KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00084517
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16. Sodni red (2016) člen 156, 165, 166. URS člen 23.
druga odločba - pomembno pravno vprašanje - način izvršitve kazni zapora - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - Sodni red - nujna procesna opravila - exceptio illegalis
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda.
V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
URS člen 2, 14, 34, 35, 42, 56, 57. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/4. ZUS-1 člen 73, 73/1.
pritožba zoper sodbo - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - poseg v ustavne pravice posameznika - test sorazmernosti - odločba Ustavnega sodišča - varovanje zdravja in življenja ljudi - dopustnost posega v ustavno pravico - zavrnitev pritožbe
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hudo nalezljiva bolezen lahko intenzivno ogroža. Pri širjenju nalezljivih bolezni ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti. Vsak posameznik ima dolžnost do drugega in do skupnosti, ki ji pripada in vsak posameznik, v čigar pravice ali svoboščine se z ukrepom, ki zasleduje varnost zdravja in življenja, poseže, se s spoštovanjem omejitev odreče svoji svobodi in s tem, izhajajoč iz svoje odgovornosti do drugih ljudi, varuje druge, še posebno ranljive skupine, ki jih hudo nalezljiva bolezen intenzivno ogroža.
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00080190
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23. GZ člen 47, 47/2, 48, 60, 60/1, 63, 63/1, 65. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 260, 260, 260-9, 263, 263/1, 236/1-5, 263/4. ZUS-1 člen 94.
dopuščena revizija - gradbeno dovoljenje - začetek teka roka za obnovo postopka - začetek gradnje objekta - zakonita gradnja - presoja ustavnosti zakonske ureditve - ustavnoskladna razlaga - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavna pravica do pravnega sredstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - ugoditev reviziji
Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki
Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.
Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.
ZVPEP člen 18, 18/1. ZUS-1 člen 32, 32/3. ZPP člen 343, 343/4, 365, 365-1.
volitve v Evropski parlament - izjave podpore - overjanje podpisov - stavka - tožba po 4. členu ZUS-1 - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga - pravni interes za pritožbo - potek časa - zavrženje pritožbe
Pritožnica ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. S predlogom je namreč zahtevala, da prva toženka vsem upravnim enotam izda obvezno navodilo, v katerem jim naloži, da od dneva vročitve začasne odredbe do vključno 10. 5. 2024 zagotovijo posebno okence za potrjevanje obrazcev podpore listi kandidatov za sodelovanje na volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament, da obrazce podpore listi kandidatov potrjujejo ves poslovni čas, in tudi, da v navodilu opredeli potrjevanje obrazcev podpore listi kandidatov kot nujno opravilo, ki se izvaja tudi v času stavke. Po prvem odstavku 18. člena Zakona o volitvah poslancev Republike Slovenije v Evropski parlament (v nadaljevanju ZVPEP) se lista kandidatov vloži pri Državni volilni komisiji najkasneje trideseti dan pred dnevom glasovanja. Ta rok je nepodaljšljiv. V obravnavani zadevi se je rok za zbiranje obrazcev podpore volivcev iztekel dne 10. 5. 2024 ob polnoči. Zato si pritožnica tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa.
Po 4. členu ZUS-1 je mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00074245
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 26, 53, 54. ZPŠOIRSP člen 10. OZ člen 360.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - dopuščena revizija - odgovornost države - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - neposredni oškodovanec - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbris družinskega člana iz registra stalnega prebivalstva - zastaranje - zadržanje zastaranja - prekluzivni rok - nepremagljive ovire
Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva?"
ZUS-1 člen 30, 30/3, 31, 31/2, 33, 33/2, 66, 66/1.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - tožba zaradi kršitve človekovih pravic - tožba po 4. členu ZUS-1 - vsebina tožbe - tožbeni zahtevek - določna opredelitev - ugoditev pritožbi
Del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, je tudi navedba dejanja (posega), kar pa pomeni, da mora biti dejanje v zahtevku konkretizirano (določeno) tako, da tudi sodišču omogoča prepoznavo dejanja oziroma dogodka, zaradi katerega je vložena tožba, ter se bo nanj nanašal izrek sodbe. To pa ne pomen, da mora tožnik v tožbenem zahtevku navesti kje, kdaj in katera oseba je storila dejanje. Navedba kraja in časa storitve ter organa ali uradne osebe, ki je dejanje izvršila, se nanaša na tožbo, ki je bila vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic tožnikov, ne pa na v njej postavljeni tožbeni zahtevek.
V skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe ne zadošča, da tožnik ni odpravil pomanjkljivosti tožbe – ta njegova opustitev mora biti tudi objektivno taka, da sodišče v zadevi ne more odločiti (npr. ker ne more samo nadomestiti manjkajočega zahtevka).
pogojni odpust - tožba po 4. členu ZUS-1 - zavrženje tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Glede na to, da lahko stranka po prvem odstavku 224. člena ZUP svoje pravice začne izvrševati šele, ko je odločba dokončna, je mogoče izrek sklepa o zadržanju izvršitve odločbe, s katero je bilo odločeno o pogojnem odpustu, zoper katerega ni dopustna pritožba, razlagati le na način, da je bila izvršitev zadržana, vse dokler odločba, ki vsebuje ponovno odločitev toženke glede pritožnikove prošnje za pogojni odpust, ne bo vročena pritožniku.
Ker pozitivna odločba o pritožnikovi prošnji za pogojni odpust ni postala izvršljiva, niti ni bila zanj kasneje izdana druga pozitivna odločba, pritožnik tam še zmeraj prestaja kazen zapora. Izpodbijano dejanje zato predstavlja zgolj izvrševanje pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bila pritožniku izrečena kazen zapora, ne pa delovanja ali ravnanja, ki bi brez procesne forme neposredno učinkovalo z ustvarjanjem pravnih posledic zoper pritožnika. Spornega dejanja toženke zato ni mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je v takem primeru predmet sodne presoje lahko le posamični pravni akt, na katerem tako dejanje temelji.
ZUTD člen 47, 47/1. URS člen 14, 22, 74. ZPP člen 367c, 367c/3.
aktivna politika zaposlovanja - javno povabilo - pravnoorganizacijska oblika - enaka obravnava - podjetništvo
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali so kriteriji javnega povabila, ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), a vendarle v svojem bistvu opravljajo podobno dejavnost, enako plačujejo davke in prispevke, enako nosijo vse rizike in vse odgovornosti, diskriminatorni? Če je odgovor pritrdilen, ali to ne pomeni, da so takšni kriteriji v nasprotju z Ustavo, natančneje z njenim 74. členom, ki ureja podjetništvo, 22. členom, ki ureja enako varstvo pravic, in s 14. členom, ki ureja enakost pred zakonom? Če odgovor ni pritrdilen, kako se takšno razlikovanje potemtakem upraviči?
tožba po 4. členu ZUS-1 - poseg v osebno svobodo - pripor - zavrženje tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - predlog za odpravo pripora - oblastno ravnanje - sklep o odreditvi pripora - zavrnitev pritožbe
Glede na to, da je bil pripor pritožniku odrejen s sklepom sodišča v kazenskem postopku, je vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev in drugih pravnih možnosti obsojenca glede odprave pripora v povezavi z navedenim sklepom stvar ustavne skladnosti ureditve kazenskega postopka in ne vprašanje pristojnosti upravnega sodišča glede zagotavljanja dodatnega (ponovnega) sodnega varstva v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki - sostorilstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - dokončanje kaznivega dejanja - zavarovana pravna dobrina - zaslišanje preko videokonference - sprememba obtožnice - pravica do obrambe - kraj in čas storitve - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - sedežni red - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zaslišanje soobtožencev - pošten postopek - odločba o kazenski sankciji - enakost pred zakonom
Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.
S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.
Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.
Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.
Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.
Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.
Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.
Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.
Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.
Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.
Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.
Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.
Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.
Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.
Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00065390
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - zahtevek za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - ugotavljanje dejstev v sodnem postopku - obseg povrnitve premoženjske škode - navadna škoda in izgubljeni dobiček - dokazovanje škode - trditveno in dokazno breme - vzročna zveza - izguba na zaslužku - višina dohodkov - delo na črno - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - zavrnitev predloga
Skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00063812
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZPŠOIRSP člen 5.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - kršitev pravic osebnosti - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - zavrnitev predloga
OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00062967
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 8, 15, 15/2, 39. ZTP člen 1, 1/4, 15, 15/3, 40, 40/3, 42a-42e. ZDIJZ člen 1, 1/1, 1a, 1a/1, 15, 31. ZKP člen 235, 235-1, 260, 295. OZ člen 133, 133/1. ZPP člen 1.
tajni podatki - varstvo tajnih podatkov - izdaja tajnih podatkov - pravica do svobode izražanja - varstvo svobode izražanja - varstvo ustavnih vrednot - kolizija ustavnih pravic - test sorazmernosti - praktična konkordanca - poseg v svobodo izražanja - prepovedni in odstranitveni zahtevek - pravica do pravnega varstva - dopuščena revizija - delna ugoditev reviziji
Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe.
Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP.
Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji med navedenimi vrednotami in svobodo izražanja tožene stranke. Tožeča stranka na ta način ne nastopa z avtoriteto oblastnega organa temveč le predlaga, da sodišče v sodnem postopku med prirejenima strankama odloči o dopustnosti predlaganega posega v ustavno varovano pravico tožene stranke. Če pravni red ne omogoča druge pravne poti za odločanje o tej koliziji, so temu najbližja splošna pravila, ki urejajo način reševanja sporov iz civilnopravnih razmerij, v katerih sta stranki sodnega postopka prirejeni in pravila postopka omogočajo, da sodišče v kontradiktornem postopku odloči o navedeni koliziji. Upoštevati je treba, da je tožena stranka izdajatelj javnega medija, preko katerega uresničuje ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Uveljavljeni prepoved in odstranitev pa pomenita poseg v pravico do svobode izražanja tožene stranke. To pomeni, da se v sodnem postopku odloča o mejah uresničevanja navedene subjektivne, ustavno varovane pravice tožene stranke v okoliščinah primera. V dani konstelaciji je razmerje med tožečo in toženo stranko podobno civilnopravnemu razmerju, ker se odloča o mejah uresničevanja subjektivne pravice, četudi se to vprašanje zastavlja z vidika varovanja javnega interesa v razmerju do ustavne pravice. Zato redna pot pravnega varstva, ki se zagotavlja v pravdnem postopku, ni izključena.
Zgolj varstvo na področju kaznovalnega prava s svojim posteriornim učinkom ne omogoča učinkovitega varstva tožeče stranke pred (šele) grozečimi škodnimi posledicami razkritja tajnega podatka. Takšno varstvo pa je ob izpolnjenih predpostavkah omogočeno na podlagi prvega odstavka 133. člena OZ.
OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00063183
URS člen 15, 15/3, 33, 37, 37/1, 37/2, 74. OZ člen 82, 82/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
pravica do zasebnosti na delovnem mestu - komunikacijska zasebnost - poseg v komunikacijsko zasebnost - vpogled v elektronske komunikacije - službena elektronska pošta - kolizija ustavnih pravic - praktična konkordanca - razumno pričakovanje zasebnosti - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pravica do zasebne lastnine - pravica do nadzora nad službenimi sredstvi - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - skupni namen pogodbenih strank - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo vprašanje protipravnosti posega v tožničino komunikacijsko zasebnost. Toženka (kot bivša delodajalka) je vpogledovala v neaktiven elektronski predal tožničine (bivše) službene pošte. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera ter merilo razumno pričakovane zasebnosti, kakor ga je ESČP razčlenilo predvsem v zadevi Bărbulescu proti Romuniji, je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil poseg ustavno dopusten zaradi varstva tožničine pravice iz 33. člena Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00062575
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - obstoj škodnega dogodka - vzročna zveza - zavrnitev predloga
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - stranski udeleženec - rok za obnovo postopka - poseg v ustavno pravico - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Vrhovno sodišče meni, da je zaradi nesorazmernih omejitev možnosti obnove postopka druga poved drugega odstavka 47. člena GZ, ki določa, da po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec ni bila dana možnost udeležbe v postopku, protiustavna, ker nedopustno posega v ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena in v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, zato je Vrhovno sodišče skladno s 156. členom Ustave prekinilo svoj postopek odločanja in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedene določbe GZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00060915
URS člen 22, 23, 28, 29, 32, 34, 35. ZKP člen 17, 39, 285c, 330, 339, 340, 371, 420, 421, 424, 515. KZ-1 člen 41, 113. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
trgovina z ljudmi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje (storitve) kaznivih dejanj - razpolaganje z oškodovancem - privolitev oškodovanca - kršitev temeljnih človekovih pravic - protipravno ravnanje državnega organa - trditveno breme obrambe - objektivna nedosegljivost priče - mednarodna pravna pomoč - pošten postopek - zaslišanje obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - priznanje krivde soobdolženca - član hudodelske združbe - pravica do nepristranskega sojenja - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - sklep o priporu
Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing expedition).
Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove.
Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se hkrati (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka.
Že iz jezikovne razlage zakonskega znaka "zaradi (izkoriščanja) storitve kaznivih dejanj" po prvem odstavku 113. člena KZ-1 pojmovno izhaja, da je žrtev trgovine z ljudmi (lahko) istočasno storilec drugega kaznivega dejanja, ki ga izvršuje kot sredstvo doseganja protipravnih premoženjskih ciljev storilcev trgovine z ljudmi, ki z žrtvijo razpolagajo. Prav tako že iz opisa inkriminacije "ne glede na morebitno privolitev te osebe" izhaja, da privolitev v izvrševanje kaznivih dejanj za druge, ki je motivirana z bivanjsko stisko ranljive žrtve, ne izključuje biti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zlasti pa privolitev žrtve v razpolagalna ravnanja storilcev še ne pomeni (nujno) privolitve v kršitve njenih temeljnih človekovih pravic.
Izkoriščanje (ekonomske) ranljivosti žrtve ne predstavlja izvršitvene oblike razpolaganja z žrtvijo v smislu prvega odstavka 113. člena KZ-1 (kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči, drugače razpolaga), temveč gre za sredstvo, da se razpolaganje z žrtvijo doseže.
Kadar je sodišče v celotni obrazložitvi sodbe z izjemo izolirane nespretne opredelitve konsistentno pri utemeljevanju krivde obsojenca, ni moč govoriti o precejšnjem nasprotju v razlogih o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Šele presoja obrazložitve sodbe kot celote pokaže, ali je njena notranja kohezivnost porušena do te mere, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev v opis predhodno izrečene sodbe enemu od soobdolženih na podlagi priznanja krivde sama zase ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti članov sodečega senata, kolikor gre za neizogibno vključitev pri presoji ravnanj priznavajočega obdolženca kot člana hudodelske združbe. Nujna je celovita presoja okoliščin konkretnega procesnega položaja, tj. ali je sodišče prestopilo mejo (dovolj) skrbnega in zadržanega procesnega postopanja, pri čemer kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne utemeljuje ne dejstvo, da bi sodišče v sodbi na podlagi priznanja krivde iz opisa dejanja lahko izpustilo očitke, ki se nanašajo zgolj na soobdolžence, niti dejstvo, da opis njihovih ravnanj ni podan v pogojni obliki.
Sklep o preiskavi in obtožnica, nasploh pa domnevne kršitve, ki jih je mogoče odpraviti na glavni obravnavi ter ki nimajo vpliva na zakonitost sodbe, ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, saj bi njihovo izpodbijanje v zahtevi, vloženi zoper pravnomočno končno odločbo, pomenilo podaljšanje zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev zahteve zoper sklepe o priporu v teku postopka.
URS člen 44, 90. ZRLI člen 3, 16a, 16a/1. ZLS člen 47.
lokalna samouprava - zbiranje podpisov - zahteva za razpis referenduma - določitev koledarskega roka za zbiranje podpisov - prekinitev teka roka - izredne razmere - COVID-19 - poseg v ustavno pravico
Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opravljali le nujne naloge in podobno. V takih razmerah je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodelovanje občanov pri izvrševanju svoje ustavne pravice bilo najmanj otežkočeno, če ne celo oteženo ali onemogočeno. Na to ne vpliva niti navajanje tožene stranke, da bi upravna enota sprejela občane, ki bi želeli oddati podpis, saj občani s tem niti niso bili seznanjeni, predvsem pa glede na (tudi zgoraj opisano) stanje v državi na to niti niso mogli računati. Zato je župan, ki ni odredil prekinitve teka roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma o Odloku ravnal v nasprotju s pravico zahtevati referendum iz 44. v zvezi z 90. členom Ustave.