Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.
Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica).
Sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, je zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti. Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.
Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes.
Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti.
Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, da bi razkritje povzročilo določeno škodo za postopek, kar mora vodja državnega tožilstva tudi ustrezno obrazložiti. Do enakega zaključka pripeljejo tudi uporaba namenske, sistematične in ustavnoskladne razlage te določbe.
Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki
Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.
Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.
Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe.
Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP.
Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji med navedenimi vrednotami in svobodo izražanja tožene stranke. Tožeča stranka na ta način ne nastopa z avtoriteto oblastnega organa temveč le predlaga, da sodišče v sodnem postopku med prirejenima strankama odloči o dopustnosti predlaganega posega v ustavno varovano pravico tožene stranke. Če pravni red ne omogoča druge pravne poti za odločanje o tej koliziji, so temu najbližja splošna pravila, ki urejajo način reševanja sporov iz civilnopravnih razmerij, v katerih sta stranki sodnega postopka prirejeni in pravila postopka omogočajo, da sodišče v kontradiktornem postopku odloči o navedeni koliziji. Upoštevati je treba, da je tožena stranka izdajatelj javnega medija, preko katerega uresničuje ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Uveljavljeni prepoved in odstranitev pa pomenita poseg v pravico do svobode izražanja tožene stranke. To pomeni, da se v sodnem postopku odloča o mejah uresničevanja navedene subjektivne, ustavno varovane pravice tožene stranke v okoliščinah primera. V dani konstelaciji je razmerje med tožečo in toženo stranko podobno civilnopravnemu razmerju, ker se odloča o mejah uresničevanja subjektivne pravice, četudi se to vprašanje zastavlja z vidika varovanja javnega interesa v razmerju do ustavne pravice. Zato redna pot pravnega varstva, ki se zagotavlja v pravdnem postopku, ni izključena.
Zgolj varstvo na področju kaznovalnega prava s svojim posteriornim učinkom ne omogoča učinkovitega varstva tožeče stranke pred (šele) grozečimi škodnimi posledicami razkritja tajnega podatka. Takšno varstvo pa je ob izpolnjenih predpostavkah omogočeno na podlagi prvega odstavka 133. člena OZ.