naslov - ugovor - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - trditveno breme - obrazloženost ugovora - predlog za odlog izvršbe - predlog za dopustitev revizije - razlogi za odlog izvršbe
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje o neobrazloženosti ugovora. Dolžnik v ugovoru ni zanikal obstoja upničine terjatve, ki sicer izhaja iz izvršilnega naslova, in je sam navedel, da upničine denarne terjatve še ni v celoti poravnal, v ugovoru pa tudi ni navedel navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prva stopnje, ki je dolžnikov ugovor v skladu s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ zavrnilo.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik ponavlja navedbe v predlogu za odlog in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da predlog za dopustitev revizije, na katerega se je skliceval v predlogu za odlog in se ponovno sklicuje v pritožbi, ni izredno pravno sredstvo po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, ampak bi to bila šele pravočasno vložena revizija po sklepu o dopustitvi revizije. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen noben drug pogoj za odlog izvršbe, saj sporna nepremičnina ni dolžnikov dom, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s vprašanjem sorazmernosti denarne terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, dolžnik pa tudi ni izkazal drugih posebno upravičenih razlogov za odlog.
ZPND člen 5, 19, 19/1, 19/2, 21, 21/1. ZNP-1 člen 34.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev uporabe stanovanja v skupni uporabi - utemeljenost predloga po zpnd - pravočasnost predloga - pogoji za izrek ukrepa - pomanjkljive navedbe - odločanje po pravilih nepravdnega postopka - materialno procesno vodstvo v nepravdnem postopku - procesna aktivnost sodišča - pritožbene novote v nepravdnem postopku
Predlagateljica je v predlogu za zadnjih šest mesecev resda podala skope trditve o doživetem nasilju, vendar bi moralo po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje zadnje dogodke, ki jih zatrjuje predlagateljica (gibanje nasprotnega udeleženca po mestu in zadrževanje po lokalih na način, da lahko spremlja gibanje predlagateljice, grožnja ob menjavi imena in priimka na nabiralniku), ocenjevati tudi v povezavi s preteklimi dogodki, ki jih prav tako zatrjuje (da je bila med drugim večkrat žrtev fizičnega in psihičnega nasilja s strani nasprotnega udeleženca ter deležna posrednih ali neposrednih groženj s smrtjo, saj nasprotni udeleženec poseduje pištolo). Odločitev o zavrnitvi predlaganih ukrepov je zato preuranjena, saj bi moralo sodišče prve stopnje, zlasti glede na naravo postopka po ZPND, ki je v celoti usmerjen v zaščito žrtev, poskrbeti, da bi predlagateljica predlog dopolnila z vsemi odločilnimi dejstvi tudi glede zadnjih dogodkov, ki jih je opisala le splošno.
Časovna oddaljenost datuma, odkar predlagateljica ne biva več v stanovanju, ne omogoča izreka ukrepa po 21. členu ZPND, ki ureja prepustitev stanovanja v skupni rabi; torej stanovanja, v katerem žrtev še živi ali je živela pred kratkim. Namen varstva po 21. členu ZPND je v tem, da se je v primeru iz stanovanja v skupni rabi (ne glede na lastniška ali druga razmerja) dolžan umakniti nasilnež in ne žrtev; gre za reševanje akutne situacije. V obravnavani zadevi pa predlagateljica in nasprotni udeleženec ne živita več skupaj že od septembra 2011, uporabo stanovanja po tem času pa sta dogovorila.
prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - preizkus pravilne uporabe materialnega prava - povrnitev škode - padec - večstanovanjska stavba - protipravna opustitev - pravila stroke - pohodna površina - pravni standard dolžne skrbnosti
Padci v notranjih prostorih, zaradi narave stvari (logičen argument razlikovanja, s katerim se poudarja, da so razlike med urejenostjo zunanjih in notranjih površin pogojene z njihovimi različnimi lastnostmi in vplivi nanje) terjajo upoštevanje različnih okoliščin (dejstev) in temu prilagojeno razlago materialnega prava, a osnovna izhodišča te razlage so bistveno podobna - odškodninska obveznost za morebitno opustitev se lahko vzpostavi le, če je bila nevarnost ob ustrezni skrbnosti odgovorne osebe prepoznavna; upoštevati je potrebno, kateri ukrepi za zmanjševanje takšne nevarnosti so bili možni in predvidljivi, pri čemer ta dolžnost ne sme biti pretirana; ravnanje oškodovancev pa se primerja z običajnim (normalnim) pešcem, ki mora biti pozoren (skrben) pri hoji ("gledati predse"). V okoliščinah konkretnega primera in sicer, da je širina vhoda 3,10 m; da je bilo potrebno premostiti višinsko razliko 1 cm zelo ozkega (po širini) kovinskega roba, torej je bil potreben povsem normalen, običajen korak tudi v dolžino; tožnica živi v tem bloku že več let, takšno stanje je trajalo dve leti, ob padcu ni bilo nobenih drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno zaznavanje in hojo, je zato pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izrecna odklonitev operativnega posega - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba prvostopne sodbe - ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom
Utemeljen je pritožben očitek, da sodišče prve stopnje razlog o neizvedeni operaciji v Sloveniji zmotno utemeljuje z odpovedjo sodelovanja UKC A. z dr. B. B., menjavo kirurgov in dejstvom, da kardiokirurg ni bil na razpolago. Zgolj v primeru, da posega v Sloveniji ne bi bilo mogoče opraviti, ker ne bi bilo ustreznih izvajalcev ali tehničnih pripomočkov, je mogoča ugotovitev, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in je poseg treba opraviti v tujini ter priznati zavarovancu pravico do zdravljenja v tujini. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako.
V obravnavani zadevi ni pomembno, da operacije ne bi zagotovila domača institucija, temveč je bila zagotovljena s sodelovanjem referenčnih centrov v tujini. To namreč še vedno pomeni zagotovitev posega v okviru javnega zdravstva.
Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zavarovanec v okviru javnega zdravstvenega sistema poda soglasje za poseg, in ne soglasja, da bo poseg opravil točno določen kirurg.
Ker je tožnica v mesecu aprilu 2017 izrecno odklanjala izvedbo operacijo in se za operacijo v okviru javne zdravstvene mreže ni odločila, čeprav je bila seznanjena z možnostjo operacije najprej pri dr. B. B. in nato na Češkem, ter se je raje že v mesecu novembru oziroma decembru 2017 odločila za operacijo v F. (Anglija), sodišče prve stopnje pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni pravilno zapolnilo in je zmotno uporabilo materialno pravo.
ZS člen 5, 5/1. ZKP člen 7, 7/1, 7/3. ZP-1 člen 59, 59/3, 62, 62-2, 65, 65/9, 67, 67/1, 67/1-1, 155, 155/2.
zahteva za sodno varstvo - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - uporaba jezika v postopku - uporaba slovenskega jezika v vlogah - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Ker je tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zavrniti zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora.
zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodne takse - vpogled v podatke iz uradne evidence - zavrženje nedopolnjenega predloga - posledice nedopolnitve vloge
Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni vseboval lastnoročnega podpisa stranke in njenih družinskih članov, pa tudi ne drugih obveznih sestavin, ki jih opredeljuje drugi odstavek 12. člena ZST-1. Zato sodišče ni smelo samo pridobivati podatkov iz javnih evidenc, saj za to ni imelo ustrezno podpisane privolitve. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da predloga za taksno oprostitev ni dopolnil s podatki, kot mu je bilo naloženo v pozivnem sklepu, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 7, 8, 212. KZ-1 člen 177, 177/1, 314, 314/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali tožnikovo ravnanje ustreza kateremu drugemu kaznivemu dejanju, če je ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni iz prvega odstavka 177. člena KZ-1. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikova (priznana) kršitev izolacije izpolnjuje npr. znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, je preuranjena ugotovitev, da očitana kršitev ne izpolnjuje znakov nobenega kaznivega dejanja.
vrnitev v prejšnje stanje - zdravstveno stanje - komunikacijska tehnologija
Zdravstveno stanje je osebna zadeva pacienta, vendar brez podrobnih trditev v čem je bilo tako hudo, da zakonita zastopnica (ne le ob komunikacijskih možnostih, na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pač pa tudi ob drugih tehnoloških rešitvah) ni mogla v roku plačati sodne takse po vročenem plačilnem nalogu ne pomeni avtomatično opravičljivega razloga za zamudo.
Dolžnik opravlja plačila s pomočjo spletnega bančništva in za pravočasno plačilo sodne takse direktorici ni bilo potrebno zapuščati doma.
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
Kot je v točki 12 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka, če bi želela, da je tožba popolna in vsebinsko sposobna za obravnavo, najprej navesti in določno opredeliti poškodovane/uničene stvari, v zvezi s katerimi postavlja tožbeni zahtevek (navesti ID znake zemljiških parcel kmetijskih zemljišč, navesti naslove stavb, navesti odseke lokalnih cest). V nadaljevanju bi morala navesti, kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem določno opredeljenem kmetijskem zemljišču oziroma na posamezni zaokroženi celoti kmetijskih zemljišč, nato pa navesti kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posamezni določno opredeljeni stavbi in kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem odseku ceste. Soglašati je treba s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna zahteva odraz načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče ne sme razporejati odškodnine po posameznih zahtevkih oziroma po posameznih postavkah premoženjskih škod, ampak je to (temeljna) pravica in obveznost tožeče stranke, ki mora v trditveni podlagi navesti, koliko odškodnine zahteva za vsako poškodovano stvar. Tožeča stranka bi morala po pravilnem stališču izpodbijane sodbe navesti tudi izvedena/potrebna sanacijska dela in stroške za odpravo škode poškodovanih/uničenih stvari, in sicer posebej za vsako posamezno določno opredeljeno kmetijsko zemljišče oziroma za posamezno zaokroženo celoto kmetijskih zemljišč, za vsako posamezno določno opredeljeno stavbo in za vsako posamezno določeno opredeljeno cesto. Sodišče prve stopnje je v točkah 28 in 29 ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivom z dne 16. 8. 2018 in z dne 11. 3. 2022 ni zatrjevala in v posledici tega tudi ne dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke za povračilo te škode. Tožeča stranka ni navedla, da je oziroma je bila v času škodnega dogodka lastnica poškodovanih objektov (Gasilskega doma v N. in Športnega parka S.) ali pa da ima oziroma je imela na teh stvareh katero drugo stvarno ali obligacijsko pravico ali interes, zaradi česar je poškodovanje teh nepremičnin predstavljalo poseg v njene pravice oziroma v njeno pravno sfero. Tožeča stranka je celo v prvem odstavku točke VIII tožbenih navedb navedla, da je zaradi posledic poplavnega dogodka prišlo na nepremičninah, "last oškodovancev", do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin in v posledici tega iz enakih razlogov do zmanjšanja kvalitete bivanja. Že iz njenih navedb torej izhaja, da so poškodovani objekti v lasti tretjih oseb, zato je tožba neodpravljivo nesklepčna. Sicer pa tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je lastnik Športnega parka v S. Športno društvo S., lastnik Gasilskega doma v N. pa Prostovoljno gasilsko društvo N., pri čemer imata omenjeni društvi samostojno pravno subjektiviteto, ki je ločena od tožeče stranke, zaradi česar slednja nima aktivne stvarne legitimacije za zahtevek na povračilo škode zaradi poškodb športnega parka oziroma gasilskega doma. Enako velja za zahtevek z naslova "zmanjšanje kvalitete bivanja", pri čemer je tožeča stranka pravna oseba, za katero takšen zahtevek ne more predstavljati pravno priznane škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066518
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-9, 371/2. URS člen 39.
žaljiva obdolžitev - razžalitev - obsodilna sodba - sprememba sodbe - oprostilna sodba - zmanjšana kriminalna količina - napačna pravna opredelitev dejanja - članek v medijih - pravica do obrambe - popolna rešitev predmeta obtožbe - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - negativna vrednostna ocena - pravica do svobode izražanja - žaljiva izjava - sredstvo javnega obveščanja - novinar - javna oseba - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do zasebnosti - namen zaničevanja - resna kritika dela javnih oseb
Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.
Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.
Sicer pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi ta priča imela kakršen koli interes obdolženca po krivem obremeniti, zato s takšnimi posplošenimi in z ničemer podkrepljenimi trditvami zagovornik ne more prepričati v nasprotno, zlasti ker prvostopenjsko sodišče niti za oškodovanca ni ugotovilo, da bi imel slednji interes po krivem obremeniti obdolženca (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe).
pregled in prepis sodnega spisa - predlog tretjega - pravica do izjave
S tem ko predloga tretje (predlagateljice) za pregled in prepis spisa (drugi odstavek 150. člena ZPP) ni vročilo pravdnima strankama, da se o njem (predhodno) izjavita, je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Citirana zakonska določba je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave R Slovenije. Če ima pravdna stranka v okviru tega načela med drugim pravico, da se opredeli do navedb in dokazov nasprotne stranke, ji še toliko bolj pripada pravica, da se opredeli do navedb in predloga tretjega, ki ni stranka postopka in se zavzema za pregled ter prepis spisa, ki je dovoljen pod pogoji iz drugega odstavka 150. člena ZPP.
odpoklic člana uprave delniške družbe - sklep nadzornega sveta - ničnost in izpodbojnost - poslovnik nadzornega sveta - kršitev določil poslovnika - kršitev statuta - hujše kršitve obveznosti - kršitev obveznosti poročanja - pravica člana uprave do izjave na seji nadzornega sveta
Vse formalne kršitve avtomatsko ne pomenijo neveljavnosti sklepa nadzornega sveta. Presoja formalne neveljavnosti terja glede na navedeno predvsem odgovor na vprašanje, kako pomembne so posamezne formalne napake.
Sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave je korporacijskopravni akt, pravna posledica katerega je prenehanje korporacijskega razmerja. Pri tem gre za postopek znotraj delniške družbe, ki ima naravo zasebnega prava, samo korporacijsko razmerje pa je sklenjeno izključno za zagotavljanje delovanja delniške družbe. Kot prostor za uveljavljanje individualnega interesa odpoklicanega člana uprave je zato le skozi morebitno zaslišanje (pravica do izjave) v drugih pravnih razmerjih in ne na sami seji nadzornega sveta. Ni najti pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave oziroma direktorju v postopku razrešitve (oziroma odpoklica) dana možnost obrambe glede razlogov za odpoklic.
Poslovodne funkcije tožnica ne more avtomatično kar izključiti iz svoje osebnosti in se predstavljati le kot delničarka. Nenazadnje je pomembno kako so drugi udeleženci sestanka dojemali položaj tožnice in ne v kakšnem svojstvu se jim je tožnica predstavila.
Intenziteta nadzora nadzornega sveta je odvisna od konkretne situacije. Če določen posel oziroma poslovni dogodek pomeni občutno tveganje za družbo in je zanjo eksistenčnega pomena bodisi zaradi narave posla bodisi zaradi razmer, v katerih se sklepa, se intenziteta nadzora poveča in mora nadzorni svet narediti tudi lastno analizo tveganja v konkretni situaciji.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066668
SPZ člen 8, 256, 256/1, 271, 271/1, 271/2, 271/4. GZ-1 člen 150, 150/1. ZBPP člen 46, 46/3.
stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pravica uporabe za gradnjo - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe stavbnega zemljišča - odstop od načela povezanosti stavbe in zemljišča - upravna dovoljenja - legalizacija objekta - zakonita gradnja - gradnja na tujem svetu - venire contra factum proprium - brezplačna pravna pomoč
Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču.
Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu.
Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi.
Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.