ZPP člen 180, 212, 216, 226, 227, 286. OZ člen 107.
določnost tožbenega zahtevka – povezanost trditvenega in dokaznega bremena – prekluzija – informativni dokaz – predložitev listine – prosti preudarek – škoda zaradi prekinitve pogodbe
Prosti preudarek ni namenjen temu, da se v vsakem primeru tožniku omogočiti uveljavitev odškodninskega zahtevka, pač pa je predpostavka za uveljavitev te določbe pogojena s tem, da je pravdna stranka, ki sicer nosi dokazno breme, ponudila adekvatne dokazne predloge, pa z njimi ni mogla biti uspešna.
Ker so bile disciplinske odločbe pravnega prednika tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici delovno razmerje prenehalo, razveljavljene, je za čas, ko ni delala, upravičena do nadomestila plače v višini razlike v plači med plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, in denarnim nadomestilom iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in plačo, ki jo je prejela v spornem obdobju pri drugem delodajalcu.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0023144
URS člen 63, 63/1, 63, 63/1. KZ člen 300, 300/1, 300, 300/1. ZKP člen 364, 364/3, 364/4, 371, 371/1, 371/1-11, 364, 364/3, 364/4, 371, 371/1, 371/1-11.
bistvene kršitve določb zkp - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe - kaznivo dejanje zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti - položaj romske skupnosti
Višje sodišče opozarja, da obvezne sestavine izreka oprostilne sodbe določata 3. in 4. odstavek 364. člena ZKP, ki pa ne vsebujeta zahteve, da mora biti v izreku naveden tudi zakonski razlog za oprostitev iz 358. člena ZKP. Ta razlog se navaja po ustaljeni sodni praksi, vendar ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, če je sodišče v izreku obtoženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, v obrazložitvi pa je navedlo razloge, ki kažejo na oprostitev po 1. točki citirane določbe. Zatrjevana kršitev je namreč podana samo, če se nasprotje med izrekom in obrazložitvijo nanaša na neko pravno relevantno dejstvo, tu pa gre za neskladje v navajanju pravnega predpisa.
Kaznivo dejanje po 1. odstavku 300. člena KZ sankcionira kršitev prepovedi ravnanja z namenom ustvarjanja stanja neenakopravnosti med narodi, rasami ali pripadniki določene vere. Prvostopno sodišče se je pri razlagi navedene določbe KZ ukvarjalo s primerjavo statusa romske skupnosti v Sloveniji s statusom in varstvom, ki ga Ustava RS daje avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, vendar je glede na zakonski opis dejanja dovolj, da storilec z razpihovanjem povečuje pripravljenost pripadnikov katerihkoli narodov, da se med seboj spopadejo ali povzročajo neprijetnosti.
Tako glede na prizadevanje samih Romov za sodelovanje pri političnem odločanju ter odzive mednarodnih in domačih institucij višje sodišče ocenjuje, da se romska skupnost v subjektivnih in delno objektivnih elementih ujema s kriteriji za narod, zato je izpolnjen zakonski znak razpihovanja narodnostnega sovraštva, če je dejanje storjeno zoper romsko skupnost.
Po 1. odstavku 300. člena KZ so dejanja, s katerimi se povzroča ali povečuje sovražnost pripadnikov slovenskega naroda zoper Rome, enako prepovedana in kazensko sankcionirana kot dejanja, ki so usmerjena zoper pripadnike drugih narodov, saj vsebujeta oba primera enak interesni in vrednostni temelj. Le-ta je izražen v 1. odstavku 63. člena Ustave RS, ki določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodnostni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Z navedeno določbo se ščitijo temeljne vrednote družbe, kot so ustavne vrednote enakost, človeškega dostojanstva in demokratične ter pravne države, zato v njej ni mogoče zaslediti razlikovanja med posameznimi osebnimi okoliščinami, ki se lahko pojavljajo kot podlaga za diskriminacijo.
Pred sprejemom zakona (ZRomS-1) je romska skupnost uživala posebno varstvo. Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji je že pred sprejemom ZRomS-1 urejalo dvanajst zakonov (Zakon o lokalni samoupravi, Zakon o lokalnih volitvah, Zakon o evidenci volilne pravice, Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo...). Sam ZRomS-1 pa je le krovni zakon, ki vsebuje splošno dikcijo (programske norme, pristojnosti državnih organov in organov lokalnih skupnosti, organiziranost posebnih interesnih teles), in posega v vsebinsko opredeljevanje posebnih pravic, ki jih določajo posamezni področni zakoni.
Zakonski znak razpihovanja narodnostnega sovraštva je treba razumeti tako, da je ravno razlikovanje v narodnostni pripadnosti ("med nami in njimi") in z njim povezani predsodki nagib, ki vodi storilca, ko s svojimi dejanji povečuje pripravljenost za spopad. Tudi, če dejanje ni očitno naperjeno zoper vse pripadnike določene narodnosti in je delovanje storilca usmerjeno zoper ožjo skupino ljudi, je ključno vprašanje, kako pomembna je bila za sprožitev konflikta vključenost napadenih v določeno drugo skupnost.
Ker tožnik ni dokazal, da bi do poškodbe prišlo pri delu (iz predloženih izvidov izhaja, da si je levo zapestje poškodoval izven dela, o nezgodi ni bila izpolnjena prijava poškodbe pri delu, vzrok bolniškega staleža je bila poškodba izven dela), je njegov tožbeni zahtevek, da se mu kot vzrok invalidnosti namesto bolezni prizna poškodba pri delu, neutemeljen.
ZPP člen 141, 396, 396/1, 396/1-2, 141, 396, 396/1, 396/1-2.
predlog za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo postopka
Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da je začel rok 30 dni iz 2. tč. 396. čl. ZPP teči z dnem, ko je bila pritožnici odločba vročena na način, predpisan v 141. čl. ZPP. Vročitev je bila torej fiktivna. Za začetek roka za vložitev predloga za obnovo postopka v takem primeru ne more biti odločilen dan, ko se šteje, da je opravljena vročitev, za katero stranka zatrjuje, da ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP. Rok je lahko pričel zato teči šele tedaj, ko je tožena stranka dejansko izvedela za zamudno sodbo.
pokojninska osnova - delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Plača, ki je bila izplačana za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1975 do 1985, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove le, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj.
Zakonsko besedilo drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika - OZ jasno kaže, da mora biti podana neplačevitost kot objektivno stanje, ko lahko do izpodbijanja pravnih dejanj pride samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Dokazno breme objektivne neplačevitosti je na upniku. Poleg neuspešne izvršbe na dolžnikovo premoženje so lahko znak dolžnikove neplačevitosti tudi druge okoliščine (primeroma navedene v komentarju OZ pri določbi 255. člena), katerih pa tožeča stranka, ki izvršbe zoper dolžnika ni vložila, niti ni zatrjevala; njena trditev, da dolžnik po pozivu dolga ni prostovoljno poravnal, pa ne zadošča standardu neplačevitosti dolžnika, saj, če slednji noče izpolniti svoje obveznosti in mora zato upnik vložiti tožbo in sodno zahtevati izpolnitev, pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj še ni podan. Ta pogoj je namreč izpolnjen samo v primeru, ko dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – postopek pred odpovedjo – zagovor – pisna obdolžitev
Tožnik ni bil v takem stanju, da ne bi razumel, da se zoper njega vodi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vedel je, česa je obdolžen, tožena stranka mu je vročila pisno obdolžitev, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa se je odločila šele po tem, ko je prejela njegov pisni zagovor. Glede na navedeno je treba šteti, da je spoštovala določbe zakona o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so bila vsa dogovorjena dejanja pri ureditvi služnostne trase izvedena po navodilih in v navzočnosti tožnika, ima oporo v izvedenih dokazih, zato je pravilen tudi materialni pravni zaključek, da nista toženca kakorkoli protipravno ali škodno delovala in zato ni njune odškodninske odgovornosti in nista dolžna opraviti zahtevanih del.
Delo na polavtomatski napravi za vtiskovanje plastičnih kosov v kovinsko cev sicer samo po sebi ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi in okolje, gre pa za takšno povečano nevarnost v konkretnem primeru, saj se je tožnica za delo na stroju šele usposabljala. Ker sta iz tega razloga delo naenkrat opravljala dva delavca, kar je povzročilo aktiviranje stroja ob nepravem času in tožnico poškodovalo, za nastalo škodo tožena stranka objektivno odgovarja.
Poleg tega tožena stranka odgovarja tudi krivdno, saj pred začetkom dela ni poskrbela, da bi tožnica pred začetkom usposabljanja opravila izpit iz varstva pri delu, pa tudi zato, ker oseba, ki jo je usposabljala, ni posebej pazila, da do poškodbe ne bi prišlo.
Odškodninska odgovornost ladjarja in ustanovitelja - lastnika za delovno nezgodo (ladja je vpisana v register v drugi državi, pri čemer je ladjar tuja gospodarska družba, registrirana v tretji državi, njen ustanovitelj in lastnik pa je slovenska d.o.o., na sedežu katere se je sklenila pogodba o zaposlitvi) se presoja po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vzgoja in izobraževanje - transformacija
Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je upad števila dijakov na šoli in v dijaškem domu predvidela že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
stranski intervenient - interevencijski učinek - ugovor slabega pravdanja
Tožena stranka je pojasnila, da se je v zadevi Pg 87/2003 priglasila kot stranski intervenient na strani tam tožene stranke (sedaj v obravnavanem sporu tožeče stranke), da pa se s stališčem tožene stranke ni strinjala. Kadar pa si pravdna dejanja stranke in stranskega intervenienta na njeni strani nasprotujejo, velja po izrecni določbi 4. odstavka 201. člena ZPP dejanje stranke in ne stranskega intervenienta. Ker je stranski intervenient nasprotoval temelju tožbenega zahtevka družbe S. d.o.o. v sporu Pg 87/2003, tožena stranka pa ga je priznala, sodišče ni upoštevalo ugovora stranskega intervenienta. Zato se pritožnica ne more sklicevati na intervencijski učinek sodelovanja tožene stranke kot stranskega intervenienta v sporu Pg 87/2003. V obravnavanem primeru nasprotovanja dejanj tožene stranke in stranskega intervenienta ima zato stranski intervenient v pravdi, ki teče zoper njega, vse ugovore slabega pravdanja.
ZTLR člen 70, 70/3, 70, 70/3. ZPP člen 358, 358. OZ člen 83, 83.
motenje posesti - motenje posesti pravice - posest služnosti - posestno varstvo služnosti- posest na delu nepremičnine - tožbeni predlog - tožbeni zahtevek - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - načelo dispozitivnosti
Vprašanje je torej, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Odgovor v pravni teoriji je pritrdilen. SPZ za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že delna oblast nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu vsebine služnosti zatrjevanje služnosti niti ni potrebno. Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo in v tem obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo.
Navajanje pravne podlage ni obvezna sestavina tožbe in sodišče na takšno opredelitev ni vezano. Vendar pa je obvezna sestavina tožbe tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče vezano v skladu z načelom dispozitivnosti. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo utemeljenost zahtevka, njegovi vsebini dobesedno sledilo v izreku sodbe. Pri dajatveni tožbi (ki v širšem smislu zajema tožbe, s katerimi se zahteva dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev) je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek – ki bo (če bo utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova. V konkretnem primeru ne drži le, da se naziv tožbe napačno glasi »zaradi motenja posesti pravice do služnostne poti«, kot to navaja pritožnik, temveč se tudi tožbeni predlog glasi na ugotovitev in prepoved nadaljnjega motenja posesti pravice do vožnje. Četudi bi se ob presoji pritožbenih navedb izkazalo, da se trditvena podlaga, potrebna za posestno varstvo na delu tuje nepremičnine, lahko izlušči iz tožbenih navedb tožeče stranke, ali če bi po opravljenim materialnem procesnem vodstvu takšno trditveno podlago tožnik podal, sodišče ne more podeliti pravnega varstva tožbenemu zahtevku, ki je glede na veljavno materialno pravo nesklepčen.
Če oškodovanec vloži samostojno odškodninsko tožbo v času, ko je v teku kazenski postopek za dejanje iz istega življenjskega dogodka, se odškodninski zahtevek ne more naknadno šteti za zastaranega iz razloga, ker je bil kazenski postopek kasneje ustavljen.
Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu ZOR, kot npr. zaradi strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so se take oblike pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR.
grožnja - odpovedni rok - prava volja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - nedopustna grožnja
Pripis tožene stranke na tožničini izjavi o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ne pomeni, da sta stranki sklenili sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ampak le, da je tožena stranka soglašala s tem, da tožnici po odpovedi delovno razmerje preneha takoj, brez odpovednega roka.
javni uslužbenec - premestitev - kraj opravljanja dela
Premestitev tožnika na delo v kraj, ki je 59 km oddaljen od kraja dotedanjega opravljanja dela, do katerega traja vožnja z javnim prevozom več kot eno uro, ni zakonita, saj bi morala biti za zakonito premestitev kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 2. odst. 149. čl. ZJU (oddaljenost med krajema manj kot 70 km ter trajanje vožnje z javnim prevozom manj kot eno uro).
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/5, 88, 88/1, 88/1-1, 88/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - rok za podajo odpovedi
Ker se je tožena stranka z nastankom poslovnega razloga lahko seznanila šele tedaj, ko je prejela pravnomočno sodbo, na podlagi katere je tožnik pridobil pravico do reintegracije v delovno razmerje (in ne že tekom sodnega postopka, ko je njegovo delovno mesto ukinila), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana v roku trideset dni od prejema pravnomočne sodbe, zakonita.