Dolžnica si napačno razlaga, da zadošča v ugovoru samo zapis, da gre za pasivno družbenico. To trditev bi morala dolžnica utemeljiti s konkretnimi dejstvi, ki bi to njeno trditev utemeljevali in za ta dejstva predložiti dokaze. Le v takem primeru bi sodišče po potrebi razpisalo narok po 2. odst. 58. čl. ZIZ. Narok pa ni predviden za dopolnjevanje nepopolnih navedb v ugovoru.
Zakon o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1.1.2003, v 103. čl. določa, da v stečajnem postopku, ki ga izvede sodišče, lahko stečajni upravitelj s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka pri delodajalcu postalo nepotrebno, vendar je že iz citiranega zakonskega določila razvidno, da gre za drugačno situacijo, kot je obravnavana, in sicer za takšno, pri kateri sta faza začetka in zaključka stečajnega postopka časovno oddaljena, ne pa združena, kot je to v situaciji po 1. odst. 99. čl. ZPPSL; ko gre za hkratnost začetka in zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom, se vprašanje (ne)potrebnosti dela pri dolžniku zaposlenih delavcev sploh ne more postavljati, ampak gre za takojšnjo realizacijo razloga, zaradi katerega dolžnik kot družba preneha obstajati (tj. s stečajem - 1. odst. 455. čl. Zakona o gospodarskih družba, ZGD).