Tožnica ima zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (61. člen ZPOmK-2), ki jo lahko v nadaljnjih fazah postopka izda toženka, zagotovljeno sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) (97. člen in prvi odstavek 98. člena ZPOmK-2). Odločitev toženke o ugotovitvi kršitve ZPOmK-2 oziroma PDEU je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnica uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter ugovore o morebitnih nezakonitostih in protiustavnostih izvedene preiskave. Gre torej za odloženo sodno varstvo do končne odločitve toženke. Ker je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
Očitek kršitve konkurenčne prepovedi ne temelji prvenstveno na tem, da imata tožnikova družba in tožena stranka registrirane dve isti dejavnosti, temveč na tem, da se je tožnik ukvarjal z dejavnostjo, s katero se je dejansko ukvarjala tudi tožena stranka. Prav tako ni pomembno, kakšen je bil obseg te dejavnosti pri toženi stranki v preteklosti; bistveno je, da se je tožena stranka s tem ukvarjala.
Kršitev konkurenčne prepovedi hkrati pomeni tudi ravnanje, ki delodajalcu materialno ali moralno škodi oz. ki bi lahko škodilo njegovim poslovnim interesom.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke, da naj opravi glavno obravnavo, obrazložilo s tem, da naj bi bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da naj bi bili pred toženo stranko izvedeni vsi dokazi – da lahko torej v predmetnem sodnem sporu sodišče odloči na podlagi navedb tožnice v tožbi in navedb toženke v odgovoru na tožbo ter dokumentov upravnega spisa (316. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je temeljni (zakonski) razlog za neopravo glavne obravnave v tem, da je dejansko stanje med strankama nesporno, ne pa v tem, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za sodišče.
Upravno sodišče RS je zavrnitev glavne obravnave posredno povezalo z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov tožeče stranke. Res je, da je glavna obravnava namenjena predvsem izvajanju dokazov; vendar pa je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS) oziroma zagotavljanju pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)).
V konkretnem primeru je tožnica v postopku sodnega varstva ponavljala dejstva in dokazne predloge, glede katerih v upravnem postopku očitno ni bila slišana, prav tako ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, s čimer je bila očitno ogrožena njena pravica do izjave. Glavna obravnava je namreč tudi v upravnem sporu osrednje procesno dejanje, na katerem se mora poleg ugotavljanja dejanskega stanja odviti tudi celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja. Glavna obravnava ima tudi v upravnem sporu svojo temeljno funkcijo sojenja: obravnavati in razrešiti, kar je med strankama spornega, v neposrednem in javnem postopku pred Upravnim sodiščem.
Brez oprave glavne obravnave sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankama sporna dejstva glede na okoliščine primera. Glavno obravnavo pa je treba opraviti tudi takrat, kadar obstaja potreba po tem, da se preveri pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja.
Tožeča stranka zmotno meni, da je opravljanje konkurenčne dejavnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja že samo po sebi prepovedano oziroma predstavlja nedopustno škodljivo ravnanje. V nasprotju s prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti delavca med trajanjem delovnega razmerja, ki je prepovedana že po samem zakonu (37. člen ZDR), se opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja delavcu lahko prepove le s pisnim dogovorom (pogodbo) med delavcem in delodajalcem.
Možnost sklenitve dogovora o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule jasno izhaja že iz določbe prvega odstavka 40. člena ZDR, po kateri se delodajalec in delavec lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Zakonska zahteva po oblični sklenitvi konkurenčne klavzule je namenjena zaščiti delavca, kot šibkejše pogodbene stranke, ki s sklenitvijo konkurenčne klavzule prevzame določeno obveznost v svoje breme in v korist delodajalca. S sklenitvijo dogovora o prenehanju prevzete obveznosti pa potreba po zaščiti preneha. Zakon ne določa posebnih pravil glede tega, kakšen mora biti ta dogovor in tudi ne omogoča razlage, po kateri bi prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule veljalo le v primeru izrecnega in povsem jasnega zapisa, da dogovorjena konkurenčna klavzula preneha veljati. Zato je možna sklenitev tovrstnega dogovora tudi s splošno določbo, kot jo vsebuje sporazum z dne 31. 5. 2005, v kolikor bi volja strank ob sklenitvi tega sporazuma zajemala tudi sklenitev takšnega dogovora.