Začasna prekinitev postopka zaradi čakanja na razlago prava EU s strani SEU tudi ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Počakati na enotno razlago prava EU je nujno za zagotovitev materialnopravno pravilne odločitve ter s tem uresničitev učinkovitega sodnega varstva. Uporaba mehanizma predhodnega vprašanja pred SEU je sestavni del zakonitega in pravičnega postopka, zato so neutemeljeni očitki o kršitvi temeljnih pravic (iz 23. in 25. člena URS v zvezi s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah).
Ustaljena sodna praksa zastopa stališče, da kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
Upoštevaje stališče, da kondikcijski zahtevek ne vključuje nadomestila za uporabo denarja, in dejstvo, da plačila presegajo prejeto glavnico, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano dejstvo, da je prva tožnica iz naslova sklenjene kreditne pogodbe toženki že plačala več, kot ji je dolžna. Ob tako ugotovljenem dejstvu bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico dolžnost prve tožnice plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviševanju njenega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter po vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za prvo tožnico, tako z vidika njenega premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti.
Neutemeljeno je prizadevanje upnika za izdajo sklepa, s katerim bi sodišče dolžniku v plačilo naložilo stroške, nastale z delom cenilca v znesku 541,17 EUR, oziroma s katerim bi ugotovilo nastanek teh stroškov. Za izdajo takšnega sklepa po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom niti v določbah ZFPPIPP niti v določbah ZIZ ni podlage. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in zvezi s čimer je sprejeto tudi enotno stališče sodne prakse, se po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom postopek izvršbe prekine ali ustavi, z dnem začetka stečajnega postopka pa, razen v situaciji iz 3. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki pa v obravnavani zadevi ni podana (kar pritožbeno ni sporno), v izvršilnem postopku ni več dopustno odločati o nadaljnjih izvršilnih stroških (izjema velja za izvršilne postopke zaradi izterjave prednostnih terjatev, določenih v drugem odstavku 390. člena ZFPPIPP, ko se določba 132. člena ZFPPIPP ne uporablja, kar pa ni primer v obravnavani zadevi). Od začetka stečajnega postopka dalje se namreč terjatve uveljavljajo na način in po pravilih ZFPPIPP, kar pomeni, da je treba terjatve, vključno s terjatvami iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih izvršilno sodišče do začetka postopka osebnega stečaja nad dolžnikom dolžniku še ni naložilo v plačilo, prijaviti v stečajnem postopku v skladu s pravili ZFPPIPP.
V skladu z določbo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP se za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, uporablja 102. člen ZIZ. Glede na določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 102. člena ZIZ je dolžnica v postopku osebnega stečaja v primeru dodelitve otroka v skupno varstvo in vzgojo upravičena le do polovičnega zneska merila iz 9. točke prvega odstavka 26. člena ZSVarPre. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom je tako pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka (ki ne živi v enostarševski družini) treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila iz 26. člena ZSVarPre. To velja tako v primeru, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, kot tudi v primeru, ko je otrok sicer dodeljen enemu od staršev, drugi pa je zanj zavezan plačevati preživnino.
Sodišče je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč (24. do 36. člen SPZ). Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in posestničine dobrovernosti.
ZFPPIPP v primeru, kot je podani, ko upnik v danem postopku ni pridobil ločitvene pravice, ne določa ustavitve izvršilnega postopka, temveč je besedno zvezo postopek izvršbe treba razumeti kot izvršbo, t.j. neposredno izvajanje izvršilnih dejanj, ki pomenijo "fizično" opravo izvršbe oz. prisilnega poplačila.
Upnik lahko predložitev seznama dolžnikovega premoženja predlaga že pred izdajo sklepa o izvršbi, celo že v samem predlogu za izvršbo. Pogoj pa je, da verjetno izkaže, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogel biti poplačan.
Vrsta sodnega varstva posesti je odvisna od načina motenja. V obravnavnem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja s ponovno zasaditvijo vinograda ne bi pomenila ustreznega načina posestnega varstva. Toženci so namreč odstranili približno 25 let star vinograd v rodni dobi, zato z zasaditvijo nove trte prejšnjega dejanskega stanja ne bi bilo mogoče vzpostaviti. Tožnik je zato lahko s tožbo zahteval le prepoved nadaljnjih posegov v svojo posest sporne nepremičnine. Predmet tožnikove posesti je bila sporna nepremičnina oziroma parcela, medtem ko sta vinograd in poznejša setev druge kulture pomenila način rabe oziroma izvrševanja posesti. Sprememba načina obdelave zato sama po sebi ne pomeni nastanka nove posesti.
Sodišče prve stopnje je napravilo logično sprejemljivo dokazno oceno nasprotujočih si dokazov, ter zaključilo, da se je toženec ustno zavezal zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. To zavezo je skušal izpolniti z izročitvijo pogodbe A., ki bi naj to zagotovila, a se je ob nastanku okvare izkazalo, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ustrezno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze.
Okoliščina, da je imela priče ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njena izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je bila izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka.
Navedbe, da kadar je pacient deležen t. i. paliativne oskrbe, ni več oporočno oziroma poslovno sposoben, ker ni v stanju izraziti svoje prave volje ipd., niso nikakršno dejstvo (še manj splošno znano dejstvo), temveč neznanstven nesmisel, ki hudo bolnim odreka človeško dostojanstvo; dodatnega komentarja s strani pritožbenega sodišča takšne navedbe ne potrebujejo.
ZIZ v 269. členu določa, da začasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen. Pogoji za izdajo predhodne odredbe so določeni v 257. členu ZIZ. Ta določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker je bil glede preživnine že izdan sklep, ki določa preživnino za celotno obdobje, ki ga pokriva tudi predlagana začasna odredba in ki v trenutku odločanja o predlogu za začasno odredbo sicer še ni bil pravnomočen, bi lahko predlagateljica predlagala zavarovanje s predhodno odredbo.
Dejstvo, da tožnik v zadnjih letih ne prebiva več stalno v hiši na zemljišču, do katerega zahteva ugotovitev služnosti, ne preprečuje ugotovitve priposestvovanja služnosti. Prav tako ne dejstvo, da ima lastnik do nepremičnine še kak drug dostop. Služnost nastane že s samo izpolnitvijo zakonskih pogojev za njeno priposestvovanje.
Ker je od pravilnosti vročitve sodbe odvisna njena pravnomočnost in vse s tem zvezane posledice (izvršljivost), mora biti stranki omogočeno, da v primeru nepravilne vročitve z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti ter z njo zvezane pravne posledice. Mora ji biti torej omogočeno dokazovanje, da vročitev iz takega ali drugačnega razloga ni bila pravilno opravljena. Ker je sodišče dokazne predloge za zaslišanje, s katerimi je toženec skušal izpodbiti domnevo o perfektnosti vročitve, zavrnilo, mu je s tem onemogočilo izjavljanje v postopku.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa na kršitve, ki se nanašajo (zgolj) na vročitev sodbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Ta se lahko sanira z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj zaradi napake pri vročanju še ni mogel začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar odločba še ni pravnomočna.
Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.
Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke.
Zaradi same neprijave v postopku osebnega stečaja terjatev ne preneha, preneha lahko le zaradi odpusta dolga, ki pa ga v tem konkretnemu primeru ni bilo.
Popolna neaktivnost toženke ne pomeni podlage za pristojnost sodišča na temelju tihe privolitve (torej dejstva, da tožena stranka ni oporekala pristojnosti slovenskega sodišča - ni odgovorila na tožbo, ni mogoče šteti za tiho privolitev). Sodišče mora torej v skladu z določbo 28. člena Bruseljske uredbe I bis samo presoditi, ali je pristojno.
Spor med potrošnikom in proizvajalcem vozila ni potrošniški spor, saj zahtevek za uveljavljanje garancije zoper proizvajalca nima elementov pogodbenega razmerja.
Za razliko od določb člena 17 in 18 Bruselj I BIS, pri katerih je dejanska sklenitev pogodbe bistven pogoj za njihovo uporabo, v določbah prvega odstavka člena 7 sklenitev pogodbe ni bistveni element. Bistveno je, da je v tem razmerju opredeljena (pogodbena) obveznost, ki je bila med strankama sprejeta prostovoljno in na kateri temelji tožbeni zahtevek.
Predlagatelj postopka bi moral v primeru, ko je Republika Slovenija eden od nasprotnih udeležencev, sprožiti predhodni postopek, čeprav se spornega razmerja ne da rešiti parcialno, k sprožitvi predhodnega postopka zoper ostale, pa ni zavezan. Mejo je namreč treba označiti s trajnimi mejnimi znamenji, to pa je, če meja nedopustno odstopa od meje po podatkih katastra, mogoče le v sodnem postopku za ureditev meje. Predhodni postopek torej sodišča in države ne bi razbremenil, ampak bi postopek le podaljšal in podražil - to pa je v očitnem nasprotju z namenom 27. člena ZDOdv.
Iz petega odstavka 97. člena ZIZ jasno izhaja, da je izvršitelj dolžan na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v osmih dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika, presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku, sicer pa denar za dolžnika položiti pri sodišču. Pri tem gre za zakonsko dolžnost izvršitelja. Ob obstoju presežka po opravljenem poplačilu upnika tako že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči neposredno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Iz priloženega enotnega obračuna terjatve v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znaša presežek plačila 424,35 EUR. Izvršitelj pa bo navedeni znesek izročil dolžniku, če bo ugotovil, da za to ni ovir.