Glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZPP okrajno sodišče za zvišan tožbeni zahtevek ni pristojno. Zato je v takem primeru treba postopati po določbi tretjega odstavka 185. člena ZPP, ki določa, da če sodišče za spremenjeno tožbo ni stvarno pristojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo (oziroma, ko je sodišče spremembo dovolilo ali ocenilo, da gre za privilegirano spremembo tožbe), pristojnemu sodišču. V takem primeru ni mogoče uporabiti določbe 19. člena ZPP, ki se tiče vprašanja ustalitve pristojnosti z v tožbi postavljenim zahtevkom, saj je bila tožba med postopkom spremenjena, tožbeni zahtevek je bil zvišan.
izročitev nepremičnin kupcu - izselitev iz nepremičnine - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - dom dolžnika - solastnina - idealni del nepremičnine - prodaja idealnega deleža
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu napačno uporabilo določbo 192. člena ZIZ. Po navedeni določbi sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine naloži dolžniku, da se izseli, vendar le v primeru, ko je predmet izvršbe nepremičnina kot celota. V obravnavani zadevi pa je bil predmet prodaje le dolžnikov idealni delež na nepremičnini do 2/3.
Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi šlo pri preizkusu z alkotestom za nedovoljen dokaz. Zato ga sodišče lahko ocenjuje skladno s splošnim pravilom proste dokazne ocene.
odločanje o zahtevi za sodno varstvo - dopolnitev dokaznega postopka
Za zaključek, da prekršek ni z gotovostjo izkazan, ne zadošča, da storilec v zahtevi za sodno varstvo poda navedbe in predlaga dokaze, s katerimi vzbudi dvom v dejanske zaključke prekrškovnega organa. Te navedbe mora sodišče preveriti in nato dokazno oceniti skladno z metodološkim napotkom iz 133. člena ZP-1. Prekrškovni organ zato pravilno opozarja, da bi sodišče moralo dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem prič, oškodovanca in storilca. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka, kršitev pa je vplivala ali bi vsaj lahko vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 154. člena ZP-1).
Namen odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je odprava vzrokov, zaradi katerih je prišlo do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilka je res zamudila s prijavo na rehabilitacijski program, vendar je izkazala, da je imela v času teka roka za prijavo zdravstvene težave, rehabilitacijski program pa je opravila preden je sodišče odločalo o preklicu. Osnovni namen zahteve iz sklepa o odložitvi je bil torej izpolnjen. Pritožba pravilno opozarja, da je v taki situaciji preklic odložitve nesorazmeren ukrep.
ZPrCP člen 3, 3/33, 30, 30/8, 53. ZCes-2 člen 2, 2/1, 2/1-1, 32, 32/2. ZP-1-UPB3 člen 66, 66/2.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - pravilna uporaba materialnega prava - prehitevanje - vožnja mimo kolone - avtocesta
Po 33. točki 3. člena ZPrCP je prehitevanje vožnja mimo drugega udeleženca cestnega prometa, ki se premika v isti smeri po prometnem pasu ali delu smernega vozišča, ki je namenjen prometu. Pri tem pa je treba upoštevati, da je v konkretnem primeru šlo za avtocesto, na kateri vozila večkrat stojijo v zastoju. Vsa tovorna vozila na voznem pasu so bila namreč namenjena v isto smer kot storilec, v kolono na voznem pasu jih je zaradi izrednih razmer razporejala policija, zato ni šlo za obvoz ovire na cestišču (kar je bistveni element "vožnje mimo" po 53. členu ZPrCP). Očitno pa so se vozila tudi dejansko premikala, sicer se storilec (ko ga je zaustavila policija) ne bi mogel vključiti v to kolono. Zaključek, da je šlo za prehitevanje, je na podlagi povedanega pravilen.
pravica do povrnitve škode - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države zaradi neimplementacije direktive - normativna protipravnost - direktiva EU - prenos direktive v pravni red - pokojnina - odmerni odstotek - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokazov kot nepotrebnih - dokazna listina v tujem jeziku
Slovenska pokojninska zakonodaja (ZPIZ, ZPIZ-1, ZPIZ-2) je v obdobju med letoma 2004 in 2018 ohranjala različno upokojitveno starost in različne odmerne odstotke glede na spol zavarovanca, oboje v korist žensk. Razlike med spoloma so namreč izhajale iz tradicionalnih družbenih vlog, zato so bili v prehodnem obdobju za žensko določeni nižji upokojitveni pogoji, odmerni odstotek za odmero pokojnine pa se je za žensko dvigal hitreje iz razloga, da pri odmeri pokojnine kljub nižji starosti ni bila v slabšem položaju kot moški.
Ni sporno, da postopek po sedmem odstavku 107. člena ZPrCP ni bil izveden. Ta določba daje pooblastilo policistu, da izvede preizkus, ni pa nujno, da se za preizkus odloči. Zato je v besedilu določbe uporabljena besedica "sme". Odreditev strokovnega pregleda pa je urejena v osmem odstavku 107. člena ZPrCP. Če policist s preizkusom z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu ali v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov teh snovi prepozna znak oziroma simptom, ki je posledica takšne snovi v organizmu, ali če udeleženec cestnega prometa odkloni sodelovanje pri preizkusu ali postopku ali če preizkusa ali postopka ni mogoče opraviti zaradi drugega razloga, odredi policist udeležencu cestnega prometa strokovni pregled. Strokovnega pregleda torej brez izpolnitve enega od naštetih pogojev ni mogoče odrediti.
obstoj prekrška - zakonski znaki prekrška - cestninski zavezanec - veljavna elektronska vinjeta - elektronska vinjeta z napačnim podatkom o registrski številki vozila - registracija vozila
Določbo drugega odstavka 38. člena v zvezi s 37. členom ZCestn je treba razumeti, da vinjeti z zamenjavo registrske tablice preneha veljavnost (zato je lastnik vozila tudi upravičen do povrnitve sorazmernega dela vrednosti letne vinjete).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089705
ZKP člen 87, 87/6, 277, 277/1, 277/3, 437, 437/1. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2.
vloga, vezana na rok - pravočasnost vloge - zasebna tožba - pravočasnost zasebne tožbe - nepristojno sodišče - nevednost ali očitna pomota vložnika - zavrženje zasebne tožbe - kaznivo dejanje razžalitve
Določba šestega odstavka 87. člena ZKP se nanaša na primere, ko je vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika "izročena" ali "poslana" nepristojnemu sodišču, in torej, ko gre za vlogo, iz katere je na prvi pogled razvidno - očitno, da je poslana na nepristojno sodišče, zato se kvalificirani vložnik na nevednost ne more sklicevati. Določbo šestega odstavka 87. člena ZKP zato v primeru, ko sodišče šele ob presoji pravne pravilnosti obtožnega akta ugotovi, da dejstva in okoliščine, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja, ne ustrezajo pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki je navedena v obtožnem aktu, ni mogoče upoštevati kot podlago za presojo pravočasnosti zasebne tožbe.
ZOPA člen 2, 2/5, 16, 16/1, 16/2, 16/3. ZP-1 člen 56.
zakonski znaki prekrška - alkoholna opitost - opis prekrška
Prekršek po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 16. člena ZOPA stori samostojni podjetnik posameznik, ki prodaja alkoholne pijače osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola. Da kaže oseba, ki ji je storilec prodal alkohol, očitne znake opitosti, je torej zakonski znak prekrška. Prekrškovni organ mora zato v izreku odločbe znake opitosti (peti odstavek 2. člena ZOPA) konkretizirati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089557
ZKP člen 47, 492, 492/6.
upravičen državni tožilec - zavrženje obtožnega predloga - krajevna in stvarna pristojnost
Vprašanje upravičenosti tožilca se nanaša na stvarno pristojnost, oziroma upravičenost vložitve obtožnega akta glede na konkreten procesni položaj, kot ga zakon določa. Dvoma ni, da je za pregon obravnavanega kaznivega dejanja upravičen državni tožilec, katerega krajevna pristojnost se presoja glede na pristojnost sodišča tistega območja, za katero je tožilec postavljen. Vendar je v danem primeru treba upoštevati, da je bil obtožni predlog vložen v postopku za izrek varnostnega ukrepa po določbah XXVIII. poglavja ZKP, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in v katerem je bilo krajevno pristojno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Kot izhaja iz obrazložitve obtožnega predloga, pritožbe in tudi spisa III K 80061/2024, je bil po opravljeni glavni obravnavi predlog za izrek varnostnega ukrepa zavržen v tistem delu, ki se nanaša na sedaj obravnavano kaznivo dejanje, državni tožilec pa je nato na podlagi šestega odstavka 492. člena ZKP zoper obdolženca vložil obtožni predlog.To upravičenje gre torej tožilcu, ki je sodeloval v postopku za izrek varnostnega ukrepa in je v nadaljevanju ocenil, da so podani zakonski pogoji za pregon obdolženca kot prištevnega storilca kaznivega dejanja. Zato gre dejansko za nadaljevanje kazenskega postopka, ki bi se lahko vodil pred istim sodiščem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089479
KZ člen 73, 83. URS člen 29, 29-2.
postopek proti mladoletnikom - vzgojni ukrep - zagovornik - zastopanje mladoletnika - nevložitev pritožbe - pravica do učinkovite obrambe - prepozna pritožba - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu
Kljub temu, da sodišče zagovornice ni razrešilo, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da mladoletniku v fazi pritožbenega postopka ni bila omogočena pravica do učinkovite obrambe po zagovorniku.
Osnovna naloga zagovornika v kazenskem postopku je zastopanje in zagovarjanje obdolženca v postopku, kar pomeni uporabo vseh zakonsko dopustnih ravnanj, ki so v korist obdolženca, katerega interese zastopa. Ta upravičenja se v postopku proti mladoletniku bistveno ne razlikujejo. Drži, da je ta postopek specifičen po svojem namenu, vendar z vidika zastopanja mladoletnika pri uresničevanju njegove obrambe, bodisi da gre za izbranega zagovornika ali zagovornika, postavljenega s strani države, ne sme biti razlik. V vsakem primeru mora obdolženec pridobiti zaupanje, da postavljeni zagovornik zastopa njegove interese v obrambi, pa čeprav ta z njimi osebno ne soglaša. Takega zaupanja pa v konkretnem primeru očitno ni bilo, saj je zagovornica, kot izhaja iz njene izjasnitve, mladoletniku že po izreku izpodbijanega vzgojnega ukrepa skušala prikazati koristnost tega ukrepa, čeprav je temu mladoletnik sam odločno nasprotoval. Zato ne čudi, da je zahteval njeno zamenjavo z očitkom, da deluje v sozvočju s tožilstvom.
Mladoletnik ji vložitev pritožbe ni prepovedal in ker bi ta lahko bila zanj tudi ugodno rešena, je povsem nesprejemljivo stališče zagovornice, da bi bila vložitev pritožbe evidentno v škodo za mladoletnikov osebnostni razvoj. Tudi če je osebno bila takšnega prepričanja, pa kot zagovornica ni imela ne pravne niti dejanske podlage za odklonitev vložitve pritožbe. Čeprav je vedela, da mladoletnik nasprotuje odločitvi sodišča, pa ga, kot izhaja iz njene izjasnitve, tudi ni obvestila, da sama pritožbe ne bo vložila.
V tem času mu zato po oceni pritožbenega sodišča ni bila omogočena pravica do učinkovite obrambe po zagovorniku, s čimer mu je bila kršena ustavna pravica iz druge alineje 29. člena Ustave RS.
nujna pot - določitev nujne poti - presoja več variant poteka nujne poti - obseg nujne poti - trasa nujne poti - varstvo lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - načelo sorazmernosti - načelo najmanjše obremenitve služeče nepremičnine - tehtanje položajev lastnikov služeče in gospodujoče nepremičnine - denarno nadomestilo za uporabo nujne poti - višina denarnega nadomestila za nujno pot - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089720
ZKP člen 307, 307/2.
odreditev pripora - opravičljiv razlog za izostanek z glavne obravnave - očitno izmikanje glavni obravnavi
Sodišče je v izpodbijanem sklepu naredilo podrobno analizo okoliščin, na podlagi katerih je zaključilo, da je pripor edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti udeležbo obdolženca na glavni obravnavi, in prepričljivo utemeljilo zaključek, da z nobenim drugim ukrepom ni mogoče zagotoviti njegove navzočnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00089125
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
potrošniška kreditna pogodba - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - kršitev pojasnilne dolžnosti - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - začasni ukrepi
Predmet presoje v sporu je varstvo pravic, ki jih daje pravni red EU. Nacionalna sodišča, ki odločajo v tovrstnih sporih, morajo imeti možnost, da v postopkih zaradi njihovega varstva sprejmejo tudi začasne ukrepe, ko je to nujno, se zagotovi polni učinek sodne odločbe, ki bo izdana v zvezi z obstojem pravic, zatrjevanih na podlagi prava EU.
opis prekrška - konkretiziranost opisa prekrška - zakonski znaki - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - pritožba zoper sodbo - zahteva za sodno varstvo
Drži, da je namen zakonodajalca sankcioniranje uporabe naprave, vendar uporabe telefona ni mogoče razlagati tako ozko, kot je storilo sodišče prve stopnje. Prekrškovni organ, ki zazna prekršek, namreč ne more vedeti, kako konkretno je storilec uporabljal napravo (ali je telefoniral, pisal sporočila, bral članke, oziroma si ogledoval strani na svetovnem spletu,..). Zato navedba, da je gledal v telefon, namesto na cestišče in to na območju prehoda za pešce, pomeni tudi očitek uporabe telefona in zadošča za konkretizacijo prekrška
Storilec je v zahtevi za sodno varstvo trdil, da mesto, na katerem je parkiral, ni označeno kot intervencijska pot po Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo prepričati, katera pravna določba na tistem mestu velja. Iz spisovnega gradiva izhaja, da na mestu prekrška ni bilo označbe za intervencijsko pot, kot je določena v prilogi 15: 5300 - druge linijske in ploščinske označbe k v času storitve očitanega prekrška veljavnega Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Res je storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška zapisal, da je parkiral na intervencijski poti, vendar gre za razlago predpisa, storilec ne more "priznati" pravne določbe, ki dejansko ne velja.
prekrškovni postopek - nagrada in stroški odvetnika - odmera nagrade in stroškov odvetnika
Zagovornik storilca (ki mu je sodišče prve stopnje zmotno sledilo) očitno napačno meni, da je treba uporabiti tudi podtočko a) tretje alineje točke 1 tar.št. 41 OT. V primeru, da je predpisana stranska kazen, sta obe podtočki določeni alternativno. Drugačno stališče bi pomenilo, da je zagovornik upravičen do višje nagrade, če je predpisana manjša stranska sankcija.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089927
ZKP člen 195b, 201, 201/1, 201/1-1, 207, 207/1. KZ-1 člen 308.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priporni razlog begosumnosti - milejši ukrep - javljanje na policijski postaji - navezne okoliščine - sorazmernost pripora
Okoliščine, ki jih za utemeljevanje vezanosti obtoženca na ozemlje Republike Italije navaja v pritožbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bilo mogoče zaključiti o zatrjevani obtoženčevi močni vezanosti na ozemlje Republike Italije, predvsem pa ne, da bi se na vabila sodišča odzival, če bi bil zoper njega odrejen milejši ukrep.