ZPP člen 98, 98/1, 98/2, 145. ZIZ člen 29, 29/8, 29/9.
gospodarski spor majhne vrednosti - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zastopanje po pooblaščencu odvetniku - vročitev tožbe v odgovor - vročitev pooblaščencu - vročitev stranki - poziv na predložitev pooblastila - sprememba naslova pooblaščenca - sporočilo o spremembi pooblaščenčevega naslova - način sporočila - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Člen 145 ZPP strankinemu pooblaščencu v primeru spremembe naslova (v konkretnem primeru poslovnega naslova odvetniške pisarne) nalaga dolžnost obvestitve sodišča o spremembi, pri čemer to sporočilo pomeni obvestilo sodišču v konkretnem postopku.
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče, zaradi upravičene domneve, da toženko v pravdnem postopku zastopa pooblaščenka iz predhodnega izvršilnega postopka (v katerem ji v skladu z devetim odstavkom 29. člena ZIZ pooblastila ni bilo treba predložiti), poziv za odgovor na dopolnitev tožbe najprej vročalo toženkini domnevni pooblaščenki. Ker se na poziv njeni domnevni pooblaščenki, da odgovori na dopolnjeno tožbo, toženka ni odzvala, je sodišče prve stopnje dopolnjeno tožbo s pozivom na odgovor pravilno vročilo neposredno toženki, s čimer ni kršilo postopkovnih določb 98. člena ZPP, kot mu to očita pritožba.
ZPP člen 163, 163/4, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2, 337, 337/1. Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta člen 85. URS člen 22, 26, 67. ZUstS člen 43, 44. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 111, 229. ZGD-1 člen 227, 227/4, 498.
nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju - predhodno vprašanje - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odškodninska odgovornost bank - ustavna odločba - protiustavnost zakona
Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.
ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - verjetno izkazana terjatev - prikrajšanje solastnika - oddaja nepremičnine v najem - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - uporaba parkirišča - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - denarni tok - skrito premoženje - neuspešna izvršba - samovoljno ravnanje - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo pravne države
Če eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena OZ za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži.
Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi.
Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova je element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
Ugotovitev, da oporoka glede zapustnikovega podpisa ni ponarejena, še ne pomeni, da je pristna in da odraža pravo zapustnikovo voljo.
Za ugotovitev dedne nevrednosti ni treba, da bi bil dedič za svoje dejanje pravnomočno obsojen v kazenskem postopku.
Ugotovitev, ali je toženka dedno nevredna, je v konkretnem primeru neločljivo povezana z okoliščinami nastanka sporne oporoke. Trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin je bilo na toženki, saj je ona tista, ki se je sklicevala na obstoj zapustnikove oporoke in utemeljevala njeno veljavnost.
Toženka je izkoristila zapustnikovo slabo psihofizično stanje za to, da je preprečila uveljavitev njegove resnične poslednje volje z namenom, da bi se sama finančno okoristila.
Da je toženka uspela zapustnika z zvijačo pripraviti do tega, da je podpisal oporoko, ki ni bila v skladu z njegovo poslednjo voljo, je nedvomno zavržno dejanje, ki ustreza definiciji dedne nevrednosti po 2. točki 126. člena ZD. Toženka si ne zasluži, da bi dedovala po zapustniku, ker se je pregrešila zoper njegovo svobodo testiranja.
vloga po telefaksu - vloga poslana po faksu - vložitev vloge v elektronski obliki - lastnoročni podpis - vloga v pisni obliki - vloga v izvirniku - vložitev odgovora na tožbo - zavrženje vloge - pravica do izjave stranke - kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem
Določba tretjega odstavka 105.b člena ZPP je jasna, da se vloge lahko vlagajo tudi s pomočjo faksa. ZPP torej za vloge, prenesene preko faksa, ne zahteva podpisa v izvirniku, temveč zgolj, da je vloga podpisana.
Sodišče prve stopnje je s sklepom toženi stranki naložilo, da predloži vlogo v izvirniku in jo lastnoročno podpiše, vendar pa iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi sodišče podvomilo v pristnost vloge. Tožena stranka se na poziv sodišča ni odzvala. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ji to dejstvo ne škodi, ker sodišče prve stopnje v pristnost vloge ni podvomilo, temveč je zmotno štelo, da morajo vloge vedno vsebovati tudi lastnoročni podpis v izvirniku. Ker sodišče prve stopnje odgovora na tožbo tožene stranke ni upoštevalo oziroma ga je zavrglo s sklepom, je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Izrek izpodbijanega sklepa ni jasen, saj iz njega ni razvidno, na katero toženčevo taksno obveznost se nanaša (iz podatkov spisa izhaja, da ima toženec več taksnih obveznosti, za katere je predlagal oprostitev plačila).
ZPP člen 98, 98/4. Statut Odvetniške zbornice Slovenije (1994) člen 28, 73, 73/3.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - izbris iz imenika odvetnikov - prevzemnik odvetniške pisarne - obstoj pooblastilnega razmerja - novo pooblastilo odvetnika - poziv na predložitev pooblastila - odobritev dejanj po pooblaščencu - pasivnost stranke
Statut Odvetniške zbornice Slovenije v tretjem odstavku 73. člena, na katerega se posredno sklicuje tožeča stranka v pritožbi, sicer določa, da je prevzemnik pisarne dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila, vendar je stališče sodne prakse jasno, da mora prevzemnik pisarne v vsakem primeru predložiti novo pooblastilo stranke, ki jo je prej zastopal odvetnik, čigar pisarno je prevzel. Določitev prevzemnika odvetniške pisarne v skladu s Statutom OZS ne pomeni avtomatičnega prevzema zastopanja strank izbrisanega odvetnika, saj je podlaga za zastopanje novo pooblastilno razmerje.
zavrnilna sodba - država kot stranka v postopku - odškodninska odgovornost države - protipravna opustitev - odgovorna oseba - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje - splošni zastaralni rok - sprememba naslova za vročanje - predčasni odpust s prestajanja kazni zapora - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pritožba zoper sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks - kreditna obveznost
Protipravno ravnanje (opustitev), ki se očita toženki v tej pravdi, je nekaj povsem drugega kot dejanje neposrednega storilca – povzročitelja škode. Država v razmerju z neposrednim povzročiteljem škode (storilcem kaznivega dejanja) ni v razmerju sostorilca, napeljevalca ali pomagača, prav tako za njegovo ravnanje neposredno ne odgovarja ne na pogodbeni ne na zakonski podlagi (njena odgovornost je drugačna kot npr. odgovornost zavarovalnice pri zavarovanju odgovornosti ali odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec povzročil s kaznivim dejanjem pri svojem delu). Toženki oziroma njenim organom se ne očita storitve nobenega kaznivega dejanja. Tako je evidentno, da je odgovornost toženke drugačna od odgovornosti samega storilca, zato zanjo ne more veljati zastaralni rok za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, določen v prvem odstavku 353. člena OZ. Toženka ni povzročila škode s kaznivim dejanjem. Odškodninska obveznost toženke torej zastara v splošnem zastaralnem roku, ki za odškodninske terjatve znaša tri oziroma pet let (352. člen OZ). Tožba je bila vložena 12 let po storjenem kaznivem dejanju, ki je tožnici povzročilo škodo, zato je zahtevek zoper toženko brez dvoma zastaral.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072652
KZ člen 111, 111/1, 111/1-3, 112, 112/1, 112/3, 112/6, 254, 254/1, 254/3. KZ-1 člen 7, 7/2, 90, 90/1, 90/1-3, 249, 249/1, 249/4. ZKP člen 269, 269/1-2, 372, 372-3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zatajitev finančnih obveznosti - davčna zatajitev - ustavitev kazenskega postopka - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - milejši zakon - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - subjektivni zakonski znak - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja kazenskega pregona
V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran.
Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.
ugovor zoper plačilni nalog - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno in da s temi navedbami toženec ne more uspešno nasprotovati izdanemu plačilnemu nalogu, saj z njimi ne uveljavlja nobenega od zgoraj navedenih dopustnih ugovornih razlogov.
spor med družbenikom in družbo - postopek v gospodarskih sporih - stvarna pristojnost v gospodarskem sporu - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču
Toženki, ki je pravni laik, je treba pojasniti, da sodišče prve stopnje o vtoževani terjatvi še ni vsebinsko odločalo, ampak je zgolj ugotovilo, da okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi. To je Okrožno sodišče v Ljubljani, ki mu bo okrajno sodišče po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v sojenje. Obravnavani spor namreč predstavlja spor med družbo in družbenikom, za takšne spore pa veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 482. člena ZPP), za sojenje v teh pa so pristojna okrožna sodišča (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP).
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 100, 108. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razveza zakonske zveze in dodelitev otrok v vzgojo in oskrbo - predlog za izdajo začasne odredbe - določitev stikov med staršem in otrokom - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - obseg in način izvajanja stikov - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - dogovor o začasnem izvajanju stikov - razširitev stikov - postopek za izdajo začasne odredbe - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti
Čeprav iz mnenj CSD izhaja, da trenuten obseg stikov ni optimalen, tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem ni verjetno izkazana takšna stopnja ogroženosti otrok, ki bi (že) utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje optimalnega obsega stikov, ki je v največjo korist otrok, v tej fazi postopka dolžnost staršev. Zmotno je tudi pritožnikovo enačenje neoptimalnega izvajanja stikov z ogroženostjo otrok.
Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.
Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.
skupno starševstvo - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - primernost posameznega starša - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvrševanje starševskih pravic - največja korist otroka
Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.
Ne glede na njen slab finančni položaj je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka, saj je v pravdi v celoti propadla, odločitev o temelju stroškov postopka pa je tudi postala pravnomočna.
Dolg lahko tožnici odpusti le toženec, ne pa tudi sodišče, saj za odpust dolga ni zakonske podlage.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00072158
ZPP člen 206, 206/2, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350, 350a.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - razlaga zakonskih določb - razlog smotrnosti - pravica do sojenja v razumnem roku - dopuščena revizija - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti
Sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji v podkrepitev razlogov za prekinitev prezre, da razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v referenčnih določbah (drugi in četrti odstavek 206. člena ZPP) združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva (zahteva); odvisnost utemeljenosti zahtevka od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (drugi odstavek 206. člena ZPP) oziroma vložitev predloga za izdajo posvetovalnega mnenja (četrti odstavek 206. člena ZPP). Tudi „nadpovprečna pomembnost zadeve“, na katero se med drugim sklicuje sodišče prve stopnje, ni zakonski razlog za prekinitev postopka.
Pritožba utemeljeno opozarja tudi na pravico do sojenja v razumnem roku. Odločanje VSRS v zadevi II Ips 41/2022 je časovno odmaknjeno, prav tako pa je negotovo, ali bo odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bo presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bo potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja le očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge, s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane očitke. Med drugim zatrjuje, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično. Zato tožena stranka utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti.
DZ člen 138, 138/3, 139, 141, 141/1, 141/2, 141/5.
zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - obseg in način izvajanja stikov - telefonski stiki z otrokom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - mnenje otroka - preprečevanje stikov - korist mladoletnega otroka - izvršitev denarne kazni za primer nespoštovanja začasne odredbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - stalno prebivališče otroka
Preštevanje, koliko ur, vikendov in tednov A. A. preživi pri enem in drugem staršu, ni na mestu. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj, pa tudi, da lahko tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe. To se zagotavlja z uravnoteženimi stiki, ki pa ne pomenijo nujno polovice časa preživetem pri enem in polovice časa pri drugem staršu.
Do posameznih kršitev začasne odredbe je prišlo zato, ker se nasprotni udeleženec ni zavedal, da ne sme A. A. prepustiti odločitve, ali se bosta z mamo po telefonu slišali ali ne, sicer pa začasno odredbo spoštuje. Zato izrek denarne kazni ni na mestu. Zakonska dolžnost nasprotnega udeleženca je, da si mora prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev (drugi odstavek 141. člena ZD). Njegova skrb in odgovornost do A. A. se mora odražati tudi v zvezi s (telefonskimi) stiki. V tej luči ji mora nuditi primerno vzgojno vodstvo in spodbudo, da jo na tovrstni stik pripravi. Ne le, da odločitve o izvedbi telefonskega stika ne sme prepuščati A. A., še več, te stike mora tudi aktivno spodbujati (in jih v primeru opravičene nezmožnosti sedaj tudi v 48 urah nadomestiti).
ZNP člen 8, 35, 35/5, 37. ZPP člen 185, 185/1, 319, 319/1.
delitev skupne lastnine - skupna lastnina - subjektivne meje pravnomočnosti - vezanost na pravnomočno odločbo - predhodno vprašanje - pridobitev lastninske pravice z gradnjo - sprememba predloga v nepravdnem postopku - skrbništvo nad odraslo osebo - zakoniti zastopnik - stroški postopka
Temeljna predpostavka postopka za delitev stvari v skupni lastnini je obstoj skupno lastninske skupnosti, temeljni namen delitve pa je v prenehanju navedene skupnosti.
Subjektivne meje pravnomočnosti, ki zahtevajo istovetnost pravdnih strank in jih v pritožbi omenja predlagatelj, učinkujejo tudi proti pravnim naslednikom oziroma dedičem (nasprotni udeleženki).
Predpostavka smotrnosti bi bila podana, če bi bila sprememba predloga uveljavljana npr. potem, ko bi bilo že v celoti povsem zbrano procesno gradivo, na katerem sprememba temelji. Če takšnega gradiva ni in bi bilo treba zaradi spremembe predloga začeti od začetka, kot da bi bil vložen povsem nov predlog na novi dejanski podlagi, potem pogoja smotrnosti ni. Predlagatelj je v dopolnitvi predloga navedel, da je po družabniški pogodbi, ki jo je sklenil s staršema, vložil v skupno obratovalnico osnovna sredstva (gre za primeroma naštetih 85 premičnin), katerih vrnitev sedaj zahteva od nasprotne udeleženke. Gre za povsem nov predlog, ki v doslej zbranem procesnem gradivu nima nikakršne podlage.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 14, 19. ZPP člen 242, 242/1.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - obrazloženost zahteve
Pri odmeri izgubljenega zaslužka, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane. Prosti preudarek tako ne pomeni, da sodišče ugodi kateremukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.
Priča svojega izračuna ni obrazložila in ga tudi ni dokazno podprla. Navedb priče o višini izgubljenega zaslužka tako sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, prav tako jih ni moglo preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov iz poslovnega izida, ker ti še niso bili objavljeni. Ker priča navedb o izgubljenem zaslužku ni obrazložila, niti dokazno podprla, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo utemeljeno zavrnilo.