CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODSTVO
VSL00074741
ZS člen 54. ZPP člen 452, 453, 458.
spor majhne vrednosti - pogodba o delu (podjemna pogodba) - izpolnitev podjemne pogodbe - osebna asistenca - pravilno vročena sodba - vročilnica kot javna listina - pristojnosti strokovnega sodelavca - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje
Sodbo, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, je dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb pritožbe, s katerimi skuša prikazati drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Obsežna pritožba se nanaša predvsem na trditve o tem, da je tožena stranka v času Covid prikazovala, da je bilo določeno delo opravljeno, čeprav ni bilo in to vse z namenom, da dobi financiranje od ministrstva. Za presojo te zadeve pa je odločilna trditvena podlaga tožeče stranke in dejstva, ki so povezana s pravilno uporabo materialnega prava.
kršitev temeljnih pravic delavcev - načelo zakonitosti - socialna varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - naklep
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 v razmerju do področnih prekrškov v svoji dispoziciji odraža dodatno vsebino in meritorni presežek.
Razlaga, da bi bilo storilcu v primeru neplačevanja prispevkov za ZPIZ kaznivo dejanje mogoče očitati šele z nastopom pogojev za upokojitev delavca, nasprotuje namenu kazensko pravnega varstva delavčeve socialne varnosti.
Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 lahko izvrši vsaka oseba, ki dejansko odloča o pravicah delavcev.
Poslovanje družbe ni dopustno ohranjati na račun nespoštovanja temeljnih pravic delavcev.
ZKP člen 277, 277/1-5. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3.
kaznivo dejanje razžalitve - zavrženje zasebne tožbe - dejanje majhnega pomena - objektivni in subjektivni kriteriji - sistemska razlaga - narava in teža kaznivega dejanja - čast in dobro ime - predpisana kazen - škodljive posledice
Za dejanje majhnega pomena gre, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi (objektivni Kriteriji); (1) narave dejanja ali (2) teže dejanja ali (3) zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali (4) zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in (subjektivni kriteriji) zaradi (1) nizke stopnje storilčeve krivde ali (2) storilčevih osebnih okoliščin. Skupni objektivnih in subjektivnih meril sta predpisani kumulativno, merila znotraj teh skupin pa so nastala alternativno. Uporaba določbe 5. točke 277. člena ZKP terja medsebojno in celovito tehtanje vseh naštetih okoliščin. V skladu s sistemsko razlago posamezna merila niso enakovredna, saj ni nujno, da se vsako od njih pojavlja pri presoji dejanja majhnega pomena. Tega instituta ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni stalni merili teže dejanja in stopnje storilčeve kazenske odgovornosti, pri presoji pa je treba upoštevati tudi spremenljiva merila. Ocena o dejanju majhnega pomena je lahko povsem trdna pri enotnem sklepanju na podlagi vseh vrst meril, sprejemljiva pa je tudi, če manjka posamezno spremenljivo merilo subjektivne ali objektivne narave. Zakonskih določb si ni mogče razlagati tako, da mora sodišče institut dejanja majhnega pomena uporabiti takoj, ko ugotovi, da sta podana najmanj eden od objektivnih in eden od subjektivnih kriterijev.
Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti.
Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.
poočitev spremembe podatkov o fizični osebi - poočitev spremembe podatkov o imetniku pravice - pomožni vpis - družbena lastnina - glavni vpis - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini
Predlagatelj je predlagal poočitbo spremembe podatkov o imetniku pravice, ko bi se v firmi družbe črtal dostavek "družbena lastnina". Ta dostavek izkazuje, da je še vedno vpisana družbena lastnina (ni del firme). Ker je poočitev v 114. členu ZZK opredeljena kot pomožni vpis, predlagatelj pa dejansko predlaga glavni vpis (vknjižba lastninske pravice), bi moral predlagatelj vložiti predlog za vknjižbo lastninske pravice na predmetni nepremičnini.
sojenje brez nepotrebnega odlašanja - višina odškodnine
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo ZVPSBNO v 2. členu priznava tudi oškodovancu v kazenskem postopku, je ob obrazloženem tudi v obravnavanem primeru povezana s civilnim vidikom oškodovančeve udeležbe v kazenskem postopku, torej z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom.
kaznivo dejanje goljufije - presoja dejanskega stanja
Kljub dejstvu, da je oškodovanec gluhonema oseba, se je sodišče prve stopnje ustrezno prepričalo, da sta obdolženec in oškodovanec med seboj brez težav komunicirala. Glede na tak njun odnos je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovanec utemeljeno pričakoval, da mu bo obdolženec, ko bo prodal stanovanje, kot je trdil, denar vrnil.
ZPP člen 2, 2/1, 181, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 85, 85/2. ZPP člen 142, 142/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - odločanje v mejah zahtevka - zahtevek za razveljavitev - rok za pripravo na zagovor - začetek teka roka - fikcija vročitve - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. Prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.
Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi, saj je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora. Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora.
odškodninska odgovornost države za delo sodnika - materialna imuniteta - sodnica - nedovoljenost tožbe
Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 41-3, 63. ZPP člen 287.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
Sodišče je v tem sporu moralo presoditi pravilnost izpodbijanih upravnih aktov. Moralo je torej ugotoviti, ali je bilo pri tožnici v vlogi izkazano izjemno zdravstveno stanje, kar posledično predstavlja spremenjeno dejansko stanje glede na predhodno vlogo. Da je bila ocena toženca, da pri tožnici ne gre za izjemno zdravstveno stanje, ki bi omogočalo uporabo 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravilna, je nenazadnje potrdil tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče v tem socialnem sporu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.
Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa. Specialna določba 4. člena ZST-1, po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanca, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
Glede na to, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (v zvezi s tem toženec v pritožbi trdi le, da bi mu lahko sodišče samo ponudilo odlog, obročno plačilo ali ga oprostilo plačila sodne takse) in glede na (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev, da toženec sodne takse za pritožbo ni plačal v določenem roku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje toženčeva pritožba za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
Sodišče prve stopnje se je o tem, da je najemno pogodbo podpisal prav obdolženec, prepričalo na podlagi zanesljive izpovedbe najemodajalca Č. Č. Zato ni bilo potrebe po pritegnitvi izvedenca grafologa v postopek.
Glede pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vrednosti predmetnega avtomobila, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vrednost zatajene stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je podlago za izrek stranske denarne kazni imelo v ugotovitvi o obdolženčevi koristoljubnosti.
Pritožnica nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni moralo upoštevati časovno oddaljenost obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v letu 2018. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta okoliščina nima takega olajševalnega pomena, da bi odločilno vplivala na odmero kazni obdolžencu v korist.
ZIZ člen 201, 201/1, 201/3, 207/1, 207/2, 207/3, 208, 208/1. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - poplačilo upnikov - sklep o poplačilu - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - razdelitveni narok - izpodbijanje terjatve - izvršba na nepremičnino - upoštevanje delnega plačila
Na podlagi zgoraj citiranih določb ZIZ lahko torej dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Zato so prepozne dolžničine pritožbene navedbe o delnih plačilih terjatve glavnega upnika in glede izračuna zakonskih zamudnih obresti od stroškov pri terjatvi glavnega upnika.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 116/2, 196. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 102, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost delovnega mesta
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.