Tožniku je bila vročitev aktov drugostopenjskega organa opravljena 17. 4. 2019, torej z dnem izteka 15-dnevnega roka za osebni prevzem pisanja. Naslednjega dne, torej 18. 4. 2019, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v petek, 17. 5. 2019. Tožnik je tožbo vložil 24. 5. 2019, saj jo je tega dne poslal sodišču s priporočeno poštno pošiljko, torej je bila tožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je prepozna.
brezplačna pravna pomoč - spor o stroških in nagradi odvetnika za izvajanje brezplačne pravne pomoči - nagrada odvetniku za zastopanje v postopku - mediacija - stroški postopka mediacije - obrazloženost odločbe
V pravdni zadevi je prišlo do sklenitve sodne poravnave na naroku, zato tožena stranka tožnici pravilno ni priznala nagrade za zastopanje na mediacijskem naroku, saj ji je priznala nagrado za sklenitev sodne poravnave.
Ker v izreku izpodbijanega akta v zavrnilnem delu priznanja stroškov ni izrecno specificirano, kateri priglašeni stroški tožnici niso priznani, je sodišče zaradi jasnosti odločitve tožbi ugodilo tako, da je odpravilo del izreka izpodbijanega akta, ki se glasi: „Višji zahtevek se zavrne.“ in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - sestava in vložitev pritožbe - oprostitev plačila sodnih stroškov
Glede na okoliščine obravnavane zadeve je organ za BPP pravilno presodil, da tožnica v sedanji fazi postopka ni upravičena do svetovanja in zastopanja na drugi stopnji postopka kot tudi ne do povrnitev stroškov postopka na drugi stopnji. Tožnica je zoper sodbo že vložila pritožbo (in v fazi reševanja predhodno vložene pritožbe na drugi stopnji) za tožnico trenutno ni predvidena oprava kakšnih drugih procesnih dejanj, za katera bi tožnica potrebovala Bpp v obliki zastopanja po odvetniku pred sodiščem na drugi stopnji in ni predvideno, da bodo zanjo nastali kakšni stroški postopka.
ZDDV-1 člen 33, 46, 63, 63/1, 82. ZDDPO-2 člen 12, 12/3. ZDavP-2 člen 31, 39.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb - izogibanje plačilu davka - povezane osebe - zloraba sistema DDV - nepriznani odhodki - odbitek vstopnega DDV - hčerinska družba - prihodki in odhodki - dobava blaga - oprostitve v zvezi z dobavami blaga - pomanjkljiva dokumentacija - izvedba dokazov - izvedba dokazov po uradni dolžnosti
Pravilno je sklicevanje tožnika na določbe 76. člena in 77. člena ZDavP-2, da dokazovanje z listinami ni izključeno in da se lahko v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, vendar te procesne določbe v postopku niso bile kršene. Pravno pomembna dejstva in načelo materialne resnice v obravnavanem primeru je v postopku finančni organ ugotavljal z vsemi zakonsko dopustnimi instituti. Pridobil je podatke od domačih dobaviteljev in njihove izjave in od tožnika dokumentacijo in listine, s katerimi je ta razpolagal. Zato je glede na ugotovitve v konkretnem postopku, ko tožnik ni razpolagal niti s specifikacijami računov niti raznimi izdelki-projekti, ki naj bi mu jih dobavitelji opravili, poleg nepriznavanja spornih računov upoštevati tudi, da davčni organ ugotavlja, da tožnik ni vodil poslovnih knjig, kar mu davčni organ tudi očita, glede na predpise, ki so zavezujoči glede vodenja poslovnih knjig (ZDavP-2, ZGD-1, SRS), kar pomeni, da določenih poslovnih dogodkov ob pomanjkanju poslovne dokumentacije v okviru dokaznega postopka ni mogoče izkazati zgolj in samo z izjavami prič.
Listine, s katerimi zavezanec dokazuje izpolnjene pogoje iz izkazovane oprostitve, morajo biti izpolnjene do te mere, da je iz njih nedvoumno razvidno, da je blago zapustilo Slovenijo in prispelo h kupcu v državo članico. Dokaz, da je blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico, pa je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do oprostitve DDV.
javni uslužbenci - razrešitev direktorja - nekrivdni razlogi za razrešitev - akt politične diskrecije - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe
Gre za razrešitev tožnice z uradniškega položaja generalne direktorice na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, ki je akt politične diskrecije. Odločitev funkcionarja za razrešitev položajnega uradnika brez krivdnih razlogov je torej v popolni diskreciji funkcionarja, kar pa pomeni, da se sodišče dejansko ne more spuščati v preverjanje utemeljenosti razlogov za razrešitev.
ZDDV-1 člen 63, 67, 67/1. ZDDPO-2 člen 33, 55a. ZUP člen 214. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka pravnih oseb - povezane osebe - odbitek vstopnega DDV - računi - sestavine računa - amortizacija - olajšava za investiranje - znižanje davčne osnove - subjektivni element - navidezni posel - pomanjkljiva obrazložitev
Pravico do odbitka DDV je mogoče zavrniti, če upravni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa „vedel oziroma bi moral vedeti“, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV del utaje, ki jo je storil pridobitelj. Subjektivni element je kot pravni standard sestavni del materialnopravne podlage za odločitev o oprostitvi DDV oziroma za naknadno naložitev plačila DDV v primerih zlorabe. Navedeni pravni standard pa ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV (naklep), drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil).
COVID-19 - začasno čakanje na delo - nadomestilo plače - neplačane davčne obveznosti - napačna uporaba materialnega prava
Tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ sta pri svojem odločanju o tožnikovi upravičenosti do povračila izplačanih nadomestil plač uporabila le del prvega stavka prve alineje drugega odstavka 8. člena ZIUPDV. Zadovoljila sta se zgolj z ugotovitvijo, da tožnik ne izpolnjuje obveznih dajatev in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, ki jih pobira davčni organ, prezrla pa sta drugi pogoj za to, da se delodajalcu odreče pravica do povračila izplačanih nadomestil plač, tj. da morajo biti neplačane obveznosti zapadle na dan vložitve vloge. Zato relevantni materialni predpis v konkretnem primeru ni bil v celoti uporabljen.
brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - dohodkovni cenzus - izjemna brezplačna pravna pomoč - odvzeta poslovna sposobnost
Izjemna brezplačna pravna pomoč je urejena v 22. členu ZBPP; ta določa, da se lahko brezplačna pravna pomoč dodeli tudi, ne glede na določbe ZBPP o materialnem položaju prosilca in njegove družine, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona, in če njegov lastni dohodek oziroma lastni dohodek njegove družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
ZTFI člen 117, 117/2, 491, 491/1, 491/1-2. ZPre-1 člen 4, 4/2. ZUP člen 214.
delniška družba - nadzor nad poslovanjem družbe - nadzor Agencije za trg vrednostnih papirjev - nadomestilo za nadzor - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, po katerem izmed navedenih pogojev ter na podlagi katerih ugotovljenih (odločilnih) dejstev je toženka tožnika štela za nejavno gospodarsko družbo iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 (in s tem za zavezanca za plačilo predmetnega nadomestila). Toženka v izpodbijani odločbi namreč navaja zgolj, da je tožnik izpolnjeval „vsaj enega izmed pogojev iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1“; tega, kateri pogoj konkretno naj bi izpolnjeval, ne navaja. Sodišče ne more upoštevati niti argumentov toženke, da gre pri odločilnih dejstvih, ki so v izpodbijani odločbi umanjkala, za javno dostopne in tožniku znane podatke. Strankina pravica, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem, je v celoti izvotljena, če tej ni hkrati omogočeno, da se seznani z informacijo, ali oz. kako je bilo na njena vprašanja odgovorjeno. saka upravna odločba v postopku, ki se vodi po ZUP, mora biti sestavljena v skladu z zahtevami tega zakona, vsako upravno odločbo pa mora biti, ne glede na to, kaj je ali naj bi bilo znano strankam postopka, mogoče tudi preizkusiti.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve - ponovna prošnja - vrnitev v prejšnje stanje - novi dokazi in nova dejstva - nova dejstva in dokazi - izkazanost pogojev za uvedbo ponovnega postopka
Tožnikov podpis na listinah se ne ujema s podpisom na sporni vročilnici. Slednje po prepričanju sodišča izkazuje utemeljen dvom v pristnost podpisa na sporni vročilnici. Sodišče je tako ugodilo predlogu tožnika in dovolilo vrnitev v prejšnje stanje.
Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen, in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se ti novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili.
Tožnik je v tem postopku kot novi dejstvi navedel poroko s svojo izbranko ter smrt matere zaradi bolezni. To sta sicer objektivno novi dejstvi po drugem pododstavku prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, vendar pa na postopek mednarodne zaščite nimata vpliva, saj ne predstavljata ne podlage za preganjanje po določbah ZMZ-1 niti ni tožnik v zvezi z njima zatrjeval nikakršnih dejanj preganjanja.
davek od dohodkov pravnih oseb - akontacija dohodnine - društvo - pridobitna dejavnost - davčni odtegljaj - potni stroški za službeno potovanje - računi - neverodostojne listine
Seznam sredstev družbe A. še ne izkazuje njihovega najetja, in zatrjevanega najema plaže in osnovnih sredstev družbe A. s strani tožeče stranke tudi ne izkazujeta predloženi pogodbi, saj se prva nanaša na najem plaže s strani družbe A. in ne tožnice, druga pa na izvajanje tečajev vodnih športov, pri čemer je družba A. naročnik in ne izvajalec. To pa pomeni, da je na mestu pravni zaključek, da zadevni računi kot neverodostojne listine niso ustrezna podlaga za knjiženje davčno priznanih odhodkov.
ZMZ-1 člen 24, 26, 26/2, 26/2-2, 26/2-3, 27. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 18, 18/1, 46, 46/3.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - verodostojnost prosilca - prekluzija - preganjanje zaradi vere - tožbena novota - prosilec iz Irana - informacije o izvorni državi - učinek ex nunc - vzročna zveza - izvedensko mnenje
Za priznanje statusa begunca ni dovolj, da prosilcu grozijo dejanja preganjanja in da ima prosilec lastnost oziroma značilnost (rasno, versko, nacionalno, družbeno ali politično), ki se preganja, ali pa mu je ta pripisana, pač pa mora med nevarnostjo preganjanja oziroma odsotnostjo zaščite pred dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje obstajati povezava.
Če bi se izkazalo, da obstaja dovolj resna nevarnost, da bo tožnik priprt oziroma obsojen na zaporno kazen in tam nato celo mučen ali izpostavljen drugim dejanjem preganjanja zgolj ali pa tudi zato, ker je obtožen oziroma obsojen za kaznivo dejanje delovanja proti oblasti (če bi bil obsojen za kakšno drugo dejanje pa ne), in če bi bilo verjetno, da akterjem mučenja in slabega ravnanja v priporih in zaporih niti ne bo očitno ali znano, da je tožnik obtožen/obsojen zgolj zaradi korupcije in ne zaradi tega, ker bi organi pregona dejansko menili, da tožnik nasprotuje državni oblasti, potem je mogoče tudi priznanje statusa begunca na podlagi pripisanega političnega prepričanja.
Sodišče ocenjuje, da so bili novi dokazi dovolj konkretni in predloženi dovolj zgodaj, predvsem pa so za končno odločitev lahko relevantni, zato je dokazovanje z njimi dopustilo in ni uporabilo določbe o prekluziji iz 52. člena ZUS-1.38 To pomeni, da sodišče ni zavrnilo izvedbe tega dokaza zgolj zato, ker tožnik po oceni sodišča ni navedel upravičenih razlogov, zakaj jih ni predložil že v upravnem postopku, ima pa lahko večja ali manjša prepričljivost tožnikovih trditev v zvezi s tem, vpliv na oceno verodostojnosti tožnika v povezavi s tem dokazom.
Uporaba Standardov v postopkih izbire kandidatov na podlagi posebnega natečaja sodišču nalaga zadržano presojo, kar pomeni, da se sodišče ne spušča v strokovno presojo, ki jo je izvedla Komisija, ampak poseže v odločitev samo, če je očitno nerazumna. Zadržana presoja skladno s sodno prakso pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, saj mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - prstni odtis v bazi eurodac - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sorazmernost in nujnost ukrepa - milejši ukrep - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito
Tožena stranka ne more pravno veljavno ustvariti okoliščin, ki morebiti povečujejo begosumnost tožnika s tem, ko tožniku odvzame svobodo v postopku po Uredbi EU št. 604/2013, brez da bi pred tem na pravilen način uporabila kriterij iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 in iz določil 28(2) in 2(n) Uredbe EU št. 604/2013.
Zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - sodba o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu
Toženka ima prav, da je ugovor zoper kaznovalni nalog enostaven in bi ga tožnica res lahko vložila sama, saj je njegova obvezna sestavina le navedba sodbe, zoper katero se vlaga, vendar pa vložitev ugovora ni težišče tožničine prošnje za dodelitev BPP. Tako iz tožničine vloge kakor tudi iz obrazca za vložitev prošnje za dodelitev BPP izhaja, da za BPP prosi zaradi pravnega svetovanja ter zastopanja na prvi in drugi stopnji. Toženka v obrazložitvi sama navaja, da ugovor povzroči razveljavitev sodbe in nadaljevanje postopka z razpisom narokov. Zakaj v taki situaciji, ko torej že preprosta tožničina izjava, da kaznovalnemu nalogu ugovarja, zadostuje za nadaljevanje kazenskega postopka zoper tožnico, ni pravne podlage za dodelitev zaprošene BPP, to je za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji, pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Tožnik je rekel, da čeprav ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je to storil, ker ni imel izbire oziroma pod prisilo, saj je skušal večkrat prečkati hrvaško-slovensko mejo, kar pa še ne opraviči dejstva, da na odločitev ni počakal, četudi prošnje ni želel podati. Pravilno je bilo ugotovljeno, da s tem, ko je tožnik predhodno vložil prošnjo že v dveh drugih državah članicah Evropske unije in ju nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Ker je tožnik prošnjo podal že v Grčiji in na Hrvaškem in pri tem ozemlje držav zapustil še pred odločitvijo, je zaradi tega tožena stranka utemeljeno domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik tudi ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.
ZPOmK-1 člen 6. URS člen 35, 36, 36/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101.
varstvo konkurence - omejevalna ravnanja - omejevalni sporazum - delitev trga - zloraba prevladujočega položaja - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dokazna ocena
Splošno sodišče in Sodišče Evropske unije kot enotno in trajajočo kršitev obravnavata celoto ravnanj različnih subjektov, ki so poskušali doseči isti protikonkurenčni cilj. Obstajati mora torej enotni načrt, ki se ga udeleženci zavedajo. Enotna kršitev je tako posledica niza dejanj ali trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi pomenil ločeno kršitev po 101. člena PDEU oziroma 6. člena ZPOmK-1. Opredelitev določenih nezakonitih ravnanj, ki pomenijo eno samo kršitev ali več kršitev, načeloma vpliva na sankcijo, ki se lahko naloži, kadar se zaradi ugotovitve več kršitev lahko naloži več različnih glob. Ugotovitev več kršitev ima lahko za storilce korist, ker so nekatere med njimi že zastarale. Opredelitev ali gre za eno in trajajoče ravnanje, je torej pomembna tudi pri vprašanju trajanja kršitve oziroma kršitev in s tem za trenutek nastopa zastaranja. Nadalje je relevantna pri ugotavljanju odgovornosti udeleženih podjetij, saj je lahko podjetje, ki ni sodelovalo pri vseh prepovedanih ravnanjih zanje odgovorno, če je ugotovljeno, da je vedelo za nezakonita ravnanja drugih udeležencev ali če jih je lahko razumno predvidevalo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.
Opredelitev kršitve kot enotne in trajajoče zato ne pomeni, da ni treba določno opredeliti, katera ravnanja, ki bi bila sicer lahko samostojna kršitev, so predmet enotne kršitve. To je pomembno že zato, da se stranki omogoči pravica do izjave oziroma obrambe.
davčna izvršba - procesni sklep - zavrženje ugovora - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep FURS-a ne predstavlja upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem sklepom je namreč tožena stranka zavrgla „ugovor“ tožnice zoper poziv kot nedopusten iz razloga, ker navedeni poziv ni upravni akt in zoper njega tudi ni predvideno nobeno pravno sredstvo.
Položaj koncesionarja, torej osebe, ki ima koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti, ima lahko fizična ali pravna oseba le na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo. Koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn le na tistem območju koncedenta, za katereta mu je s koncesijskim aktom podeljena koncesija, in na območju, za katerega mu je koncedent izdal dovoljenbje za podružnico lekarne.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - enostavni objekti - inšpekcijski zavezanec - investitor
Glede na opis gradnje, ki ni dopustna brez gradbenega dovoljenja, so nerelevantna tožnikova zatrjevanja, da so mu na upravni enoti pojasnili, da za izzidek ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Gradnja, kakršna je, tudi ob eventualnih nepravilnih pojasnilih upravne enote, ne bi pridobila dopustnosti.
V obravnavani zadevi, ko je tožnik kupil material (bistvena okoliščina), dela izvajal, je pa tudi solastnik zgradbe, ga je organ na podlagi navedenih dejstev lahko štel za investitorja objekta in posledično inšpekcijskega zavezanca.