Zmote ali prevare ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak s tožbo, ki vsebuje oblikovalen zahtevek.
Osnovna skrbnost terja, da se človek seznani z vsebino listine, ki jo podpisuje. V poroštveni izjavi je bilo v jasnem in vsakomur razumljivem jeziku napisano, da tožnik s to izjavo jamči banki za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi z vsem svojim premoženjem in bo banki na njen poziv obveznost, ki je dolžnik ne bo poravnal, tudi plačal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059535
OZ člen 190, 631. ZJN-2 člen 2, 2/1, 2/1-15a. ZPP člen 285.
direktni zahtevek podizvajalca - relativnost pogodbenih razmerij - restriktivna razlaga izjem - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredna plačila podizvajalcem - nominirani podizvajalec - javno naročanje - odgovornost naročnika del - neposlovna odškodninska odgovornost - neupravičena obogatitev - pogodbeno razmerje - substanciranje dokaznega predloga - zavrnitev dokaznih predlogov - informativni dokaz - materialno procesno vodstvo
Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da pritožbeni postopek ni namenjen ponovitvi prvostopenjskega postopka, pač pa preizkusu pravilnosti razlogov v izpodbijani sodbi. Že zato tožnica ne more uspeti s ponavljanjem stališč, ki jih je uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Položaj podizvajalca ima lahko le tisti, ki ima s podjemnikom kot naročnikom sklenjeno podjemno pogodbo, katere predmet je posel, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti v razmerju do glavnega naročnika. Bistven element pojma „sodelavec“ je torej obstoj pogodbenega razmerja med glavnim izvajalcem in podizvajalcem.
Stranka, ki poda dokazni predlog z zaslišanjem prič, mora namreč dejstva substancirati do te mere, da je mogoče na podlagi predhodno zatrjevane trditvene podlage z zaslišanjem prič ugotavljati zgolj (ne)resničnost teh dejstev, ne sme pa biti izvedba dokaza namenjena šele pridobivanju teh dejstev. Sodišče torej priče ne sme zasliševati o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sicer krši razpravno načelo.
Sodišče v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni dolžno posebej opozarjati strank na zahtevo procesnega prava po vsaj osnovni substanciranosti dokaznega predloga. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - glavna obravnava - neizvedba glavne obravnave - nova dejstva
Navajanje novih dejstev na naroku za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka za glavno obravnavo in zato ni mogla predstaviti vseh dejstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00059740
DZ člen 74, 74/2. SPZ člen 66. OZ člen 198. ZPP člen 214, 224, 224/4, 318, 318/3, 359.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - vsebina poštne pošiljke - notarski zapis pogodbe - bančni kredit - določljivost zahtevka - ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - posebno premoženje - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - večji prispevek enega od zakoncev - solastnina - souporaba nepremičnine - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - plačilo uporabnine - razlogi za opustitev uporabe solastne stvari - nevzdržnost razmer - povprečna tržna najemnina - trditveno in dokazno breme - neprerekane trditve - dokaz z zaslišanjem strank - prepoved reformatio in peius
Ker toženec ni konkretizirano zatrjeval razlogov v smeri neresničnosti zapisanega na vročilnici, z lastnim zaslišanjem pa ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, je pravilna ugotovitev, da je bila tožba pravilno vročena.
S tem ko sta pravdni stranki na eni od stvari v skupnem premoženju določili njuna solastniška deleža, ni prišlo do določitve takšnih deležev na celotnem skupnem premoženju.
Različnih oblik prispevkov zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja ni mogoče natančno izmeriti. Pravda o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda.
Tožnica je bila zaradi toženčevega nasilja primorana opustiti souporabo. Ni prostovoljno opustila rabe stanovanjske hiše in tako v svoje prikrajšanje ni privolila, zato je podan temelj za plačilo uporabnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059462
OZ člen 355.
najemno razmerje - odpoved najemne pogodbe - dobava električne energije - izpolnitev pogodbene obveznosti - stroški porabe električne energije - plačilo obratovalnih stroškov v najemnem stanovanju - obvestilo o spremembi - obračun stroškov - začetek teka zastaralnih rokov - spor majhne vrednosti
Prenehanje najemnega razmerja ne spremeni za toženo stranko obremenilnega dejstva, da tožeče stranke ni obvestila o spremembi podatkov, pomembnih za izvajanje pogodbe. Stroške za dobavo električne energije je zato dolžna plačati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060777
OZ člen 4, 9, 9/1, 9/2, 82, 82/1, 82/2. ZPSPP člen 23, 23/1, 27, 27/1.
odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor - dogovor o predčasni odpovedi najemne pogodbe - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - odpoved pogodbe s strani najemnika - namen pogodbenih strank - skupni namen pogodbenikov - pojem nejasnega pogodbenega določila - banka - statusno preoblikovanje banke - bistvena sprememba - enakopravnost pogodbenih strank - povrnitev premoženjske škode zaradi razdrtja najemne pogodbe - vmesna sodba v pritožbenem postopku
To, da je bila toženi banki pripojena druga banka, ni bistvena statusna sprememba; to, da je pridobila (v najem) še drug poslovni prostor, pa niso ekonomski pogoji poslovanja banke, ki bi dokazovali neekonomičnost in neracionalnost poslovanja bančne enote v navedenih poslovnih prostorih v smislu 6. člena pogodbe. Odpoved najemne pogodbe zato predstavlja njeno kršitev pogodbene obveznosti, ki nedvomno izvira iz njene sfere, in je takšne narave, da je tožniku povzročila škodo.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - višina dodatka - veljavnost kolektivne pogodbe - jasna pogodbena določila - vezanost sodišča na trditve strank - pravilna uporaba materialnega prava
S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Tako je za odločitev v tej zadevi bistveno, da KPPN ne velja več.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
Stranki sta se mimo nepremičninske agencije dogovorili, da bo uradno (v listinah) prikazano, da znaša dogovorjena kupnina 290.000 EUR. Nepremičninska agencija je na podlagi njunega naročila izdelala predpogodbi z dne 29. 10. 2018 za solastninska deleža 64/100 (s ceno 200,000 EUR) in 36/100 (s ceno 90.000 EUR). Ko je bila seznanjena s pravo pogodbeno voljo strank, je pripravila novo predpogodbo, kasneje pa še prodajno pogodbo, v katero so bile povzete določbe iz predpogodbe z dne 29. 10. 2018 za solastninski delež 64/100. Čeprav se priča B. B. označuje za natančno in dosledno (pri sklepanju pogodb je „kontrolfrik“), ob tem priznava, da je bil v prodajno pogodbo vnesen napačen znesek. Da znesek 290.000 EUR v prodajni pogodbi predstavlja napako, je potrdil A. A., ki je sestavil listino. Življenjsko prepričljivo je, da ob branju prodajne pogodbe nihče ni bil pozoren na uvodne določbe prodajne pogodbe, saj se te niso neposredno nanašale na pogodbeni predmet (solastninski delež 64/100), oziroma niso bile v nasprotju z dogovorjeno kupnino za prodani delež.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
dodatek za delovno dobo - podjetniška kolektivna pogodba - višina dodatka
V 2. členu pogodbe o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki dogovorili, da delavcu (tožnici) pripadajo k osnovni plači še dodatki, kot jih urejata ZDR-1 in PKP. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je določba jasna oziroma da ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, da se tudi po prenehanju njene veljavnosti še naprej upošteva PKP.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
Določba tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1 določa, kdaj gre za nasprotje interesov in v drugem odstavku istega člena določa tudi dolžnostno ravnanje poslovodja tožene stranke. To je bilo, da zakoniti zastopnik toženke zaradi tega, ker je družbenik družbe, ki je lastnica prostorov, ki jih je tožeča stranka, katere zakoniti zastopnik je bil njegov ožji družinski član iz sedmega odstavka 38.a člena ZGD-1G, to je oče, o nameravani oddaji prostorov v (pod)najem toženi stranki o očitnem nasprotju interesov obvesti edinega družbenika tožene stranke.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za konflikt interesov zadostuje ogroženost nepristranskega in objektivnega opravljanja nalog ali odločanja v okviru izvajanja (poslovodske) funkcije iz tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.
Najemnik mora brez nepotrebnega odlašanja obvestiti najemodajalca o napaki v najem vzete stvari, razen če zanjo že ve. V primeru, da ga o tem ne obvesti, izgubi pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake. Notifikacija napake, ki ni takojšnja, tako pomeni izgubo pravice do odškodnine
Pritožba ne zadosti trditvenemu bremenu o tem, katero dejstvo se je napačno povzelo oziroma preneslo v sodbo in ne pojasni, zakaj bi bilo to pomembno za odločitev ter kje so nasprotja v odločilnih dejstvih.
Ni izkazana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti t.j. obstoj nedovoljenega ravnanja toženih strank, zato preostalih predpostavk ni bilo potrebno ugotavljati.
Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. Zato ni pomembno, v kolikšnem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umre, kakor tudi ne, da je v tem času potreboval skrb v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena, ali, da je lahko sam skrbel zase. Če preživljanec določene vrste skrbi, za katero se je preživljalec sicer zavezal nuditi, ni potreboval, to samo po sebi še ne pomeni, da je prišlo s sklenitvijo pogodbe do izigravanja drugih dedičev preživljanca. Ni pomembno trajanje izvrševanja pogodbe, kot tudi ne uresničitev potrebe po izpolnitvi obveznosti. Pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kakšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo je preživljanec bolan ali obnemogel in koliko časa bo treba skrbeti zanj oziroma nuditi dogovorjene obveznosti. Okoliščina (četudi morebiti resnična), da je bila pokojna mati ves čas sposobna skrbeti zase in da tudi oče ni potreboval toženkine pomoči, še ne utemeljuje sklepa, da je bil nagib staršev in prve toženke ob sklepanju pogodb nedopusten.
Za sklepanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je po naravi odplačna tvegana pogodba, ni bistveno, ali preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč sploh potrebuje, pač pa je dovolj predpostavka preživljanca, da jo bo morebiti potreboval in njegova želja, da si to pomoč na način, kot si jo je zamislil, pridobi prav od osebe, ki ji zaupa, da bo obljubljeno pomoč tudi dejansko izpolnila.
Sodišče prve stopnje je v okviru vprašanja obstoja kavze (podlage) sklenjenih pogodb med drugim ugotavljalo, ali je toženka svoje obveznosti iz pogodbe izpolnjevala. Kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v vzajemnih izpolnitvah.
Samo bistvo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v njeni odplačnosti, kar pomeni, da je pogodbenima strankama jasno, da zaradi odplačne narave pogodbe premoženje, ki je predmet pogodbe, ne bo predmet dedovanja po pokojnima preživljancema. Želja po pomoči in preživljanju je v soglasju z namenom pogodbe, da bo preživljalec s smrtjo preživljancev pridobil njuno premoženje in to ne bo sodilo v njuno zapuščino (prim. 557. člen OZ), ostali dediči pa posledično ne bodo mogli uveljavljati nujnega deleža na tem premoženju.
Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti.
O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno.
Pogodbena kazen je institut obligacijskega prava, ki je v osnovi namenjen varovanju in spodbujanju izpolnitve pogodbene obveznosti ter predstavlja zagotovilo, da bo dolžnik izpolnil pričakovanja navedena v pogodbi. Temeljna značilnost pogodbene kazni je, da ima dispozitiven značaj. Dispozitivnost strank izhaja iz 3. člena OZ, ki določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V duhu navedenega sodišče na dolžnikovo zahtevo (ugovor) pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Podatki, ki naj jih sodišče v primeru ugovora znižanja pogodbene kazni preiskuje so predvsem tveganje nadaljnjih kršitev, krivda oziroma stopnja krivde, vrednost izpolnitvenega ravnanja, možnost za nadomestek izpolnitve ter dolžnikove in upnikove premoženjske razmere. Pri tem se ne sme spregledati, da obveznost plačila pogodbene kazni ni ekvivalent pogodbene obveznosti, upnik pa ima pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda, če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Znesek, ki pri tem presega znesek škode, je torej opredeljen kot kazen za kršitev pogodbe. S tem se poudarja kaznovalna funkcija pogodbene kazni, saj je dolžnik na ta način kaznovan s premoženjskim zneskom, ker ni pravočasno izpolnil pogodbene obveznosti. Dolžnika se na ta način sili k pravilni oziroma pravočasni izpolnitvi brez pravnih in stvarnih napak kar naj bi ekonomsko učinkovito vplivalo na njegovo vedenje.
ZDR-1 člen 51.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka - veljavnost kolektivne pogodbe
Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženo stranko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je tožena stranka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je tožena stranka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060415
ZPP člen 277, 318, 338, 338/2. OZ člen 9, 619.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - prepozen odgovor na tožbo - izdaja posebnega sklepa - nepotrebnost - sklepčnost tožbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - neizpolnitev dela obveznosti - plačilo za pogodbeno opravljeno delo - pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - bruto ali neto znesek - plačilo davkov in prispevkov
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila roku po prvem odstavku 277. člena ZPP. Glede na 318. člen ZPP sklep o zavrženju prepoznega odgovora resda ni potreben, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe.
Ker tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, se s tem šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).
Tožeči stranki sta izpolnili svojo obveznost po podjemni pogodbi, tožena stranka pa svoje obveznosti, tj. plačila vtoževanega zneska, ni izvršila v celoti. Tožeči stranki sta posledično upravičeni od tožene zahtevati manjkajoči znesek plačila za opravljeni posel, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o sklepčnosti tožbenega zahtevka pravilna.
Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na plačilo vtoževanega zneska bruto, kar zgolj pomeni, da ta zajema tako neto znesek dohodka, ki ga prejmeta tožeči stranki, ter znesek za davke in prispevke po predpisih s področja davkov in socialnih zavarovanj. Obveznost plačila javnih dajatev ni predmet civilnega postopka in se izvrši, kot pravilno ugotavljata tožeči stranki, po izplačilu dohodka. Plačilo omenjenih dajatev tako ne more biti ogroženo zaradi izdaje zamudne sodbe. Davke in prispevke bo plačal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo prispevkov.
zahtevek na vrnitev darila - skupno premoženje zakoncev - razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - darilo zakonca - posebno premoženje zakonca
Pravilen je zaključek, da je obravnavana nepremičnina v trenutku sklenitve darilne pogodbe (5. 11. 2001) predstavljala skupno premoženje pravdnih strank. Nakup nepremičnine je bil v pretežnem delu (60 %) financiran iz posojila, ki ga je tožnik v času trajanja življenjske skupnosti s toženko odplačeval z delom (kar predstavlja skupno premoženje pravdnih strank), tudi nadaljnja gradnja, izvedena do dne 5. 11. 2001, je bila vsaj deloma financirana s tožnikovimi dohodki iz dela. Nenazadnje sta k gradnji po svojih močeh prispevali obe pravdni stranki, ki sta pri tem imeli pomoč svojih prijateljev in sorodnikov. Ker je tožnik razpolagal s skupnim premoženjem, je prav tako pravilen nadaljnji zaključek, in sicer, da ne gre za darilo. Zakonec kot darovalec lahko namreč daruje drugemu zakoncu kot obdarjencu samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (vsaj dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Poimenovanje pogodbe pa je pri presoji (pravne) narave pogodbenega razmerja irelevantno. Pogodbena razmerja je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih stranki imenujeta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00060481
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. URS člen 14, 22, 33, 67. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 10, 12. ZPotK-2 člen 52, 52/1. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
Merilo za presojo enakovrednosti nasprotnih izpolnitev je tuja valuta. Ravnotežje enakovrednosti nasprotnih izpolnitev zgolj zaradi kasnejših tečajnih sprememb ni bilo porušeno, kaj šele, da bi bilo porušeno do te mere, da bi to vplivalo na kavzo pogodbe. S tveganjem sprememb tečaja so s sklenitvijo predmetne pogodbe morali računati vsi podpisniki pogodbe. Ekvivalenca vzajemnih izpolnitev pa bi morala biti v bistvenem porušena, da bi bilo dejansko mogoče aktivirati razvezo pogodbe zaradi spremembe okoliščin. Tožnika pa nista navedla prav nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, ali je bil njun premoženjski položaj zaradi finančne krize in posledičnih valutnih sprememb v vrednosti CHF v razmerju do EUR tako načet, da brez svoje krivde ne moreta izpolniti pogodbe in s tem doseči kavze pogodbe. Ravno nasprotno, iz trditev je mogoče sklepati, da tožnika obveznosti iz pogodbe redno izpolnjujeta. To pa dejansko pomeni, da tožnika niti ne zatrjujeta, da je po sklenitvi prišlo do takšnih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih na svoji strani brez svoje krivde ne moreta izpolnjevati obveznosti oziroma doseči kavze pogodbe.
Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi stanovanja brez lesenega dela kuhinje, lahko izbral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Tožnik je izpolnitev sprejel, kar potrjuje primopredajni zapisnik, prav tako pa tožnik navedbe toženke, da je izpolnitev sprejel brez pripomb, ni prerekal. Ker je tožnik izpolnitev sprejel, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je posledično možnost uveljavljanja pravnih posledic zaradi delne neizpolnitve izgubil. S sprejemom izpolnitve je imel možnost uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi napak.
Glede na to, da iz primopredajnega zapisnika izhaja, da sta pravdni stranki ob prevzemu nepremičnine ugotovili, da je nepremičnina v stanju, kot je bilo dogovorjeno s prodajno pogodbo, v normalnem stanju glede na starost in običajno rabo in da se v nepremičnini nahaja oprema, kot je bilo dogovorjeno, tožnik ni ravnal skladno z drugim odstavkom 461. člena OZ, ker zatrjevane očitne stvarne napake (kar manjkajoči leseni kuhinjski elementi so) ni grajal. Ker tako ni ravnal, je izgubil pravico uveljavljanja stvarnih napak iz tega naslova. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, kar trdi pritožnik, da je bilo s prodajno pogodbo dogovorjeno, da bo toženka v stanovanju pustila vgradne kuhinjske elemente, je bilo ob prevzemu stanovanja ne glede na poprejšnje elektronsko sporočilo toženke povsem jasno, da ob primopredaji vgradnih kuhinjskih elementov v stanovanju ni bilo, česar pa tožnik ob prevzemu ni uveljavljal kot stvarne napake.
Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila sklenjena Kupoprodajna pogodba in Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti navidezna pogodba ali odraža njuno pravo voljo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bil končni cilj dogovora, da tožnica stanovanja ne proda, saj ga je potrebovala za bivanje (na kar kaže vknjižena služnost), oziroma da sta stranki zaradi dolgov tožnice in preteče izvršbe na stanovanje želeli ustvariti le videz pogodbe, v resnici pa takšne pogodbe nista želeli. Tudi če pismo odvetniku potrjuje tožničin nagib za sklenitev pogodbe, to je njene dolgove, to ni v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer, da pismo potrjuje, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da bi se tožnica izognila možnosti izvršbe na stanovanje.
Zatrjevana škoda tožnice je po njenih trditvah posledica tega dejanja, zaradi katerega ji je bilo onemogočeno opravljanje dejavnosti v najetem poslovnem prostoru. Ta škoda pa je lahko podana le v primeru, če je med tožnico in toženko v času menjave ključavnice obstajalo veljavno najemno razmerje. Če je najemna pogodba bila veljavno odpovedana, tožnica ni imela več pravnega temelja za uporabo poslovnega prostora, posledično ji ne bi mogla nastati zatrjevana škoda glede izgube dobička.