OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00087423
ZPP člen 314, 314/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6. ZPotK člen 21, 21/3.
delna sodba - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - opustitev pojasnilne dolžnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ugovor zastaranja - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - načelo dobre vere in poštenja - slaba vera banke - retroaktivnost - novejša sodna praksa - novejša sodna praksa SEU
Toženka se je že med postopkom opredeljevala do drugačne razlage pravne podlage, ki jo je vzpostavila nova sodna praksa. Zato se na neobrazložen odstop od sodne prakse, ki jo je poznala, se do nje opredeljevala, se je o njej tudi sama izjavila, ne more sklicevati. Konkretni primer namreč ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00087482
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 8. ZVPot člen 22, 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 7, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 88/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1. URS člen 3a.
varstvo potrošnikov - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - lojalna razlaga nacionalnega prava - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - (ne)veljavnost pogodb - ničnost kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - denarna odškodnina - tipska pogodba - plačilo v anuitetah - protipravno ravnanje banke - dopustna kavza - sklenitvena pogodbena faza - bistvena sestavina pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - dolžna profesionalna skrbnost - profesionalna skrbnost poslovnofinančne stroke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - devizna (valutna) klavzula - pristen devizni kredit - tuja valuta denarne obveznosti - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - sprememba valute - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - spremembe valutnih tečajev - menjalni tečaj - kreditno tveganje - načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka - načelo vestnosti in poštenja - jasnost pogodbenih določil - nedoločen pravni pojem - pravni standard - nepošten pogodbeni pogoj - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - neugodne posledice - konverzija - transformacija dolžnega zneska v domačo valuto - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - izključna krajevna pristojnost - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - razmerje specialnosti predpisa do splošnega - lex specialis - gospodarska kriza - razvoj sod
Pogodbeni pogoj, po katerem je izplačilo in vračilo kredita vezano na CHF, se presoja kot glavni predmet pogodbe, ki ni bil posamično dogovorjen. Okoliščina, da sta tožnika k toženki prišla z željo po najemu kredita v CHF, ne izključuje presoje nepoštenosti po ZVPot.
Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.
Zahteva po preglednosti velja tudi za pogodbeno dogovorjeno možnost konverzije. Pojasnilna dolžnost mora biti izpolnjena v sklenitveni fazi, v tej (in ne šele v izpolnitveni) fazi mora banka kreditojemalcu pojasniti pomen in učinek konverzije kot mehanizma omejitve tveganj, ki jim je izpostavljen zaradi spremembe menjalnega tečaja, in sicer v povezavi z mehanizmom pogodbenega pogoja kredita, vezanega na CHF. Banka pomanjkljivih relevantnih informacij ne more nadomestiti (sanirati) z obvestili, danimi med izvrševanjem pogodbe. Iz enakih razlogov tudi kasnejše ravnanje banke - povabilo k refinanciranju kredita v letu 2014, na katerega se tožnika nista odzvala - ne more odpraviti neuravnoteženosti pogodbenega položaja tožnikov kot potrošnikov.
Ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je vprašanje morebitnega zastaranja kondikcijskega zahtevka v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem tožnica zahteva začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnin, bistveno. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in tožbo utemeljevala na varstvu sebe kot potrošnika, ki ji ga daje nacionalna zakonodaja (ZVPoT in ZPotK) in tudi evropski pravni red (Direktiva 93/13). Ničnost v OZ je predpisana v javnem interesu, kar seveda velja tudi, če se ugotovi ničnost potrošniških pogodb, to še toliko bolj, ker načeloma veljajo potrošniki za šibkejše stranke. Tožnici kondikcijskega zahtevka niti ne bi bilo treba postaviti. Ničnost namreč pomeni absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših-potrošnikov. Nični pravni posli namreč lahko ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranka morda ni mislila. Lahko gre tudi za odškodninsko odgovornost. Ničnost torej nujno ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene obogatitve. To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnegakoli akta, da zahtevek na ugotavljanje ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja možnost konvalidacije ničnega pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Kolikor je tako, pa kondikcijski zahtevek na plačilo v obravnavani zadevi, ko gre za potrošniško varstvo, ni v razmerju prejudicialnosti in zato v tej fazi postopka, ko se z začasno odredbo zahteva zgolj začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini, za katera je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da sta nična, ni relevantno vprašanje pravnega interesa za ničnostno tožbo, če bi se izkazalo, da dajatveni zahtevek ne bi bil utemeljen zaradi morebitnega zastaranja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087216
ZPP člen 163, 163/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22, 25. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4.
kreditna pogodba v CHF - zavarovanje nedenarne terjatve - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - restriktivna razlaga - težko nadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - potrošnik - novejša sodna praksa - načelo lojalne razlage - verjetnost terjatve - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - pravilna dokazna ocena - prepoved retroaktivnosti - dober strokovnjak - preplačilo - predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje - sodna praksa Sodišča EU
Ne zadostuje opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje tožena stranka, saj na podlagi takšnega abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov) o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno).
Pritožbeno sodišče ni vložilo predloga za sprejetje predhodne odločbe pri SEU, kot je to predlagala tožena stranka, saj glede spornih vprašanj že obstaja interpretacija SEU (doktrina acte éclairé). Okoliščine obravnavane zadeve so dovolj primerljive z zadevo C-287/22.
vrnitev posojila - obstoj dolga - izpolnitev obveznosti - vračilo posojila - neizkazanost - celovita dokazna ocena - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok - obligacijsko razmerje
Zastaralni rok, ki ga določa 94. člen Zakona o dedovanju med dedičem in volilojemnikom, ni pomemben v pravdi, v kateri odloča sodišče o izpolnitvi obveznosti zapustnikovega posojilojemalca.
Vsak od pogodbenih zneskov ima svojo dejansko podlago, ker gre za mesečne terjatve, vsota nepogodbenih obveznosti (povračilo plačanih stroškov) pa tudi ne presega 20.000,00 EUR. Posledično stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku vrednosti vseh dolgovanih zneskov, saj se za vsakega od njih utemeljenost ugotavlja posebej. Če imajo ob isti pravni podlagi zneski različno dejansko podlago, se vrednost, relevantna za določitev stvarne pristojnosti ne sešteje. Gre za objektivno kumulacijo, kot če bi bilo vloženih več posameznih tožb, za katere bi bilo za vsako posamezno pristojno okrajno sodišče. To pomeni, da je tudi za odločitev o vseh zahtevkih skupaj stvarno pristojno okrajno sodišče.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00086662
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1. OZ člen 336, 346, 360.
ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - pravica do izjave - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - obseg pojasnilne dolžnosti - valutno tveganje - pogodbeni pogoji - načelo vestnosti in poštenja - uporaba direktive - uporaba ZVPot - kondikcijski zahtevek - dajatveni zahtevek - zavrnitev zahtevka - ugovor zastaranja - neutemeljen ugovor - splošni petletni zastaralni rok - zadržanje zastaranja - kdaj začne teči zastaralni rok - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve
Pravica do izjave, katere kršitev je sankcionirala v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP vključuje tudi pravico do obrazložene sodne odločbe. Sledeč stališču ustavnosodne presoje je sodišče dolžno slišati stranko in se zato opredeliti do bistvenih strankinih navedb. Stranka ima pravico, da dobi uvid v razloge za odločitev.
V konkretni zadevi je bil obseg pojasnil, ki jih je banka dala tožnikom ob sklenitvi Kreditnih pogodb, tako pomanjkljiv, da nikakor ne ustreza zahtevam profesionalne skrbnosti, kar nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, saj banka tožnikoma pojasnil glede valutnega tveganja ni niti omenjala ter ju je zavajala z obljubami, da gre za varen in ugoden kredit, tak pogodbeni pogoj pa je nepošten.
Banka tožnikom ni dala informacij take intenzitete, da bi lahko na njihovi podlagi ocenili dejanski pomen tveganja, ki so ga prevzeli. Valutno tveganje ni bilo celostno predstavljeno, lastnosti kredita pa so bile predstavljene zavajajoče.
Pritožnika utemeljeno opozarjata, da se v letu 2011 nista zavedala dejstev, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla. Zavedala sta se povečanja obrokov (kot posledice rasti tečaja CHF razmerju do EUR), nista pa se zavedala tudi razlogov za ničnost kreditne pogodbe. S togim in strogim stališčem, da bi morali tožniki ob ustrezni skrbnosti na podlagi višje anuitete že v letu 2011 natančno vedeti, kakšen bo vpliv tečajnih sprememb na njihovo celotno kreditno obveznost, je tožnikom naloženo nesorazmerno breme pri uveljavljanju kondikcijskega zahtevka. Zastaralni rok za uveljavitev tega zahtevka tožnikom v letu 2011 zato še ni začel teči.
Postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni zahtevo, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki v tem primeru ne pomeni več predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi, za katerega pa sicer tožeči stranki, ni potrebno, da zanj posebej izkazuje pravni interes, kajti pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa in o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi.
Sklenjena Pogodba predstavlja (tudi) t.i. podudeležbeno pogodbo kot družbeno pogodbo civilnega prava. Slednja sicer v slovenskem pravnem redu ni posebej urejena, vendar pa je dopustna. Pri njej gre za pogodbeno razmerje med tretjo osebo in imetnikom deleža v družbi ter si z njo udeleženca delita stroške nakupa deleža in dobiček (in izgubo) iz tega deleža, pri čemer lahko to razmerje nastane ob nastanku deleža ali kasneje. Pri podudeležbi ostaja imetnik deleža le eden (s tem se loči tudi od tihe družbe, kot jo je definiral 159. člen ZGD), pri čemer podudeleženec ni vložil sredstev v podjetje koga drugega, ampak v delež nekoga, ki je sam družbenik gospodarske družbe. Podudeležensko razmerje navzven, to je v sami gospodarski družbi ni vidno, niti ne vpliva na družbenikov položaj.
OZ člen 587, 616, 616/1, 618. SZ-1E člen 52. ZPP člen 8, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
najemna pogodba za lokal - obstoj najemne pogodbe - plačilo najemnine - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - odpoved najemne (zakupne) pogodbe - enostranska odpoved najemne pogodbe - odpovedni rok
Na podlagi odpovedi preneha najemno razmerje s potekom roka (odpovedni rok), ki ga določa najemna pogodba, in ne s predajo posesti predmeta najema, kot zmotno trdi pritožba.
OZ člen 13, 131, 168, 169, 190, 1035, 1041, 1041/2.
tožba na plačilo odškodnine - premoženjska škoda - protipravno ravnanje - odvzem stvari - vrnitev stroja - finančni leasing - asignacijska pogodba - rok plačila - pridržek lastninske pravice na premičnini - lastninska pravica na stvari - ugovor zastaranja - gospodarski subjekt - izgubljeni dobiček - navadna škoda - neupravičena obogatitev
Asignacija ne povzroči spremembe upnika ali dolžnika: asignant ne prevzame asignantovega dolga do asignatarja.
Ker tožnik ni plačal preostanka kupnine, kot je bilo dogovorjeno z Nakazilom, bi mu morala tožena stranka dati dodaten rok za izpolnitev, nato pa zahtevati izpolnitev od leasingodajalca.
Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bager, ko ga je imel v posesti, oddajal v najem ali kako drugače služil z njim na trgu, niti, da je to nameraval, pa mu je bilo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke to onemogočeno. Gola možnost, da se bager lahko oddaja, za prisojo odškodnine ne zadostuje.
najemna pogodba za poslovni prostor - najemna pogodba za nedoločen čas - odpoved najemne pogodbe - sodna odpoved - izpraznitveni zahtevek
Najemno pogodbo za poslovni prostor, ki je sklenjena za nedoločen čas in zanjo velja ZPSPP, je treba odpovedati sodno. Ker je bil zahtevek na odpoved najemne pogodbe pravnomočno zavrnjen, ni podlage za ugoditev izpraznitvenemu zahtevku. Najemna pogodba namreč še vedno velja, saj ni bila ustrezno odpovedana.
V primeru odstopa potrošnika od pogodbe o paketnem potovanju lahko organizator potovanja zahteva od potrošnika plačilo ustrezne in upravičene odstopnine. S pogodbo o paketnem potovanju se lahko določi razumne standardne odstopnine, pri čemer se upošteva preostali čas do začetka turističnega paketa ter pričakovane prihranke stroškov in prihodke iz nadomestne uporabe potovalnih storitev (prvi, drugi in tretji odstavek 57.f člena ZVPot oziroma 186. člen ZVPot-1).
Namenu sklenjene pogodbe bi nasprotovalo takšno določilo splošnih pogojev, zaradi katerega bi ne mogel biti dosežen bistveni cilj same pogodbe.
Dogovor v pogodbi o plačilu odvetniških stroškov za višjo vrednost točke, kot je določena v OT, je prepovedan in ničen. Nasprotuje prisilnim predpisom in načelu vestnosti in poštenja.
načelo pogodbene svobode - načelo vestnosti in poštenja - prosto urejanje obligacijskih razmerij - jasno in nedvoumno izražena pogodbena volja - obstoj posojilnega razmerja - izročitev denarja - posojilna pogodba - vračilo posojila - vrnitev posojila - vrnitev denarja - pogodba o leasingu - dokazna ocena - kavza pogodbe - izpolnitev pogodbene obveznosti in posledice neizpolnitve
Načinov izročitve je lahko več. Ni pa sporno, da sta s sklenitvijo posojilne pogodbe tožnik in toženec nedvomno in nedvoumno izrazila vsak svojo pravnoposlovno voljo, to je da toženec vrne določeno vsoto denarja, ki jo je dolžan iz naslova že minulega tožnikovega ravnanja v toženčevo korist na podlagi dogovora. Njuna izražena volja se je brez dvoma ujemala. Pravzaprav je nepomembno, kako se pogodba imenuje, dokler je volja, ki je v njej izražena, jasna in nedoumna, in seveda če ima podlago, kar v tem primeru sploh ni sporno. Falsa nominatio non nocet.
URS člen 22. ZPP člen 443, 443/1, 450, 450/2, 458, 458/1. GZ-1 člen 1, 2. OZ člen 619, 642, 642/2.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - spor majhne vrednosti - omejitev dokazovanja - ustavno načelo enakega varstva pravic - sodni izvedenec - določitev plačila in izplačilo - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je sklenjeni dogovor med pravdnima strankama o izvedbi del tudi pravilno opredelilo kot pogodbo o delu, ki je opredeljena z določbami XI. poglavja OZ. Neutemeljeno je zato toženčevo sklicevanje na napačno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določb GZ-1. Ta ureja pogoje za graditev objektov in druga vprašanja povezana z graditvijo objektov z namenom zaščite javnega interesa (1. in 2. člen GZ-1), ki zajema varnost gradnje, varstvo okolja, ohranjanje narave, …, ne pa pogodbenih razmerij.
OZ člen 111, 239, 239/1. ZPP člen 116, 117, 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 353, 442, 450, 450/2, 451, 452, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - odpoved naročniškega razmerja - pravica do izjave - izvedba dokazov - vrnitev v prejšnje stanje - zamuda - prekluzivni rok - pravočasno grajanje postopkovnih kršitev
Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog.
V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSC00090273
ZIZ člen 15, 53, 239, 267, 272. ZVPot člen 23, 24. URS člen 3a, 22. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
Nacionalna sodišča so zato dolžna upoštevati razlago SEU (erga omnes učinki), torej tudi odločbo C-287/225 kot zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir; s slednjo je podana razlaga Direktive 93/13, na podlagi katere je prišlo tudi do spremembe nacionalne sodne prakse v tovrstnih zadevah - tudi pri odločanju o ukrepih zavarovanja so nacionalna sodišča dolžna razlagati lastne nacionalne določbe na način, da so te v skladu s pravom in cilji prava EU, upoštevaje evroskladno razlago.
Zakonita predkupna pravica predstavlja določeno omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar 67. člen URS predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakon lahko torej predvidi omejitev lastninske pravice. ZKZ in ZG tako predstavljata zakonsko podlago za omejitev lastninske pravice. Zakonita predkupna pravica je ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah in ne posega bistveno v svobodo do razpolaganja. Ne omejuje lastnika pri odločitvi o prodaji nepremičnine, temveč ga omeji zgolj pri tem, komu jo bo prodal. Skladno z navedenim prisilne določbe ZG in ZKZ ne posegajo nedopustno v ustavno pravico druge toženke do zasebne lastnine (33. člen URS).
SPZ člen 118, 118/4. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (2015) člen 9.
spor majhne vrednosti - dobava toplotne energije - pogodba o dobavi toplotne energije - skupno odjemno mesto - delilnik stroškov za ogrevanje - ključ delitve stroškov dobave toplote
Materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je pravilno: obračune glede posameznega etažnega lastnika je pripravil upravnik, pri čemer je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila delitev pravilno opravljena na podlagi Pravilnika, ki določa način delitve in obračuna stroškov za toploto v večstanovanjskih in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli, in se torej uporablja tudi za stavbo v tej zadevi, iz dejanskega stanja sodbe pa nadalje izhaja, da je višina stroškov, ki jih toženka dolguje tožnici na podlagi delitve stroškov, pravilna.