zavrnilna sodba - država kot stranka v postopku - odškodninska odgovornost države - protipravna opustitev - odgovorna oseba - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje - splošni zastaralni rok - sprememba naslova za vročanje - predčasni odpust s prestajanja kazni zapora - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pritožba zoper sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks - kreditna obveznost
Protipravno ravnanje (opustitev), ki se očita toženki v tej pravdi, je nekaj povsem drugega kot dejanje neposrednega storilca – povzročitelja škode. Država v razmerju z neposrednim povzročiteljem škode (storilcem kaznivega dejanja) ni v razmerju sostorilca, napeljevalca ali pomagača, prav tako za njegovo ravnanje neposredno ne odgovarja ne na pogodbeni ne na zakonski podlagi (njena odgovornost je drugačna kot npr. odgovornost zavarovalnice pri zavarovanju odgovornosti ali odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec povzročil s kaznivim dejanjem pri svojem delu). Toženki oziroma njenim organom se ne očita storitve nobenega kaznivega dejanja. Tako je evidentno, da je odgovornost toženke drugačna od odgovornosti samega storilca, zato zanjo ne more veljati zastaralni rok za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, določen v prvem odstavku 353. člena OZ. Toženka ni povzročila škode s kaznivim dejanjem. Odškodninska obveznost toženke torej zastara v splošnem zastaralnem roku, ki za odškodninske terjatve znaša tri oziroma pet let (352. člen OZ). Tožba je bila vložena 12 let po storjenem kaznivem dejanju, ki je tožnici povzročilo škodo, zato je zahtevek zoper toženko brez dvoma zastaral.
ZPP člen 98, 98/4. Statut Odvetniške zbornice Slovenije (1994) člen 28, 73, 73/3.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - izbris iz imenika odvetnikov - prevzemnik odvetniške pisarne - obstoj pooblastilnega razmerja - novo pooblastilo odvetnika - poziv na predložitev pooblastila - odobritev dejanj po pooblaščencu - pasivnost stranke
Statut Odvetniške zbornice Slovenije v tretjem odstavku 73. člena, na katerega se posredno sklicuje tožeča stranka v pritožbi, sicer določa, da je prevzemnik pisarne dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila, vendar je stališče sodne prakse jasno, da mora prevzemnik pisarne v vsakem primeru predložiti novo pooblastilo stranke, ki jo je prej zastopal odvetnik, čigar pisarno je prevzel. Določitev prevzemnika odvetniške pisarne v skladu s Statutom OZS ne pomeni avtomatičnega prevzema zastopanja strank izbrisanega odvetnika, saj je podlaga za zastopanje novo pooblastilno razmerje.
ZPP člen 98, 98/1, 98/2, 145. ZIZ člen 29, 29/8, 29/9.
gospodarski spor majhne vrednosti - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zastopanje po pooblaščencu odvetniku - vročitev tožbe v odgovor - vročitev pooblaščencu - vročitev stranki - poziv na predložitev pooblastila - sprememba naslova pooblaščenca - sporočilo o spremembi pooblaščenčevega naslova - način sporočila - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Člen 145 ZPP strankinemu pooblaščencu v primeru spremembe naslova (v konkretnem primeru poslovnega naslova odvetniške pisarne) nalaga dolžnost obvestitve sodišča o spremembi, pri čemer to sporočilo pomeni obvestilo sodišču v konkretnem postopku.
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče, zaradi upravičene domneve, da toženko v pravdnem postopku zastopa pooblaščenka iz predhodnega izvršilnega postopka (v katerem ji v skladu z devetim odstavkom 29. člena ZIZ pooblastila ni bilo treba predložiti), poziv za odgovor na dopolnitev tožbe najprej vročalo toženkini domnevni pooblaščenki. Ker se na poziv njeni domnevni pooblaščenki, da odgovori na dopolnjeno tožbo, toženka ni odzvala, je sodišče prve stopnje dopolnjeno tožbo s pozivom na odgovor pravilno vročilo neposredno toženki, s čimer ni kršilo postopkovnih določb 98. člena ZPP, kot mu to očita pritožba.
ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - verjetno izkazana terjatev - prikrajšanje solastnika - oddaja nepremičnine v najem - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - uporaba parkirišča - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - denarni tok - skrito premoženje - neuspešna izvršba - samovoljno ravnanje - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo pravne države
Če eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena OZ za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži.
Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi.
Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova je element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
spor med družbenikom in družbo - postopek v gospodarskih sporih - stvarna pristojnost v gospodarskem sporu - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču
Toženki, ki je pravni laik, je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje o vtoževani terjatvi še ni vsebinsko odločalo, ampak je zgolj ugotovilo, da okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. To je Okrožno sodišče v Ljubljani, ki mu bo okrajno sodišče po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v sojenje. Obravnavani spor namreč predstavlja spor med družbo in družbenikom, za takšne spore pa veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP), za sojenje v teh pa so pristojna okrožna sodišča (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP).
ugovor zoper plačilni nalog - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno in da s temi navedbami toženec ne more uspešno nasprotovati izdanemu plačilnemu nalogu, saj z njimi ne uveljavlja nobenega od zgoraj navedenih dopustnih ugovornih razlogov.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrženje ugovora - varščina namesto začasne odredbe
Tožena stranka je sama ponudila varščino in jo položila na račun sodišča, s čimer se je izognila izdaji začasne odredbe. Torej je tožena stranka dosegla kar je želela: razveljavitev začasne odredbe in sprostitev njenega premoženja. Zato od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj nima več pravnega interesa vztrajati pri ugovoru in dopolnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072652
KZ člen 111, 111/1, 111/1-3, 112, 112/1, 112/3, 112/6, 254, 254/1, 254/3. KZ-1 člen 7, 7/2, 90, 90/1, 90/1-3, 249, 249/1, 249/4. ZKP člen 269, 269/1-2, 372, 372-3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zatajitev finančnih obveznosti - davčna zatajitev - ustavitev kazenskega postopka - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - milejši zakon - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - subjektivni zakonski znak - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja kazenskega pregona
V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran.
Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.
ZPP člen 163, 163/4, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2, 337, 337/1. Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta člen 85. URS člen 22, 26, 67. ZUstS člen 43, 44. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 111, 229. ZGD-1 člen 227, 227/4, 498.
nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju - predhodno vprašanje - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odškodninska odgovornost bank - ustavna odločba - protiustavnost zakona
Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00078717
ZZZDR člen 51, 52, 56, 56/3, 59. OZ člen 190, 395, 395/1, 404, 427, 429, 434. ZPP člen 7, 9, 11, 115, 212, 257, 258, 258/2, 263.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - kredit, najet med trajanjem zakonske zveze - stranka kreditne pogodbe - solidarno poroštvo - nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - premoženjska razmerja med zakonci po razvezi zakonske zveze - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - sklenitev darilne pogodbe - prevzem izpolnitve - pogodba o prevzemu dolga - sprememba dolžnika - pravica izpolnitelja do povračila - izpolnitev obveznosti solidarnega dolžnika - vsebina solidarnosti dolžnikov - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme strank in naloge sodišča - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazni predlog za zaslišanje strank - odsotnost z naroka - zaslišanje preko videokonference - načelo ekonomičnosti postopka - načelo prepovedi zlorabe pravic - pravica do enakega varstva pravic - veljavnost zzzdr - neuporaba ali napačna uporaba zakona - vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve
Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna.
Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).
zavrženje pritožbe - vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivi razlogi za zamudo - zamuda roka za pritožbo - pravočasnost pritožbe - razveljavitev sklepa
Ker je sodišče prve stopnje že odločalo o pravočasnosti vložene pritožbe, pri tem pa ni bilo seznanjeno z okoliščinami, ki jih obsojenec navaja kot razloge za zamudo pritožbe, ki naj bi po izvajanju pritožbe bili opravičljivi, je ugotoviti, da je izpodbijan sklep izdan preuranjeno.
Toženca nista prepozno predlagala dokazov, saj sta bila ob vročitvi tožbe poučena, da jih lahko predlagata do konca prvega naroka za glavno obravnavo, torej že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je s predložitvijo obširne listinske dokumentacije na tem naroku prišlo do zavlačevanja postopka.
Trditvena podlaga strank na naroku 5. 4. 2023 še ni bila dokončno postavljena, saj so si stranke vloge izmenjevale še po tem naroku, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko na naroku 5. 4. 2023 strank ni zaslišalo.
ZST-1 člen 11, 11/6, 17, 19, 19/3. ZST-1 tarifna številka 9621. ZBPP člen 13, 13/2.
sodna taksa za pritožbo - takse glede na vrednost predmeta - ugotovitev vrednosti predmeta postopka - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - obročno plačilo sodne takse - brezplačna pravna pomoč
Po šestem odstavku 11. člena ZST-1 je do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Po drugem odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči, če njegov lastni dohodek ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka določenega z ZSVarPre, kar znaša 843,78 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da predlagatelj prejema pokojnino v višini, ki presega navedeni cenzus. Te dejanske ugotovitve predlagatelj ne prereka, ampak se ne strinja z višino omenjenega cenzusa, ki pa je zakonsko določen. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev plačila sodne takse je že zato pravilna. Ker pa je bilo predlagatelju določeno obročno plačilo sodne takse, je pritožbeno sodišče glede na nižje odmerjeno sodno takso ustrezno spremenilo izpodbijani sklep tudi v odločitvi o njenem obročnem plačilu.
ZFPPIPP člen 347, 347/1. ZKZ člen 23, 23/1, 23/1-3, 23/1-4, 23a, 23a/3. ZKZ-G člen 54, 54/1.
kmetijska in gozdna zemljišča - predkupna pravica zakupnika - zakonita predkupna pravica po ZKZ - pogodbena predkupna pravica - prednostni vrstni red predkupnih upravičencev - ukrepi kmetijske politike
Višje sodišče pojasnjuje, da lahko zakoniti zastopnik ukrepe kmetijske politike uveljavlja le v imenu in za račun društva in ne v svojem imenu, kar pa ne zadostuje, da bi se po ZKZ štelo, da to dela (kot fizična oseba) v svojem imenu in za svoj račun. Za odločitev je zato pomembno predvsem dejstvo, da pritožnica ob sklepanju pogodbe sama kot fizična oseba ni uveljavljala nobenih ukrepov kmetijske politike. Navedeno ni sporno, saj pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da sama (kot fizična oseba) tega pogoja ne izpolnjuje.
Za odločitev tudi ni pomembno, kdaj je določilo tretjega odstavka 23.a člena ZKZ stopilo v veljavo, relevantno je le, da je v trenutku uveljavljanja predkupne pravice s strani pritožnice bilo v veljavi. Prehodne določbe novele ZKZ-G v prvem odstavku 54. člena namreč določajo: "Postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi". Ker se je postopek prometa s predmetnimi nepremičninami začel po uveljavitvi ZKZ-G, mora potekati že v skladu z določili te novele.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 10. ZJU člen 24.
potni stroški - prevoz na delo in z dela - stroški kilometrine - čista denarna terjatev
Tožnik od toženke zahteva plačilo višjih potnih stroškov, kar predstavlja čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben predhodni postopek pri delodajalcu, tožnik ni bil dolžan počakati na odločitev toženke, ampak je bila dopustna neposredna tožba.
Za presojo upravičenosti tožnika do višjih potnih stroškov ni bistveno, da toženka z njim ni sklenila dogovora iz 10. člena Aneksa h KPND niti ne kdaj je tožnik zahteval plačilo višjih stroškov. Prav tako ni bistveno, da je bila tudi tožnikova želja, da ima službena psa nameščena na domu, čeprav je toženka to pogojevala s tem, da mu ne bo plačala višjih prevoznih stroškov. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, ali so bili izpolnjeni pogoji za namestitev psov pri tožniku. Če so bili pogoji izpolnjeni, tožnik dela ni mogel opravljati drugače, kot da je s svojim avtomobilom v službo pripeljal tudi službena psa.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3. ZPP člen 3, 3/3, 182, 339, 339/2, 339/2-14.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - bolezensko stanje - zdravljenje odvisnosti - igre na srečo - odvisnost od drog - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - vrstni red odločanja o zahtevkih - namen odpusta obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti
Niti v pritožbi dolžnik ne ponudi nobenih trditev in dokazov, da je bila njegova odvisnost, če je sploh obstajala, takšna, da bi relevantno vplivala na obstoj ovir za odpust obveznosti. Tolikšne obveznosti ob tem, da je dolžnik imel le dohodke iz plače, drugega premoženja pa ne, dejansko izkazujejo obstoj domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti. Dolžniku pa višje sodišče še pojasnjuje, da bi lahko upoštevalo tudi zasvojenost kot bolezensko stanje, vendar pa ta ni bila dokazana.
Pri tem je svoje dohodke porabljal za dodatne stave, glede katerih je navedel, da je menil, da bo pridobil potrebna sredstva za poplačilo obrokov, kar je bilo skrajno neskrbno in lahkomiselno; poudariti velja, da je imel zadostna sredstva iz plače, da bi prevzete obveznosti lahko poplačeval. Ob tem, kot poudarja že upnica, pri sprejemanju obveznosti ni šlo za reševanje življenjskih stisk, temveč za lahkomiselnost in tako ravnanje, ki ne sme biti deležno pravnega varstva oziroma dobrote odpusta obveznosti.
ZPP člen 7, 107, 212, 226, 226/1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 1, 9, 9/2-f. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. ZNP-1 člen 42. ZVEtL-1 člen 3. ZDen člen 18, 25.
varstvo osebnih podatkov - osebni podatki - identifikacijski podatek - pravica do varstva osebnih podatkov - pravica do seznanitve z osebnimi podatki - obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju - razkritje osebnih podatkov - zloraba osebnih podatkov - varstvo pravic zasebnosti - kršitev pravice do zasebnosti - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - človekove pravice in temeljne svoboščine - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - zbiranje procesnega gradiva - brez privolitve osebe - dopustnost uporabe - sklenjena izvensodna poravnava - sestavni del notarskega zapisa - zaupnost razmerja med pogodbenikoma - načelo zaupnosti - višina odškodnine - škoda na osebnem premoženju - izključitev javnosti - predložitev listine v izvirniku - poziv k predložitvi listine - pravica do sodnega varstva - pravica do dostopa do sodišča - pravica do izvedbe dokaza - celovita in prosta presoja dokazov - odločilni razlogi - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - dokazna vrednost priče - izvedensko mnenje - urbanizem - ugotovitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba objekta - dejanska raba zemljišč - povezanost objekta z zemljiščem - začasni in pomožni objekti - namembnost vrnjenih nepremičnin - sprememba namembnosti rabe - uporaba dela zemljišča - začasnost - pogodbena odpoved - opustitev rabe
Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP. Nelogično bi bilo, da bi predložitev z nezakonitostjo obremenjenih osebnih podatkov s strani stranke šteli za nezakonito, na drugi strani pa bi se sodišče in s tem posredno stranke lahko z istimi osebnimi podatki zakonito seznanili, ker bi jih sodišče lahko samo neposredno pridobilo.
Poleg zakonitosti obdelave pritožnik izpostavlja tudi vprašanje dopustnosti procesne uporabe osebnih podatkov nezakonitega izvora. Odgovor na to vprašanje je odvisen od vrste nezakonitosti, torej ali se ta nanaša zgolj na kršitev s področja varstva osebnih podatkov, ali pa so bili dokazi pridobljeni nezakonito zaradi zvijače, kršitve pravice do splošne zasebnosti ali kršitve komunikacijske zasebnosti. Da gre za vsebinsko ločeni področji varstva, izhaja tudi iz Listine, ki pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacij obravnava v 7. členu, pravico do varstva osebnih podatkov pa v 8. členu. Pri tem iz določbe jasno izhaja, da to varstvo ni absolutno, temveč se podatki lahko obdelujejo brez privolitve prizadete osebe, če za to obstoji legitimna podlaga, določena z zakonom, to pa so v konkretnem primeru že navedene določbe o zbiranju in predložitvi procesnega gradiva.
V primeru razkritja notarsko sklenjenega dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij med pravnimi predniki udeležencev postopka, tudi če gre za fizično osebo, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zasebnosti.
Vprašanje obstoja pripadajočega zemljišča je tesno povezano s strokovnimi ugotovitvami izvedeniškega mnenja glede ugotovitve zgodovinske rabe zemljišča in njegovega položaja v prostorskih aktih, pravni zaključek pa je predmet sodne presoje.
URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. DZ člen 7, 138, 138/3, 171, 171/1, 171/3, 183, 183/1, 186.
posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - načelo otrokove koristi - pravice in dolžnosti staršev - vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - stiki v korist otroka - ukrep omejitve starševske skrbi - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - določitev preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena
Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka.
Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka.
tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupno premoženje bivših zakoncev - sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - obstoj skupnega premoženja v času razpada zakonske zveze - stanje ob zaključku glavne obravnave - trditveno in dokazno breme - nesklepčnost - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - stopničasta tožba
Tožnik se ne more sklicevati na okoliščine, da mu v času vložitve tožbe obseg skupnega premoženja ni bil znan. Če je bil tožnik v takšni trditveni in dokazni stiski, da ni mogel konkretizirano opredeliti tožbenega zahtevka, bi lahko vložil stopničasto tožbo (182.a člen ZPP).
Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je tožnik pri posameznih delih tožbenega zahtevka, katerih predmet so denarna sredstva, že v tožbenem predlogu opredelil, da uveljavlja ugotovitev obstoja tega dela skupnega premoženja po stanju na določen datum oziroma v določenem časovnem obdobju, ne pa po stanju ob razpadu zakonske skupnosti strank in ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem, kar bi moral tožnik zatrjevati in dokazati v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, da bi lahko uspel v sporu. Tožba v tem delu zato ni bila sklepčna.
Za del zahtevka v točki III/3 izreka sodbe tožnik v tožbenem predlogu sicer ni navedel nobenega datuma (to tudi ni bilo potrebno, saj je treba vsa odločilna dejstva navesti v trditveni podlagi tožbe in zanje predlagati dokaze), kar pa ničesar ne spremeni na stvari. Bistveno je, da tožnik v trditveni podlagi sploh ni pojasnil oziroma zatrjeval, da bi vsa ta denarna sredstva kot skupno premoženje obstajala tako ob razpadu življenjske skupnosti strank kot ob zaključku sojenja pred prvim sodiščem. Tožba tudi v tem delu ni bila sklepčna.