Vpogled v potrdilo o skladnosti za tožnikovo vozilo pokaže, da je sporno vozilo kategorizirano kot osebni avtomobil (ki je bil sicer nadgrajen za potrebe bivanja). Iz 55.a člena ZDDPO-2 in Pojasnila 1 za osebne avtomobile jasno izhaja, da mora njihov pogon biti električni ali hibridni, če naj bo zanje dovoljeno uveljavljanje olajšave. To je izrecno določeno v 2. alineji drugega odstavka 55.a člena ZDDPO, pa tudi iz Pojasnila 1 izhaja možnost uveljavljanja olajšave v primeru bivalnega vozila, ki je po homologaciji osebno vozilo, le če deluje na hibridni ali električni pogon.
Tožnikovo vozilo ni kategorizirano kot nobene druge vrste vozilo, za katera je še možno uveljavljanje olajšave, tj. ne gre niti za avtobus niti za tovorno vozilo. Prav tako pa tudi ni kategorizirano kot "motorno vozilo z motorjem", kot bi utegnilo izhajati iz Pojasnila 1, kjer je bilo to, po besedah toženke, "nekoliko dvoumno" zapisano. O tem, da bi šlo pri tožnikovem vozilu za drugo motorno vozilo, ki ni prvenstveno namenjeno prevozu tovora in potnikov po cesti, pa tožnikove navedbe ostanejo na pavšalni ravni.
Ker si je tožnica za zneske svojih vplačil zniževala davčno osnovo za odmero dohodnine, obdavčitev izplačila odkupne vrednosti ob prenehanju zavarovanja ni v nasprotju s konceptom dohodka in tudi ne predstavlja dvojnega obdavčevanja istega dohodka z dohodnino. Tožnica je sicer na ta način res skoraj v celoti (z izjemo časovnega učinka kasnejše obdavčitve) izgubila učinek davčne olajšave, a vendar je to posledica dejstva, da je davčna olajšava dana z namenom spodbujanja vlaganja v dodatno pokojninsko zavarovanje, katerega namen je, da bi posamezniki po upokojitvi prejemali dodatno pokojninsko rento. Ta namen pa se v tožničinem primeru ni uresničil.
Ker Ustavno sodišče v svojih odločbah poudarja, da ima zakonodajalec na davčnem področju široko polje proste presoje, sodišče sodi, da takšna davčna politika, ki posameznika, ki se je odločil za odkupno vrednost namesto pokojninske rente, bolj obdavči (a še vedno znotraj pravil koncepta dohodka), ne presega tega dopustnega polja presoje, posledično določba 9. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, v kolikor zajema tudi odkupne vrednosti ob upokojitvi, ni v nasprotju s 33. in 50. členom Ustave RS.
Davčni organ je obdavčitev denarnih sredstev, ki jih tožnica zagotovila družbenikovi hčeri na podlagi posojilne pogodbe, oprl na ugotovitev, da gre za zlorabo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, ker je bila posojilna sklenjena med povezanima osebama, brez zavarovanja in brez točno določenega roka vračila, kar za tožnico ni bilo običajno. Po presoji sodišča teh elementov v posojilnih pogodbah, sklenjenih med tožnico in družinskim članom družbenika, ter s tem povezana ocena davčnega organa, da je takšna pogodba za tožnico škodljiva, ne napolnjuje pravne opredelitve zlorabe iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Predhodno sklenjena predpogodba za nakup delnic Zavarovalnice ne izpodbija zakonske domneve, da odvisna družba pridobi delnice za račun svoje vsakokratne nadrejene družbe, ki jo ob nakupu delnic nesporno bila tretje tožeča stranka. Prav tako te domneve ne more izpodbiti nikoli realizirana namera tretjega subjekta, da ob uspešnem prevzemu Zavarovalnice vstopi v lastniško strukturo drugo tožeče stranke. Zato je tožena stranka odločila prav, ko je štela, da je tretje tožeča stranka položaj posrednega neupravičenega imetnika pridobila v trenutku, ko je drugo tožeča kupila delnice Zavarovalnice, ob zgoraj povedanem pa je ta položaj ohranila vse do prodaje delnic Zavarovalnice tretje tožeči stranki in ga je imela tudi v trenutku izdaje izpodbijane odločbe.
Analogija v davčnem pravu po stališču sodne prakse in pravne teorije ni prepovedana, ko je to v korist davčnim zavezancem. V postopku vračila lahko davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačan davek zavezancu vrne ali pa zahtevek zavrne z odločbo.
Nacionalno pravo mora imetniku neregistriranega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu, priznati pravico, da prepove uporabo oziroma registracijo poznejše znamke.
Tožnici domena po nacionalnem pravu ne daje pravice prepovedati registracije znaka. Domensko ime ima vlogo naslova internetne spletne strani, pridobitve, prenehanja in vsebine tega imena pa ne ureja noben predpis ampak pogodba med registratorjem in imetnikom domene. Kot taka, tj. kot pogodbeni odnos inter partes, ni izključna pravica, tj. ne more ustvarjati učinkov v razmerju do tretjih oseb. Tožnica bi uživala pravno varstvo na podlagi domene hobby.si le, če bi bila domena tudi blagovna znamka ali če bi tožnica dokazala, da gre za znano znamko.
Znana znamka ni sinonim ugledni znamki. Ugledna znamka je (za razliko od "znane znamke") znamka, ki je registrirana. Zaradi njenega ugleda pa se znak ne registrira ne glede na to, ali so blago ali storitve, za katere je znamka prijavljena, enaki, podobni ali niso podobni tistim, za katere je varovana prejšnja znamka. Ne registrira se torej niti v primeru, če označuje drugačno blago oziroma storitve od tistih, ki jih označuje znamka z ugledom.
Niti Pariška konvencija niti Sporazum in niti TRIPS ne definirajo znane znamke. Sporazum v členu 16(2) določa le, da članice pri ugotavljanju, ali je znamka nedvomno znana, upoštevajo poznavanje znamke pri določenem delu javnosti, vključno s poznavanjem v določeni članici, ki je posledica predstavljanja znamke. Prav tako je ne definirata evropska direktiva in uredba. Pri ugotavljanju, ali je določena znamka znana v smislu Pariške konvencije, se upošteva člen 2 Skupnega priporočila glede določb v zvezi z varstvom znanih znamk, ki sta ga na 34. nizu sestankov skupščin držav članic Svetovne organizacije za intelektualno lastnino od 20. do 29. septembra 1999 sprejeli skupščina Pariške unije in skupščina SOIL. Ta določa, da lahko pristojni organ pri ugotavljanju, ali je določena znamka znana v smislu Pariške konvencije, upošteva vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je znamka znana, in sicer zlasti stopnjo znanosti in prepoznavnosti znamke pri upoštevnem delu javnosti; trajanje, obseg in geografsko območje vsakršne uporabe znamke; trajanje, obseg in geografsko območje vsakršne promocije znamke, vključno z oglaševanjem in predstavljanjem proizvodov ali storitev, za katere se uporablja znamka, na sejmih ali razstavah; trajanje in geografsko območje vsakršne registracije ali prijave za registracijo znamke, če odraža uporabo ali prepoznavnost znamke; primere, v katerih je bilo priznano varstvo pravic, ki izvirajo iz znamke, zlasti to, v kolikšnem obsegu so pristojni organi ugotovili, da je znamka znana; vrednost, povezano z znamko.