Dobrovernost posesti se domneva, zato bi morali tožniki domnevo dobrovernosti izpodbiti, česar pa niso storili. Sodišče prve stopnje je pri presoji dobrovernosti tožene stranke pravilno upoštevalo tudi, da je bila prodajna pogodba sklenjena v obdobju, ko je zaradi delne nacionalizacije stavb prihajalo do nenatančnih vpisov deleža lastnine glede na celotno stavbo, na skupnih delih, prostorih in napravah in funkcionalnem zemljišču, in sicer tako pri delih stavb, ki so bili nacionalizirani, kot pri tistih delih stavb, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije in zato ni mogoče graditi slabe vere tožene stranke zgolj na neujemanju zemljiškoknjižnih podatkov glede velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo prvo stanovanje, ki je bilo prodano in velikosti solastninskega deleža, ki naj bi ga predstavljalo drugo stanovanje, s podatki o solastninskih deležih posameznih solastnikov na prvem nadstropju hiše.
Z dediščinsko tožbo se lahko v rokih, ki jih določa zakon, realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, v obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi premoženja, ki naj bi predstavljalo zapuščino pokojnega očeta, ni bilo.
Od plačanega nespornega dela odškodnine se ne odštevajo zamudne
obresti v skladu z določbo 313. čl. ZOR, ker se denarna odškodnina za
nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodne odločbe, zato
pravilo o vračunanju po 313. členu ZOR ne pride v poštev, saj sodišče
denarne odškodnine še ni odmerilo.
Za zvin vratne hrbtenice in udarec v prsni koš gre 39. letnemu
tožniku odškodnina v znesku 475.000,00 SIT za telesne bolečine in
nevšečnosti, 50.000,00 SIT za strah in 675.000,00 SIT za zmanjšanje
življenjskih aktivnosti, skupaj 1,200.000,00 SIT odškodnine.