CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082724
ZVKSES člen 3, 3/1, 4, 23, 24, 24/1, 25, 25/2, 25/3. OZ člen 458, 458/1, 458/2, 459, 462, 462/2, 478, 480, 480/1, 481. ZPP člen 254, 254/3.
menjalna pogodba - menjava nepremičnin - dvojna prodaja nepremičnin - prodajna pogodba za nepremičnino - enostanovanjska stavba - znižanje kupnine - odprava zamakanja - manjvrednost hiše - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - uporaba ZVKSES - prodajalec - investitor - namen prodaje - odgovornost prodajalca za stvarne napake - vzrok za napako - izpodbojna domneva - stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec - kdaj gre za stvarne napake - skrite napake - odprava skritih napak - obvestilo o napakah - rok za obvestilo o napaki - jamčevalni roki - jamčevalni roki kot prekluzivni roki - pravice kupca - izguba pravic - izvedensko mnenje kot dokaz - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja.
Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ zloraba pravnega varstva ter v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo prodajalcu takšno varstvo priznano.
V izhodišču presoje prodajalčeve odgovornosti je (izpodbojna) domneva, da vzrok za napako izvira iz njegove poslovne sfere. Toženčeve ugovore, da je odstopanje parketa od tlaka posledica nepravilnega ogrevanja oziroma nezadostnega zračenja (posledica nepravilne uporabe, torej okoliščine, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v sfero kupcev), je ovrgel izvedenec gradbene stroke.
Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Na podlagi ocene, da je imenovani izvedenec gradbene stroke jasno, notranje skladno in prepričljivo odgovoril na vsa toženčeva vprašanja in pomisleke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo pogojev za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke. Četudi izvedenec zaradi ugotavljanja vzrokov za skrite napake ni izvedel invazivnih posegov (razdrtja strešnega okna, odstranitve parketa), dokazna moč njegovega mnenja ni nič manjša. Pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže potrebe po imenovanju novega izvedenca z razumnimi razlogi.
OZ člen 40, 40/2. URS člen 23. ZZK člen 35. ZFPPIPP člen 300.
litispendenca - priznanje terjatev v stečajnem postopku - pogojna terjatev - ločitvena pravica - zloraba pravice - zastavna pravica - ničnost - fiktivna pogodba - zemljiški dolg - kreditna pogodba - solidarni dolžnik - pristop k dolgu - zloraba pravice do sodnega varstva
Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan namen drugega tožnika vedela, oziroma da sicer ne bi zavarovala svoje terjatve s poroki in v posledici z zemljiškim dolgom (ali hipoteko), prvi tožnik ni podal, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvi tožnik ni izkazal niti, da naj bi bil posel fiktiven niti da naj bi bil ničen. Naknadno je bil med solidarnima dolžnikoma in banko sklenjen dodatek, s katerim se je solidarno poroštvo spremenilo v pristop k dolgu. Zaradi tega dodatka sama terjatev in njeno zavarovanje nista postali fiktivni in tudi ne nični.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00079163
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1, 6, 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. URS člen 22, 33, 155. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/5. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1. OZ-UPB1 člen 87, 88, 371, 372. ZZK-1 člen 243, 243/2, 243/2-1. ZPP člen 181, 181/3, 358.
kreditna pogodba v CHF - tuja valuta - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - pravni interes - ugotovitvena tožba - pojasnilna dolžnost - lojalna razlaga nacionalnega prava - dobra vera - retroaktivnost - monetarni nominalizem - pravica do izjave - pravica do lastnine - zastaranje - nepoštenost pogodbenega določila - načelo vestnosti in poštenja
V nadaljevanju pritožba prav tako utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika nimata pravnega interesa oziroma pravne koristi za uveljavljanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, ker je bila ta pred vložitvijo obravnavane tožbe že v celoti poplačana s Kreditno pogodbo z dne 22. 9. 2015.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00079161
OZ člen 106, 247. ZPP člen 8, 139, 139/3, 277, 277/1, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318/4, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-8.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročanje tožbe - vročanje pravni osebi na naslovu v registru - fikcija vročitve - nesklepčnost tožbe - dejanska trditvena podlaga - utemeljenost tožbenega zahtevka - nasprotje med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - pogodbena kazen
Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - obligacija rezultata - pojasnilna dolžnost podjemnika - zavrnitev dokaznih predlogov - povezanost trditvenega in dokaznega bremena
Podjemnik ne odgovarja za to, da z rezultatom njegove storitve ni uresničen končni interes naročnika, če vzrok za neuresničitev končnega interesa naročnika izvira iz naročnikove sfere, podjemnik pa je pravilno izpolnil svojo pojasnilno obveznost.
Ob konkretiziranih navedbah tožeče stranke so se nasprotne navedbe tožene stranke izkazale za preveč pavšalne, izvajanje dokazov pa ni namenjeno dopolnjevanju oziroma konkretiziranju pomanjkljive trditvene podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00079180
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/4, 14/5, 34, 34/1, 269, 271, 271/1, 271/1-2, 271/2. URS člen 22, 23.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - obdobje izpodbojnosti - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - neodplačna razpolaganja - obstoj subjektivnih in objektivnih pogojev - insolventnost dolžnika - pogodba o odstopu terjatve
Za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika morajo biti izpolnjene ne samo predpostavke v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti, ampak tudi predpostavka, da je dolžnik opravil izpodbijano dejanje v času insolventnosti. Navedeno velja tudi za neodplačna razpolaganja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti). Stanje insolventnosti dolžnika je tako pogoj za izpodbojnost neodplačnega pravnega dejanja. Za izpodbojnost tovrstnega dejanja je brez pomena le okoliščina, ali je oseba, ki je prejela neodplačno izpolnitev, za obstoj insolventnosti dolžnika vedela ali bi morala vedeti.
OZ člen 633, 634, 635, 636, 660. ZPP člen 2, 2/1, 180, 180/1, 319, 319/3, 337, 337/1, 337/3.
gradbena pogodba - plačilo pogodbene cene - stvarne napake - jamčevalni zahtevek - obvestilo o napaki - pravočasno grajanje napak - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - izvedensko mnenje - pobotni ugovor - opredelitev terjatve, ki se uveljavlja s pobotnim ugovorom - grajanje dokazne ocene
V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati.
Zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik.
OZ člen 462, 462/1, 465, 470, 470/1, 470/2, 475, 475/3.
stvarne napake - odgovornost za stvarne napake - pravočasno grajanje napak - odstop od pogodbe - vračilo kupnine - izguba pravice do odstopa od pogodbe - poraba - običajna raba stvari
Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.
Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.
Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.
Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00078263
ZIZ člen 110, 119, 119/2, 123, 124, 124/2.
prenos zarubljene terjatve - sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika - plačilo terjatve - izterjava dolga od dolžnikovega dolžnika - zastavna pravica (na terjatvah) - vrstni red zastavnih pravic - vrstni red poplačila terjatev - zarubljena terjatev - sodni depozit - pravno varstvo pravic
S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno.
Temeljna značilnost zastavne pravice je varovanje vrstnega reda, zato kasneje pridobljena zastavna pravica pride na vrsto šele, ko je s prej pridobljeno zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana.
Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve upnika z boljšim vrstnim redom bo tožnik lahko vložil novo tožbo, saj bo njegov zahtevek takrat temeljil na drugih okoliščinah glede vrstnega reda. V primeru spremenjenega dejanskega stanja ne gre za res iudicata.
pogodba o sofinanciranju - vračilo prejetih javnih sredstev - namen pogodbenikov - sporno pogodbeno določilo
ZŠtip-1 res ne vsebuje določila o nevštevanju časa zaposlitve pred zaključkom študija, a zgolj to ne vodi do zaključka, da je takšna določba neupoštevna in nična. ZŠtip-1 je namreč splošni predpis, ki daje usmeritve, kako se naj urejajo razna štipendijska razmerja. V drugem odstavku 7. člena ZŠtip-1 je poleg obveznih sestavin pogodbe določeno tudi, da se v le-tej opredeli še drugo, kar sledi iz narave dodeljenih sredstev, načina porabe sredstev ter pravic in obveznosti štipendista ali prejemnika sredstev in sklada. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da so v pogodbah o sofinanciranju lahko določeni tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na naravo (namen) dodeljenih sredstev in da že sam ZŠtip-1 napotuje osebe javnega prava, da sklenjene pogodbe prilagodijo sami naravi in namenu določene štipendije.
Namen Pogodbe o sofinanciranju štipendije je, poleg tega, da štipendist pridobi višjo raven izobrazbe, tudi v tem, da po pridobljeni višji izobrazbi najmanj eno leto opravlja dela, ki so primerna ravni njegove izobrazbe. In četudi bi morebiti bilo mogoče slediti pritožbi, da se s štipendistovim enomesečnim opravljanjem poslovodne funkcije v gospodarski družbi ni bistveno kršil namen pogodbe, ki bi opravičeval njen razdor in vračilo celotnega valoriziranega zneska sofinancirane štipendije, pa ni mogoče spregledati druge ugotovljene kršitve, da tožena stranka štipendista po zaključku izobraževanja ni zaposlila za najmanj eno leto, kar je bistveni del obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju in ne zgolj postranska zaveza.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 336, 336/1, 346, 352, 352/3, 366.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - skrbnost banke - pravo EU - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje kondikcijskega zahtevka - sodna praksa Sodišča Evropske unije
Potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.
Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja obravnavane kreditne pogodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku, je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-2287/22). Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.
najem poslovnih prostorov - najemna pogodba za nedoločen čas - prenehanje najemnega razmerja - odstop od najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe - ustna odpoved - odpovedni rok - sporazumno prenehanje najemne pogodbe
Med strankama je obstajala korespondenca o tem, da tožena stranka ne želi več nadaljevati najemnega razmerja. Ob upoštevanju konkretnih ugotovljenih okoliščin in ravnanj pravdnih strank, je po zaključku višjega sodišča tožena stranka utemeljeno štela, da je šlo za sporazumno prenehanje najemnega razmerja v skladu s pogodbo.
Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist.
Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka "izkoristila njeno stisko", ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve.
Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).
Pritožnica glede presoje ničnosti po 86. členu OZ ne navede ničesar, na kar ne bi dobila pravilnega odgovora že v okviru obrazložitve zatrjevane oderuške narave Prodajne pogodbe 2003. Zato, da bi očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne, drugačne okoliščine, kot pri oderuštvu, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen. Takšnih okoliščin tožeča stranka izven okvirov, ki so bili predhodno obravnavani v sklopu ugotavljanja elementov oderuške pogodbe, ni zatrjevala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00077711
OZ člen 633, 633/1, 633/2, 633/3, 642, 642/3, 649, 649/1. ZPP člen 7.
opravljena dela - končna situacija - fikcija prevzema - zavrnitev računa - določitev plačila in izplačilo - odgovornost izvajalca za napake - pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika - razlogi za zavrnitev - gradbena pogodba
Tožeča stranka je upravičena do vtoževanega plačila (tretji odstavek 642. člena OZ). Po prejemu poziva k prevzemu (izstavitvi računov), ki mu ni nemudoma sledilo grajanje napak, je nastala fikcija prevzema. Z obljubo plačila je tožena stranka izvedeno delo odobrila - potrdila kot delo brez očitnih napak.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.