ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - verjetno izkazana terjatev - prikrajšanje solastnika - oddaja nepremičnine v najem - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - uporaba parkirišča - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - denarni tok - skrito premoženje - neuspešna izvršba - samovoljno ravnanje - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo pravne države
Če eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena OZ za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži.
Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi.
Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova je element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
Izrek izpodbijanega sklepa ni jasen, saj iz njega ni razvidno, na katero toženčevo taksno obveznost se nanaša (iz podatkov spisa izhaja, da ima toženec več taksnih obveznosti, za katere je predlagal oprostitev plačila).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00078717
ZZZDR člen 51, 52, 56, 56/3, 59. OZ člen 190, 395, 395/1, 404, 427, 429, 434. ZPP člen 7, 9, 11, 115, 212, 257, 258, 258/2, 263.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - kredit, najet med trajanjem zakonske zveze - stranka kreditne pogodbe - solidarno poroštvo - nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - premoženjska razmerja med zakonci po razvezi zakonske zveze - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - sklenitev darilne pogodbe - prevzem izpolnitve - pogodba o prevzemu dolga - sprememba dolžnika - pravica izpolnitelja do povračila - izpolnitev obveznosti solidarnega dolžnika - vsebina solidarnosti dolžnikov - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme strank in naloge sodišča - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazni predlog za zaslišanje strank - odsotnost z naroka - zaslišanje preko videokonference - načelo ekonomičnosti postopka - načelo prepovedi zlorabe pravic - pravica do enakega varstva pravic - veljavnost zzzdr - neuporaba ali napačna uporaba zakona - vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve
Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna.
Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).
zavrženje pritožbe - vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivi razlogi za zamudo - zamuda roka za pritožbo - pravočasnost pritožbe - razveljavitev sklepa
Ker je sodišče prve stopnje že odločalo o pravočasnosti vložene pritožbe, pri tem pa ni bilo seznanjeno z okoliščinami, ki jih obsojenec navaja kot razloge za zamudo pritožbe, ki naj bi po izvajanju pritožbe bili opravičljivi, je ugotoviti, da je izpodbijan sklep izdan preuranjeno.
vloga po telefaksu - vloga poslana po faksu - vložitev vloge v elektronski obliki - lastnoročni podpis - vloga v pisni obliki - vloga v izvirniku - vložitev odgovora na tožbo - zavrženje vloge - pravica do izjave stranke - kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem
Določba tretjega odstavka 105.b člena ZPP je jasna, da se vloge lahko vlagajo tudi s pomočjo faksa. ZPP torej za vloge, prenesene preko faksa, ne zahteva podpisa v izvirniku, temveč zgolj, da je vloga podpisana.
Sodišče prve stopnje je s sklepom toženi stranki naložilo, da predloži vlogo v izvirniku in jo lastnoročno podpiše, vendar pa iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi sodišče podvomilo v pristnost vloge. Tožena stranka se na poziv sodišča ni odzvala. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ji to dejstvo ne škodi, ker sodišče prve stopnje v pristnost vloge ni podvomilo, temveč je zmotno štelo, da morajo vloge vedno vsebovati tudi lastnoročni podpis v izvirniku. Ker sodišče prve stopnje odgovora na tožbo tožene stranke ni upoštevalo oziroma ga je zavrglo s sklepom, je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Sodišče druge stopnje je po vpogledu v podatke AJPES ugotovilo, da obravnavane pritožbe ni vložil pritožnikov zakoniti zastopnik. Upnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa ustrezno poučen, da sodišče v primeru, da pritožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, pritožbo zavrže, ne da bi vložnika prej pozivalo, da jo popravi ali dopolni.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrženje ugovora - varščina namesto začasne odredbe
Tožena stranka je sama ponudila varščino in jo položila na račun sodišča, s čimer se je izognila izdaji začasne odredbe. Torej je tožena stranka dosegla kar je želela: razveljavitev začasne odredbe in sprostitev njenega premoženja. Zato od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj nima več pravnega interesa vztrajati pri ugovoru in dopolnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.
ZPP člen 163, 163/4, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2, 337, 337/1. Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta člen 85. URS člen 22, 26, 67. ZUstS člen 43, 44. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 111, 229. ZGD-1 člen 227, 227/4, 498.
nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju - predhodno vprašanje - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odškodninska odgovornost bank - ustavna odločba - protiustavnost zakona
Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072652
KZ člen 111, 111/1, 111/1-3, 112, 112/1, 112/3, 112/6, 254, 254/1, 254/3. KZ-1 člen 7, 7/2, 90, 90/1, 90/1-3, 249, 249/1, 249/4. ZKP člen 269, 269/1-2, 372, 372-3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zatajitev finančnih obveznosti - davčna zatajitev - ustavitev kazenskega postopka - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - milejši zakon - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - subjektivni zakonski znak - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja kazenskega pregona
V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran.
Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.
ZPP člen 98, 98/1, 98/2, 145. ZIZ člen 29, 29/8, 29/9.
gospodarski spor majhne vrednosti - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zastopanje po pooblaščencu odvetniku - vročitev tožbe v odgovor - vročitev pooblaščencu - vročitev stranki - poziv na predložitev pooblastila - sprememba naslova pooblaščenca - sporočilo o spremembi pooblaščenčevega naslova - način sporočila - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Člen 145 ZPP strankinemu pooblaščencu v primeru spremembe naslova (v konkretnem primeru poslovnega naslova odvetniške pisarne) nalaga dolžnost obvestitve sodišča o spremembi, pri čemer to sporočilo pomeni obvestilo sodišču v konkretnem postopku.
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče, zaradi upravičene domneve, da toženko v pravdnem postopku zastopa pooblaščenka iz predhodnega izvršilnega postopka (v katerem ji v skladu z devetim odstavkom 29. člena ZIZ pooblastila ni bilo treba predložiti), poziv za odgovor na dopolnitev tožbe najprej vročalo toženkini domnevni pooblaščenki. Ker se na poziv njeni domnevni pooblaščenki, da odgovori na dopolnjeno tožbo, toženka ni odzvala, je sodišče prve stopnje dopolnjeno tožbo s pozivom na odgovor pravilno vročilo neposredno toženki, s čimer ni kršilo postopkovnih določb 98. člena ZPP, kot mu to očita pritožba.
ZPP člen 98, 98/4. Statut Odvetniške zbornice Slovenije (1994) člen 28, 73, 73/3.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - izbris iz imenika odvetnikov - prevzemnik odvetniške pisarne - obstoj pooblastilnega razmerja - novo pooblastilo odvetnika - poziv na predložitev pooblastila - odobritev dejanj po pooblaščencu - pasivnost stranke
Statut Odvetniške zbornice Slovenije v tretjem odstavku 73. člena, na katerega se posredno sklicuje tožeča stranka v pritožbi, sicer določa, da je prevzemnik pisarne dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila, vendar je stališče sodne prakse jasno, da mora prevzemnik pisarne v vsakem primeru predložiti novo pooblastilo stranke, ki jo je prej zastopal odvetnik, čigar pisarno je prevzel. Določitev prevzemnika odvetniške pisarne v skladu s Statutom OZS ne pomeni avtomatičnega prevzema zastopanja strank izbrisanega odvetnika, saj je podlaga za zastopanje novo pooblastilno razmerje.
sprememba tožbe - cesija terjatve pred pravdo - stranska intervencija
Dejanska izhodišča in trditvena podlaga spremenjenega zahtevka v tej fazi niso drugačna, tudi procesno gradivo zaenkrat ostaja isto. Tožnik utemeljeno navaja, da se spremeni zgolj okoliščina komu bo tožena stranka dolžna izpolniti (pretežni del) obveznosti. Cesija pomeni samo personalno, ne pa tudi vsebinske spremembe terjatve. Toženec je še vedno dolžan plačati isti zahtevek, ki se s spremembo tega komu naj plača terjatev zanj, ni v ničemer spremenil, saj se ni povečal niti ni zaradi tega to kakšen drug zahtevek. Tožnik še utemeljeno navaja, da je zaradi cesije (pretežnega dela) vtoževane terjatve prilagodil tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti je zahteval v korist novega pridobitelja namesto v svojo korist, kot je vtoževal prvotno. Gre za objektivno spremembo tožbe. Stranke se niso spremenile. Toženčevo soglasje ni potrebno, ker se opira na okoliščine (cesija terjatve med pravdo), ki so nastale po vložitvi tožbe.
Cesijska pogodba izkazuje pravni interes za vstop stranskega intervenienta v pravdo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071639
ZKP člen 168, 168/3, 169, 169/7.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zahteva za preiskavo
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani.
Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene.
Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen.
Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - zadostna trditvena podlaga - presoja odpovednega razloga - dejanski razlog za odpoved
Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela. Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih treba upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur, slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00072278
ZASP člen 23, 23/1, 78, 78/1, 78/2, 78/3, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. ZGD-1 člen 579. OZ člen 131, 131/1, 433, 433/1.
avtorska pravica - pravica reproduciranja avtorskega dela - prenos materialne avtorske pravice - nadaljnji prenos avtorskih pravic - statusne spremembe - statusno preoblikovanje družbe - licenčna analogija - običajni honorar - civilna kazen
Drugi odstavek 168. člena ZASP strnjeno podaja pravila za posnemanje soglasja o plačilu za izkoriščanje avtorskega dela v razmerah, ki so podobne tistim pri presojani kršitvi avtorske pravice. Pri tej simulaciji se privzame, da je vse drugo isto (stranke s svojimi značilnostmi, avtorsko delo s svojimi, način in obseg njegovega izkoriščanja …), le namesto kršitve se fingira dogovor. Ta pravila so pomensko odprta, saj morajo zajeti najrazličnejše kršitve, in so prožna. V določenih situacijah pa se med njimi vzpostavi hierarhija: ena se uporabijo pred drugimi. Kadar imetnik pravice in kršilec nista nikdar poslovala, se bo nujno zateči k ugotavljanju honorarja v poslovanju drugih subjektov v primerljivih okoliščinah. Kadar pa sta glede podobnega izkoriščanja že sklepala pogodbe, je plačilo, ki sta ga takrat dogovorila, praviloma najboljše merilo za ovrednotenje prikrajšanja pri nedovoljenem izkoriščanju.
Statusne spremembe v smislu drugega odstavka 78. člena ZASP niso identične oblikam statusnega preoblikovanja družb, urejenim v VI. delu ZGD-1, in niso strogo omejene samo nanje.
Ni takšne ustaljene sodne prakse, da če ni drugih oteževalnih okoliščin, je civilna kazen vsaj 100 %.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 14, 19. ZPP člen 242, 242/1.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - obrazloženost zahteve
Pri odmeri izgubljenega zaslužka, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane. Prosti preudarek tako ne pomeni, da sodišče ugodi kateremukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.
Priča svojega izračuna ni obrazložila in ga tudi ni dokazno podprla. Navedb priče o višini izgubljenega zaslužka tako sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, prav tako jih ni moglo preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov iz poslovnega izida, ker ti še niso bili objavljeni. Ker priča navedb o izgubljenem zaslužku ni obrazložila, niti dokazno podprla, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo utemeljeno zavrnilo.
Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona.
Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 10. ZJU člen 24.
potni stroški - prevoz na delo in z dela - stroški kilometrine - čista denarna terjatev
Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.
Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma
Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja.
Oba obdolženca sta se znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B.B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv.