Očitek kršitve konkurenčne prepovedi ne temelji prvenstveno na tem, da imata tožnikova družba in tožena stranka registrirane dve isti dejavnosti, temveč na tem, da se je tožnik ukvarjal z dejavnostjo, s katero se je dejansko ukvarjala tudi tožena stranka. Prav tako ni pomembno, kakšen je bil obseg te dejavnosti pri toženi stranki v preteklosti; bistveno je, da se je tožena stranka s tem ukvarjala.
Kršitev konkurenčne prepovedi hkrati pomeni tudi ravnanje, ki delodajalcu materialno ali moralno škodi oz. ki bi lahko škodilo njegovim poslovnim interesom.
TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
VS00044239
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. ZPOmK-1 člen 9, 21, 36, 36/1, 36/4, 54, 54/2, 59.
zloraba prevladujočega položaja - telekomunikacijska infrastruktura - omejen in otežen dostop - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke, da naj opravi glavno obravnavo, obrazložilo s tem, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da naj bi bili pred toženo stranko izvedeni vsi dokazi – da lahko torej v predmetnem sodnem sporu sodišče odloči na podlagi navedb tožnice v tožbi in navedb toženke v odgovoru na tožbo ter dokumentov upravnega spisa (316. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je temeljni (zakonski) razlog za neopravo glavne obravnave v tem, da je dejansko stanje med strankama nesporno, ne pa v tem, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za sodišče.
Upravno sodišče RS je zavrnitev glavne obravnave posredno povezalo z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov tožeče stranke. Res je, da je glavna obravnava namenjena predvsem izvajanju dokazov; vendar pa je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)).
V konkretnem primeru je tožnica v postopku sodnega varstva ponavljala dejstva in dokazne predloge, glede katerih v upravnem postopku očitno ni bila slišana, prav tako ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, s čimer je bila očitno ogrožena njena pravica do izjave. Glavna obravnava je namreč tudi v upravnem sporu osrednje procesno dejanje, na katerem se mora poleg ugotavljanja dejanskega stanja odviti tudi celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja. Glavna obravnava ima tudi v upravnem sporu svojo temeljno funkcijo sojenja: obravnavati in razrešiti, kar je med strankama spornega, v neposrednem in javnem postopku pred Upravnim sodiščem.
Brez oprave glavne obravnave sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankama sporna dejstva glede na okoliščine primera. Glavno obravnavo pa je treba opraviti tudi takrat, kadar obstaja potreba po tem, da se preveri pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - VARSTVO KONKURENCE
VS00039932
ZDoh-2 člen 102. ZPOmK-1 člen 44. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina od dobička iz kapitala - davek iz dobička od kapitala - odsvojitev kapitala - čas odsvojitve kapitala - datum sklenitve - odložni pogoj - soglasje pristojnega organa - varstvo konkurence - postopek pred Agencijo za varstvo konkurence - pogoji za veljavnost pogodbe - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, kateri trenutek je pomemben za določitev časa odsvojitve kapitala po 102. členu ZDoh-2, ko je izpolnitev obveznosti pogojena z izdajo pozitivne odločbe upravnega organa (npr. AVK) – je to sklenitev (podpis) prodajne pogodbe ali njeno učinkovanje (nastanek obveznosti izpolnitve), kadar se ta dva trenutka razlikujeta.
ZPP člen 319, 319/1, 367, 367/2, 374, 374/2. ZPOmK-1 člen 5, 5/4, 12. ZUS-1 člen 1, 64, 64/1.
predlog za dopustitev revizije - razveljavitev odločbe - nedovoljen predlog - ni pravnega interesa - zavrženje predloga
Namen instituta iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je zagotovitev (pravne in dejanske) podlage za odločitev o stvari, ne da bi bilo potrebno večkratno ponovno odpravljanje upravnega akta in vračanje v ponovno odločanje. To bi namreč (lahko) izvotlilo varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen ZUS-1). Obravnavani institut pa v ničemer ne vzpostavlja toženkine pasivne vloge pri izvrševanju konkurenčnega prava in tudi ne preprečuje upoštevanja ustreznih pravnih stališč Sodišča Evropske unije, če so uporabljiva za konkretni primer.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - VARSTVO KONKURENCE
VS00023196
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - razkritje zaupnih dokumentov - znatni učinek na trgovanje med državami članicami
Revizija se dopusti glede vprašanj:
— Ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo?
— Ali bi prvi tožnik v konkretnem primeru glede nerazkritih dokumentov moral konkretizirano izkazati vpliv nerazkritja, da bi utemeljil bistveno kršitev določb postopka?
— Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo 101. člena PDEU glede učinka na trgovanje med državami članicami, zlasti kriterij znatnosti, in svojo odločitev ustrezno obrazložilo?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - VARSTVO KONKURENCE
VS00023178
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - zloraba prevladujočega položaja - glavna obravnava v upravnem sporu - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - bistvena kršitev določb postopka
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko v postopku sodnega varstva zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence ni izvedlo glavne obravnave, kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti postopka ter storilo bistveno kršitev določb postopka.
ZPOmK-1 člen 53. ZUS-1 člen 22, 22/1, 32, 32/2, 75. ZPP člen 8, 215.
začasna odredba - varstvo konkurence - nedovoljena koncentracija - odložitvena začasna odredba - izkazanost verjetnosti nastanka težko popravljive škode - pogoj težko popravljive škode - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti - trditveno in dokazno breme pri začasni odredbi - uporaba ZPP - ugoditev pritožbi
Sodišče mora pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu na podlagi presoje navedb predlagatelja ter navedb drugih strank v sodnem postopku in z njihove strani predloženih dokazov presoditi, ali je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, torej ali bi z izvršitvijo akta lahko nastala stranki težko popravljiva škoda. Nastanek težko popravljive škode zanjo mora tožeča stranka verjetno izkazati. Na njej je torej, da s stopnjo verjetnosti izkaže škodo, ki bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Na toženi stranki pa je dolžnost, da s svojimi navedbami izpodbija resničnost navedb tožeče stranke in zatrjuje ter izkazuje obstoj javnega interesa, ki bi nasprotoval ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe. Enako dolžnost nosi stranka z nasprotnim interesom v upravnem sporu, ki utemeljuje prizadetost njenih pravic kot zakonsko oviro za izdajo začasne odredbe (prizadetost pravic tretjih oseb). Sodišče mora torej izhajati iz presoje dejstev in dokazov, ki jih utemeljujejo stranke postopka in skladno s tem tudi paziti na ustrezno porazdelitev dokaznega bremena. O tem, kaj je šteti za dokazano s potrebnim standardom verjetnosti, odloči sodišče na podlagi proste presoje dokazov (8. člen ZPP), v primeru, da kakšno dejstvo ni dokazano s potrebno stopnjo prepričanja, pa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - VARSTVO KONKURENCE
VS00018530
ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - nelojalna konkurenca
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je zaključek drugostopenjskega sodišča v okoliščinah konkretnega primera pravilen, da število ugotovljenih primerov zadošča za presojo, da gre za nelojalno ravnanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE
VS00001295
OZ člen 132, 165, 168, 168/3. ZPP člen 212, 215, 216, 220, 226, 226/1, 243, 252, 252/1, 252/2, 285, 380, 380/2. ZPOmK člen 10, 44. ZS člen 113a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 102, 267, 267/1.
varstvo konkurence - elektronske komunikacije - škoda zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu - povrnitev premoženjske škode - višina škode - izgubljeni dobiček - stroški poslovanja - bodoča škoda - zadostnost trditvene podlage - dokazovanje - računovodske listine - pregled listin - sodni izvedenec - prosta presoja dokazov - sodna praksa Sodišča EU - pravni vir - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU)
Izgubljeni dobiček je razlika med utemeljeno pričakovanim dobičkom, ki bi ga družba ustvarila, če očitane kršitve ne bi bilo in ne bi bilo protikonkurenčnega oviranja razvoja oziroma delovanja trga, ter dejanskim/ustvarjenim dobičkom. Ker pa se dobiček izračuna kot razlika med prihodki in stroški, je treba pri izgubljenem dobičku opraviti računsko operacijo, s katero se od razlike med hipotetičnimi prihodki in hipotetičnimi stroški (po osnovnem scenariju "nekršitve") odšteje razlika med dejanskimi prihodki in dejanskimi stroški (po škodnem scenariju).
Ustrezno izhodišče za izračun škode predstavlja tudi pristop s prikazom celotnih stroškov poslovanja ter aplikacijo ključa (odstotka), ki ponazarjala težo poslovnega segmenta VDSL v celotnem poslovanju družbe. Podrobnejša razlaga uporabljenega ključa v fazi postavljanja trditev o nastanku škode ni potrebna.
Zahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da bi se od stranke zahtevala natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke v izračunu škode, po njeni višini in podlagi. Od stranke se zahteva, da poda osnovne/izhodiščne podatke za izračun škode, presoja resničnosti takšnih podatkov ob (konkretnih) ugovorih nasprotne stranke pa lahko nadalje vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe.
ZPP skladno z načelom proste dokazne ocene ne pozna vrednostnih stopenj dokazil in jih taksativno tudi ne našteva. Dokaz predstavlja vse, kar omogoča čutno zaznavanje (sodišču in udeležencem procesa). Bistvo ogleda je v čutilnem zaznavanju oseb ali stvari, na podlagi katerega sodišče spozna fizične lastnosti/stanje ogledanega dokaznega sredstva. Drugače je z listinami, katerih uporaba v dokaznem postopku izhaja iz njihovega branja, ki šele omogoči spoznanje o njihovi vsebini.
Poslovanje stranke (njeno računovodsko dokumentacijo) pregleda pomočnik sodišča - izvedenec, ki ima ob tem pooblastilo tudi za pregled listin, ki jih v spisu sicer ni, so pa pomembne za ugotovitev pravno relevantnih dejstev in so zajete s trditveno podlago tožeče stranke. Ker pa pregled listin izvaja sam in se pri tem njegov položaj razlikuje od položaja zaprošenega sodnika, je prav, da k pregledu listin izvedenec povabi stranki postopka.
Ker pri kršitvah pravil konkurenčnega prava ne gre za izjemo po določbah 167. ali 182. členu OZ, ima oškodovanec v takšnih primerih podlago za tožbeni zahtevek zgolj za povrnitev tiste škode, ki mu je dejansko (že) nastala do konca glavne obravnave.
Odločbe evropskih sodišč v zadevah pred slovenskimi sodišči, ki se presojajo po slovenskem pravu, niso zavezujoč pravni vir, vendar pa se njihova argumentacija zaradi svojega prepričevalnega učinka (če se prilega veljavni zakonski ureditvi) lahko uporabi kot argument, na katerega nacionalna sodišča oprejo svoje odločitve.
ZUS-1 člen 4, 36. ZPOmK-1 člen 28, 55. ZS člen 101.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe - postopek pred Agencijo za varstvo konkurence - preiskava v prostorih podjetja - odredba sodišča
Sodišče pri izdaji odredbe o preiskavi ravna kot nosilec sodne veje oblasti v okviru izvrševanja ene od svojih ustavnih pristojnosti, to je nadzora nad izvršilno vejo oblasti. Na tak sklep tudi ne more vplivati okoliščina, da je preiskava, ki jo odredi sodišče, izvršena prvenstveno za potrebe (nadzornih in prekrškovnih) postopkov ugotavljanja kršitev konkurenčnega prava, ki niso sodni postopki in jih vodi Agencija. Namen izvedbe preiskave ne vpliva na naravo odločanja sodišča, niti ne vpliva nanjo dejstvo, da podlago za izdajo sodne odredbe predstavlja ZPOmK-1. V skladu s 101. členom Zakona o sodiščih so okrožna sodišča namreč pristojna tudi za sojenje oziroma odločanje v drugih zadevah (poleg kazenskih, civilnih in registrskih), če tako določa zakon.
Vprašanje (ne)učinkovitosti pravnih sredstev po ZPOmK-1 pa ne vpliva na dejstvo, da je bilo zadoščeno pravici do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Prav obstoj sodnega varstva je tisto vprašanje, ki je pomembno za presojo dopustnosti upravnega spora po 4. členu ZUS-1. To, da je v zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
Tožeča stranka zmotno meni, da je opravljanje konkurenčne dejavnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja že samo po sebi prepovedano oziroma predstavlja nedopustno škodljivo ravnanje. V nasprotju s prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti delavca med trajanjem delovnega razmerja, ki je prepovedana že po samem zakonu (37. člen ZDR), se opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja delavcu lahko prepove le s pisnim dogovorom (pogodbo) med delavcem in delodajalcem.
Možnost sklenitve dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule jasno izhaja že iz določbe prvega odstavka 40. člena ZDR, po kateri se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Zakonska zahteva po oblični sklenitvi konkurenčne klavzule je namenjena zaščiti delavca, kot šibkejše pogodbene stranke, ki s sklenitvijo konkurenčne klavzule prevzame določeno obveznost v svoje breme in v korist delodajalca. S sklenitvijo dogovora o prenehanju prevzete obveznosti pa potreba po zaščiti preneha. Zakon ne določa posebnih pravil glede tega, kakšen mora biti ta dogovor in tudi ne omogoča razlage, po kateri bi prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule veljalo le v primeru izrecnega in povsem jasnega zapisa, da dogovorjena konkurenčna klavzula preneha veljati. Zato je možna sklenitev tovrstnega dogovora tudi s splošno določbo, kot jo vsebuje sporazum z dne 31. 5. 2005, v kolikor bi volja strank ob sklenitvi tega sporazuma zajemala tudi sklenitev takšnega dogovora.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe - nadzorni postopek pred Agencijo za varstvo konkurence - preiskava v podjetju - sodna odredba o preiskavi - tretja oseba - zaseg predmetov
Po presoji Vrhovnega sodišča preiskave v okviru nadzornega postopka pred Agencijo ni mogoče razdeliti na fazo „odreditve preiskave“ in fazo „izvedbe preiskave“ na način, ki bi sodišču, ki odredi preiskavo, jemal vse pristojnosti med izvedbo preiskave. Prav tako ni mogoče sodišču, ki je odredilo preiskavo, odvzeti pristojnosti za presojo spornih vprašanj oziroma dejanj, ki nastanejo v zvezi z (domnevno nepravilnim) izvrševanjem odredbe. Vnaprejšnja sodna dovolitev preiskave je jamstvo pred samovoljnim poseganjem države v delovanje posameznih subjektov, vsaj do konca izvedbe preiskave pa mora biti sodišče, ki izda odredbo o preiskavi, tudi garant pravilnosti in zakonitosti njene izvedbe ter pravic strank in tretjih oseb med njeno izvedbo.
Tudi ni bistveno, da v obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da je bilo v njegove pravice poseženo brez sodne odredbe. Iz okoliščin dejanskega stanja namreč izhaja, da je do spornih dejanj prišlo prav med izvedbo sodno odrejene preiskave, zato je zagotovo v pristojnosti sodišča, ki je preiskavo odredilo, da odloči, ali so sporna dejanja spadajo v okvir te preiskave ali ne. Ne gre torej za situacijo, ko bi toženka preiskavo izvedla brez kakršne koli sodne odredbe.
sodna pristojnost - varstvo konkurence - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - pravica do nadomestila - uveljavljanje javnega interesa - pravilnik - ničnost pravilnika
Tožnik ni zahteval od sodišča, naj toženemu zavodu naloži izpolnitev obveznosti, ki jo ima do njega po pravilih civilnega prava, ampak je zahteval, naj tožencu naloži, kako naj razlaga Pravilnik o delitvi nadomestil, da ne bodo kršena pravila konkurenčnega prava. Sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da bi odločbo s takšnim izrekom lahko izdala Agencija po 37. členu ZPOmK-1, nikakor pa ne sodišče. Sodišči prve in druge stopnje bi zato nedovoljeno posegli v pristojnost Agencije, če bi zadevo vsebinsko obravnavali.
Res pa je, da ob takšnem pravilnem izhodišču, sodišče druge stopnje ni ravnalo prav, ko je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dajatvenega tožbenega zahtevka. Zaradi pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka bi bilo lahko tožniku onemogočeno uveljavljanje javnopravnega varstva v upravnem postopku po določbah ZPOmK-1. Zato je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in je na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP v tem delu odločitvi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in je tožbo tudi v tem delu zavrglo.
dopuščena revizija - varstvo konkurence - nelojalna konkurenca - oglaševanje - celostna podoba izdelka - ustvarjanje zmede na trgu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali polje rdeče obarvanosti (upoštevaje njegovo postavitev) predstavlja ključno sestavino celostne podobe izdelkov, ki ustvarja ali utegne ustvariti zmedo na trgu.
postopek pred Uradom za varstvo konkurence - preiskava pri tretji osebi - dokaz - nezakonito pridobljen dokaz - elektronsko sporočilo - postopke sodnega varstva - izvedba glavne obravnave - izvedba dokazov
Če se računalnik nahaja v prostorih preiskovane osebe, je dokumentacija, shranjena na njem, predmet preiskave v skladu s sklepom, ki ga je izdal Urad, in za njen pregled ni potrebna sodna odredba. Ne gre namreč za preiskavo pri tretji osebi zgolj zato, ker je določeno elektronsko sporočilo, preden je bilo fizično shranjeno na lokalni računalnik, izviralo iz strežnika v lasti ali najemu tretje osebe. Niti ni pomembno, ali se tako sporočilo (poleg tega, da je fizično shranjeno na določenem računalniku) še vedno nahaja tudi na strežniku (od koder se lahko, na primer, prenese tudi na druge elektronske naprave). Vsa sporočila, shranjena na lokalnem računalniku, so zaobsežena s sklepom Urada o preiskavi, če iz njihove vsebine izhaja, da gre za poslovno komunikacijo, ne glede na to, na kateri elektronski naslov so bila prejeta.
Tožnica je že v postopku pred Uradom predlagala zaslišanje več prič (pri čemer Urad zaslišanja ni opravil), zato njeni dokazni predlogi niso prepozni. Vendar pa to še ne pomeni, da mora sodišče predlagane dokaze v vsakem primeru tudi izvesti. To ni potrebno v primeru, kadar gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev, kot tudi v primeru, ko gre za nesubstancirane, neprimerne ali nepotrebne dokazne predloge (to je, kadar je določeno dejstvo po presoji, ki izključuje razumen dvom, dokazano že na podlagi drugih dokazov). Kadar sodišče ne izvaja dokazov, mu tudi ni treba izvesti glavne obravnave.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - sklep o preiskavi - pravica do sodnega varstva - izločitev uradne osebe - odklonitveni razlogi - videz nepristranskosti - dvojna vloga odločevalca
Namen instituta izločitve predstojnika oziroma pooblaščene uradne osebe je zagotovitev (subjektivno in objektivno) nepristranskega odločanja in opravljanja posameznih dejanj v postopku. Pri ugotavljanju obstoja nepristranskosti sta odločilna tako subjektivni kriterij (osebno prepričanje uradne osebe, ki odloča v konkretnem primeru), kot tudi objektivni kriterij (izključenost vsakega upravičenega dvoma v nepristranskost odločevalca v smislu zagotavljanja t. i. videza nepristranskosti odločanja).
V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice t. i. „dvojna vloga“ odločevalca (ki v postopku, upoštevaje časovni in vsebinski vidik zadeve, nastopa tako v vlogi odločevalca kot tudi pooblaščenca stranke) lahko vpliva na nepristranskost odločanja oziroma lahko prizadane videz nepristranskosti odločanja.
Med ravnanjem drugega toženca, ki se mu očita v zvezi s prepovedjo konkurence, in zatrjevano škodo glede na ponujena dejstva v obravnavanem primeru ni vzročne zveze.
Ponujena dejstva v obravnavanem primeru ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo ravnanje prve toženke nemoralno.
ZPOmK-1 člen 6, 28, 28/1. ZUS-1 člen 83, 83/2-1. URS člen 36, 37. EKČP člen 8.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje družb - sklep o preiskavi - pooblastila Agencije za varstvo konkurence - pravica do sodnega varstva - naknadni sodni nadzor - učinkovitost sodnega nadzora - zakonitost preiskave - nezakonito pridobljeni dokazi - praksa ESČP
Ustavno dopustno je, da sklep o preiskavi (do spremembe protiustavne ureditve) sprejme Agencija za varstvo konkurence in da je odsotnost predhodne sodne odločbe o preiskavi mogoče nadomestiti (kompenzirati) z ex post facto učinkovitim sodnim nadzorom. Za povsem drug vidik pa gre pri vprašanju, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o preiskavi in ali je konkretna preiskava potekala v skladu z izdanim sklepom o preiskavi. Zagotovljena mora biti torej sodna kontrola zakonitosti dejanske preiskave, njene primernosti, obsega, poteka in trajanja.
Iz sodne prakse ESČP, na katero se revidentka pri tem sklicuje, ne izhaja, da sta lahko učinkovita izključno le predhodni sodni nadzor ali takojšnji naknadni sodni nadzor. ESČP je namreč do zaključka o neučinkovitosti sodnega nadzora v zadevi
Delta pekárny prišlo na podlagi celovite presoje nadzora, opravljenega v konkretnem primeru.
Res je sicer, da je v sistemu takojšnjega naknadnega sodnega varstva, ki se zoper sklep o preiskavi izvede ločeno od preizkusa končne odločbe, bolj konsistentno izpeljano varstvo pred vplivom nezakonito pridobljenih dokazov na končno odločitev z vidika »okužbe« odločevalcev. Vendar pa končna odločba ne more temeljiti na nezakonito pridobljenih dokazih niti v primeru, da je njihova nezakonitost ugotovljena kasneje, na primer, ko je sklep o preiskavi predmet sodnega varstva v okviru postopka zoper končno odločbo. Organ, ki izda končno odločbo, v takem sistemu prevzema tveganje, da bodo preiskava in v njej pridobljeni dokazi spoznani za nezakonite, posledično pa tudi končna odločba, ki bi na takih dokazih temeljila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - VARSTVO KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4002894
OZ člen 168, 365. ZPP člen 212, 215, 216, 285. ZPomK-1 člen 9, 62. ZPomK člen 10, 44. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102, 267.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - zastaranje - premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - trditveno breme - dokazovanje - informativni dokaz - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - materialno procesno vodstvo - sprememba lastnega pravnega stališča sodišča - vezanost nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente EU - predlog za predhodno odločanje Sodišču EU
Upnikovo dejanje v upravnem postopku, ki se ne nanaša na terjatev samo, ki ni namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi njegove terjatve oziroma, ki ni podano pred pristojnim organom, ni dejanje v smislu določbe 365. člena OZ.
Stopnja substanciranja navedb ene stranke je odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke.
Ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala konkretneje pojasniti predpostavke, na podlagi katerih je utemeljevala pridobitev tržnih deležev v hipotetičnem scenariju. Zaradi aktivnosti tožene stranke je trditvena podlaga tožeče stranke postala nejasna; zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke niso več zadoščali.
Pooblastilo sodišču, da o višini škode odloči po prostem preudarku, ima svojo zrcalno sliko na trditvenem področju; od strank se lahko zahteva konkretizacija navedb, glede katerih pride v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP, le v omejenem obsegu. Ne glede na to pa morajo stranke v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode. Prav tako se od strank lahko zahteva, da svoje navedbe konkretizirajo v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine konkretnega primera. Obstajati morajo vsaj oporne točke, na temelju katerih je škodo sploh mogoče oceniti. Če manjkajo tudi oporne točke, je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP), saj bi v nasprotnem primeru sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.
Če je sodišče prve stopnje po ponovni preučitvi zadeve spremenilo svoje dosedanje stališče in je (med drugim) menilo, da trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija v okviru izgubljenega dobička ni zadostna, bi to moralo jasno sporočiti tožeči stranki, saj bi ji le na ta način zagotovilo resnično možnost, da se o tem izjavi oziroma, da svoje trditve dopolni. Materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje bi torej moralo biti usmerjeno, kar pa ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno poučevati pooblaščence pravdnih strank, katere trditve konkretno bi morali še podati.
Pravna ureditev EU ne določa vezanosti nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente in njihove osnutke niti na osnutke direktiv.
V skladu z določbo prvega odstavka 267. člena PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje oziroma pristojnost Sodišča EU za odločanje (med drugim) ni podana, če vprašanje ni bistveno za rešitev spora v glavni stvari.