Ko je vpis pravnomočno dovoljen, se v glavni knjigi izvedejo ustrezni vpisi, ki se javno objavijo, listina, ki je bila podlaga za dovolitev vpisa, pa se vloži v informatizirano zbirko listin (193. člen ZZK-1). Glede na vsebino relevantnih pravil o zagotavljanju javnosti zemljiške knjige listine od tedaj dalje ne morejo biti dostopne vsakomur, ne da bi za to izkazal upravičen interes.
Pritožnikova razlaga časovnega kriterija iz drugega odstavka 196. člena oz. njegovo naziranje, da je ključna oz. edina relevantna okoliščina trenutek prejema njegove zahteve (pred trenutkom izdaje sklepa o dovolitvi vpisa) je pravno zmotna.
V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
V konkretnem primeru je storilec porezal posamezne veje trte in vrtnic, odlomil vejo dreveza, porezal grm pušpana in porezal posamezne rože, oškodovanec in njegova žena pa sta tudi pojasnila, da rastline kljub novim poganjkom niso tako velike, kot so bile pred poškodovanjem, da niso cvetele in sadeži niso dozoreli, kar pomeni, da so rastline za lastnika izgubile funkcionalno in estetsko vrednost. Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi in tako ravnanje storilca ustreza pojmu poškodovanja stvari.
Glede na ugotovljene okoliščine (dokaz je pridobljen s strani zasebnika) je v zvezi z dopustnostjo takšnega dokaza potrebno opraviti tehtanje med dvema prizadetima ustavnima pravicama (t.i. test sorazmernosti) in sicer med pravico do (informacijske) zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Na vprašanje, kdaj je zasebnosti potrebno zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti.
Za pritožnika pa je v zvezi s posnetki varnostnih kamer sporno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na pobudo izvedenca zaradi primerjave posnetkov in izdelave izvedenskega mnenja glede prepoznave osebe na posnetkih od direktorja sodišča pridobilo posnetke videonadzora sodne stavbe, na katerih je viden prihod obdolženega na sodišče zaradi udeležbe na glavni obravnavi v predmetni zadevi. Kar se tiče posega v obdolženčevo zasebnost v smislu koncepta pričakovane zasebnosti tudi za te posnetke velja, da je bilo izvajanje videonadzora skladno z določbami 73. člena Zakona o sodiščih in 74. ter 75. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu osebnih podatkov. Z ravnanjem sodišča, ki je te posnetke pridobilo, tudi ni bilo poseženo v obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da se prepreči prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper sebe, v predmetni zadevi pa je ravnanje sodišča potrebno presojati zlasti v luči določbe prvega odstavka 226. člena ZKP, ki ureja telesni pregled obdolženca, ki se lahko opravi tudi brez njegove privolitve.
Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.