Dolžnica si napačno razlaga, da zadošča v ugovoru samo zapis, da gre za pasivno družbenico. To trditev bi morala dolžnica utemeljiti s konkretnimi dejstvi, ki bi to njeno trditev utemeljevali in za ta dejstva predložiti dokaze. Le v takem primeru bi sodišče po potrebi razpisalo narok po 2. odst. 58. čl. ZIZ. Narok pa ni predviden za dopolnjevanje nepopolnih navedb v ugovoru.
Če bi tožena stranka preko pravilno projektiranega bazenčka postavila brv za prehod za zaposlene, bi s tem omogočila tudi gostom drugačen prehod, kot ga terjajo strogi sanitarni pogoji. Tožena stranka je zato utemeljeno odklonila zaposlenim drugačen prehod, saj bi s tem kršila sanitarne predpise. O tem je zaposlene seznanila, zato ji s takšnim ravnanjem ni mogoče očitati nobene nepravilnosti in se trditve tožnice o krivdni odgovornosti tožene stranke, ki zaposlenim ni omogočila drugačnega prehoda preko bazenčka, niso dokazale.
Tožnik je s plačilom v stečajno maso izvensodno pripoznal, da pravna dejanja dolžnika nimajo pravnega učinka proti stečajni masi in da je vračilo vrednosti izpodbijanih pravnih dejanj utemeljeno, ter je s tem preprečil vložitev izpodbojne tožbe po 129.čl. ZPPSL. ZPPSL veže rok za vložitev prijave terjatve, oživele zaradi uspešnega izpodbijanja na pravnomočnost odločbe, vendar pa to ne pomeni, da se lahko uveljavljajo le terjatve, ki so oživele na podlagi pravnomočne odločbe. Smisel in namen zakona je, da se z izpodbijanjem doseže vrnitev zneskov v stečajno maso, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo, zavezancem za vrnitev pa omogoči, da s svojimi oživelimi terjatvami konkurirajo z ostalimi upniki pri sorazmernem poplačilu iz stečajne mase.