CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056213
ZZZDR člen 12, 51, 51/1, 51/2, 52, 52/1, 54, 56, 56/2, 58, 58/1, 59, 59/2. OZ člen 190, 190/1, 193, 374. ZPP člen 7, 8, 214. ZNP-1 člen 155, 155/2.
skupno in posebno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju zakoncev - domneva o enakih deležih - večji prispevek enega od zakoncev - vlaganje posebnega premoženja v premoženje kupljeno v času zakonske zveze - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - odsvojitev skupnega premoženja - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - vštevanje darila - vlaganja v nepremičnino - nastanek nove stvari - neupravičena obogatitev - upoštevanje dohodka - višina dohodkov enega od zakoncev - solidarna odgovornost za plačilo obveznosti - dokazovanje nezatrjevanih dejstev - nedopustne pritožbene novote - zakonske zamudne obresti
V času trajanja izvenzakonske skupnosti je s skupnimi vlaganji nastala nova stvar.
Na obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem ni odločilno, kdo od zakoncev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje.
Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.
Pravilno razmerje bi bilo 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice. Upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja le 20 % višje dohodke od tožnice. Zmotna je zato presoja, da so bili njegovi dohodki in posledično finančni prispevki v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih.
OZ člen 299, 301, 301/2. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9.
zamuda dolžnika - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - zahtevek za izplačilo zamudnih obresti - cena zdravstvenih storitev - sprememba cene
Toženec med postopkom na prvi stopnji ni zanikal, da ni vedel, da so se v letu 2017 izpolnili pogoji za zvišanje cen zdravstvenih storitev in da tega ni pravočasno storil.
Vztrajanje v pritožbi, da bi lahko tožnica sama izdala račun v višini, za katero je menila, da je pravilna, za presojo zamude ni pomembno. Utemeljeno bi bilo, če bi se izkazalo, da je toženec izpolnil svoje pogodbene obveznosti, tožnica pa ne, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj toženec ni utemeljeval svoje obrambe na trditvah, da je z neizdajanjem računov tožnica tista, ki je prekršila njuno medsebojno pogodbeno razmerje. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za presojo uporabe pravil o učinkih upnikove zamude.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSL00051193
ZGD-1 člen 38a, 263. OZ člen 35, 49, 82, 86, 86/2, 87, 118, 519.
medsebojna povezanost tožbenih zahtevkov - odškodninski zahtevek - izpolnitveni zahtevek - ničnost pogodbe - okvirna pogodba - pogodba za nedoločen čas - odpovedni rok - predmet obveznosti - določen ali določljiv predmet pogodbene obveznosti - ničnost pogodbe zaradi predmeta - kondikcijski zahtevek - specifikacija - skupni namen pogodbenih strank - fiksna pogodbena cena - prejudicialnost - razlaga pogodb - nasprotje interesov - dolžnost članov uprav gospodarskih družb - dolžnost zvestobe - odškodninska odgovornost poslovodstva - skrbnost dobrega gospodarstvenika - hujša kršitev - kršitev morale - kršitev načela vestnosti in poštenja - škodljiva pogodba - primerjalna analiza - osebne okoliščine
Kršitev dolžne skrbnosti in odgovornosti člana organa vodenja družbe sicer predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost poslovodstva (263. člen ZGD-1). Osnovna pomanjkljivost instituta odškodninske odgovornosti poslovodstva je, da temelji na (v teoriji in praksi) povsem napačni predpostavki, da je škodo, ki jo član uprave družbe (lahko) povzroči družbi, mogoče povrniti iz njegovega osebnega premoženja, oz. natančneje, na predpostavki, da sta družbi povzročena škoda in osebno premoženje člana uprave v relevantni korelaciji (v smislu, da večja, kot je škoda, ki jo je član uprave povzročil družbi, večje je njegovo premoženje-pri tem je seveda relevantno le premoženje, na katerega je v izvršbi mogoče poseči). Dejanske možnosti, da bi oškodovana družba na ta način nadomestila škodo, so tako praviloma v obratnem sorazmerju z višino nastale škode, kar je že samo po sebi paradoks. Druga pomanjkljivost tega instituta je, da ni usmerjen k bistvu, k škodnemu dejanju samemu, in torej omogoča absurdno situacijo, da mora družba še naprej izpolnjevati zanjo škodljivo pogodbo, (če gre za dolgoročno pogodbo ali pogodbo z zaporednimi obveznostmi), zakon pa ji omogoča, da po vsaki izpolnitvi vloži nov odškodninski zahtevek zoper člana uprave.
Zaradi kršitve dolžne skrbnosti člana uprave in njegove zvestobe družbi pri sklepanju pogodbe takšna pogodba praviloma ni nična. Hujša kršitev skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pri sklepanju (za družbo škodljive) pogodbe lahko pomeni tudi ničnost takšne pogodbe (86. člen OZ), če tudi ta (v posledici kršitve) huje krši moralna in etična načela, načelo vestnosti in poštenja, če družbi prizadeva občutno škodo, in če je sopogodbeniku bilo znano oziroma bi mu moralo biti znano, da do sklenitve te pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti uprave prvega pogodbenika ne bi prišlo in/ali, če je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega premoženjsko korist, ki se je brez teh kršitev ne bi mogel nadejati.
javno naročanje - izvedba javnega naročila - izvedba javnega naročila s podizvajalci - podizvajalska pogodba - podjemnikove obveznosti - začasna situacija - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu - neposredno plačilo podizvajalcu
Da lahko tožena stranka plača samo 90 % vrednosti podizvajalca, ostalo pa neposredno glavnemu izvajalcu, ni pisalo niti v situaciji, taka razlaga pa je po prepričanju sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 94. člena ZJN-3 in 631. člena OZ, ker iz Aneksa št. 2, ki vključuje zahtevo podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu, ni bilo nobene omejitve glede zadržanih sredstev in da zanje ne bi veljala zahteva podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da če je izvajalec v posamezni situaciji potrdil zadržana sredstva v višini 10 % zneska računa posameznega podizvajalca, bi morala tožeča stranka (pravilno tožena stranka, op. pritožbenega sodišča) ta znesek zadržati za podizvajalca, ne pa ga izplačati glavnemu izvajalcu A., saj je s tem kršila aneks, 631. člen OZ in 94. člen ZJN-3. Tožena stranka namreč glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v Gradbeni pogodbi ni imela predvideno zadržanje 10 %, zato je bila dolžna celotne račune plačati neposredno tožeči stranki, saj je bila z njene strani podana zahteva za celotno plačilo in ne le 90 %.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052123
ZVPot člen 23, 24. ZBan-1 člen 155. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. OZ člen 86.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - devizni tečaj - kreditne obveznosti - pogodbena obveznost - podlaga pogodbe - tveganje kot del pogodbene podlage - valutno tveganje - pogodbeno dogovorjeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - nepošteni splošni pogoji - glavni predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - poštenost in dobrovernost pogodbene stranke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sodba Sodišča EU C-186/16
Pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi Vrhovno sodišče RS. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Tožnikom res ni bil računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR (npr. 10, 20 ali 30 %) na anuitete in končno obveznost poplačila kredita, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi tega ni mogoče trditi, da tožniki tveganja niso mogli zaznati in ga oceniti. Zahteva po takšnih simulacijah je pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve sporne pogodbe, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo navedene sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja.
Tožena stranka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala. Ker finančne krize ni mogoče napovedati, tudi vedenje tožene stranke, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri.
Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki so jih pogodbene stranke prevzele ob sklenitvi Kreditne pogodbe.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00050442
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. ZBan-2 člen 85, 155.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugovor zastaranja - zastaralni rok - dodatno zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - pojasnilna dolžnost banke
Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo edine predlagane priče, ki je sklenila kreditno pogodbo pri isti referentki kot tožnica, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obravnavalo zavrnitve dokaznega predloga na način, kot je bila ta priča predlagana. Sodišče tudi ni obravnavalo pravilno ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica izvedela tako za nepoštenost pogodbe oziroma ničnost, ampak se je osredotočilo le na to, kdaj je bilo drugo najvišje zvišanje kreditnega obroka.
Tudi okoliščina, da je tožena stranka po naročilu etažnih lastnikov plačala nekatere račune, na obstoj njene pasivne legitimacije ne vpliva. Dostava računov toženi stranki in njihovo plačilo je namreč v funkciji upravnikove dolžnosti razdelitve stroškov med etažne lastnike (primerjaj 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1) in njegove skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Tudi dejstvo, da je upravnik sodeloval na sestanku, na katerem naj bi bil dosežen zatrjevani dogovor o višini plačila za opravljene storitve in razdelitvi računa na tri dele ter zagotovilu, da bodo računi plačani, še ne pomeni, da je tožena stranka vstopila v pogodbeni odnos s tožečo stranko in prevzela obveznost plačila etažnih lastnikov.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050174
ZKZ člen 20, 20/1, 21, 22, 23. OZ člen 59, 59/1, 59/4.
sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - sprejem ponudbe - izjava o sprejemu ponudbe - odložni pogoj - dvostranska pogodba - veljaven zavezovalni pravni posel - odobritev upravnega organa kot odložni pogoj - prodaja kmetijskega zemljišča - pravočasna vložitev vloge - javna ponudba - varstvo javne koristi - vrnitev kupnine - načelo vestnosti in poštenja - odškodninski zahtevek - rok za prostovoljno izpolnitev - prekluzivni rok - pravno učinkovanje - objektivni razlog
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je bila v trenutku, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba sklenjena, vendar pod odložnim pogojem odobritve s strani upravnega organa. V konkretnem primeru ni sporno vprašanje, ali je bil pravni posel, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, sklenjen. Sporno je, ali že to dejstvo daje tožnici pravico do pravnega varstva, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Odgovor je negativen. S sprejemom izjave o sprejemu ponudbe je bila pogodba sklenjena, vendar pravne posledice v smislu izpolnitvenih ravnanj pogodbenih strank bi nastopile, če bi pravni posel odobrila upravna enota.
Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052136
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZPSPP člen 15, 24, 26, 26/1, 27, 27/1, 28, 28-2, 29, 29/2, 29/3, 30. OZ člen 301, 301/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2(3), 19, 19-1.
sodna odpoved najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - enostransko odstopno upravičenje - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - izročitev poslovnega prostora - primopredaja - opustitev sodelovalne dolžnosti - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - vrednost spora
Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.
V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljno izpraznila, sta tožečo stranko utemeljeno pozvala, da sodeluje pri njihovi primopredaji dne 24. 3. 2018. Za samo izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov ni bistveno, kakšni razlogi so najemnika vodili k tej odločitvi. Toženki kot najemnika sta zato tožeči stranki kot najemodajalki pravilno ponudili izpolnitev svoje obveznosti izročitve izpraznjenih poslovnih prostorov, ne glede na to, na čigavi strani so bili podani razlogi za odstop od pogodbe. Očitek, da primopredaja ni bila opravljena v skladu s 30. členom ZPSPP, ker pri njej tožeča stranka ni sodelovala, je tako neutemeljen, saj je bila to njena odločitev. Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda (prvi odstavek 301. člena OZ).
Glede na to, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo zavarovalne premije, je v konkretnem primeru za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora relevantno, koliko je tožena stranka tožeči na račun pogodbe št. 001 plačala in koliko je bila dolžna plačati glede na to, da sta stranki po štirih mesecih pogodbo sporazumno prekinili.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050404
ZJN-3 člen 95, 95/1, 95/1-2. OZ člen 56, 56/1.
mesečni pavšal - dodatna dela - razpisna dokumentacija - sprememba pogodbe - pisna oblika - domneva o popolnosti listine - sklenitev aneksa - pogodba o izvedbi javnega naročila
V okviru plačila po mesečnem pavšalu je bila tožeča stranka dolžna izvesti vsa dela, ki so predmet pogodbe in so bila navedena v tehničnih zahtevah razpisne dokumentacije. Omejitev 30 ur v okviru mesečnega pavšala ne izhaja niti iz pogodbe niti iz razpisne dokumentacije. Tožeča stranka ni znala konkretno pojasniti katera dela, ki jih je opravila niso bila zajeta v pogodbi pa jih je tožena stranka naročila. Za spremembo pogodbe bi morali stranki skleniti pisni aneks, saj sta s pogodbo določili pisno obliko kot pogoj veljavnosti sprememb pogodbe.
trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - dobava blaga - obračun vrednosti dobav blaga v več računih - znatno odstopanje
Sodišče prve stopnje je skladno z določilom 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je plin uhajal pred plinomerom tožene stranke, kar ni vplivalo na obračunano porabo plina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00056418
ZTLR člen 13, 13/1, 24, 25, 26. SPZ člen 65, 65/1. ZVEtL člen 7, 30. ZVEtL-1 člen 1, 1-2, 43, 43/1, 43/2. ZPP člen 254.
solastniški delež na nepremičnini - zemljiškoknjižno stanje - darilna pogodba - vpis solastnine v zemljiško knjigo - gradnja na tujem svetu - nova stvar - izvirna pridobitev lastninske pravice - funkcionalno zemljišče k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - navidezna solastnina - pogodba o delitvi solastne stvari - delitev solastne nepremičnine - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - dokaz s sodnim izvedencem - redna raba nepremičnine - postavitev novega izvedenca - sodba kot zemljiškoknjižna listina
Darilna pogodba, ki vsebuje fizično delitev in dogovor o izključni lastninski pravici obdarjencev na točno določenem delu nepremičnine, materialnopravno predstavlja pogodbo o delitvi nepremičnine na posamezne dele in o prenosu lastninske pravice na obdarjenca na podarjenem delu nepremičnine.
Gre za originaren (izviren) način pridobitve lastninske pravice, ki se ugotovi s sodbo in je ta podlaga za vknjižbo, t.i. zemljiškoknjižna listina je podlaga za vknjižbo le pri pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00064374
OZ člen 86. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4.
Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno obrazložilo obseg varstva, ki ga nudi ZVPot in Direktiva 93/13/EGS pri presoji poštenosti glavnega pogodbenega pogoja. ZVPot v skladu z načelom lojalne razlage prava EU omogoča presojo poštenosti glavnega pogodbenega pogoja le, če je takšen glavni predmet pogodbe nejasen in nerazumljiv (t. j., če ne prestane testa transparentnosti). Testu transparentnosti in testu poštenosti je skupno to, da mora banka s potrošnikom v sklenitveni fazi poslovati v skladu z načelom dobre vere in poštenja. V okviru presoje poštenosti je za ugotovitev obstoja dobre vere banke ključno, ali je v sklenitveni fazi potrošniku razkrila okoliščine, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati in ki bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe razkrile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer vgrajeno (vendar še ne izraženo) že ob sklenitvi pogodbe ravno zaradi nedobrovernosti banke.
Pritožbeno sodišče sprejema zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženka z zadostno stopnjo gotovosti vedela (ali morala vedeti), kakšno bo gibanje tečaja. Pravilen zaključek se pri tem naslanja na dejstvo, da ni mogoče napovedati ali predvideti vseh faktorjev, ki vplivajo na gibanje tečaja (finančne krize, administrativni ukrepi centralnih bank, politične krize).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050504
OZ člen 239, 239/2, 243, 243/1.
aktivna legitimacija - aktivna legitimacija za odškodninsko tožbo - aktivna legitimacija člana društva - neposredni oškodovanec - aktivna legitimacija posrednega oškodovanca - izgubljeni dobiček zaradi odstopa od pogodbe - razdrtje avtorske pogodbe - pogodbena odškodninska odgovornost - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je društvo samostojna pravna oseba zasebnega prava, ki je ločena od njenih ustanoviteljev ter da tožnik na vprašanje sodišča o relaciji med njim in društvoma tega ni znal prepričljivo pojasniti. Ni dovolj namreč trditev, da je denar društva njegov denar in da sam odloča o tem, kako se razdeli. Ker so se prihodki od predstav na podlagi izdanih računov nakazovali na račune obeh društev, je škoda zaradi odpovedanih oziroma neizvedenih predstav očitno nastala društvoma. Tožnik bi bil v konkretnem primeru lahko zgolj posredni oškodovanec, če mu društvi nista izplačali honorarja za predvidene predstave. Odškodnino za premoženjsko škodo bi bili v konkretnem primeru zato upravičeni terjati zgolj društvi kot direktni oškodovanki.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 2. 3. 2021 pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerem sta bili pravdni stranki zaslišani, izpeljalo korektno in v celoti v skladu s procesnimi pravili ter z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS dne 28. 1. 2021. Med ostalimi ukrepi za preprečitev širjenja virusne okužbe je bila takrat predpisana tudi zaščitna oprema (maska) za vse navzoče na glavni obravnavi ter začasna omejitev javnosti oziroma prisotnost večjega števila udeležencev na glavni obravnavi. Da bi bil glede na zdravstveno stanje tožnika takšen ukrep prestrog ali neprimeren, tudi ne izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00050103
OZ člen 371, 372.
škodni dogodek - izliv vode - odprava škode - škoda zaradi poškodovanja stvari - zavarovalna pogodba - dokaz s sodnim izvedencem - strokovna ocena - določila splošnih pogojev - načelo zaupanja - načelo monetarnega nominalizma - valorizacija denarne terjatve
Izvedenec je strokovnjak, ki poda strokovno oceno, pravno oceno pa je na podlagi strokovnih ugotovitev pristojno podati sodišče.
Valorizacija denarnih obveznosti, ki je nasprotje monetarnega nominalizma, je sicer dopustna v primeru ustreznega dogovora. V obravnavani zadevi pa iz zavarovalne pogodbe vključno s splošnimi in posebnimi pogoji takšen dogovor ne izhaja.
ZPP člen 212, 339, 339/2-8. OZ člen 642, 642/1, 642/2.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do navedb stranke - povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo - pomanjkanje trditvene podlage - informativni dokaz - nedovoljene pritožbene novote
Drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo presojo o povečanem obsegu dela oprlo na ugotovitve, da je bil na novo uveden program X, da pa v trditveni podlagi tožnice o tem ni ničesar. Ta program je omenjen v e-sporočilu z dne 4. 7. 2019. Po določilu 212. člena ZPP ni dovoljeno s predlaganjem dokazov nadomeščati manjkajočih navedb. Vendar toženka se je do tega e-sporočila opredelila in s tem nadomestila manjkajoče trditve tožnice. Zato s sklicevanjem na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti. Kot rečeno, je pri presoji, ali je bila zagrešena ta kršitev, treba imeti pred očmi pravo mero.