Pritožnik poudarja tudi, da je ves čas postopka sodeloval s FURS ter tudi stečajno upraviteljico in da je po predhodnih pojasnilih ter odsotnosti nadaljnjih zahtev sklepal, da je zahteva že obravnavana oziroma zaključena, kar za odločitev sodišča druge stopnje ni bistveno glede na to, da se mu očita kršitev iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da delovni mesti analitika in višjega policijskega inšpektorja nista sorodni delovni mesti v smislu prvega odstavka 20. člena ZSPJS in tako tožnik ni upravičen do prenosa oziroma ohranitve dveh plačnih razredov napredovanj.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.
Sodišče prve stopnje je za prekinitev postopka imelo pravno podlago v že omenjeni določbi ZPP. Ali so izpolnjeni pogoji za izdajo svetovalnega mnenja je predmet presoje Vrhovnega sodišča RS, ne pa pritožbenega sodišča. V vsakem primeru bo moralo sodišče prve stopnje postopek nadaljevati potem, ko bo sprejelo odločitev Vrhovnega sodišča RS o predlogu za izdajo svetovalnega mnenja.
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se v obrazložitvi odločbe opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Sodišče se s pravnim naziranjem tožnikov glede solidarne odgovornosti izvajalca in nadzornika ni le seznanilo, temveč ga je tudi obravnavalo, in pojasnilo zakaj ga je v obravnavanem primeru zavrnilo. Ni treba, da sodišče v sodbi izrecno povzame (prepiše) vso (večkrat ponovljeno) trditveno podlago tožeče stranke, vključno z vsemi stališči teorije in sodne prakse, na katero se je opirala in jo večkrat citirala v svojih vlogah (in kar ponavlja tudi v pritožbi). Zadošča, da se do njih vsebinsko opredeli, kar je v obravnavanem primeru storilo.
Določilo drugega odstavka 15. člena ZZVZZ za samozaposlene zavarovance, ki so ob pravnomočnosti odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti v pravnomočno ugotovljenem bolniškem staležu, je poterbno razlagati ustavnoskladno in ne zgolj jezikovno. Zaradi pravnomočne odločbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, ne more obvezno zdravstveno zavarovanje ex lege prenehati z dnem pravnomočnosti te odločbe, če je bila samostojnemu podjetniku posamezniku še pred njeno pravnomočnostjo s pravnomočno odločbo ugotovljena začasna nezmožnost za delo za določeno obdobje zaradi bolezni. Na temelju opravljanja samostojne dejavnosti lahko obvezno zdravstveno zavarovanje po zakonu preneha šele s prenehanjem bolniškega staleža, če zavarovanec s pravnomočno ugotovljeno I. kategorijo invalidnosti niti po prenehanju bolniškega staleža dejavnosti ne izbriše iz poslovnega registra.
Iz zakona ne izhaja, da je odpovedni razlog podan samo takrat, kadar odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije vpliva na potek zdravljenja. Podan je že, če delavec med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, ne glede na to, ali je to vplivalo na potek zdravljenja.
Toženka je dokazala, da je zaradi pospešitve in poenostavitve delovnih procesov ukinila tožnikovo delovno mesto, torej je potreba po njegovem delu postala nepotrebna, čeprav je bil v času reorganizacije še upravičeno odsoten z dela.
Ker je bila v tem primeru pritožba vložena po izteku zakonskega roka, je sodišče prve stopnje tožnikovo pritožbo, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, utemeljeno kot prepozno zavrglo.
Zaradi kasnejšega dokončnega poplačila dolga in posledičnega upničinega umika izvršilnega predloga ni več podan pravni interes dolžnika za vsebinsko odločanje o samem ugovoru po roku, kar pa ne pomeni, da utemeljenosti ugovora ni treba presoditi za potrebe odločitve o stroških upničinega odgovora na ugovor. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje ugovor po roku vročilo upnici v odgovor, in pravila, da v primeru pasivnosti upnika v ugovornem postopku velja domneva resničnosti ugovornih navedb, namreč še ni mogoče zaključiti, ali so bili stroški konkretnega upničinega odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 objektivno potrebni, ali ne. Da bi to ugotovilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bil ugovor po roku, če ne bi bilo nato umika izvršilnega predloga zaradi kasnejšega plačila dolga, utemeljen ali ne.
Pri presoji (ne)potrebnosti stroškov za delni umik je treba razlikovati med primerom, ko upnik utesni izvršbo zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, za katerega sodišče ne more vedeti že na podlagi podatkov v spisu, in primerom, ko gre za prisilno poplačilo, s strani dolžnikovega dolžnika oziroma izvršitelja. V zadnjem primeru stroškov delnega umika načeloma ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, vendar pa po naravi stvari to lahko velja le, če gre za prisilno poplačilo v sami izvršilni zadevi, v kateri je bil podan delni umik.
Dolžnik pa v obravnavani zadevi v pritožbi ne izpodbija, da je upnica delni umik z dne 1. 10. 2024 za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR podala zaradi prisilnega poplačila, opravljenega v drugi izvršilni zadevi, in sicer v zadevi I 133/2023. V navedeni izvršilni zadevi I 133/2023 je namreč prišlo do preplačila za znesek 54,68 EUR in je zato to preplačilo upnica upoštevala v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024 ter na ta račun podala delni umik. Ker je bil torej konkretni delni umik z dne 1. 10. 2024 sicer res vložen zaradi prisilnega poplačila, a ne v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024, temveč v zadevi I 133/2023, je treba v zvezi s to vlogo nastale stroške šteti kot potrebne stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Brez navedene upničine vloge namreč sodišče samo ne bi moglo šteti, da naj se po volji upnice prisilno preplačilo iz zadeve I 133/2023 upošteva v predmetni zadevi I 18/2024, dolžnik pa bi moral navedeno plačilo, če ne bi bilo delnega umika, uveljavljati z ugovorom, s čimer bi nastali le dodatni stroški. Bistveno je torej, da če upnica delnega umika ne bi podala, sodišče preplačila v zadevi I 133/2023 ne bi moglo samoiniciativno upoštevati kot delnega plačila terjatve, uveljavljane v predmetni zadevi I 18/2024.
Stroški zdravljenja v tujini se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrnejo le, če je bila napotnica izdana za storitev, ki jo je zavarovanec tam tudi opravil. Po 44.c členu ZZVZZ je namreč bistveno, da je bila storitev opravljena v okviru izdane napotnice (prim. Psp 146/2025). Če storitev z napotnico ni bila zajeta, zavarovanec do povračila stroškov ni upravičen. Ker tožnik ni imel predhodno izdane napotnice izbranega osebnega ali napotnega zdravnika za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene na Hrvaškem, posledično na podlagi 44.c člena ZZVZZ, ni upravičen do povračila tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini.
Ločitvena pravica upnice do zapustnice je bila vpisana v zemljiško knjigo. S smrtjo zapustnice se je prenesla lastninska pravica na nepremičnini.
V zemljiško knjigo ostane vpisan po smrti še nekaj časa zapustnik. S smrtjo zapustnice je tako postal nepravilen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo glede lastninske pravice na nepremičnini zapustnice. Vendar pa to ni razlog za to, da bi moral biti upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Dedič po zapustnici je namreč znan: to je stečajni dolžnik. Tako je jasno, da upnikova ločitvena pravica v razmerju do dediča lahko obstaja, četudi dedič še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik.
Pritožniku gre pritrditi, da sodna praksa pri odločanju o stroških postopka v primerih delnega uspeha pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP) včasih dopušča ločeno vrednotenje po temelju in višini zahtevka, rezultat česar je aritmetična sredina obojega (pri čemer gre zlasti za pravde, v katerih se odloča o odškodninskih zahtevkih). Vendar je novejša sodna praksa takšnemu drobljenju pravdnega uspeha vse manj naklonjena, v konkretnem primeru pa se izkaže celo, da bi bila takšna metoda ugotavljanja pravdnega uspeha (četudi bi glede na okoliščine konkretnega primera bila primerna) v pritožnikovo škodo, zaradi česar je ni mogoče uporabiti že iz tega razloga (upoštevati je treba prepoved reformatio in peius v 359. členu ZPP).
Toženka je s sklicevanjem na Pogodbo svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ima pravni naslov za dostop do svoje nepremičnine preko spornih nepremičnin, zadostila. S tem pa se je trditveno in dokazno breme o tem, da je pravica do dostopa prenehala, ker je bila bodisi podeljena le začasno, ali pa da se je ločila od v tem postopku spornih nepremičnin, prevalilo na tožnico.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
Odločilno je, da dolžnica v izpodbojnem obdobju upnikov ni prenehala plačevati in je obveznosti odplačevala, kolikor je zmogla glede na razpoložljiva sredstva, zlasti v obdobju, ko se je po smrti moža znašla v težki življenjski situaciji. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da načela vestnosti in poštenja ni kršila v razmerju do drugih upnikov, saj je do njih poravnala obveznosti in je v postopku osebnega stečaja terjatev prijavila le upnica (vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti). Zgolj okoliščine, da je pred njo poplačala druge upnike, dolžnici ni mogoče šteti v škodo. Nesporno je, da so njeni prihodki prenizki, da bi poravnala vse zapadle obveznosti. Vendar je ugotovitev, da je insolventna, predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja, ne zadošča pa za odvzem odpusta.
Ker standardu vestnega in poštenega dolžnika ustreza aktiven dolžnik, pri presoji ni mogoče prezreti pritožbenih navedb, da je dolžnica v postopku odpusta obveznosti sodelovala z upraviteljico in si prizadevala za poplačilo upnice. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo kršitev, ki bi vplivale na odpust obveznosti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bila dolžnica v času trajanja preizkusne dobe zaposlena in prejemala redne prihodke, od katerih so se v stečajno maso v tem obdobju stekali prilivi iz naslova vračila dohodnine ter zasega in izterjave prejemkov.
Z začasno odredbo za zavarovanje terjatve na vrnitev poslovnega deleža ni dopustno posegati v premoženje in poslovanje gospodarske družbe, ki je samostojna pravna oseba, ločena od svojih družbenikov. Prepoved razpolaganja s sredstvi družbe ter preusmerjanja njenega poslovanja in finančnih tokov bi pomenila nedopusten poseg v pravice tretje osebe in bi lahko ogrozila njeno poslovanje.
Pritožba obstoju pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr konkretizirano niti ne ugovarja. Poudarja le, da odklanja vsiljeno zdravljenje, ne želi jemati zdravil in je v bolnišnici proti svoji volji. To pa niso razlogi, ki bi vzbujali dvom v pravilnost odločitve sodišča o zadržanju v oddelku pod posebnim nadzorom.
Predlog za predložitev informativnega seznama dolžnikovega premoženja je pravočasen, če je vložen pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na edino sredstvo izvršbe.