Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in se nanašajo na naravo posla in blaga, ki ga je tožeča stranka dobavljala pogodbeni partnerici (potrebna hitrost odločanja, nevarnost izgube posla), sicer govorijo v prid stališču, da v takšnih okoliščinah poslovodni organ ne more vsakokratno pridobivati poglobljenih analiz finančno ekonomskega položaja poslovnega partnerja. Vendar predpisana skrbnost dobrega gospodarstvenika terja drugačen pristop takrat, ko je poslovodni organ seznanjen z okoliščinami, ki kažejo na izrazito povečanje tveganja glede kasnejše izpolnitve pogodbenega partnerja. V takšnih okoliščinah bi bilo mogoče opredeliti ravnanje poslovodnega organa, ki je z odobritvijo nove dobave blaga poslovnemu partnerju izpostavil gospodarsko družbo povečanemu tveganju, kot ravnanje s potrebno skrbnostjo le pod predpostavko, da je zagotovljeno ustrezno zavarovanje izpolnitve pogodbenega partnerja ali da bi bile izkazane druge koristi gospodarski družbi kljub poslovnemu neuspehu pri posameznem poslu.
Javni uslužbenec se v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS ob zaposlitvi v javnem sektorju uvrsti v izhodiščni plačni razred delovnega mesta oziroma zgolj izjemoma, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in je podano soglasje, za največ pet plačnih razredov višje od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta. Iz navedenega člena ne izhaja, da bi moral delodajalec ob zaposlitvi oziroma ponovni zaposlitvi v javnem sektorju upoštevati morebitne predhodne zaposlitve delavca v javnem sektorju (in takrat dosežene ocene). Ravno obratno. Glede na prvi odstavek 19. člena ZSPJS se javni uslužbenec ob zaposlitvi vedno (ne glede na morebitne predhodne zaposlitve v javnem sektorju) uvrsti v izhodiščni plačni razred, kar pomeni, da se predhodne pogodbe o zaposlitvi ne upoštevajo. Predhodna zaposlitev delavca v javnem sektorju je kvečjemu lahko razlog za podajo predloga za določitev višjega plačnega razreda na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS, vendar je odločitev o tem v domeni soglasodajalca, ki v vsakem primeru posebej presodi, ali gre za utemeljen razlog za določitev višjega plačnega razreda.
Ker ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih, je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Zato nima zakonske podlage stališče druge stopnje, da bi bilo mogoče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi tožniku, sindikalnemu zaupniku, le v primeru, če bi dejansko storil očitano kršitev, pa bi bila izredna odpoved ugotovljena za nezakonito iz postopkovnih oziroma formalnih razlogov (npr. zaradi nepravočasnosti).
Sodišče mora tudi v primeru, če ugotovi, da delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, kršitve, ki mu je bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni storil, pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti o predlogu stranke za sodno razvezo.
Ker tožene stranke k uporabi kriterijev za izbiro presežne delavke ni zavezovala niti kolektiva pogodba niti njen splošni akt, je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.
Tožena stranka utemeljeno navaja, da sporni okoliščini (zniževanje stroškov dela, usposobljenost) nimata narave kriterijev za izbiro presežnih delavcev, saj nista bili določeni niti s kolektivno pogodbo, niti jih ni tožena stranka vnaprej sama določila. Tožena stranka je namreč v zvezi s tem le pojasnila miselno presojo (razmišljanje) zakonitega zastopnika (kar je ta potrdil tudi v svoji izpovedbi), ki ga je privedla do odločitve, katere od treh delavk ne bo več potreboval.
Pogodbeni odstop terjatve (cesija) ni klasična pogodba obligacijskega prava, saj gre za pogodbo, ki ima naravo razpolagalnega posla. Ne predstavlja pa samostojne in od temeljnega posla neodvisne pogodbene zaveze, četudi je sklenjena kot tripartitna pogodba med odstopnikom, prevzemnikom in dolžnikom. Zato tudi v takem primeru dolžnik ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njim in odstopnikom terjatve, ne izgubi.
Nobenega dvoma ni, da so vsakodnevne poslovne odločitve po svoji naravi rizične. Pogosto se zgodi, da mora poslovodja odločitev sprejeti hitro, praktično v istem trenutku, ko dobi na mizo ponudbo. Poslovodje se tako znajdejo v položaju "vzemi ali pusti", prostora za pogajanja o ceni, rokih itd. ni. V teh primerih poslovodje gotovo prevzamejo nase večje tveganje za poslovni uspeh kot v primerih, ko imajo čas opraviti natančne analize predvidenega posla in finančnega položaja sopogodbenika, se imajo možnost pogajati o pogojih sklenitve posla. Poslovodjem, ki morajo poslovno odločitev sprejeti hitro, praviloma ni mogoče utemeljeno očitati, da bi za zadostitev standardu ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika morali pred sklenitvijo posla opraviti natančne analize finančnega položaja sopogodbenika. Slednje pa gotovo ne more veljati za toženca.
Sodišče na litispendenco pazi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 189. člena ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP, se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora in da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, ter obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda. V takem primeru mora sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP, pobotni ugovor zavreči. Toženka torej v tem sporu ne more uveljavljati pobotnega ugovora v zvezi s terjatvijo, glede katere je predhodno vložila samostojno tožbo, ki je bila nasprotni stranki tudi že vročena.