V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je oče krajši delovni čas zaposlen zaradi svoje invalidnosti, medtem ko mati zaposlitev za krajši delovni čas utemeljuje z nezmožnostjo se kot učiteljica zaposliti za polni delovni čas. Ker so nujne potrebe mladoletnih otrok udeležencev nezadovoljene, je sodišče v okviru delovne zmožnosti matere oziroma v okviru presojanja spremembe njene preživninske zmožnosti pravilno upoštevala, da bi lahko oziroma se bo morala zaposliti za polni delovni čas.
Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da izpodbijani sklep temelji na stališču, ki je v sodni praksi osamljeno in v kasnejših sodnih odločbah ni bilo sprejeto. Izpostaviti je treba, da je bila zoper sklep naslovnega sodišča I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 vložena tudi zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju predmetne pritožbe že odločilo s sklepom II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 in presodilo, da je utemeljena.
Neutemeljeno sklicevanje toženke na dokazno stisko na njeni strani in potrebo po (še dodatnem) znižanju dokaznega standarda (pod prag verjetnosti), ker se je pojasnilna dolžnost ob sklepanju sporne kreditne pogodbe zagotavljala ustno, brez evidentiranja le-te, njena bančna uslužbenka A. A., ki je bila zraven tožnikov edina prisotna, pa zaradi časovne oddaljenosti o podanih pojasnilih več ne more precizno izpovedati. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpostavljenimi navedbami ugotavlja, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na dokazno stisko, saj je v skladu z Direktivo 93/13 dokazno breme v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na njej.
Izjava kreditojemalca o prevzemu obrestnega in valutnega tveganja v 20. členu sporne kreditne pogodbe (priloga B6) pa je brez podanih podrobnejših opozoril v zvezi z valutnim tveganjem presplošna in nezadostna, da bi lahko prvi tožnik kot potrošnik na njeni osnovi ocenil tudi potencialne znatne ekonomske posledice nihanja tečaja CHF na njegov finančni položaj.
Upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe.
Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tudi, da za pridobitev pravice uporabe ni odločilno, ali je pravni prednik tožnice za zemljišče plačal nadomestilo, saj po tedaj veljavni zakonodaji plačilo nadomestila ni bilo pogoj za pridobitev pravice uporabe.
Čeprav ni verjetno, da bi bila dečka ob prisotnosti strokovnega delavca CSD deležna fizičnega in/ali psihičnega nasilja, je treba presoditi še, ali lahko stiki povzročili škodo na njunem duševnem zdravju in razvoju. Če bi držalo, da prisotnost strokovnega delavca CSD to prepreči, ker bo moral ukrepati oziroma v skrajnem primeru stik tudi prekiniti, praktično ne bi bilo primerov, ki bi narekovali začasno ukinitev stikov. Pojasniti je treba razloge, zakaj je v konkretnem primeru kljub strahu otrok, ki izvira iz očetovega ravnanja, in temu, da otroka zavračata osebne stike z očetom, treba te uvesti.
Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.
V postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se obstoj terjatve presoja s stopnjo verjetnosti. Pri presoji verjetnega obstoja terjatve zaradi zatrjevane navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti naravo in obseg prevzetih obveznosti ter njihovo dejansko izvrševanje. Sama okoliščina, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo mogoče predvideti potrebe po intenzivni in dolgotrajni oskrbi preživljanca, sicer ne zadošča za sklep o navideznosti pogodbe, lahko pa skupaj z drugimi okoliščinami predstavlja indic, da pogodba prikriva darilo.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju med zakoncema je dopustna, vendar je treba v primeru spora o njeni navideznosti presoditi, ali je preživljalec prevzel in dejansko izvrševal obveznosti, ki po svojem obsegu in vsebini presegajo običajno medsebojno pomoč med zakoncema.
Zgolj okoliščina, da je tožnik od zapustnika prejel darilo, sama po sebi še ne izključuje možnosti njegovega prikrajšanja pri nujnem deležu. Za ugotovitev, ali je nujni delež dejansko prikrajšan, je treba najprej ugotoviti obračunsko vrednost zapuščine.
Ureditvene začasne odredbe so namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.
Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema.
V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev.
Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.
Pritožbeno sodišče ob izdaji sklepa, s katerim je popravilo sodbo sodišča prve stopnje, pravdnih strank ni poučilo o možnosti vložitve pritožbe, ker je štelo, da zoper izdan sklep pritožba ni dovoljena. Vrhovno sodišče je ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije predstavilo drugačno stališče, s katerim je tudi utemeljilo zavrženje vloženega pravnega sredstva. Toženec je predlog za dopustitev revizije vložil na podlagi prepričanja (zmote), da pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča ni dovoljena, pri čemer njegovo prepričanje ni bilo posledica nepoznavanja jasnega pravnega pravila. V opisani procesni situaciji mu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ker pritožbe ni vložil v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča.
Bistveno je, da je zapustnik v navzočnosti obeh prič izjavil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo in jo pred obema pričama tudi podpisal. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi morali biti priči prisotni tudi v fazi sestavljanja oporoke (prim. prvi odstavek 54. člena ZN). Tudi če dr. G. G. pri sestavi (besedila) oporoke ni bil prisoten, to še ne pomeni, da ni mogel oceniti, ali vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika.
Glede na sedanjo ureditev s stekom pogojev za izvršbo preneha prej izdana začasna odredba.
Enkratna izvedba del (ukrepov) za sanacijo škode, ki jo je povzročila tožeča stranka, opravljena po opominu/pozivu tožene stranke, ne predstavlja pravno upoštevne soposesti ograje.
Do odpusta obveznosti je prišlo s sklepom o odpustu obveznosti (pravnomočnem 18. 8. 2022), medtem ko je njena mati umrla ... 2. 2022, kar pomeni, da zapuščina po njej predstavlja stečajno maso, saj zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Tudi pravnomočen sklep o odpustu obveznosti tega ne spreminja, saj tak sklep ni ovira za unovčenje premoženja, ki spada v stečajno maso.
Res je minilo že skoraj štiri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, vendar zaenkrat še ni mogoče zaključiti postopka osebnega stečaja, saj je to mogoče šele, ko so opravljena vsa potrebna dejanja, kar pomeni tudi unovčenje vsega premoženja, ki spada v stečajno maso, do takrat pa upravitelj niti nima pravice predlagati končanja postopka osebnega stečaja. Pri tem sodišče brez predloga upravitelja in izjave, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je v skladu z ZFPPIPP treba opraviti, o končanju stečajnega postopka sploh ne sme odločati, saj je ta izjava, ki jo upravitelj poda v končnem poročilu, pogoj za izdajo takega sklepa. Pri tem je tudi izključeno odločanje o sorazmernosti nadaljnjega vodenja stečajnega postopka. Šele ko bo dokončno jasno, kolikšen delež zapuščine pripada dolžnici, bo tudi mogoča ocena njegove vrednosti, in šele takrat bodo, če nepremičnine oziroma dolžnici pripadajočega deleža nepremičnine ne bo mogoče prodati, upniki lahko podali izjavo, ali so v tem primeru pripravljeni prevzeti nepremičnino v skladu s 374. členom ZFPPIPP. Ali je premoženje unovčljivo ali ne, je mogoče presojati šele po poskusu prodaje tega premoženja, do ugotovitve, kolikšen delež zapuščine po materi pripada dolžnici, pa premoženja sploh ni mogoče začeti prodajati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno to zavrnilo.
Strahu in stiske pred morebitnimi ponovnimi stiki z nasprotnim udeležencem - še posebej pri mladoletnih otrocih - ni mogoče odpravljati s podaljševanjem ukrepov po ZPND, temveč z odločitvijo o izvajanju stikov, v kateri bo sodišče celovito presodilo ogroženost otrok, njihovo korist ter tehtalo pravice in interese vseh udeležencev.
V obravnavani zadevi zoper dolžnika upnica izterjuje terjatev iz naslova regresnega zahtevka, potem, ko je izplačala škodo oškodovancu, saj je dolžnik zaradi alkoholiziranosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je sopotnica umrla. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je šlo pri povzročitvi prometne nesreče za namen oz. hudo malomarnost, zato odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode.
Tožnik v tej zadevi ne more biti uspešen že iz razloga, ker niso izpolnjeni niti pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko obravnavo zadeve, saj je zamudil 10-letni rok, kot je bilo to že pojasnjeno, medtem ko tudi po izdaji dokončne odločbe niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi vplivala na tožnikovo pravico, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183.a členu ZPIZ-2.
Pritožba očita, da je cenitev nepremičnin, ki so bile prodane pred začetkom stečajnega postopka, in ki jo je opravila družba A., nestrokovna, kar pa ne more biti predmet zahteve za razrešitev upravitelja, razen če bi upravitelj izbral cenilca na podlagi neskrbnosti ali velike malomarnosti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Razpravljanje o cenitvi tako ne more biti predmet tega postopka.
Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. To med drugim velja tudi za določbe ZPP o pravočasnosti pritožbe.