Odvetnik, ki sodeluje pri hišni preiskavi, nima statusa zagovornika, ki bi ga bilo potrebno izrecno in posamično obveščati o možnosti udeležbe v postopku zavarovanja elektronskih podatkov po 223.a členu ZKP, zlasti ko tudi četrti odstavek 223.a člena ZKP tega izrecno ne določa in organu, ki izvaja zavarovanje dokazov, nalaga le obveznost obveščanja imetnika ali znanega uporabnika elektronske naprave. Ob navedenem nikakor ni mogoče govoriti o tem, da so podatki, pridobljeni z zavarovanjem elektronske naprave, ki je bilo izvedeno 8. 3. 2021 v nenavzočnosti obtoženca, ki je bil o postopku obveščen, a se ga ni udeležil, niti nanj ni postal svojega zastopnika, pridobljeni s kršitvijo določb ZKP.
Pri presoji, ali je bil postopek pošten kot celota, potrebno upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega konkretnega primera posebej,2 pri čemer se lahko določena prikrajšanja obrambe pri seznanitvi z dokazi tudi kompenzirajo z ustreznimi ukrepi sodišča, da se zagotovi pošten postopek kot celota.
Ali ima lahko tako postopanje organov odkrivanja, ki je sicer skladno z zakonom, morebitni vpliv na načelo enakosti orožij in na poštenost postopka kot celote, je mogoče presojati šele po končanem postopku, ko bo jasno, ali je neudeležba pri postopku zavarovanja podatkov elektronske naprave sploh vplivala na odločitev o obtožbi oziroma ali je to obrambo postavilo v neenakopraven položaj nasproti tožilstvu, ter ali je sodišče z ustreznimi kompenzacijskimi ukrepi poskrbelo, da bi se položaj strank v postopku ustrezno izenačil.
kršitev temeljnih pravic delavcev - načelo zakonitosti - socialna varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - naklep
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 v razmerju do področnih prekrškov v svoji dispoziciji odraža dodatno vsebino in meritorni presežek.
Razlaga, da bi bilo storilcu v primeru neplačevanja prispevkov za ZPIZ kaznivo dejanje mogoče očitati šele z nastopom pogojev za upokojitev delavca, nasprotuje namenu kazensko pravnega varstva delavčeve socialne varnosti.
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 lahko izvrši vsaka oseba, ki dejansko odloča o pravicah delavcev.
Poslovanje družbe ni dopustno ohranjati na račun nespoštovanja temeljnih pravic delavcev.
Pritožnik ni uspel omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o dnevu vročitve sklepa z dne 11. 8. 2023, posledično pa tudi ne pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je bila pritožba, ki je bila vložena dne 9. 10. 2023, več kot deset dni po preteku pritožbenega roka, vložena prepozno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072685
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 269, 269/1-2, 358, 358-4, 394, 394/1.
grožnja - kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - obarvani naklep - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe
Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženec kaznivo dejanje storil po verbalnem sporu z oškodovancem, ki je intenziviral do te stopnje, da je oškodovanec udaril obdolženca, na kar se je obdolženec odzval z izrečenimi besedami. Obdolženec je torej storil kaznivo dejanje v specifičnih okoliščinah, ko je zaradi očitne razburjenosti ob razvoju dogodkov reagiral z izrečenimi besedami. Res je oškodovancu izrekel grožnjo usmerjeno v njegovo življenje in telo, a glede na okoliščine dogajanja, slednji ni mogoče pripisati večje teže. Grožnja namreč ni bila izrečena načrtovano in vnaprej premišljeno, temveč le kot trenutni odziv na stres celokupnega dogajanja. Upoštevaje pri tem, da je obdolženec star približno 73 let in je nekaznovan, kar utemeljuje stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za izkaz njegovega rednega modusa operandi, temveč le za odziv na dejansko dogajanje in prejeti udarec s strani oškodovanca. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej vzrok za njuno disfunkcionalno reševanje spora iskati pri obeh. Glede na ugotovljene okoliščine bi po prepričanju pritožbenega sodišča z obsodilno sodbo za obdolženca, ob ugotovljeni znatno manjši teži kaznivega dejanja, nastale nesorazmerne posledice.
Spisovni podatki potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da se je rok za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 14. 3. 2023 tako za pravno kot odgovorno osebo iztekel na sredo, dne 26. 4. 2023 ter da sta pritožnika pritožbi vložila dne 28. 4. 2023. Vsled navedenemu je kot pravilen potrditi zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili pritožbi vloženi prepozno.
ZIZ člen 38, 38/5. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 73.
stroški izvršitelja
Pritožba utemeljeno opozarja, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, kot je bilo dejansko stanje v zadevi I Ip 180/2022. Iz poročila izvršitelja namreč izhaja, da v obravnavni zadevi rubež zaradi odsotnosti dolžnika ni bil izveden. Zaradi odsotnosti dolžnika pa tudi uporaba določbe 73. člena Pravilnika o izvršiteljevem pozivu dolžniku oziroma drugim navzočim osebam pred opravo rubeža ni mogla priti v poštev. V takem primeru, ko že pojmovno dolžnika ni bilo mogoče pozvati k prostovoljnemu plačilu terjatve in ko rubež (po pomočniku izvršitelja) zaradi odsotnosti dolžnika ni bil opravljen, izvršitelju ni mogoče odreči plačila za delo in povrnitev stroškov, ki so nastali z neizvedenim rubežem in stroškov iz naslova kilometrine, četudi je v takem primeru na kraj rubeža odšel pomočnik izvršitelja in ne izvršitelj sam. Povrnitev stroškov takšnega neizvedenega rubeža in kilometrine, ki jih je izvršitelj upniku (utemeljeno) obračunal z obračunom za delo in stroškov izvršitelja, lahko zato upnica zahteva od dolžnika (peti odstavek 38. člena ZIZ).
Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bil ta praktično nedosegljiv.
Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.
Pritožbe tožečih strank zoper navedeni sklep so bile pritožbenemu sodišču predložene v reševanje dne 18.02.2020. Ob njihovem obravnavanju je Višje sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, in ponovno odredilo prekinitev začetih pravdnih postopkov do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnopravni skladnosti ZPSVIKOB. Iz tega razloga je Višje sodišče spis s pritožbami vrnilo prvostopnemu sodišču, da odloči oz. ugotovi, da je postopek v tej zadevi (ponovno) prekinjen.
razlika v plači - stroški prehrane in prevoza - pobotni ugovor - dogovor o plači
Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal.
Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.
Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa. Specialna določba 4. člena ZST-1, po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanca, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
ZIZ člen 201, 201/1, 201/3, 207/1, 207/2, 207/3, 208, 208/1. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - poplačilo upnikov - sklep o poplačilu - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - razdelitveni narok - izpodbijanje terjatve - izvršba na nepremičnino - upoštevanje delnega plačila
Na podlagi zgoraj citiranih določb ZIZ lahko torej dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Zato so prepozne dolžničine pritožbene navedbe o delnih plačilih terjatve glavnega upnika in glede izračuna zakonskih zamudnih obresti od stroškov pri terjatvi glavnega upnika.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
odločitev o stroških postopka - načelo vestnosti in poštenja
Res je, da je pri odmeri stroškov postopka, v okviru presoje njihove potrebnosti za postopek, treba upoštevati tudi določbo 11. člena ZPP, ki uzakonja načelo vestnosti in poštenja v pravdnem postopku. V skladu s tem načelom mora stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Predlog za povračilo nepotrebnih stroškov mora sodišče zavrniti, čeprav je morda stranka v celoti uspela z zahtevkom. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne očita toženi stranki, da je priglasila za pravdo nepotrebne stroške, sodišče pa jih je priznalo, ampak očita sodišču prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (načinom vodenja postopka) povzročalo nepotrebne stroške. Presoja, ali to drži, ni predmet tega postopka, dejstvo pa je, da ravnanje sodišča (način vodenja postopka), ne glede na to, ali je ustrezno ali ne, ne vpliva pravico stranke, da priglasi stroške, potrebne za pravdo. Da bi tožena stranka priglasila stroške, ki niso bili potrebni za pravdo, pa tožeča stranka konkretno ne zatrjuje.
Prizadetost posameznikove zunanjosti, ki je ena od več možnih alternativnih prepovedanih posledic pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe, je vsaka vidna sprememba na poškodovančevem telesu, ki ni samo neznatna, vendar tudi ne presega praga skaženosti. Sem spadajo zlasti vidnejše podplutbe, odrgnine in manjše rane na vidnih delih telesa, predvsem obraza.
Posebno pozornost bo moralo sodišče prve stopnje nameniti ugotavljanju, ali (ter na kakšen način) se je oškodovančeva poškodovanost (udarnina brade in dlesni) odražala navzven, ter s tem v zvezi ugotoviti, ali prizadejana poškodba dosega standard lahke telesne poškodbe, ki bi se glede na opis dejanja v obtožnem predlogu morala kazati v prizadetosti oškodovančeve zunanjosti.
zmožnost za delo - krajši delovni čas - III. kategorija invalidnosti
V pisnem izvedenskem mnenju, dopolnilnih mnenjih ter izpovedi izvedenca je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da tožnica od 1. 12. 2021 do 16. 1. 2022 ni bila zmožna za delo zaradi bolezni v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Zgolj dejstvo, da je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ-a razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do opravljanja dejavnosti zavarovalniške agentke v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 9. 2020 dalje, ni odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.
Specialna določba 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanko, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
ZOdv člen 36, 37/3, 40. ZGD-1 člen 402, 402/1-6, 403, 403/3, 404.
prenehanje družbe (d.o.o.) - odvetniška družba - likvidacija - likvidacija družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) po določbah ZGD
Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.