Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.
Določilo 288. člena OZ velja tudi za neposlovne (odškodninske terjatve. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti, uveljavitve nove zakonodaje, ki omogoča prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev ter ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, so vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti od njene zapadlosti določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja.
Čeprav je tožnik opozarjal na nejasnost določil Tabele invalidnosti, je v resnici zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Tožnik se je torej zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodnimi določbami Tabele invalidnosti.
Po ustaljeni sodni praksi nezadovoljstvo stranke z delom sodišča in morebitne nepravilnosti v postopku niso razlog za prenos pristojnosti.
Rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel 31. 12. 2017, skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, tj., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev. Zato uporaba tega roka ne pomeni posega v revidentovo pravico iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Prvega protokola k EKČP.